Nalaganje dokumenta...
Zakon o splošnem upravnem postopku
OBJAVLJENO V: Uradni list FLRJ 52-658/1956, stran 853 DATUM OBJAVE: 19.12.1956
FLRJ 52-658/1956
658. Zakon o splošnem upravnem postopku
U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O SPLOŠNEM UPRAVNEM POSTOPKU
O RAZGLASITVI ZAKONA O SPLOŠNEM UPRAVNEM POSTOPKU
Na podlagi 2. točke 71. člena ustavnega zakona o temeljih družbene in politične ureditve Federativne ljudske republike Jugoslavije in o zveznih organih oblasti se razglaša zakon o splošnem upravnem postopku, ki ga je sprejela Zvezna ljudska skupščina na seji Zveznega zbora dne 5. decembra 1956.
P.R. št. 23.
Beograd, 8. decembra 1956.
Predsednik republike: Josip Broz Tito s. r.
Predsednik Zvezne ljudske skupščine: Moša Pijade s. r.
Z A K O N
O SPLOŠNEM UPRAVNEM POSTOPKU
O SPLOŠNEM UPRAVNEM POSTOPKU
PRVI DEL
SPLOŠNE DOLOČBE
I. p o g l a v j e
TEMELJNA NAČELA
Veljavnost zakona
1. člen
(1)
Po tem zakonu morajo postopati organi državne uprave in drugi državni organi, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank.
(2)
Samostojni zavodi in samostojne organizacije morajo postopati po tem zakonu, kadar odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank na podlagi pooblastila, ki jim je za opravljanje javne službe dano z zakonom ali s predpisom, izdanim na podlagi zakona, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. S samostojnimi organizacijami so mišljene tudi gospodarske organizacije.
Poseben postopek
2. člen
(1)
Če je s posebnim zakonom za posamezno upravno področje predpisan postopek, ki je drugačen od postopka po tem zakonu, se na takem upravnem področju postopa po določbah takega posebnega zakona.
(2)
Če je s tem zakonom izrečno določeno, da se lahko predpiše poseben postopek tudi z drugimi predpisi, se postopa po takih predpisih.
Subsidiarna uporaba zakona
3. člen
Na upravnih področjih, za katera je predpisan poseben postopek, se uporabljajo določbe tega zakona v vprašanjih, ki niso urejena s takimi posebnimi predpisi.
Načelo zakonitosti
4. člen
(1)
Organi, ki postopajo v upravnih stvareh, delajo in odločajo po zakonu in po drugih na zakonu temelječih predpisih.
(2)
V upravnih stvareh, v katerih je organ po zakonu ali po predpisu, ki temelji na zakonu, upravičen odločati po prostem preudarku, mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je to pooblastilo dano.
(3)
Določbe tega zakona veljajo tudi za primere, ko je organ upravičen odločati v upravni stvari po prostem preudarku.
Varstvo pravic državljanov in varstvo javnih koristi
5. člen
(1)
V postopku in pri odločanju morajo organi omogočiti državljanom in organizacijam, da čim laže zavarujejo in dosežejo svoje pravice; pri tem morajo gledati na to, da državljani in organizacije ne uveljavljajo svojih pravic v nasprotju z javnimi koristmi ali v škodo pravic drugih. Organ presoja javno korist v mejah zakona in drugih predpisov v skladu s smernicami, ki jih za uporabo predpisov izda pristojni izvršni svet, republiški svet, ljudski odbor oziroma svet ljudskega odbora.
(2)
Kadar so na podlagi zakona naložene državljanom ali organizacijam z odločbo kakšne obveznosti, se uporabljajo nasproti njim tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so za stranko ugodnejši, če se z njimi doseže namen zakona.
Načelo materialne resnice
6. člen
V postopku je treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Načelo zaslišanja stranke
7. člen
(1)
Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.
(2)
Samo v primerih, za katere to zakon dovoljuje, se lahko izda odločba brez poprejšnjega zaslišanja stranke.
Presoja dokazov
8. člen
O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka.
Samostojnost pri odločanju
9. člen
(1)
Organ vodi upravni postopek in odloča samostojno v mejah pravic, ki jih ima po zakonu.
(2)
Pooblaščena uradna oseba organa, ki je pristojen za postopek, samostojno ugotavlja dejstva in okoliščine in na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise v konkretnih primerih. Pri tem se mora držati navodil, ki jih da pristojni starešina v mejah predpisov in pravil za opravljanje službe.
Pravica pritožbe
10. člen
(1)
Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka pravico pritožbe. Samo z zakonom se lahko predpiše, da v posameznih upravnih stvareh ni dovoljena pritožba.
(2)
Zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji upravni organ, nad katerim ni upravnega organa višje stopnje, je dovoljena pritožba samo tedaj, kadar zakon ali uredba tako določa.
(3)
Ob pogojih iz tega zakona ima stranka pravico pritožbe tudi, če organ prve stopnje ni izdal odločbe o njenem zahtevku v določenem roku.
(4)
Zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, ni dovoljena pritožba.
Pravnomočnost odločbe
11. člen
Odločbo, zoper katero ni dovoljena pritožba in tudi ni mogoč upravni spor (pravnomočna odločba), pa je kdo pridobil z njo določene pravice, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v primerih, ki so z zakonom določeni.
Ekonomičnost postopka
12. člen
Postopek je treba voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se priskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje ter izda zakonita in pravilna odločba.
Pomoč neuki stranki
13. člen
Organ, ki vodi postopek, mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo v postopku.
Uporaba tujega jezika
14. člen
(1)
Če stranke in drugi udeleženci v postopku ne znajo jezika, v katerem se vodi postopek, lahko uporabljajo svoj jezik.
(2)
Stranka, ki ne zna jezika, v katerem se vodi postopek, ima pravico spremljati potek postopka po tolmaču.
Uporaba izraza "organ"
15. člen
Z organom, ki vodi postopek, so mišljeni v tem zakonu tudi samostojni zavodi in samostojne organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.
II. p o g l a v j e
PRISTOJNOST
1. Stvarna in krajevna pristojnost
16. člen
(1)
Stvarna pristojnost za odločanje v upravnem postopku se določa po zakonu in na zakonu temelječih predpisih, s katerimi je urejeno posamezno upravno področje ali določena pristojnost posameznih organov.
(2)
Krajevna pristojnost se določa po predpisih o politični teritorialni razdelitvi in po predpisih o organizaciji posameznih organov.
17. člen
(1)
Za odločanje v upravnih stvareh na prvi stopnji so stvarno pristojni občinski organi, če ni z zakonom ali z drugimi na zakonu temelječimi predpisi določena pristojnost drugih organov.
(2)
Pristojnost zveznih in republiških organov za odločanje na prvi stopnji je mogoče predpisati samo z zakonom. Pristojnost organov avtonomne enote se lahko predpiše z zakonom ali z odlokom predstavniškega telesa avtonomne enote v mejah njenega delovnega področja, pristojnost okrajnih organov pa z zakonom ali z drugimi na zakonu temelječimi predpisi.
18. člen
(1)
Za odločanje v upravnih stvareh iz pristojnosti občine, okraja, avtonomne enote, ljudske republike ali federacije je pristojen ustrezni občinski, okrajni, oblastni, pokrajinski, republiški oziroma zvezni upravni organ, razen če je z zakonom ali s predpisom, ki temelji na zakonu, določena pristojnost kakšnega drugega organa.
(2)
Pristojnost ljudskega odbora ali njegovega zbora za odločanje v upravnih stvareh je mogoče predpisati samo z zakonom ali uredbo, pristojnost krajevnega odbora pa z zakonom ali drugim predpisom, s katerim se ureja posamezno upravno področje.
(3)
S statutom ali odlokom ljudskega odbora se lahko predpiše pristojnost sveta ljudskega odbora za odločanje v upravnih stvareh samo, če se daje s takim predpisom svetu pravica, da odloča po prostem preudarku.
19. člen
Če s predpisi ni določeno, kateri občinski, okrajni, oblastni, pokrajinski, republiški ali zvezni upravni organ je stvarno pristojen za odločanje v posamezni upravni stvari, in se to ne da dognati niti po naravi stvari, spada taka stvar v pristojnost upravnega organa, ki je pristojen za občo upravo.
20. člen
(1)
Zvezni, republiški, pokrajinski, oblastni ali okrajni organ ne more posamezne upravne stvari prevzeti iz pristojnosti republiškega, pokrajinskega, oblastnega, okrajnega ali občinskega organa in je rešiti sam, razen če mu zakon izrečno daje to pravico.
(2)
Organ, ki je pristojen za odločanje v posamezni upravni stvari, sme samo po izrečenem zakonskem pooblastilu odločanje v tej stvari prenesti na kakšen drug organ.
(3)
Stvarne in krajevne pristojnosti stranke ne morejo spremeniti z dogovorom.
21. člen
(1)
V mejah predpisov iz drugega odstavka 16. člena tega zakona se določi krajevna pristojnost:
1.
v stvareh, ki se tičejo nepremičnine - po kraju, kjer ta leži;
2.
v stvareh, ki se tičejo delovanja ali poslovanja kakšnega državnega organa, samostojnega zavoda ali samostojne organizacije - po njihovem sedežu. V stvareh, ki se tičejo poslovanja samostojnih obratov in drugih samostojnih poslovnih enot gospodarskih organizacij, se določi pristojnost po sedežu obrata oziroma poslovne enote;
3.
v stvareh, ki se tičejo obrti ali poklicne dejavnosti posameznikov, ki se vodita oziroma opravljata ali ki bi se imela voditi oziroma opravljati v določenem kraju - po sedežu obrti oziroma po kraju, kjer se dejavnost opravlja;
4.
v drugih stvareh - po stalnem prebivališču stranke. Če je več strank, se določi pristojnost po stranki, ki je zoper njo naperjen zahtevek. Če stranka nima stalnega prebivališča v Jugoslaviji, se določi pristojnost po njenem začasnem prebivališču, če niti tega nima, pa po njenem zadnjem stalnem oziroma začasnem prebivališču v Jugoslaviji;
5.
če se krajevna pristojnost ne da določiti po določbah prejšnjih točk, se določi po kraju, kjer je nastal povod za postopek.
(2)
V stvareh, ki se tičejo ladje ali letala, in v stvareh, za katere je nastal povod na ladji ali na letalu, se določi krajevna pristojnost po matični luki ladje oziroma po matičnem letališču letala.
(3)
Določbe prejšnjih odstavkov se uporabljajo, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno.
22. člen
(1)
Če bi bilo po določbah prejšnjih členov hkrati krajevno pristojnih dvoje ali več organov, je pristojen tisti organ, ki je prvi uvedel postopek; krajevno pristojni organi pa se lahko sporazumejo, kateri od njih bo vodil postopek.
(2)
Vsak krajevno pristojni organ opravi na svojem območju tista dejanja postopka, ki jih ni mogoče odlagati.
23. člen
Organ, ki je kot krajevno pristojen uvedel postopek ostane pristojen tudi tedaj, kadar nastanejo med postopkom okoliščine, po katerih bi bil krajevno pristojen kakšen drug organ. Organ, ki je uvedel postopek, lahko odstopi predmet organu, ki je postal krajevno pristojen po novih okoliščinah, če se s tem znatno olajša postopek.
24. člen
(1)
Vsak organ mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost.
(2)
Če organ spozna, da ni pristojen za določeno upravno stvar, postopa tako, kot je predpisano v tretjem in četrtem odstavku 66. člena tega zakona.
(3)
Če je nepristojni organ opravil kakšno dejanje postopka, preudari pristojni organ, ki mu je stvar odstopljena, ali je treba katero od teh dejanj ponoviti.
2. Stranke z diplomatsko imuniteto
25. člen
(1)
Glede pristojnosti domačih organov v stvareh, v katerih je stranka tujec, ki uživa v Jugoslaviji imunitetno pravico, tuja država ali mednarodna organizacija, veljajo pravila mednarodnega prava, ki jih je priznala Federativna ljudska republika Jugoslavija.
(2)
Če nastane dvom o obstoju in obsegu imunitetne pravice, da pojasnilo Državni sekretar za zunanje zadeve.
(3)
Uradna dejanja, ki se tičejo oseb z imunitetno pravico, se opravljajo s posredovanjem Državnega sekretariata za zunanje zadeve.
3. Prostorna omejitev pristojnosti
26. člen
(1)
Vsak organ opravlja uradno delo v mejah svojega območja.
(2)
Če bi bilo nevarno odlašati z uradnim dejanjem, ki bi ga bilo treba opraviti izven območja organa, ga sme opraviti organ tudi izven svojega območja. To pa mora takoj sporočiti organu, na čigar območju je dejanje opravil.
(3)
Uradna dejanja v stavbah ali drugih objektih, ki so v posesti vojaških organov, se opravijo po poprejšnji naznanitvi poveljniku stavbe oziroma objekta in v sporazumu z njim.
(4)
Uradna dejanja na eksteritorialnem območju se opravijo s posredovanjem Državnega sekretariata za zunanje zadeve.
4. Spor o pristojnosti
27. člen
(1)
V sporih o pristojnosti med upravnimi organi istega ljudskega odbora odloča tajnik ljudskega odbora.
(2)
V sporih o pristojnosti med upravnimi organi raznih občin na območju istega okraja odloča ustrezni okrajni upravni organ, če gre za spor med občinskimi upravnimi organi raznih upravnih panog, pa tajnik okrajnega ljudskega odbora.
(3)
Izvzemši primere iz prvega in drugega odstavka tega člena odloča v sporih o pristojnosti med upravnimi organi, ki imajo nad seboj skupen upravni organ višje stopnje ali skupen nadzorstveni upravni organ, ta upravni organ.
(4)
Če se spor ne more rešiti po tretjem odstavku tega člena, odloči v sporu o pristojnosti med upravnimi organi občin, ki so na območju raznih okrajev, med upravnimi organi raznih okrajev ali med občinskimi in okrajnimi upravnimi organi, ki so na ozemlju iste ljudske republike, republiški upravni organ, ki je pristojen za zadeve iz tiste upravne panoge, v kateri je prišlo do spora; če pa gre za spor o vprašanju, v katero upravno panogo spada zadeva, reši spor republiški upravni organ, ki je pristojen za občo upravo. Če so okrajni oziroma občinski upravni organi na ozemlju raznih ljudskih republik, reši spor ustrezni zvezni upravni organ oziroma zvezni upravni organ, ki je pristojen za občo upravo.
(5)
Določbe prejšnjega odstavka se primerno uporabljajo za spore o pristojnosti, ki nastanejo na območju avtonomne enote; pri tem ima upravni organ avtonomne enote pravico republiškega upravnega organa.
28. člen
(1)
V sporih o pristojnosti med dvema ali več sveti ali med sveti in upravnimi organi istega ljudskega odbora odloča predsednik ljudskega odbora.
(2)
V sporih o pristojnosti med dvema ali več sveti, med sveti in upravnimi organi raznih občin istega okraja ali med sveti občinskega ljudskega odbora in sveti okrajnega ljudskega odbora odloča predsednik okrajnega ljudskega odbora.
29. člen
V sporih o pristojnosti med ljudskimi odbori občin na območju istega okraja ali med občinskim ljudskim odborom z ene strani ter svetom ali upravnim organom ljudskega odbora istega okraja z druge strani odloča predsednik okrajnega ljudskega odbora.
30. člen
V sporih o pristojnosti med republiškimi izvršnimi sveti ali med republiškim izvršnim svetom in zveznim upravnim organom ali katerimkoli upravnim organom druge ljudske republike odloča Zvezni izvršni svet.
31. člen
(1)
V sporih o pristojnosti med samostojnimi zavodi in organizacijami odloča državni organ, ki ima pravico nadzorstva nad zavodi oziroma organizacijami, ki so v sporu.
(2)
V sporu o pristojnosti med samostojnim zavodom ali samostojno organizacijo in upravnim organom odloča državni organ, ki ima pravico nadzorstva nad zavodom oziroma organizacijo, če je ta organ hkrati tudi organ višje stopnje ali pa nadzorstveni organ nasproti tistemu upravnemu organu, ki je v sporu.
32. člen
(1)
V sporih o pristojnosti, ki niso našteti v členih 27 do 31 tega zakona, odločajo vrhovna sodišča, in sicer Zvezno vrhovno sodišče - če so organi, ki so v sporu, na ozemlju raznih ljudskih republik ali če je v sporu kakšen zvezni organ, v drugih primerih pa republiško vrhovno sodišče oziroma Vrhovno sodišče Avtonomne pokrajine Vojvodine.
(2)
Spore o pristojnosti rešujejo vrhovna sodišča v senatih za upravne spore.
(3)
Zoper odločbo republiškega vrhovnega sodišča v sporu o pristojnosti ni pritožbe.
33. člen
(1)
Predlog za rešitev spora o pristojnosti lahko vloži stranka ali organ, ki je prišel v spor z drugim organom.
(2)
Zoper odločbo, s katero se odloči v sporu o pristojnosti na podlagi členov 27 do 31 tega zakona, stranka ne more vložiti posebne pritožbe in tudi ne začeti posebnega upravnega spora.
(3)
Določba drugega odstavka 22. člena tega zakona se primerno uporablja tudi, kadar gre za spor o pristojnosti.
34. člen
(1)
Kadar se odloči v sporu o pristojnosti po drugem do petem odstavku 27. člena, po drugem odstavku 28. člena, po 29. členu ali po 31. členu tega zakona, pa misli kakšen od organov, ki so v sporu, da je s to odločbo prekršena kakšna njegova pravica, se lahko pritoži. Organ, ki se pritoži, lahko v pritožbi zahteva, naj se obravnavajo razmerja, nastala med njim in organom, za katerega je z odločbo v sporu o pristojnosti izrečeno, da je pristojen.
(2)
Če ugotovi organ, ki je pristojen za odločanje o pritožbi iz prejšnjega odstavka, da odločba v sporu nima podlage v predpisih, obravnava razmerja, nastala zaradi tega med organom, ki se je pritožil, in organom, za katerega je z odločbo v sporu o pristojnosti izrečeno, da je pristojen; pri tem mora upoštevati pravice, ki jih ima po ustreznih predpisih organ, ki se je pritožil. Glede razmerij, o katerih je v odločbi o pritožbi odločeno, velja ta odločba za odločbo prve stopnje.
(3)
Pritožba po prvem odstavku in odločba o njej ne vplivata na upravni postopek v konkretni zadevi.
5. Katera uradna oseba je pooblaščena za postopek in za odločanje
35. člen
(1)
V upravni stvari, za katero je pristojen državni organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi o organizaciji tega organa ali z drugimi posebnimi predpisi drugače določeno.
(2)
Predstojnik lahko pooblasti drugega uslužbenca istega organa za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev.
(3)
Pri upravnih organih ljudskih odborov daje to pooblastilo ljudski odbor ali, v skladu s statutom ali pooblastilom ljudskega odbora, svet ali predsednik ljudskega odbora ali pa predstojnik upravnega organa.
(4)
Pooblastilo za odločanje obsega tudi pooblastilo za postopek pred odločitvijo.
36. člen
Pri kolegijskih upravnih organih (komisijah, komitejih in dr.) izdaja odločbe v upravnih stvareh uradna oseba, ki vodi administrativno službo organa, razen če je s predpisom o organizaciji takega organa ali z drugimi predpisi za to določena kakšna druga uradna oseba ali pa kolegijski organ. Kolegijski organ oziroma druga s predpisi pooblaščena oseba lahko pooblasti za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev tudi kakšnega drugega uslužbenca organa.
37. člen
(1)
Kadar je za odločanje v upravni stvari pristojen ljudski odbor ali pa zbor ali svet ljudskega odbora, vodi postopek tisti upravni organ ljudskega odbora, v čigar delovno področje spada ta zadeva, če ni s predpisi ljudskega odbora določeno, da vodi postopek kakšen drug organ.
(2)
V primeru iz prejšnjega odstavka predloži organ oziroma uradna oseba, ki je vodila postopek, organu, ki je pristojen za odločanje, pismeno poročilo in predlog odločbe, če ni s posebnimi predpisi določeno, da poročilo komisija ali pa kakšen drug upravni organ.
(3)
Določbe prejšnjih dveh odstavkov veljajo tudi za odločanje na drugi stopnji.
38. člen
V upravnih stvareh, katerih reševanje je poverjeno samostojnemu zavodu ali samostojni organizaciji odloča uslužbenec zavoda oziroma organizacije, ki vodi administrativno službo, če ni z zakonom ali z drugim na zakonu temelječim predpisom oziroma s statutom ali s pravili zavoda oziroma organizacije določeno, kateri organ ali katera oseba odloča o takih stvareh.
39. člen
(1)
Predstojnik organa lahko pooblasti posameznega upravnega uslužbenca za dejanja v postopku pred izdajo odločbe.
(2)
Če v pooblastilu ni omejitev, ima tak uslužbenec pravico opravljati vsa dejanja v postopku, razen pravice izdajati odločbe in take sklepe, s katerimi se onemogoči nadaljnji postopek.
6. Pravna pomoč
40. člen
(1)
Za posamezna dejanja v postopku, ki jih je treba opraviti izven območja pristojnega državnega organa, zaprosi ta organ tisti upravni organ, na čigar območju je treba dejanje opraviti.
(2)
Da bi se posamezno dejanje v postopku laže in hitreje opravilo ali da bi se prihranili nepotrebni stroški, lahko organ, ki je pristojen za odločanje v upravni stvari, poveri tako dejanje ustreznemu drugemu organu, ki ga je upravičen opraviti.
41. člen
(1)
Državni organi ter samostojni zavodi in samostojne organizacije morajo pri opravljanju javne službe dajati drug drugemu pravno pomoč v upravnem postopku. Za tako pomoč prosijo s posebnim zaprosilom.
(2)
Zaprošeni organ, zavod oziroma organizacija iz prejšnjega odstavka mora ugoditi zaprosilu v mejah svojega območja in delovnega področja.
(3)
Od sodišča se lahko zahteva pravna pomoč za posamezna dejanja v postopku samo v mejah posebnih predpisov. Izjemoma lahko zahteva državni organ ali zavod, ki ga je ustanovil državni organ, od sodišča, naj mu pošlje spise, ki so mu potrebni v upravnem postopku. Sodišče mora ugoditi taki zahtevi, če se s tem ne ovira sodni postopek. Sodišče lahko določi rok, v katerem mu je treba spise vrniti.
(4)
Za pravno pomoč v razmerju s tujimi organi veljajo določbe mednarodnih pogodb, če teh ni, pa načelo vzajemnosti. Če nastane dvom o vzajemnosti, da o tem pojasnilo Državni sekretariat za zunanje zadeve. Pristojni organ se obrne nanj za pojasnilo po ustreznem republiškem oziroma zveznem upravnem organu, ki je pristojen za pravosodne zadeve.
(5)
Domači organi dajejo tujim organom pravno pomoč na način, kot to določa domači zakon. Organ odreče pravno pomoč, če se prosi za dejanje, ki nasprotuje javnemu redu. Dejanje, za katero prosi tuji organ, se lahko opravi tudi na način, ki ga želi tuji organ, če tak postopek ne nasprotuje javnemu redu.
(6)
Če v mednarodnih pogodbah ni predvidena možnost neposrednega občevanja s tujimi organi, občujejo domači organi s tujimi organi po Državnem sekretariatu za zunanje zadeve.
7. Izločitev
42. člen
Pooblaščena uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku:
1.
če je v zadevi, o kateri teče postopek, stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke;
2.
če je stranka ali njen zastopnik ali pooblaščenec z njo v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali če je z njo v zakonu ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala;
3.
če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rednik stranke, njenega zastopnika ali pooblaščenca;
4.
če je v postopku na prvi stopnji sodelovala pri odločanju.
43. člen
Uradna oseba, ki naj bi odločila v določeni upravni stvari ali opravila kakšno dejanje v postopku, mora takoj, ko zve za kakšen izločitveni razlog iz 42. člena tega zakona, prenehati s kakršnimkoli nadaljnjim delom v zadevi in to sporočiti organu, pristojnemu za odločanje o izločitvi. Če misli uradna oseba, da so podane kakšne druge okoliščine, ki opravičujejo njeno izločitev, sporoči to omenjenemu organu, ne sme pa prenehati z delom.
44. člen
(1)
Stranka lahko zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 42. členu tega zakona, lahko pa tudi takrat, kadar druge okoliščine očitno vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan razlog za izločitev.
(2)
Uradna oseba, katere izločitev je zahtevala stranka iz kakšnega od razlogov, naštetih v 42. členu tega zakona, ne sme do izdaje sklepa o taki zahtevi opravljati nobenih dejanj v postopku, izvzemši tista, ki se ne smejo odlagati.
45. člen
(1)
O izločitvi odloči s sklepom predstojnik organa, kateremu pripada uradna oseba, za katere izločitev gre. Če gre za izločitev tega predstojnika, odloči o njej predstojnik organa prve višje stopnje oziroma nadzorstveni organ. Če gre za izločitev državnega sekretarja ali sekretarja v izvršnem svetu, odloči o izločitvi sekretar izvršnega sveta.
(2)
O izločitvi uradne osebe ljudskega odbora odloči tajnik ljudskega odbora, o izločitvi tajnika pa predsednik ljudskega odbora. O izločitvi predsednika občinskega ljudskega odbora odloči predsednik okrajnega ljudskega odbora, o izločitvi predsednika okrajnega ljudskega odbora pa sekretar republiškega izvršnega sveta.
(3)
Preden se izda sklep o strankini zahtevi za izločitev, je treba zaslišati uradno osebo, katere izločitev se zahteva, po potrebi pa se opravijo tudi druge poizvedbe.
46. člen
(1)
V sklepu o izločitvi je treba določiti uradno osebo, ki naj v predmetu, v katerem je bila odrejena izločitev, odloči oziroma opravi posamezna dejanja v postopku. Če to ni mogoče, določi upravni organ višje stopnje oziroma nadzorstveni organ uradno osebo izven te organizacijske enote, ki naj v njenem imenu vodi postopek, ali pa pooblasti za postopek drug organ iste stopnje.
(2)
Zoper sklep, s katerim je odrejena izločitev, ni dovoljena pritožba.
47. člen
(1)
Določbe tega zakona o izločitvi se primerno uporabljajo tudi za člane svetov ljudskih odborov in kolegijskih organov pri upravnih organih.
(2)
Sklep o izločitvi člana sveta oziroma kolegijskega organa izda svet ljudskega odbora oziroma kolegijski organ.
48. člen
(1)
Določbe tega zakona o izločitvi se primerno uporabljajo tudi za zapisnikarje.
(2)
Sklep o izločitvi zapisnikarja izda uradna oseba, ki vodi postopek.
III. p o g l a v j e
STRANKA IN NJENO ZASTOPANJE
1. Stranka
49. člen
Stranka je oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.
50. člen
(1)
Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična ali pravna oseba.
(2)
Državni organi, zavodi, obrati in druge samostojne enote gospodarskih organizacij, družbene organizacije in njihove samostojne enote, skupnosti (vasi, naselja in pod.) ter skupine oseb, čeprav nimajo lastnosti pravne osebe, so lahko stranke, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku.
(3)
Stranka je lahko tudi sindikalna organizacija, če se upravni postopek tiče kakšne pravice ali pravne koristi delovnega kolektiva.
51. člen
Družbena organizacija, ki mora po svojih pravilih varovati določene pravice in koristi svojih članov, lahko s privolitvijo svojega člana v njegovem imenu poda zahtevo, ki se tiče takih pravic ali koristi, ali pa vstopi v že začeti postopek z vsemi pravicami stranke.
52. člen
(1)
Če so javni tožilec in drugi državni organi po zakonu upravičeni, v upravnem postopku braniti ali zastopati družbene koristi, imajo v mejah takega pooblastila pravice in dolžnosti stranke.
(2)
Organi iz prejšnjega odstavka ne morejo imeti v upravnem postopku večjih pravic, kot pa jih imajo stranke, razen če so jim pravice dane z zakonom.
2. Procesna sposobnost in zakoniti zastopnik
53. člen
(1)
Stranka, ki je popolnoma opravilno sposobna, lahko sama opravlja dejanja v postopku (procesna sposobnost). Za osebo, ki ni procesno sposobna, opravlja dejanja v postopku njen zakoniti zastopnik.
(2)
Pravne osebe ter drugi zavodi in organizacije opravljajo dejanja v postopku po svojih zakonitih zastopnikih oziroma pooblaščenih predstavnikih.
(3)
Zakoniti zastopnik se določi na podlagi zakona ali z aktom, ki ga izda pristojni državni organ na podlagi zakona. Zakoniti zastopnik oziroma predstavnik pravne osebe se določi na podlagi njenih pravil, če ni določen z aktom, ki ga izda pristojni državni organ na podlagi zakona.
(4)
Če organ, ki vodi postopek, ugotovi, da zakoniti zastopnik osebe, ki je pod skrbništvom, ne kaže potrebne skrbnosti pri zastopanju, naznani to skrbstvenemu organu.
54. člen
Organ mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, da je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku in da zastopa stranko njen zakoniti zastopnik.
3. Začasni zastopnik
55. člen
(1)
Če procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika ali je treba opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, ji postavi organ, ki vodi postopek, začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve in je treba izvesti postopek. Ta organ sporoči to takoj skrbstvenemu organu, če je postavil začasnega zastopnika komu, čigar prebivališče je neznano, pa objavi svoj sklep na običajen način.
(2)
Če pravna oseba, zavod ali organizacija nima zakonitega zastopnika oziroma predstavnika, pa tudi ne pooblaščenca, postavi organ, ki vodi postopek, ob pogojih iz prejšnjega odstavka taki stranki začasnega zastopnika, in sicer praviloma izmed njenih funkcionarjev ali uslužbencev, ter to takoj sporoči pravni osebi, zavodu oziroma organizaciji.
(3)
Tako, kot je določeno v prvem oziroma drugem odstavku tega člena, se postavi začasni zastopnik tudi takrat, kadar je treba opraviti dejanje, ki ga ni mogoče odložiti, stranke oziroma njenega pooblaščenca ali zastopnika pa ni mogoče pravočasno povabiti. To je treba takoj sporočiti stranki, pooblaščencu oziroma zastopniku.
(4)
Postavljena oseba mora sprejeti zastopanje. Zastopanje sme odkloniti samo iz razlogov, ki so določeni v posebnih predpisih. Začasni zastopnik sodeluje samo v postopku, za katerega je izrečno postavljen, in le toliko časa, dokler ne nastopi zakoniti zastopnik ali predstavnik oziroma sama stranka ali njen pooblaščenec.
4. Skupni predstavnik
56. člen
(1)
Če ni s posebnim predpisom drugače določeno, lahko dvoje ali več strank skupaj nastopa v isti zadevi. V takem primeru morajo navesti, katera od njih bo nastopala kot njihov skupni predstavnik, ali pa postaviti skupnega pooblaščenca.
(2)
Če poseben pravni predpis ne prepoveduje, lahko organ, ki vodi postopek, naloži s sklepom strankam, ki so udeležene v postopku z istovetnimi zahtevki, naj v določenem roku navedejo, katera od njih jih bo predstavljala, ali pa postavijo skupnega pooblaščenca. Če stranke ne ugodijo takemu sklepu, lahko to določi sam organ, ki vodi postopek. Tak skupni predstavnik oziroma pooblaščenec obdrži to lastnost, dokler stranke ne postavijo drugega. Zoper tak sklep imajo stranke pravico posebne pritožbe, ki pa ne odloži izvršitve.
(3)
Tudi tedaj, kadar je določen skupen predstavnik oziroma pooblaščenec, obdrži vsaka stranka pravico, nastopati kot stranka v postopku, dajati izjave in samostojno vlagati pritožbe in uporabljati druga pravna sredstva.
5. Pooblaščenec
57. člen
(1)
Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik lahko določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave.
(2)
Dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka.
(3)
Poleg pooblaščenca lahko stranka tudi sama daje izjave, organ pa lahko zahteva izjave tudi od nje same.
(4)
Če je stranka navzoča, ko da njen pooblaščenec ustno izjavo, lahko takoj nato spremeni ali prekliče njegovo izjavo. Če se pismeni ali ustni izjavi stranke in njenega pooblaščenca, ki se tičeta dejstev, ne ujemata, presodi organ, ki vodi postopek, obe izjavi po 8. členu tega zakona.
58. člen
Za pooblaščenca je lahko postavljen vsak, kdor je popolnoma opravilno sposoben, razen tistih, ki se ukvarjajo z zakotnim pisaštvom.
59. člen
(1)
Pooblastilo se lahko da pismeno ali ustno na zapisnik. O ustnem pooblastilu se v predmetnem spisu napravi zaznamek.
(2)
Če stranka ne zna pisati ali se ne more podpisati, pritisne na primerno pooblastilo namesto podpisa odtisk kazalca. Če da stranka pooblastilo osebi, ki ni odvetnik, morata biti navzoči dve priči, ki se podpišeta na pooblastilu.
(3)
Uradna oseba, ki vodi postopek ali opravlja posamezna dejanja v postopku, lahko izjemoma dovoli, da opravi posamezno dejanje v imenu stranke kot njen pooblaščenec brez pooblastila njen rodbinski ali družinski član, nameščenec ali pa funkcionar oziroma uslužbenec zavoda ali organizacije, če ga pozna in ne dvomi o obstoju in obsegu pooblastila. Če zahteva taka oseba uvedbo postopka ali če da med postopkom izjavo, ki je v nasprotju s prejšnjo izjavo stranke, zahteva uradna oseba od nje, naj predloži v določenem roku naknadno pooblastilo.
60. člen
(1)
Če je pooblastilo dano v obliki zasebne listine, pa nastane dvom o njeni pristnosti, se lahko naloži, naj se predloži overjeno pooblastilo.
(2)
Pravilnost pooblastila se preskusi po uradni dolžnosti. Pomanjkljivosti pismenega pooblastila se odpravijo po 68. členu tega zakona; uradna oseba, ki vodi postopek, pa lahko dovoli pooblaščencu, čigar pooblastilo ni v redu, da opravi nujna dejanja v postopku.
61. člen
(1)
Za vsebino in obseg pooblastila so odločilne njegove določbe. Pooblastilo se lahko da za ves postopek ali samo za posamezna dejanja, lahko pa se tudi časovno omeji. Če nastane dvom, se presojata vsebina in obseg pooblastila po načelih državljanskega prava.
(2)
Pooblastilo ne preneha, če stranka umre, izgubi procesno sposobnost ali če se izmenja zakoniti zastopnik; pravni naslednik stranke oziroma njen novi zakoniti zastopnik pa lahko prekliče prejšnje pooblastilo.
62. člen
Določbe tega zakona, ki se nanašajo na stranke, veljajo primerno tudi za njihove zakonite zastopnike, pooblaščence, začasne zastopnike in skupne predstavnike.
63. člen
(1)
Stranki je treba dovoliti, da pripelje v stvareh, za katere se zahteva strokovno poznavanje vprašanj v zvezi s predmetom postopka, strokovnjaka, ki ji bo dajal pojasnila in nasvete (strokovni pomočnik). Ta ne zastopa stranke.
(2)
Stranka ne sme pripeljati kot strokovnega pomočnika nekoga, ki ni opravilno sposoben ali ki se ukvarja z zakotnim pisaštvom.
IV. p o g l a v j e
OBČEVANJE ORGANOV IN STRANK
1. Vloge
64. člen
(1)
Z vlogami so mišljene zahteve, predlogi, prijave, prošnje, pritožbe, ugovori in druga sporočila, s katerimi se posamezniki ali pravne osebe, zavodi oziroma organizacije obračajo na organe.
(2)
Vloga se praviloma izroči naravnost organu ali pošlje pismeno po pošti ali pa da ustno na zapisnik. Če ni drugače predpisano, se lahko pošlje vloga tudi brzojavno. Kratka in nujna sporočila se lahko dajo tudi po telefonu, če je glede na naravo stvari to mogoče.
65. člen
Vloga se izroči organu, ki je pristojen za sprejem, vloži se lahko vsak delavnik med uradnimi urami. Za ustne vloge, ki niso vezane na rok ali tudi sicer niso neodložljive, se lahko določi, da se sprejemajo samo ob določenih uradnih urah. Čas za sprejemanje takih vlog objavi vsak organ v svojih prostorih na vidnem mestu.
66. člen
(1)
Organ, ki je pristojen za sprejem vloge oziroma ustnega sporočila, je dolžan sprejeti vlogo, ki se mu izroči, oziroma vzeti ustno sporočilo na zapisnik.
(2)
Uslužbenec, ki sprejme vlogo, mora vložniku na njegovo ustno zahtevo potrditi prejem. Za tako potrdilo se ne plača taksa.
(3)
Če organ ni pristojen za sprejem pismene vloge oziroma sporočila na zapisnik, opozori njegov uslužbenec na to vložnika in ga napoti k pristojnemu organu. Če vložnik kljub temu zahteva, da se njegova vloga ali ustno sporočilo sprejme, je uslužbenec dolžan to storiti. Če organ spozna, da ni pristojen za tako vlogo, izda sklep, s katerim jo zavrže zaradi nepristojnosti.
(4)
Če dobi organ po pošti vlogo, za katero ni pristojen, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ je zanjo pristojen, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu in sporoči to stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, ali če ugotovi, da je zanjo pristojno sodišče, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki.
(5)
Zoper sklep po tretjem ali četrtem odstavku tega člena je dovoljena posebna pritožba.
67. člen
(1)
Vloga mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Predvsem mora obsegati: navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oziroma predlog, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, ter ime in priimek in prebivališče (naslov) vložnika oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca.
(2)
Vložnik mora vlogo lastnoročno podpisati. Izjemoma jo lahko podpiše namesto njega njegov zakonec, oče ali mati, sin ali hči ali pa odvetnik, ki je po strankinem pooblastilu vlogo sestavil. Kdor podpiše vložnika, mora na vlogi podpisati tudi svoje ime in pristaviti svoj naslov.
(3)
Če vložnik ne zna pisati ali se ne more podpisati, ga podpiše kdo drug, ki zna pisati; ta se mora podpisati tudi sam in pristaviti svoj naslov.
68. člen
(1)
Če ima vloga takšno formalno pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati, ali če je vloga nerazumljiva ali nepopolna, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ, ki prejme tako vlogo, mora storiti kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem se mora to zgoditi. To lahko sporoči vložniku po telefonu ali pa ustno, če pride vložnik k organu, ki to sporoča. O tem napravi organ v spisu zaznamek.
(2)
Če vložnik v določenem mu roku odpravi pomanjkljivosti, se šteje, da je bila vloga od vsega začetka v redu. Če pa tega ne stori in zaradi tega vloge ni mogoče obravnavati, se šteje, da vloga sploh ni bila vložena. O tem izda organ sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Na to posledico je treba vložnika v vabilu za popravo vloge posebej opozoriti.
(3)
Če dobi organ brzojavno vlogo ali telefonično sporočilo, pa dvomi, ali je vlogo res poslal tisti, čigar ime je navedeno v brzojavki, oziroma ali je dal telefonično sporočilo res tisti, ki je po telefonu povedal svoje ime, uvede pristojni organ postopek za ugotovitev tega dejstva; če se pomanjkljivosti ne odpravijo, ravna tako, kot je predpisano v prejšnjem odstavku.
69. člen
Če obsega vloga več zahtevkov, ki jih je treba ločeno reševati, vzame organ, ki je sprejel vlogo, v reševanju prvi zahtevek iz vloge, glede drugih zahtevkov pa napoti vložnika, naj vloži zanje posebne vloge. Tudi v takem primeru se ustrezno uporabljajo načela 68. člena tega zakona.
2. Vabila
70. člen
(1)
Organ, ki vodi postopek, ima pravico povabiti tistega, čigar navzočnost je v postopku potrebna, če prebiva na njegovem območju. Praviloma ni dovoljeno povabiti koga zato, da se mu vroči pismeni odpravek odločbe ali sklepa ali da se mu sporoči nekaj, kar bi se mu lahko sporočilo po pošti ali na drug način, primernejši za tistega, ki mu je treba kaj sporočiti.
(2)
Izjemoma se lahko povabi na ustno obravnavo nekdo, ki prebiva izven območja organa, ki vodi postopek, če se s tem postopek pospeši ali olajša in prihod ne povzroči povabljenemu večjih stroškov ali večje zamude.
(3)
Povabiti je treba s pismenim vabilom, če ni s posebnimi predpisi določen drugačen način.
71. člen
(1)
V pismenem vabilu je treba navesti ime organa, ki vabi, priimek, ime in naslov tistega, ki je povabljen, kraj in dan, če je mogoče, pa tudi uro prihoda, v kakšni zadevi in kot kaj je povabljen (kot stranka, priča, izvedenec itd.), poleg tega pa še, katere pripomočke in dokazila naj prinese. V vabilu mora biti navedeno tudi, ali mora povabljeni priti osebno ali pa lahko pošlje pooblaščenca, ki ga bo zastopal; opozoriti ga je treba tudi na to, da mora v primeru, če se povabilu ne bi mogel odzvati, to sporočiti organu, ki mu je poslal vabilo. Povabljenega je treba prav tako opozoriti na posledice, če se vabilu ne bi odzval ali če ne bi sporočil, da ne more priti.
(2)
V vabilu na ustno obravnavo se od stranke lahko zahteva, naj prinese pismena in druga dokazila, lahko pa se stranka opozori tudi na to, da lahko pripelje priče, na katere se namerava sklicevati.
(3)
Če dovoljuje narava stvari, se lahko prepusti povabljenemu, da da do določenega dne potrebno pismeno izjavo, namesto da bi prišel osebno.
72. člen
(1)
Pri povabilu mora organ gledati na to, da povabi tistega, čigar navzočnost je potrebna, za tak čas, ko bo najmanj oviran pri opravljanju njegovega rednega dela.
(2)
Nihče ne more biti povabljen, naj pride ponoči, razen če gre za nujne in neodložljive ukrepe.
73. člen
(1)
Povabljeni se mora odzvati vabilu.
(2)
Če povabljeni zaradi bolezni ali iz kakšnega drugega opravičenega vzroka ne more priti, mora to takoj po prejemu vabila sporočiti organu, ki mu je vabilo poslal, če nastane vzrok pozneje, pa takoj ko zanj zve.
(3)
Če tisti, ki mu je bilo vabilo osebno vročeno (87. člen), na vabilo ne pride in izostanka ne opraviči, se lahko privede, poleg tega pa tudi kaznuje z denarno kaznijo do 5.000 dinarjev. Tak ukrep se sme uporabiti samo, če je bilo v vabilu navedeno, da se bo uporabil. Če nastanejo zaradi neopravičenega izostanka povabljenega stroški v postopku, se lahko določi, da jih trpi tisti, ki je izostal. Sklep o privedbi, o kazni ali o plačilu stroškov izda uradna oseba, ki vodi postopek, v soglasju z uradno osebo, ki je pooblaščena za odločanje o stvari, pri zaprošenem organu pa v soglasju z njegovim predstojnikom oziroma z uradno osebo, ki je pooblaščena za odločanje o podobnih stvareh. Zoper tak sklep je dovoljena posebna pritožba.
(4)
Če se vabilu ne odzove vojaška oseba ali pripadnik ljudske milice, se obrne organ na poveljstvo take osebe z zahtevo, naj jo pripeljejo, lahko pa jo po prejšnjem odstavku tudi kaznuje oziroma ji naloži plačilo stroškov.
3. Zapisnik
74. člen
(1)
O ustni obravnavi ali o kakšnem drugem važnejšem dejanju v postopku ter o važnejših ustnih izjavah strank ali drugih oseb v postopku se sestavi zapisnik.
(2)
O manj važnih dejanjih in izjavah strank in drugih oseb, ki bistveno ne vplivajo na odločitev o stvari, o vodstvu postopka, o sporočilih, uradnih zapažanjih, ustnih navodilih in ugotovitvah ter o okoliščinah, ki se tičejo samo notranjega dela organa, pri katerem teče postopek, se praviloma ne sestavi zapisnik, temveč napravi o tem uradna oseba na samem spisu zaznamek in ga potrdi z navedbo datuma. Zapisnika tudi ni treba sestavljati o takih ustnih strankinih zahtevah, o katerih se odloča po skrajšanem postopku, če se jim ugodi, temveč zadostuje, da se take zahteve na predpisan način evidentirajo (drugi odstavek 301. člena).
75. člen
(1)
V zapisnik se vpiše: ime organa, ki opravlja dejanje, kraj, dan in ura dejanja in zadeva, v kateri se opravlja, ter imena uradnih oseb, navzočih strank in njihovih zastopnikov ali pooblaščencev.
(2)
Zapisnik mora obsegati natančno in kratko potek in vsebino v postopku opravljenega dejanja in danih izjav. Pri tem se mora zapisnik omejiti na tisto, kar se tiče same stvari, ki je predmet postopka. V zapisniku se navedejo vse listine, ki so bile v kakršenkoli namen uporabljene na ustni obravnavi. Če je treba, se te listine priložijo zapisniku.
(3)
Izjave strank, prič, izvedencev in drugih udeležencev v postopku, ki so pomembne za odločbo, se zapišejo v zapisnik čim natančneje, če je treba, pa tudi dobesedno. V zapisnik se vpišejo tudi vsi sklepi, ki se izdajo med dejanjem.
(4)
Če se opravi kakšno zaslišanje po tolmaču, se navede, v katerem jeziku je zaslišani govoril in kdo je bil tolmač.
(5)
Zapisnik se piše med opravljanjem uradnega dejanja. Če se dejanje ne more končati isti dan, se vsak dan posebej vpiše v isti zapisnik tisto, kar je bilo tisti dan napravljeno, in to po predpisih podpiše.
(6)
Če se dejanje, o katerem se piše zapisnik, ne more opraviti zdržema, se v zapisniku navede, da je bilo prekinjeno.
(7)
Če se med dejanjem napravijo ali preskrbijo načrti, skice, risbe, fotografije in temu podobno, se overijo in priključijo zapisniku.
(8)
S predpisi se lahko določi, da se v določenih stvareh lahko piše zapisnik tudi v obliki knjige ali kakšne drugačne evidence.
76. člen
(1)
Zapisnik se mora pisati v redu; v njem se ne sme nič izbrisati. Mesta, ki so bila do sklenitve zapisnika prečrtana, morajo ostati čitljiva: overi jih s svojim podpisom uradna oseba, ki vodi dejanje postopka.
(2)
V že podpisanem zapisniku se ne sme nič dodati in ne spremeniti. Dopolnitev že sklenjenega zapisnika se zapiše v dodatku.
77. člen
(1)
Preden se zapisnik sklene, se prebere zaslišanim in ostalim udeležencem pri dejanju. Ti imajo pravico tudi sami pregledati zapisnik in dati svoje pripombe. Na koncu zapisnika se navede, da je bil zapisnik prebran in da ni bilo nobenih pripomb; če pa je bilo kaj pripomb, se na kratko zapiše njihova vsebina. Nato podpiše zapisnik tisti, ki je sodeloval pri dejanju, na koncu pa ga overi uradna oseba, ki je dejanje vodila, in morebitni zapisnikar.
(2)
Če obsega zapisnik zaslišanje več oseb, se podpiše vsaka od njih pod tistim delom zapisnika, kjer je zapisana njena izjava.
(3)
Če se opravi soočenje, podpišejo ta del zapisnika soočenci.
(4)
Če ima zapisnik več listov, se ti označijo z zaporednimi številkami, vsak list pa overi na koncu s svojim podpisom uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, in podpiše tisti, čigar izjava je zapisana na koncu lista.
(5)
Dopolnitve že sklenjenega zapisnika se znova podpišejo in overijo.
(6)
Če tisti, ki bi moral podpisati zapisnik, ne zna ali ne more pisati, ga podpiše nekdo, ki zna pisati, in se tudi sam podpiše. Tega ne more storiti uradna oseba, ki vodi dejanje postopka.
(7)
Če kdo noče podpisati zapisnika ali odide, preden je zapisnik sklenjen, se to vpiše v zapisnik in navede, zakaj ga ni hotel podpisati.
78. člen
(1)
Zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami prejšnjega člena, je javna listina. Zapisnik je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen o tistih delih zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni.
(2)
Dovoljeno je dokazovati nepravilnost zapisnika.
79. člen
(1)
Kadar odloča v upravnem postopku kolegijski organ, se sestavi o posvetovanju in glasovanju poseben zapisnik. Če je v pritožbenem postopku odločba soglasna, zapisnik o posvetovanju in glasovanju ni potreben, temveč zadostuje, da se napravi o tem samo zaznamek v spisu.
(2)
V zapisnik o posvetovanju in glasovanju se poleg podatkov o osebni sestavi kolegijskega organa vpišejo zadeva, za katero gre, in kratka vsebina tistega, kar je bilo sklenjeno, poleg tega pa tudi morebitna posebna mnenja. Ta zapisnik podpišeta predsedujoči in zapisnikar.
(3)
Kadar odloča v upravnem postopku predstavniško telo ali njegov izvršilni organ, se ne piše poseben zapisnik o posvetovanju in glasovanju, temveč se sklep, ki je bil sprejet o upravni stvari, evidentira enako, kot drugi sklepi teh organov.
4. Pregled spisov in obvestila o poteku postopka
80. člen
(1)
Stranke imajo pravico pregledati predmetne spise in na svoje stroške prepisati potrebne spise. Pregledovanje in prepisovanje spisov nadzoruje določeni uslužbenec.
(2)
Pravico pregledati spise in na svoje stroške prepisati posamezne spise ima tudi vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist.
(3)
Pregled in prepis spisov se lahko zahteva tudi ustno. Od osebe iz prejšnjega odstavka sme organ zahtevati, naj pismeno ali ustno na zapisnik obrazloži svojo pravno korist.
(4)
Ne morejo se pregledovati in ne prepisovati: zapisnik o posvetovanju in glasovanju, uradna poročila in osnutki odločb ter drugi spisi, ki veljajo za zaupne, če bi se s tem lahko onemogočil namen postopka ali če je to v nasprotju z javno koristjo ali z upravičeno koristjo kakšne stranke ali koga drugega.
(5)
Stranka in vsakdo drug, ki verjetno izkaže svojo pravno korist v zadevi, ter prizadeti državni organi imajo pravico zahtevati obvestila o poteku postopka.
(6)
Zoper zavrnitev zahtev iz prejšnjih odstavkov je dovoljena posebna pritožba tudi takrat, kadar ni bil izdan pismen sklep. Pritožba se lahko poda takoj.
V. p o g l a v j e
VROČANJE
1. Način vročanja
81. člen
(1)
Vročanje spisov (vabil, odločb, sklepov in drugih uradnih spisov) se opravlja praviloma tako, da se spis izroči tistemu, ki mu je namenjen.
(2)
Spisi se vročajo neposredno, po pošti ali po organu občinskega ljudskega odbora. Tistega, ki mu je treba vročiti spis, je samo izjemoma dovoljeno povabiti zato, da ga prevzame, če to zahteva narava ali pomen spisa, ki ga je treba vročiti.
(3)
Način vročitve določi organ, čigar spis je treba vročiti.
82. člen
(1)
Vroča se samo ob delavnikih, in sicer podnevi.
(2)
Organ, čigar spis je treba vročiti, lahko iz posebno tehtnih vzrokov odredi, naj se opravi vročitev tudi na nedeljo ali na državni praznik, če je neogibno potrebno pa celo ponoči.
(3)
Po pošti se lahko vroča tudi ob nedeljah in ob državnih praznikih.
83. člen
(1)
Vročitev se praviloma opravi v stanovanju, v poslovnem prostoru ali v delavnici, kjer je zaposlen tisti, ki mu je treba kaj vročiti, odvetniku pa tudi v njegovi odvetniški pisarni.
(2)
Vročitev se lahko opravi tudi izven prostorov, ki so navedeni v prejšnjem odstavku, če je naslovnik pripravljen spis sprejeti; če ni takih prostorov, pa se lahko opravi vročitev taki osebi, kjerkoli se najde.
2. Posredno vročanje
84. člen
(1)
Kadar tistega, ki mu je treba spis vročiti, ni najti v stanovanju, se opravi vročitev tako, da se spis izroči kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, kadar tudi teh ni najti, pa hišniku ali sosedu, če v to privolita.
(2)
Kadar je treba opraviti vročitev na delovnem mestu tistega, ki mu je treba spis vročiti, pa tega ni tam, se lahko vroči osebi, ki je tam zaposlena, če ga hoče sprejeti. Odvetniku se lahko vroči spis tudi tako, da se izroči njegovemu nameščencu v odvetniški pisarni.
(3)
Po prvem in drugem odstavku se spis ne sme izročiti osebi, ki je v istem postopku udeležena z nasprotnim interesom.
85. člen
(1)
Če se ugotovi, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten in da mu osebe, omenjene v 84. členu tega zakona, spisa ne morejo pravočasno izročiti, se spis vrne organu, ki ga je izdal, z navedbo, kje je naslovnik.
(2)
Če ostane prebivališče tistega, ki mu je treba spis vročiti, kljub poizvedovanju neznano, mu postavi organ, ki je spis izdal, začasnega zastopnika po 55. členu tega zakona in temu izroči spis.
86. člen
(1)
Če se vročitev ne da opraviti niti tako, kot je predpisano v 84. členu tega zakona, pa ni ugotovljeno, da je tisti, ki mu je treba spis vročiti, odsoten, ga izroči vročevalec pristojnemu organu ljudskega odbora občine, v kateri ima naslovnik prebivališče, če gre za vročitev po pošti, pa pošti njegovega prebivališča. Na vrata stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice tistega, ki mu je treba spis vročiti, pribije vročevalec pismeno sporočilo, kje je spis. Na sporočilu in na samem spisu, ki bi ga bil moral vročiti, navede vročevalec vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo pribil na vrata, ter se podpiše.
(2)
Vročitev velja za opravljeno, ko je sporočilo pribito na vrata. Poznejša poškodba ali uničenje takega sporočila ne vpliva na veljavnost vročitve.
(3)
O vročitvi, ki je bila opravljena na način, kakor je prepisan v prvem odstavku tega člena, je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil.
3. Obvezno osebno vročanje
87. člen
(1)
Spis se mora vročiti osebno tistemu, kateremu je namenjen, kadar je taka vročitev predpisana s tem zakonom ali z drugim predpisom, kadar začne teči od dneva vročitve rok, ki se ne more podaljšati, ali kadar to posebej odredi organ, ki je odredil vročitev. Da je spis osebno vročen odvetniku, se šteje tudi tedaj, če se izroči njegovemu nameščencu v odvetniški pisarni.
(2)
Če tistega, ki mu je treba spis osebno vročiti, ni najti v stanovanju, poslovnem prostoru ali delavnici ali če v odvetniški pisarni ni najti niti nameščenca, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, in mu pri kateri od oseb, navedenih v 84. členu tega zakona, pusti pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju oziroma na delovnem mestu, da sprejme spis. Če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki mu je treba spis vročiti, ravna tako, kot je predpisano v 86. členu tega zakona; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.
(3)
S tem, da se vroči spis zakonitemu zastopniku, pooblaščencu ali pooblaščencu za vročitve (89. člen), se šteje, da je vročen sami stranki.
4. Posebni primeri vročanja
a) Vročanje zakonitemu zastopniku in pooblaščencu
88. člen
(1)
Vročitev morebitnemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke se opravi tako, kot je predpisano v členih 81 do 87 tega zakona.
(2)
Če ima več strank skupnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca v isti zadevi, se za vse vroča temu zakonitemu zastopniku oziroma pooblaščencu. Če ima stranka več pooblaščencev, zadostuje, da se vroči samo enemu od njih.
b) Vročanje pooblaščencu za vročitve
89. člen
(1)
Stranka lahko pooblasti določeno osebo, ki naj se ji vročajo vsi spisi zanjo. Če stranka obvesti o tem organ, ki vodi postopek, vroča organ vse spise temu pooblaščencu (pooblaščenec za vročitve).
(2)
Pooblaščenec za vročitve mora vsak spis nemudoma poslati stranki.
(3)
Če bi se z neposrednim vročanjem stranki, pooblaščencu ali zakonitemu zastopniku zelo zavlačeval postopek, lahko uradna oseba, ki vodi postopek, naloži stranki, naj za posamezno zadevo v določenem roku imenuje pooblaščenca za vročitve na sedežu organa. Če stranka tega ne stori, lahko organ ravna po 55. členu tega zakona.
(4)
Kadar je stranka ali njen zakoniti zastopnik v tujini, pa v Jugoslaviji nima pooblaščenca, mu je treba ob vročitvi prvega spisa naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve, in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca.
(5)
Šteje se, da je z vročitvijo spisa pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba spis vročiti.
90. člen
(1)
Kadar je več strank skupaj udeleženih v postopku z istovetnimi zahtevki, pa nimajo skupnega pooblaščenca, morajo pri prvem dejanju v postopku naznaniti organu skupnega pooblaščenca za vročitve, če je mogoče, takega, ki stanuje na sedežu organa. Dokler ne naznanijo skupnega pooblaščenca za vročitve, se šteje za takega pooblaščenca tista izmed strank, ki je na prvi skupni vlogi prva podpisana ali navedena. Če se ne more na tak način določiti pooblaščenec, lahko določi uradna oseba, ki vodi postopek, za pooblaščenca katerokoli od teh strank. Če je strank veliko ali če so iz raznih krajev, lahko stranke naznanijo več takih pooblaščencev in navedejo, katere od strank bo zastopal posamezni pooblaščence; to lahko določi tudi sama uradna oseba.
(2)
Skupni pooblaščenec za vročitve mora brez odlašanja obvestiti vse stranke o spisu, ki ga je zanje prejel, in jim omogočiti, da ga pregledajo, prepišejo in overijo; spis hrani praviloma pooblaščenec.
(3)
V spisu, ki se vroči pooblaščencu za vročitve, morajo biti navedene vse osebe, za katere se vroča.
c) Vročanje državnim organom, pravnim osebam in organizacijam
91. člen
(1)
Državnim organom, zavodom, organizacijam in drugim pravnim osebam se vroča tako, da se spis izroči uslužbencu oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje spisov, če ni za posamezne primere drugače predpisano.
(2)
Če vročevalec v določenem delovnem času ne najde uslužbenca, ki je določen za sprejemanje spisov, lahko izroči spis kateremukoli uslužbencu ali delavcu organa, zavoda oziroma organizacije, ki ga najde v tistih prostorih organa, zavoda oziroma organizacije, v katerih se navadno izročajo spisi.
d) Vročanje drugim osebam
92. člen
(1)
Osebam in ustanovam v tujini ter takim osebam v državi, ki uživajo diplomatsko imuniteto, se vročajo spisi po Državnem sekretariatu za zunanje zadeve, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno.
(2)
Vojaškim osebam, pripadnikom ljudske milice in prometnim uslužbencem kopenskega, rečnega, morskega in zračnega prometa se lahko vročajo spisi tudi po njihovem poveljstvu oziroma neposrednem starešini.
93. člen
Osebam, ki jim je vzeta prostost, se vročajo spisi po upravi zavoda, v katerem so.
e) Vročanje z javnim naznanilom
94. člen
Če gre za večje število oseb, ki organu niso znane ali ki se ne morejo določiti, se jim spis vroči z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki ga je izdal. Vročitev velja za opravljeno po preteku tridesetih dni od dneva, ko je bilo naznanilo nabito na oglasno desko, če organ, ki je spis izdal, ne določi daljšega roka. Poleg objave na oglasni deski lahko objavi organ naznanilo tudi v časnikih ali na kakšen drug običajen način.
f) Odklonitev sprejema
95. člen
(1)
Če tisti, na katerega je spis naslovljen, oziroma odrasli član njegove družine, uslužbenec državnega organa, zavoda, gospodarske ali družbene organizacije in društva ali zasebne pravne osebe ali nameščenec v odvetniški pisarni brez zakonitega razloga noče sprejeti spisa, pusti vročevalec spis v stanovanju ali prostoru, kjer naslovnik stanuje oziroma kjer je zaposlen ali pa pribije spis na vrata stanovanja ali prostora.
(2)
Če se opravi vročitev tako, kot je določeno v prejšnjem odstavku, zapiše vročevalec na vročilnico dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je spis pustil; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.
g) Sprememba stanovanja
96. člen
(1)
Če stranka ali njen zakoniti zastopnik med postopkom spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek.
(2)
Če tega ne storita in vročevalec kljub poizvedovanju ne more zvedeti, kam sta se odselila, odredi organ, ki vodi postopek, naj se vse nadaljnje vročitve v postopku za to stranko opravljajo tako, da se spis pribije na oglasno desko tega organa.
(3)
Vročitev velja za opravljeno po izteku osmih dni od dneva, ko je bil spis pribit na oglasno desko organa, ki vodi postopek.
(4)
Če pooblaščenec oziroma pooblaščenec za vročitve med postopkom spremeni svoje stalno prebivališče ali stanovanje, pa o tem ne obvesti organa, ki vodi postopek, se opravi vročitev, kakor da pooblaščenec sploh ni bil postavljen.
5. Vročilnica
97. člen
(1)
Potrdilo o vročitvi (vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik sam zapiše na vročilnici dan prejema.
(2)
Če prejemnik ne zna pisati ali se ne more podpisati, zapiše vročevalec na vročilnici njegovo ime in dan izročitve, poleg tega pa opombo, zakaj se prejemnik ni podpisal.
(3)
Če prejemnik noče podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in napiše z besedami dan izročitve; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.
(4)
Če se vroči spis kateri od oseb, ki so navedene v 84. členu tega zakona, navede vročevalec na vročilnici, komu je spis izročil, in njegovo razmerje nasproti tistemu, kateremu bi ga bil moral vročiti.
(5)
Če se opravi vročitev po 86. členu tega zakona, je treba navesti na vročilnici dan sporočitve in dan, ko je bil spis izročen organu ljudskega odbora oziroma pošti.
6. Pomote pri vročanju
98. člen
(1)
Če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila.
(2)
Če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi.
VI. p o g l a v j e
ROKI
99. člen