TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 4.314,64 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 100,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Četudi drži, da je posojilna pogodba lahko sklenjena ustno in da ni treba opredeliti npr. namena posojila, zapadlosti, načina izročitve predmeta posojila, in da sta bila v času domnevnih posojil tožnica in toženec v dobrih, celo intimnih odnosih (zato nista sestavljala pisnih posojilnih pogodb), pa lahko po logiki stvari denar posodi samo tisti, ki ga ima. Zato je glede na toženčev ugovor, da tožnica ni imela denarja za domnevna posojila, sodišče prve stopnje to dejstvo (ali je tožnica sploh imela zadosti denarja, da bi ga lahko posojala) pravilno opredelilo kot eno od odločilnih dejstev. Dokazno breme, da je lahko ustvarila zadosti prihrankov, da bi jih posojala, je bilo na tožnici.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da če nasprotna stranka opozori na pomanjkljive navedbe, sodišče ni dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, saj se od stranke pričakuje, da bo nasprotnikov ugovor z ustrezno skrbnostjo preučila in po potrebi navedbe dopolnila.