TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvodno

Vrhovno sodišče RS je 5. marca 2026 na svoji spletni strani objavilo sklep Sodišča EU v zadevi C-368/25 (Malec). V objavi je povzelo razlago evropskega prava, kot jo je podalo Sodišče EU, da banka v primeru ugotovljene ničnosti kreditne pogodbe od kreditojemalca ne more zahtevati (dodatnega) plačila oziroma nadomestila za uporabo posojenega denarja. Sodišče EU je razlago sprejelo v zadevi, v kateri je predlog za sprejetje predhodne odločbe nanj naslovilo Vrhovno sodišče.^[1] V zvezi s tem predlogom je Vrhovno sodišče na svoji spletni strani 29. maja 2025 objavilo, da je Sodišče EU v preteklih zadevah res zavzelo stališče, da banka v primeru ničnosti pogodbe ni upravičena do nadomestila za uporabo posojenega denarja, vendar se pravne in dejanske okoliščine v obravnavani zadevi pomembno razlikujejo od okoliščin zadev, o katerih je odločalo Sodišče EU. Ob tem je opozorilo, da slovenskega prava ni mogoče razlagati na način, da banka ne bi bila upravičena do nikakršnega nadomestila za posojeni denar, saj bi takšna razlaga povzročila učinke, ki bi bili v nasprotju z ustavnimi pravicami banke in splošnimi pravnimi načeli.^[2]

S tem se odpre ključno vprašanje, tj. ali je Vrhovno sodišče pri odločanju v obravnavanem primeru zavezano slediti razlagi, ki jo je podalo Sodišče EU, četudi je ta v nasprotju s slovenskim pravom, ali lahko oziroma celo mora upoštevati posebnosti slovenskega prava in dejanske okoliščine obravnavanega primera.

2. Po slovenskem pravu obveznost posojanja denarja neodplačno ne obstaja

Po slovenskem pravu nastopijo v primeru ničnosti pogodbe vrnitveni zahtevki, na podlagi katerih mora vsaka stranka nične pogodbe drugi vrniti vse, kar je prejela, skupaj s koristmi, ki jih je imela od prejetega. Stranka, ki vrača denar, pa mora plačati tudi obresti od dneva, ko je prejela izplačilo.^[3] Iz predloga izhaja, da Vrhovno sodišče meni, da to pravilo velja tudi v primeru ničnosti kreditne pogodbe in je banka (tudi v tem primeru) upravičena do ustreznega nadomestila za uporabo posojenega denarja s strani kreditojemalca. Če banka ne bi bila upravičena do nikakršnega nadomestila za uporabo posojenega denarja, bi to prek dejansko razlaščujočega učinka predstavljalo poseg v njeno ustavno varovano pravico do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude. Prav tako bi po mnenju Vrhovnega sodišča za banko ustvarjalo novo, dodatno obveznost posoditi kreditojemalcu denar neodplačno, ki po slovenskem pravu ne obstaja, in bi tako pomenilo dodaten poseg v ustavno varovane pravice banke, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti in prepovedjo retroaktivnosti.

Vrhovno sodišče je v predlogu poudarilo tudi, da je dolžnost nacionalnih sodišč, da nacionalno pravo razlagajo v skladu z Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti načelom pravne varnosti ter prepovedi retroaktivnosti. Direktiva ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.^[4] To stališče priznava tudi praksa Sodišča EU, ki nacionalnim sodiščem nalaga skladno (lojalno) razlago nacionalnega prava, vendar le toliko, kolikor je ta sploh mogoča v okviru nacionalnega pravnega reda tako, da ne privede do razlage nacionalnega prava contra legem ali nasprotovanja temeljnim načelom evropskega ali nacionalnega prava.^[5]

Ob tem se zastavlja tudi vprašanje razmerja med Direktivo 93/13/EGS^[6] in Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU). Ker direktiva nima neposrednega učinka, nacionalna sodišča niso dolžna spregledati določb nacionalnega prava, ki bi bile morebiti v nasprotju z njenimi določbami. Drugačne razlage ne omogoča niti sama struktura evropskega prava, ki jasno razlikuje med uredbami kot pravili z neposrednim učinkom in direktivami, ki same na sebi nimajo neposrednega učinka ter se zgolj implementirajo v nacionalno pravo.^[7] S tem je utrjeno stališče, da Vrhovno sodišče na podlagi določb Direktive 93/13/EGS ali njene razlage s strani Sodišča EU ni dolžno zanemariti določb slovenskega prava, ki banki priznavajo pravico do nadomestila za uporabo posojenega denarja, saj bi bilo v nasprotnem primeru poseženo v njene ustavno varovane pravice. Drugačna uporaba slovenskega prava bi presegla meje direktivi (evropskemu pravnemu redu) lojalne razlage slovenskega pravnega reda in bi vodila do razlage slovenskega prava contra legem.

Pri tem ni nepomembno, da Sodišče EU ob predhodnem odločanju razlaga izključno evropsko pravo in ne presoja nacionalnega pravnega okvira ali dejanskega stanja konkretnega primera. Sam odgovor Sodišča EU tudi ne pomeni, da ga mora nacionalno sodišče uporabiti brez zadržkov, še manj, da ga mora uporabiti na način, ki je v nasprotju z nacionalnim pravom ali s temeljnimi ustavnimi pravicami, kar je izpostavilo že samo Sodišče EU.^[8] Nacionalno sodišče mora samo presoditi, ali je razlaga nacionalnega prava skladno z Direktivo sploh mogoča, saj je razlaga nacionalnega prava izključno njegova pristojnost.^[9] V določenih primerih, še posebej, če gre za vprašanje posega v ustavno varovane pravice, se zato ne postavlja več le vprašanje, ali nacionalno sodišče mora uporabiti razlago Sodišča EU, temveč tudi, ali jo glede na posledice sploh sme uporabiti.

Ustava Republike Slovenije določa, da se evropsko pravo uporablja skladno s pravnim redom Evropske unije, kar pa ne pomeni, da bi bilo dopustno s skladno razlago posegati v ustavno varovane pravice, še posebej, če bi bila razlaga v očitnem nasprotju z nacionalnim pravom. Tega pravna ureditev Evropske unije ne določa in državam članicam ne nalaga. Ustavno sodišče RS je večkrat poudarilo, da so meje skladne razlage omejene s splošnimi načeli slovenskega prava, tako zlasti načelom pravne varnosti.^[10] Z vidika mednarodnih obveznosti države je dodatno pomembno tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), po katerem se država ne more izogniti odgovornosti za ukrepe, ki kršijo Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), tudi če bi bili ti sprejeti zaradi obveznosti iz evropskega prava. To še posebej velja za direktive, ki niti nimajo neposrednega učinka.^[11] Država se ne more uspešno sklicevati na obveznost, da bi morala avtomatično upoštevati razlago direktive, ki jo je podalo Sodišče EU.^[12]

3. Sklicevanje na evropsko pravo ni opravičilo za kršitev pravic po EKČP

Če bi Vrhovno sodišče spremenilo svoje dosedanje stališče in banki v primeru ničnosti kreditne pogodbe ne bi priznalo nobenega nadomestila za uporabo posojenega denarja, bi tak obrat pomenil resen poseg v ustavno varovane pravice banke, njen pravni položaj in legitimna pričakovanja, ki jih je ustvarilo veljavno slovensko pravo. Tak poseg bi lahko predstavljal tudi kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja po 1. členu Prvega protokola k EKČP ter prepovedi retroaktivnosti iz 6. in 7. člena EKČP, saj bi banki naložil »novo obveznost« neodplačnega posojanja, ki ga ob sklenitvi pogodbe ni mogla pričakovati^.[13] Samo sklicevanje na evropsko pravo ne bi moglo utemeljiti takega posega, še posebej, ker določbe Direktive 93/13/EGS nimajo neposrednega učinka; Sodišče EU priznava omejitve lojalne razlage in jasno poudarja, da nacionalna sodišča ne smejo uporabljati razlag, ki so v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih ščiti evropski pravni red.^[14] Sklicevanje na evropsko pravo ne predstavlja opravičila za kršitev pravic po EKČP.

Iz vsega navedenega izhaja, da vprašanje upravičenosti banke do nadomestila za uporabo posojenega denarja v primeru ničnosti kreditne pogodbe še zdaleč ni razrešeno. Razlaga Sodišča EU sama na sebi ne more izključiti upoštevanja slovenskega pravnega reda, njegovih ustavnih omejitev in temeljnih načel, ki varujejo pravice vseh udeležencev pravnih razmerij. Še manj lahko vodi v razlago, ki bi bila v očitnem nasprotju z nacionalnim pravom ali bi banki retroaktivno naložila obveznosti, ki jih zakonodaja nikoli ni predvidela. Vrhovno sodišče se bo moralo pri odločanju soočiti z zahtevno nalogo zagotoviti skladnost z evropskim pravom, ne da bi pri tem spregledalo meje lojalne razlage, spoštovanje ustavnih pravic, načelo pravne varnosti in prepoved retroaktivnosti.

Od tega, kako bo Vrhovno sodišče uravnotežilo ta razmerja in razložilo nacionalno pravo, je odvisen izid ne le v tej konkretni zadevi, temveč prihodnost pravne predvidljivosti in zaupanja v pravni red. Njegova odločitev bo zato pomembna ne zgolj za stranke v postopku, temveč za celotno pravno okolje, ki pričakuje jasna, ustavno skladna in pravno vzdržna merila. V tem smislu bo prihodnja odločitev Vrhovnega sodišča odločilno preizkusila mejo med avtonomijo nacionalnega prava in pristojnostmi evropskega prava.

Opombe:

^[1] Predlog Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 14/2025.

^[2] Glej obrazložitev predloga.

^[3] 87. člen v zvezi s 111., 190., 193. in 198 členom Obligacijskega zakonika (OZ).

^[4] Glej tudi Matej Avbelj: Odprta vprašanja učinkovanja direktiv v pravnih redih držav članic, v: Javna uprava, št. 1-2/2025, str. 39–51.

^[5] Sodba Sodišča EU v zadevi C-441/14 (Dansk Industri (DI)), sodba Sodišča EU v zadevi C-617/10 (Åkerberg Fransson), sodba Sodišča EU v zadevi C-682/15 (Berlioz Investment Fund), sodba Sodišča EU v zadevi C-17/03 (VEMW), sodba Sodišča EU v zadevi C-104/97 (Atlanta), sodba Sodišča EU v zadevi C-37/02 in C-38/02 (Di Lenardo in Dilexport) , sodba sodišča EU v zadevi C-268/06 (Impact), sodba Sodišča EU v zadevi C-282/10 (Dominguez), sodba Sodišča EU v zadevi C-80/86 (Kolpinghuis Nijmegen) in sodba Sodišča EU v zadevi C-5/88 (Wachauf).

^[6] Ta direktiva je v slovenski pravni red prenešena z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot), Sodišče EU pa z razlago direktive pravzaprav na nek način pogojuje, usmerja ali – lahko bi rekli tudi – omejuje nacionalno razlago ZVPot. »Enako kot ni absolutno niti načelo primarnosti prava EU, to velja tudi za na­čelo lojalnosti, iz katerega izhaja dolžnost s pravom EU skladne razlage. Ta je sicer zelo intenzivna, ni pa niti absolutna niti neomejena. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU tako nedvomno izhaja: da nacionalnih implementacijskih predpisov kakor tudi nacionalnega pravnega reda v celoti ni treba razlagati con­tra legem ali v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega pravnega reda; da z razlago direktiv tudi ni mogoče obiti prepovedi horizontalnega neposrednega učinka direktiv tako, da bi lojalna razlaga za posameznika vzpostavila poprej neobstoječo kazenskopravno odgovornost ali da bi jo zaostrila; podobna, čeprav manj jasna, stališča pa obstajajo tudi na civilnopravnem področju.« (Matej Avbelj: Odprta vprašanja učinkovanja direktiv v pravnih redih držav članic, v: Javna uprava, št. 1-2/2025, str. 39–51, 46–47).

^[7] Sodba Sodišča EU v zadevi C‑573/17 (Popławski).

^[8] Sodba Sodišča EU v zadevi C-122/17 (Smith).

^[9] Sodba Sodišča EU v zadevi C-414/16 (Egenberger) in sodba Sodišča EU v zadevi C-144/23 (KUBERA).

^[10] Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-474/22 z dne 20. marca 2025 (Uradni list RS, št. 25/25) in odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-75/21, z dne 3. oktobra 2024 (Uradni list RS, št. 96/2024).

^[11] Zgolj reda radi opozarjam, da je seveda Direktiva 93/13/EGS v slovenski pravni red bila prenešena, in sicer z ZVPot.

^[12] Michaud proti Franciji, 102. in nadaljnje točke.

^[13] Aliyeva in drugi proti Azerbaijan (2021), AON Conseil et Courtage S.A. in drugi proti Franciji (2007), U-I-64/22-21 in U-I-65/22-23, Greek Refineries in Stratis Andreadis proti Grčiji, št. 13427/87 (1994), Khoniakina proti Gruziji, št. 17767/08 (2012), M. A. in 34 drugih proti Finski, št. 27793/95 (2003), Gogitidze in drugi proti Gruziji, št. 36862/05 (2015), ter Khoniakina proti Gruziji, št. 17767/08 (2012).

^[14] Sodba Sodišča EU v zadevi C-101/01 (Linqvist).