ZTLR člen 47.SZ člen 117, 129, 129/1, 129/2.URS člen 33.
privatizacija stanovanj - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija - odklonitev zahteve za odkup porušenega stanovanja - pravica do nakupa drugega primernega stanovanja po členu 129 SZ
Pravica do osebne lastnine, ki je opredeljena v 33. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33-1409/91) je temeljna pravica. Določbe SZ o lastninjenju in privatizaciji stanovanj predstavljajo hud poseg v to pravico, zato je treba razlagati ozko določbe tega zakona, ki urejajo lastninjenje in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš. Tako je treba šteti, da je v 129. čl. naveden "numerus clausus" (omejeno število) primerov, ko bivši imetnik stanovanjske pravice lahko zahteva nakup drugega primernega stanovanja.
privatizacija stanovanj - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - zahteva za odkup ožjega družinskega člana - odklonitev prodaje stanovanja po 128 čl. SZ - pridobitev stanovanjske pravice - uporaba več stanovanj - izvenzakonska skupnost dveh imetnikov stanovanjske pravice
Pravico do nakupa v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (dne 19.10.1991, Ur.l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) mora izpolnjevati tako imetnik stanovanjske pravice kakor tudi njegov ožji družinski član.
Privatizacija stanovanj po SZ izhaja iz ureditve po ZSR. Zato je sodišče druge stopnje na te določbe pravilno opozorilo. V situaciji, kakršna je nastala med tožnico in B.L., je izbira enega od obeh stanovanj pred uveljavitvijo SZ sicer izostala, vendar pa to ne pomeni, da sta zaradi tega pridobila več pravic, kot bi jih imela, če bi do nje prišlo. Ugotovitev trajne življenjske skupnosti sovpada z ugotovitvijo statusa imetnika stanovanjske pravice in uporabnika po ZSR. Ta okoliščina pa je za pravico do privatizacije iz 117. člena SZ odločilnega pomena.
Ob ugotovitvi, da bi stanodajalec lahko odpovedal stanovanjsko razmerje na enem od obeh stanovanj, ter ob nadaljnji ugotovitvi, da izbire nima več, ker je eno od obeh stanovanj že prodal imetnici stanovanjske pravice (ki je istočasno ožji družinski član na drugem), potem obveznost stanodajalca po SZ ne obstaja več.
garaže kot pomožni stanovanjski prostor - prodaja garaže, ki je funkcionalna celota
Garaže so po določbi 2. odst. 2. čl. Stanovanjskega zakona pomožni stanovanjski prostori. To samo po sebi ne pomeni, da lastnik ne more ločeno razpolagati z garažo in s stanovanjem. V okoliščinah, kot so ugotovljene v obravnavani zadevi, ko po ugotovitvi sodišča druge stopnje sporna garažna prostora ne predstavljata bistvene sestavine funkcionalnih prostorov stanovanja, je mogoče garažni prostor odsvojiti ločeno od stanovanja v hiši.
privatizacija stanovanj - upravičenci do odkupa - odklonitev zahteve za odkup, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje
19.10.1991 (na dan uveljavitve stanovanjskega zakona - Ur. list RS, št. 18/91) tožnica ni bila imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju in zato po privatizacijskih določbah tega zakona nima pravice do njegovega odkupa.
SZ člen 117, 117/1, 128, 128/2, 128/3. ZSR člen 58, 60.
privatizacija stanovanj - upravičenci do odkupa - prodaja stanovanja ožjemu družinskemu članu - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - odpoved stanovanjskega razmerja - prazna stanovanjska hiša v lasti imetnika stanovanjske pravice - nezakonita uporaba stanovanja - tožba na izpraznitev stanovanja
Odločilnega pomena za razrešitev takega spora so bile predvsem ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik podal zahtevo za prodajo stanovanja kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice to je očeta B. in da je zahtevo za odkup utemeljil s pismeno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja z dne 5.11.1991, ki jo je izdal in podpisal kot imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju B. H.. Navedena ugotovitev kaže, da je tožnik zahtevo za prodajo stanovanja oprl na navedeno dejansko podlago (kar je tudi odločilno). Iz ugotovitev istih sodišč pa dalje izhaja, da je toženka tožnikovo zahtevo za prodajo stanovanja zavrnila, ker je ugotovila, da si je tožnikov oče kot bivši imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju izmere 57,91 m2 zgradil novo enodružinsko hišo izmere 97,77 m2, ki je tudi po presoji nižjih sodišč primerna za družino H. to je tožnikovega očeta, mater, tožnika in njegovega brata. Te ugotovitve pa predstavljajo drugi sklop odločilnih okolnosti za presojo spora po 128. členu SZ (pri čemer sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili še vrsto okoliščin, s katerimi sta utemeljili svojo odločitev, med drugim, da tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice ampak njegov oče).
Pravna presoja navedenih odločilnih okoliščin pripelje tudi po presoji revizijskega sodišča do zaključka, da je toženka upravičeno (utemeljeno) zavrnila tožnikovo zahtevo za prodajo stanovanja, ker mu spornega stanovanja ni bila dolžna prodati glede na to, da je bilo tožnikovemu očetu mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov v skladu z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (predvsem 60. člena).
Kar zadeva kupnino za stanovanja, ki so jih lastniki morali prodati prejšnim imetnikom stanovanjske pravice po določbah 117. in naslednjih členov stanovanjskega zakona (SZ), pa je ugotoviti, da določbe stanovanjskega zakona o oblikovanju kupnine niso prepovedovale pogodbenikom, da bi sporazumno dogovorili drugačno višino kupnine. V tem primeru je bila kupnina dogovorjena v tolarjih in v skladu z določbami predvsem 119. in 121. člena SZ. S tem pa, ko se je v tolarjih dogovorjena obveznost zavarovala z valutno klavzulo, se tolarska narava obveznosti ni spremenila v valutno obveznost.
Kupnina se zaradi tega zavarovanja tudi ni spremenila oziroma zvišala. Z valutno klavzulo se je torej zgolj zavarovala realna vrednost v tolarjih dogovorjene kupnine s pomočjo tuje valute (pred negativnimi učinki morebitne inflacije). V zvezi z valutno klavzulo pa je še dodati, da je 5. člen zakona o deviznem poslovanju izrecno dovolil uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (Ur. list RS, št. 1/91).
ZOR člen 111, 112, 112/2, 117, 139. ZPP (1977) člen 40, 40/3, 186, 186/2, 382, 382/2, 382/3.SZ člen 117.
neveljavnost pogodb - izpodbojne pogodbe - kdaj je pogodba izpodbojna - razveljavitev pogodbe - roki za uveljavitev zahteve za razveljavitev - čezmerno prikrajšanje
Razveljavitev pogodbe z dne 16.12.1991 bi morala toženka uveljavljati v roku 1 leta, upoštevajoč predpostavke 117. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zaradi zmote oziroma 139. člena ZOR zaradi čezmernega prikrajšanja. Ker tožnik po ugotovitvah nižjih sodišč ni soglašal z razveljavitvijo pogodbe (ta zaključek sta sodišči nižjih stopenj oprli na vsebino tožnikovega dopisa z dne 4.3.1992) - zgolj njegovo soglasje pa bi lahko pripeljalo do sporazumne razveljavitve pogodbe (arg. iz drugega odstavka 112. člena ZOR) - bi morala toženka uveljavljati razveljavitev pogodbe s tožbo. Z (nasprotno) tožbo pa toženka po pravilnih zaključkih sodišč druge in prve stopnje ni mogla uspeti, ker po njunih ugotovitvah ni dokazala obstoja predpostavk, ki jih terja izpodbojnost posla po določbah 111. oziroma 139. člena ZOR, tožbo pa je tudi vložila po preteku enoletnih prekluzivnih rokov.
SZ člen 116, 116/1, 116/3. ZTLR člen 24, 25, 26. ZSR člen 29.
obveznosti imetnika stanovanjske pravice - izvrševanje sprememb v stanovanju - adaptacija stanovanja - privatizacija stanovanj - priznanje solastniškega deleža
Po določilu prvega odstavka 116. člena SZ so lahko z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona postali lastniki stanovanj le občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Te zakonite podlage za pridobitev lastninske pravice v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti, ker je tožnik s preureditvami zgolj preurejal že preje obstoječe stanovanje, v katerem je bil imetnik stanovanjske pravice in si torej z zatrjevanimi deli ni razrešil stanovanjsko vprašanje s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Njegova vlaganja tudi niso predstavljala prispevka za pridobitev stanovanjske pravice, ker je to pravico kot tudi stanovanje že imel pred spornimi vlaganji (tretji odstavek 116. člena SZ). Katere prostore predstavljajo skupni prostori, pa določa 8. člen SZ in med take prostore ni mogoče prišteti obstoječih stanovanj, čeprav so v slabšem stanju kot je zatrjeval tožnik. V času veljavnosti predpisov o stanovanjskih razmerjih in stanovanjskem gospodarstvu, to je pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, pa z adaptacijo stanovanja, na katerem je kdo že imel stanovanjsko pravico ali pa pravico uporabe, tak investitor na njem ni mogel pridobiti lastninskega deleža. Prav tako ne pozna pridobitve lastninske pravice na tak način, kot se uveljavlja v tem sporu, zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Določbe 24. do 26. člena navedenega zakona se nanašajo na primere gradnje stavbe ali druge zgradbe na tujem zemljišču. Za tak primer tu ni šlo. O spojitvi dveh stvari pa tudi ni možno govoriti, ker obstaja po tožnikovih posegih še naprej le ena enako velika hiša, v kateri se tudi število stanovanj ni povečalo. Tožnik bi mogel pridobiti lastninsko pravico z vlaganji le v primeru, če bi se pred tem ustrezno dogovoril z lastnikom hiše. Takega dogovora pa tožnik niti ni zatrjeval. Zato njegov stvarnopravni zahtevek nima podlage niti v določbah ZTLR.
Na obstoj socialne stiske v smislu tretjega odstavka 53. člena SZ se lahko uspešno sklicuje najemnik le v primeru, če so izpolnjeni tudi pogoji iz četrtega odstavka tega člena. Toženka je zaradi ugotovljene socialne stiske res prejemala dodatek za plačilo najemnine, vendar šele od 1.3.1993 dalje, čeprav je bila takrat dolžna najemnino najmanj za štiri zaporedne mesece prej, poleg tega pa tudi tiste pomoči, ki jo je namensko prejemala od 1.3.1993 dalje, ni uporabila za plačevanje najemnine. Zato ni mogoče šteti, da bi toženka ravnala v skladu z navedenima zakonskima določbama.
privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - stanovanja, namenjena osebam za opravljanje službene dolžnosti - hišniško stanovanje
Pravilno je stališče obeh nižjih sodišč, da za utemeljeno zavrnitev zahteve za odkup stanovanja zadostuje golo dejstvo, da gre za hišniško stanovanje, da torej vprašanje, ali je tožniku bila dodeljena oziroma ali je kasneje pridobil stanovanjsko pravico, ni pravno odločilno.
V nasprotju s posebno ureditvijo statusa hišniških stanovanj in pravnih razmerij v zvezi s takimi stanovanji bi bilo, da bi hišniško stanovanje po preteku dveh let le zaradi pasivnega ravnanja ene stranke enostavno izgubilo tak posebej urejen zakonski status.
Ne glede na v različnih obdobjih različno imenovanje pravice na hišniškem stanovanju (stanovanjska pravica oz. pravica do začasne uporabe stanovanja) je bila le-ta vsebinsko enako opredeljena. Bila je strogo vezana na osebo, ki je opravljala hišniška, kurjaška ali podobna dela. Zanjo je bilo bistveno, da je ni bilo mogoče prenesti na druge uporabnike in da zaradi tega, ker je hišnik morebiti prenehal opravljati hišniška oziroma kurjaška dela, stanovanje ni spremenilo lastnosti hišniškega stanovanja. Ob taki zakonski ureditvi ni mogoče pritrditi revidentovemu stališču, da je obravnavano stanovanje po preteku dveh let od prenehanja opravljanja hišniških del zaradi tožnikove nadaljnje uporabe izgubilo lastnost hišniškega stanovanja. Potek roka iz 50. člena ZSR, na katerega se tožnik sklicuje, je imel za posledico le, da proti njemu ni bilo mogoče vložiti izpraznitvene tožbe, kar pa ne pomeni, da je pridobil pravico do privatizacijskega odkupa tega stanovanja po določbah 117. člena SZ.
ZPP (1977) člen 2, 2/1.UZITUL člen 9, 9/1. TEMELJNA USTAVNA LISTINA O SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI RS točka 3, 3/1, 3/2.
odločanje v mejah tožbenega zahtevka - razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - odločba komande garnizije (stanovanjskega organa JLA) po 25.6.1991 - zamenjava stanovanja
Očitek, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek, ni utemeljen. Tožbeni zahtevek se glasi na izpraznitev in izročitev stanovanja. Takemu zahtevku je bilo delno ugodeno tako, da je obveznost tožene stranke, da stanovanje izprazni in ga izroči tožeči stranki, omejena z nasprotno obveznostjo tožeče stranke, da ponudi toženi stranki prejšnje ali temu enakovredno stanovanje. Sodišče je torej odločilo o izpraznitvenem zahtevku, ki pa mu ni ugodilo v celoti, temveč ga je omejilo z nasprotno obveznostjo tožene stranke. S tem postavljeni zahtevek ni bil prekoračen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS03459
ZOR člen 600, 221, 222, 223, 224, 225.SZ člen 61. ZPP (1977) člen 7, 7/2, 7/4.
trditveno in dokazno breme pravdnih strank - navedba dejstev - pravice najemnika po izselitvi iz stanovanja - vračilo koristnih vlaganj - poslovodstvo brez naročila - obstoj pogodbene podlage
Ker je bilo v postopkih ugotovljeno, da tožnica ni dokazala, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo (600. in naslednji členi zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ko sta na tej podlagi postavljen tožničin tožbeni zahtevek zavrnili. Sodišči nižjih stopenj pa sta še ugotovili, da tožnica ni dokazala obsega ali vrednosti zatrjevanih del in tudi ne, da bi ta predstavljala koristna vlaganja v toženkino stanovanje. Take ugotovitve potrjujejo tudi po presoji revizijskega sodišča zaključek sodišča druge stopnje, da zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb poslovodstva brez naročila (221. do 225. člena ZOR), niti na podlagi določb 61. člena stanovanjskega zakona (ki daje najemniku ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristnih vlaganj v stanovanje, opravljenih s soglasjem lastnika).
privatizacija stanovanj - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - podstanovanjska razmerja - prenehanje pravice uporabe stanovanja imetnika stanovanjske pravice - položaj podstanovalca - nezakonita uporaba stanovanja - zahteva za odkup stanovanja - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe
Določba 2. odst. 159. člena SZ v prehodnem obdobju do sklenitve najemne pogodbe ureja razmerje med lastnikom stanovanja in imetnikom stanovanjske pravice na tem stanovanju. Tožnik, ki se je v stanovanje nezakonito vselil 14 mesecev pred uveljavitvijo SZ, tudi po lastnih navedbah na dan uveljavitve SZ stanovanjske pravice na tem stanovanju ni imel. Zato uporaba navedene zakonske določbe v tožnikovem primeru ne pride v poštev.
Ker se je prejšnji imetnik stanovanjske pravice iz stanovanja izselil že v avgustu 1990, mu je na podlagi 58. člena takrat veljavnega ZSR že takrat prenehala stanovanjska pravica na spornem stanovanju.
Zaradi izselitve takratnega imetnika stanovanjske pravice pa je po 76. čl. ZSR prenehalo tudi tožnikovo zatrjevano podstanovalsko razmerje. Tožnika torej ni mogoče šteti niti za upravičenca po 117. členu SZ niti za upravičenca po 149. členu SZ.
Ker se je prvi toženec z vsemi uporabniki stanovanja izselil iz spornega stanovanja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona in to z namenom stalne preselitve drugam, mu je stanovanjsko razmerje prenehalo po določbi 58. člena tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker je bilo ugotovljeno, da se je prvi toženec izselil z namenom stalne preselitve (izselitve), za prenehanje stanovanjskega razmerja po 58. členu ZSR ni bil potreben potek 6 mesečnega roka kot to zmotno izvaja revizija. Zaradi prenehanja stanovanjskega razmerja pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, toženec na dan njegove uveljavitve (19.10.1991) ni bil več imetnik stanovanjske pravice in zato tožnica kot lastnica spornega stanovanja ni bila dolžna z njim pozneje skleniti najemne pogodbe (prvi odstavek 148. člena SZ). Bivanje toženca v spornem stanovanju po vrnitvi od decembra 1995 dalje, ko s tožnico nima sklenjene najemne pogodbe, pa je nezakonito v smislu 58. člena SZ. Zato je tožničin izpraznitven zahtevek zoper tega toženca utemeljen, nasprotni zahtevek prvega toženca na sklenitev najemne pogodbe pa neutemeljen.
najem stanovanja - uporaba posebnih predpisov - odtujitev v najem dane stvari - sklenitev najemne pogodbe po SZ s prvotnim lastnikom stanovanja - pridobitev statusa najemnika stanovanja - izpraznitev stanovanja
Ker je toženec na podlagi s prejšnjo lastnico veljavno sklenjene najemne pogodbe za profitno najemnino že pridobil status najemnika stanovanja po določbah SZ, ga ni mogoče opredeliti kot osebo, ki zaradi nesklenitve nove najemne pogodbe z novo lastnico stanovanja to stanovanje v smislu 58. člena SZ uporablja nezakonito.
vojaško stanovanje - odločba organa JLA po 25.6.1991 - dodelitev drugega primernega stanovanja - razpolaganje s stanovanji v času moratorija - prejšnje stanovanje izven RS - človekove pravice in temeljne svoboščine - enakost pred zakonom
Pritrditi je revidentovi navedbi slovenske sodne prakse, po kateri imetnik stanovanjske pravice, ki se preseli v drugo stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ne izgubi stanovanjske pravice. Toda v danem primeru prejšnje stanovanje ne leži na območju Republike Slovenije, zanj se po določilih 18. in 21. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKS, Ur.l. SFRJ št. 43/82 in 72/82) ne uporablja slovensko pravo, predvsem pa s tem stanovanjem ne razpolaga tožena stranka: Republika Slovenija. Če želi toženec uveljaviti kake pravice na stanovanju v S., mora to nasloviti na pravo osebo.
ZPP (1977) člen 38, 40, 40/2, 186, 186/2, 189, 382, 382/3. ZSR člen 58, 64.SZ člen 16, 58, 117, 123, 128, 159, 159/2.
revizija - dovoljenost revizije - neopredeljena vrednost spornega predmeta - pravna narava nasprotne tožbe - prenehanje stanovanjskega razmerja - neuporaba stanovanja - nastanitev v domu za ostarele občane - podstanovalska razmerja - prenehanje pravic podstanovalca - privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - nezakonita uporaba stanovanja - tožba na izpraznitev stanovanja
Nasprotna tožba ima pravno naravo samostojne tožbe. Ker pa se vlaga v postopku, ki že teče med istima strankama v nasprotnih vlogah, določa ZPP zanjo nekatere dodatne pogoje (189. člen ZPP), kar pa na njeno pravno naravo ne vpliva. Zato mora imeti tudi nasprotna tožba vse elemente, ki so potrebni za dovoljenost revizije.
Z odhodom v Dom za starejše občane stanovanjsko razmerje Z.M. po 58. členu ZSR ni prenehalo.
SZ člen 117, 126, 126/3, 128, 128/2, 148, 148/1, 148/2. ZPP (1977) člen 206.
privatizacija stanovanj - privatizacijski pravici imetnika stanovanjske pravice - pravica do odkupa stanovanja - pravica do odpravnine - pravica do izbire
Stanovanjski zakon ureja pravico imetnika stanovanjske pravice do nakupa stanovanja (117. člen) in pravico do odpravnine (126. člen) v poglavju o privatizaciji. Zato sta ti dve pravici privatizacijski pravici. Pravico do odpravnine lahko uveljavlja le imetnik stanovanjske pravice. Pravico do odkupa stanovanja pa lahko uveljavlja bodisi on sam ali pa z njegovo pismeno privolitvijo njegov ožji družinski član. V tem zadnjem primeru gre za eno samo pravico, ki je njegova in take narave ta pravica ne izgubi, čeprav jo z njegovo pismeno privolitvijo uveljavlja drug, to je njegov ožji družinski član. Ko sodišče odloči o tej pravici, bodisi na njegovo tožbo ali tožbo njegovega družinskega člana, odloči vedno o njegovi pravici. To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da je utemeljenost tožbenega zahtevka vedno odvisna zgolj od razlogov na njegovi strani kot imetnika stanovanjske pravice, neodvisno od tega, kdo nastopa kot tožnik v pravdi (argument še drugi odstavek 128. člena SZ). Zato mora imetnik stanovanjske pravice, kadar pravico do odkupa stanovanja ne uveljavlja osebno, poskrbeti za svoje morebitne pravice že v pravdi svojega ožjega družinskega člana (v smislu 206. in naslednjih členov ZPP).
Negativne predpostavke, torej odklonilni razlogi za prodajo stanovanja oziroma izplačilo odpravnine, so tako po drugem odstavku 128. člena kot po tretjem odstavku 126. v zvezi s prvim odstavkom 148. člena SZ vsebinsko enaki: lastnik ni dolžan prodati stanovanja oziroma izplačati odpravnino, če je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih, v obeh primerih pa v slučaju spora odloča o upravičenosti zavrnitve zahtevka sodišče v pravdnem postopku. Iz povedanega sledi zaključek: o tožnikovi pravici do odkupa stanovanja je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo v pravdi z opr. št. I P 12/92, s katero je bil tožbeni zahtevek na odkup stanovanja iz razlogov drugega odstavka 128. člena SZ zavrnjen. S to pravdo so bile tožnikove privatizacijske pravice kot imetnika stanovanjske pravice iz stanovanjskega zakona izčrpane. Drugih to je nadaljnjih privatizacijskih pravic (do odpravnine) po stanovanjskem zakonu ne more več uveljavljati.
stanovanjsko razmerje - nastanek stanovanjskega razmerja - podpis izjave o načinu uporabe stanovanja - sklenitev najemne pogodbe - neuporaba stanovanja - tožba na izpraznitev
Predpostavka za izpraznitveni zahtevek je (nezakonito) zasedanje stanovanja (tako po 50. členu prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je štel za nezakonito vselitev tudi primer, ko je vseljeni sicer razpolagal z odločbo o dodelitvi stanovanja, se je pa vselil pred izpolnitvijo pogojev po 47. členu istega zakona - pred podpisom izjave o načinu uporabe stanovanja, kot po 58. členu stanovanjskega zakona, po katerem je uporaba stanovanja brez sklenitve najemne pogodbe nezakonita). Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje (po katerem se toženec v sporno stanovanje sploh ni vselil in v njem ne živi), tako ni dajalo podlage za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku.
SZ člen 117. ZSR člen 10.ZOR člen 567 - 599. UREDBA O IZVEDBI PRIVATIZACIJE STANOVANJSKIH HIŠ IN STANOVANJ, PREVZETIH OD ORGANOV IN ORGANIZACIJ BIVŠE SFRJ IN JLA člen 2.
privatizacija stanovanj - odkup stanovanja - upoštevanje okoliščin glede pravice do odkupa v času uveljavitve SZ - vojaško stanovanje - zakup - uporaba posebnih predpisov
Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno ugotovili, da je dobil tožnik sporno stanovanje v zakup (do odkupa), sta pa zmotno ocenili, da je z odločbo o dodelitvi stanovanja v zakup pridobil status imetnika stanovanjske pravice in s tem pravico do odkupa stanovanja po določbah 117. člena SZ. Ker tožnik statusa imetnika stanovanjske pravice do uveljavitve stanovanjskega zakona ni pridobil, nima pravice do odkupa stanovanja po 117. členu SZ.