TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I/4. točki izreka spremeni, v I/5. točki izreka pa delno spremeni tako, da se v tem delu glasi:

" "I/4. Ugotovi se, da je med tožečo stranko in drugo toženo stranko z dnem 16. 7. 2025 delovno razmerje prenehalo nezakonito."

"I/5. Druga tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati na delo." ";

- razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje:

- v delu I/1. točke izreka, ki se nanaša na zahtevek, da je od 16. 7. 2025 dalje tožeča stranka v delovnem razmerju z drugo toženo stranko, na delovnem mestu VTV,

- v delu I/2. točke izreka, ki se nanaša na zahtevek, da od 16. 7. 2025 dalje obstoji med tožečo stranko in drugo toženo stranko pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto "voznik tovornih vozil (VTV)" in za osnovno urno postavko 11 EUR / h, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi druge tožene stranke,

- v delu I/3. točke izreka, ki se nanaša na zahtevek, da je druga tožena stranka dolžna za čas od 16. 7. 2025 dalje tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma vse pravice po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "VTV", vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 2.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vsakoletnih regresov in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vseh neto zneskov pa do plačila, ter tožečo stranko prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ,

- v delu I/5. točke izreka, ki se nanaša na zahtevek, da je druga tožena stranka dolžna za čas od 16. 7. 2025 dalje priznati tožeči stranki vse pravice po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto "VTV", v polnem delovnem času, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač, regresa in trinajste plače, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov pa do plačila, ter tožečo stranko prijaviti v vsa zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost, v KAD), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ,

- glede I/7. točke izreka,

- glede II. točke izreka v delu, ki se nanaša na stroške tožeče stranke.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Druga tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.

Druga toženka je s trditvami o stanju VTV in sklenjenih Okvirnih sporazumih za napotitev delavcev k uporabniku dokazovala zakonito uporabo agencijske delovne sile, vendar ta dejstva utemeljujejo ravno nasproten pravni zaključek. S sporazumi, sklenjenimi z agencijami v letu 2020, si je druga toženka zagotovila (vsaj) 120 agencijskih delavcev VTV, s sporazumom, sklenjenim s prvo toženko v letu 2022 za dobo štirih let, pa (vsaj) 149 takih delavcev. Ključnega pomena je nedovoljen učinek, ki si ga je zagotovila preko opisanega sodelovanja z agencijami, tj. zagotovitev večine potrebne delovne sile, ki jo je potrebovala za opravljanje dela VTV nepretrgoma in v daljšem obdobju, katerega po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumno šteti zgolj za začasnega v smislu Direktive. Opravljanje dela VTV s pretežno napotenimi delavci se je pri drugi toženki ustalilo kot pravilo.

Nihanje v pretovoru (oziroma negotovost poslovanja) je poslovni riziko (vsakega) delodajalca, ki ga ne more zakonito uravnavati na način, da na posameznem delovnem mestu dolgoročno (izven razumnih časovnih okvirov) in pretežno zaposluje agencijsko delovno silo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.