TFL Vsebine / Zbornik znanstvenih razprav

This article explores the dialogue between the CJEU and national courts on the scope and meaning of religious discrimination under Framework Directive 2000/78/EC. Focusing on two main emerging strands of case law concerned with (1) neutrality policies banning religious symbols at work and (2) the internal autonomy of religious organisations, and drawing together insights from integration studies and critical comparative law; the analysis explores how national courts framed, explained and presented their preliminary references and how this potentially impacted CJEU judgments. Using the preliminary reference procedure, national courts from three jurisdictions repeatedly asked the CJEU very similar questions, to clarify, challenge or confirm the Court’s approach with various degrees of success. Three common strategies emerge. National courts ask questions via the preliminary reference procedure to shelter national law from EU influences; they rely on EU law to empower themselves domestically; and, occasionally, they reach out to influence the development of EU law. In the latter case, the dialogue seems to be most challenging in the context of religious discrimination, as self-referential national courts often struggle to fully engage with the EU legal framework and to provide a convincing argument to the CJEU. While not conclusive in isolation, the findings provide another piece of knowledge in our quest to understand the apparent stagnation of EU non-discrimination law and the CJEU case law on religious discrimination, which has attracted significant criticism from academia and practice.

Avtorica preučuje dialog med Sodiščem EU in nacionalnimi sodišči o obsegu in pomenu verske diskriminacije v zvezi z Okvirno direktivo 2000/78/ES. Analiza se osredotoča na dve glavni nastajajoči smeri sodne prakse, povezani s (1.) politikami nevtralnosti, ki na delovnem mestu prepovedujejo verske simbole, in (2.) notranjo avtonomijo verskih organizacij. Ob upoštevanju spoznanj študij integracije in kritičnega primerjalnega prava preučuje, kako so nacionalna sodišča okvirila, pojasnila in predstavila svoja predhodna vprašanja ter kako bi to lahko vplivalo na sodbe Sodišča EU. Z uporabo postopka predhodnega odločanja so nacionalna sodišča iz treh jurisdikcij Sodišču EU večkrat postavila zelo podobna vprašanja, da bi z različnimi stopnjami uspeha razjasnila, izpodbijala ali potrdila pristop sodišča. Izluščimo lahko tri skupne strategije. Nacionalna sodišča prek postopka predhodnega odločanja postavljajo vprašanja, da bi nacionalno pravo zaščitila pred vplivi EU; na pravo EU se opirajo, da bi se doma okrepila; in občasno posežejo po njem, da bi vplivala na razvoj prava EU. V slednjem primeru se zdi dialog najzahtevnejši v kontekstu verske diskriminacije, saj se samo referenčna nacionalna sodišča pogosto težko v celoti vključijo v pravni okvir EU in Sodišču EU predložijo prepričljiv argument. Če prav ugotovitve same po sebi niso dokončne, prispevajo še en košček znanja v prizadevanju razumeti očitno stagnacijo prava EU o nediskriminaciji in sodne prakse Sodišča EU o verski diskriminaciji, ki je bila tarča precejšnjih kritik v akademskih in praktičnih krogih.