TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje sodi plača zakoncev, pa tudi avtorski honorarji, plačila na podlagi pogodb o delu, nagrade v zvezi z delom in podobno, torej tudi pridobitev delnic namesto plače kot nagrada za uspešno delo, kot participacija in podobno. V postopku se je zanesljivo izkazalo, da je toženec večino delnic N. pridobil vezano na svojo zaposlitev in svoj vodstveni položaj. To potrjuje tudi s pritožbeno trditvijo, da je delnice pridobil v okviru notranjega odkupa, do katerega so imeli pravico samo delavci oziroma vodilni delavci N. Delnice je torej pridobil po zaposlitvi in ne zaradi osebnostnih pravic.

Delnice tudi ne morejo biti njegovo posebno premoženje zaradi vloženega lastninskega certifikata. Lastninski certifikat, ki je sicer posebno premoženje toženca in tudi tožnice, sta oba vložila v nakup delnic N. in oba sta te delnice nato tudi prodala. Toženec ne zanika, da je šlo tu za razliko le 53 delnic. Toženec delnice N. ni pridobil le vloženim lastninskim certifikatom, temveč še v večjem obsegu kot vodilni delavec.

Majhen vložek posebnega premoženja v skupno premoženje pa lahko, kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, vpliva le na velikost deležev na skupnem premoženju. ne more pa povzročiti, da vlagatelj na ta način pridobi posebno premoženje.

Šteje se, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju. Tako tožnica kot toženec trdita, da je njun delež na skupnem premoženju več kot polovica. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa se ne upošteva le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec izdaje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranjanju in povečanju skupnega premoženja. Vse navedeno je sodišče prve stopnje korektno upoštevalo. Pritožbene trditve tožnice, da je večjo težo namenilo finančnemu prispevku, ne držijo. Zmotno je tudi njeno prepričanje, da je treba finančne prispevke izračunati. Izhodišče sodišča prve stopnje, da ne gre za obračunsko pravdo, temveč za približke in oceno različnih oblik prispevkov zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja, ki jih ni mogoče natančno izmeriti, je pravilno.

Glede na to, da je za posojilojemalce navedena terjatev sporna, izid postopka pa ni gotov, je odločitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje ne sodi terjatev v višini 130.000 EUR, pač pa samo terjatev kot nečista terjatev, katere višine bo potrebno šele ugotoviti, neodvisno od tega, ali je toženec ta znesek terjatve prerekal ali ne, pravilna.