TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba zagovornika obdolženega M. D. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP in sodno takso.

Iz izreka sodbe sicer eksplicitno res ne izhaja, da je obdolženi kršil lastninsko pravico, vendar pa je to iz opisa kljub temu dovolj jasno razvidno in konkretizirano. Obdolženemu se namreč očita, da je samovoljno s škarjami porezal večje število vrhov smrek in cipres na zemljišču zasebnega tožilca. Iz takšnega opisa tudi po mnenju pritožbenega sodišča dovolj jasno in določno izhaja očitek, da je obdolženi z rezanjem vrhov dreves, ki so stali na zemljišču zasebnega tožilca (in so bila torej njegova last) posegel v lastninsko pravico zasebnega tožilca na porezanih drevesih.

V zvezi s krivdo pri kaznivem dejanju samovoljnosti po 1. odst. 313. člena KZ je potrebno ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihični odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre.