TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Tožnikova revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper prvega in tretjega toženca, da morata tožniku solidarno povrniti 3.634,64 EUR (prej 871.004 SIT) premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1996, ter v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegovih višjih zahtevkov zoper drugo toženko za povrnitev nepremoženjske škode.

Tožnikovi reviziji zoper del sodbe, s katerim so zavrnjeni tožbeni zahtevki zoper tretjega toženca za povrnitev nepremoženjske škode, se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča v tem delu spremeni tako, da se pritožba tretjega toženca v delu, s katerim je izpodbijal sodbo prve stopnje v odločbi o zahtevkih za nepremoženjsko škodo, zavrne ter se v tem delu (s katerim mu je bilo naloženo, da mora (solidarno z drugo toženko) tožniku plačati 4.673,68 EUR (prej 1.120.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2003) potrdi sodba prve stopnje.

Sicer se tožnikova revizija zavrne.

Revizija druge toženke se v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode, zavrže, sicer pa se zavrne.

Druga toženka in tretji toženec morata tožniku v 15 dneh povrniti 2.599,04 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2003, tožnik pa mora prvemu tožencu povrniti 1.669,34 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2003.

Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tretji toženec mora tožniku povrniti 206,56 EUR stroškov revizijskega postopka.

Zahtevek prvega toženca za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Imetnika živali, ki je povzročila škodo (t.j. tista, ki sta imela varstvo in nadzorstvo nad njo) sta bila tako druga toženka (ki je izvajala neposredno vodenje in nadzorstvo) kot tretji toženec (ki je imel nad njo posredno nadzorstvo). Ker pa nihče od njiju ni dokazal, da je prišlo do škode brez njene oziroma njegove krivde, oziroma sta krivdi enega in drugega celo očitni (krivda druge toženke je v tem, da je kot jahalka s skromnimi izkušnjami privolila v nočno ježo izven ustaljenih jahalnih poti, krivda tretjega toženca, ki je iniciral in nato vodil jahalno pustolovščino, pa glede vsega preostalega - od izbire kobile in jahalne poti, do odločitve za prečkanje ceste, kar je bilo neposredni vzrok škode), solidarno odgovarjata za škodo.