TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločitev o stroških postopka v IV. in V. točki izreka odločbe spremeni tako, da se sedaj glasi:

"IV. Tožeča stranka je dolžna prvo in drugo toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.703,46 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (v I., II. in III. točki izreka) potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.

Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.