TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba razveljavi v izpodbijani I. točki izreka in izpodbijanem delu II. točke izreka, v katerem je bilo odločeno, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o tožnikovih stroških pritožbe se pridrži za končno odločbo.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep o stroških v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je podan, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama niti do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Pojem "vse okoliščine" se nanaša zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, za pojem "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama. Na podlagi ugotovitev, da sta stranki po razrešitvi tožnika s funkcije direktorja zaradi hujših kršitev že dalj časa poskušali rešiti tožnikovo delovnopravno situacijo pri toženi stranki, da tožnik ni podpisal ponujene nove pogodbe o zaposlitvi in da se tožnik pri toženi stranki ne vidi več, ni mogoč sklep, da je podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ugotovitev o pravno relevantnih okoliščinah za presojo obstoja tega pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa izpodbijana sodba nima.

Sodišče prve stopnje je glede obstoja odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zavzelo stališče, da tožnik 5 dni zaporedoma neupravičeno ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe tožnika v zvezi s tem poudarja, da je za presojo upravičenosti tožnikovega neprihoda na delo od 14. do 18. 7. 2017 treba upoštevati vse okoliščine v konkretni (specifični) situaciji. V tej zadevi je bistveno, da je bil tožnik od njegove razrešitve s funkcije direktorja 11. 4. 2014 dalje odsoten z dela, ker tožena stranka ni imela zanj na voljo ustreznega prostega delovnega mesta in so med strankama potekala pogajanja glede njegovega delovnopravnega statusa, konkurenčne klavzule in glede odkupa njegovega poslovnega deleža. Delovnega mesta vodje servisa, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 8. 1993, v letu 2014 ni bilo več, individualna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja tožene stranke z dne 10. 5. 2010 pa je 11. 5. 2014 prenehala, tako da se tožnik ne bi mogel vrniti na delo niti na ti dve delovni mesti (tega tožena stranka niti ne zatrjuje). Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba, da tožnik v času svoje odsotnosti ni vedel, na katero delovno mesto in pod kakšnimi pogoji (plača ipd.) naj pride delat k toženi stranki.