absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe - konstitutivni elementi kaznivega dejanja - datum storitve kaznivega dejanja - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - odločilno dejstvo - isti historični dogodek
Čas izvršitve kaznivih dejanj ropa, poskusov ropa in tatvine je pomemben zaradi njihove določenosti in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, spada pa med posebne modalitete kaznivega dejanja, ne predstavlja pa v konkretnem primeru odločilnega dejstva.
Z navedbo napačnega datuma izvršitve kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi, sodišči nista kršili določb niti materialnega niti procesnega zakona, zato vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti.
V situaciji, ko gre za plačevanje na različnih plačilnih avtomatih (ali bankomatih), kot je bilo to v obravnavani zadevi, plačilna kartica na ime omogoča vsakokratnemu prinositelju, ki ima njeno osebno identifikacijsko številko, da z njo tudi izvede plačilo. To pomeni, da kljub temu, da gre za plačilni instrument na ime, se le-ta po svoji vsebini približuje instrumentu, ki funkcionira na prinositelja. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da gre pri odtujitvi plačilne kartice, kjer storilec pridobi tudi osebno identifikacijsko številko in v nadaljevanju opravi dvig ali nakup blaga, za protipraven prenos oziroma odvzem denarja iz sfere oškodovanca v premoženjsko sfero storilca, torej za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine in ne goljufije. Ključna razlikovalna okoliščina med tema kaznivima dejanjema je v soglasju oškodovanca. V takšni situaciji se oškodovanec zaradi zmote, v katero ga je spravil storilec, strinja s prenosom določenih stvari izven svoje premoženjske sfere. V primeru tatvine pa o takšnem soglasju ni mogoče govoriti.
Pri razlagi zakonskega znaka odvzema je treba izhajati iz namena dobrine, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, to pa je izvrševanje oblasti nad premoženjem. Oblast nad premoženjem do katerega se dostopa s plačilnimi karticami lahko ima le imetnik plačilne kartice, kljub temu, da je v kritičnem času v posesti druge osebe. Plačilna kartica predstavlja ključni element, ki omogoča izvrševanje oblasti oziroma instrument s pomočjo katerega se razpolaga z določenimi denarnimi sredstvi oziroma premoženjem. Zato se le imetniku plačilne kartice z njeno odtujitvijo in nakupom blaga ali dvigi gotovine odvzame oblast nad tem delom premoženja, ki nato preide v premoženjsko sfero storilca kaznivega dejanja. Hkrati oškodovanec s takšnim načinom izgube oblasti nad stvarjo ne soglaša, zato je mogoče odvzem opredeliti kot protipraven.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00035186
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 243, 243/1.
kršitev kazenskega zakona - zloraba notranje informacije - zakonski znaki - notranja informacija - izkoriščanje - kršitev določb postopka - pomanjkanje razlogov
Presoja, ali je imel obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost izpodbiti domnevo, da notranjih informacij ni izkoristil v smislu 2. člena Direktive, ampak so ga pri pridobitvi delnic vodili drugačni nameni.
Argument, da ga je kot primarnega insajderja pri nakupu delnic vodil namen kršitve zaupanja vlagateljev, bi bilo sprejeti kot legitimen, tudi z vidika izhodišč sodbe SEU C-45/08. Udeležba menedžementa v lastništvu družbe je v ekonomski stroki široko sprejeta. Z udeležbo vodstva družbe v njenem lastništvu se namreč interesi uprave uskladijo z interesi delničarjev.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - izvrševanje uradne dolžnosti - kršitev zakonskih dolžnosti - hujša kršitev pravic drugega - uveljavljanje predkupne pravice
Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 258. členu KZ-1, je pravilno in zakonito opravljanje uradnih dolžnosti. V opisu dejanja so opisane kršitve zakona, da je obsojenec zavestno kršil prvi odstavek 347. člena in tretji odstavek 347. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opisano je, da bi moral in mogel predvideti, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega. Hujša kršitev pravic drugega izhaja že iz kršitev določb ZFPPIPP, da predkupni upravičenki ni poslal besedila pogodbe (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP) in posledice, da je s tem oškodovanki onemogočil uveljavljanje predkupne pravice in ji je bila odvzeta pravica uveljavljanja predkupne pravice v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb kot končna posledica.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034050
KZ člen 217, 217/1.. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1-8, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v zmoto - goljufiv namen - dokončano kaznivo dejanje - zakonitost dokazov - dokazi, izvedeni v drugem postopku - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - načelo neposrednosti - vpliv na zakonitost sodbe - relevantnost dokaza
Kot je razvidno iz izreka sodbe, je obsojenka od oškodovanke pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (kot enim od dveh možnih izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 217. člena KZ). Ta zakonski znak pa je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je obsojenka lažnivo prikazovala, da bo oškodovanki ves denar vrnila, ko dobi kredit, in jo s tem preslepila, da ji je nakazala znesek 930 EUR, tega denarja pa ji od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji ga tudi vse do danes ni vrnila.
Goljufiv obogatitveni namen obsojenke, torej njen namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, je v izreku konkretiziran z navedbo, da oškodovanki že od vsega začetka tega denarja ni imela namena vrniti in ga vse do danes ni vrnila. Goljufivi obogatitveni namen je res samostojni znak kaznivega dejanja, ki pa pomeni obliko krivde. Pri namenu pa gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni navzven razvidno. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.
Obstoj goljufivega namena je glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja v obrazložitvi utemeljen z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenka kasneje pridobila visok kredit, pa svoje obveznosti do oškodovanke ni poravnala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034149
ZKP člen 257, 258, 331, 331/1, 333, 333/6, 371, 371/2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izvedensko mnenje iz kazenskega postopka - izpodbijanje izvedenskega mnenja - strokovno mnenje - navedbe stranke v postopku - ugotavljanje dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - goljufija
Golo nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega sodnega izvedenca.
Konkretni del opisa kaznivega dejanja goljufije ne zahteva konkretizacije kraja, časa, namena in razlogov predhodnega dogovora soobsojencev za izvršitev goljufije ter njihove zavesti o predhodnih poškodbah na vozilih.
prenos krajevne pristojnosti - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sodišča - običajni kolegialni odnosi
V konkretni zadevi okoliščina, da je obdolženec A. A. brat višje sodnice na Višjem sodišču v ..., C. C., ki je bila pred tem dolgoletna sodnica na Okrožnem sodišču v ..., ki ima prostore v isti stavbi kot Višje sodišče v ..., predstavlja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče je pri odločitvi izhajalo iz stališča, da mora biti nepristranskost in neodvisnost sodišča razvidna tudi navzven.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - poročilo tajnega policijskega sodelavca kot dokaz - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - načelo materialne resnice
Če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne dokaze (kar je v konkretnem primeru storilo z uporabo poročila tajnega delavca) in tak dokaz dopusti, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njenega avtorja. Kadar obdolženec v postopku ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi takrat, kadar sodišče presoja druge dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič.
pripor - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - dejansko stanje - neogibna potrebnost pripora - socialno varstveni zavod
Ob dejstvu, da Socialnovarstveni zavod H. nima pogojev, da bi lahko preprečil, da bi S.P. ponovno ogrozila varnost ljudi v tej ustanovi, pa tudi svojo varnost, vložnica ne more uspeti pri zavzemanju za odreditev milejšega omejevalnega ukrepa.
ZKP člen 371, 371/2, 395, 395/1.. URS člen 22, 25, 29, 29-3.
pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - pravica do pritožbe - standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje
Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni treba, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter na navedbe, ki niso relevantne in so očitno neutemeljene.
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave RS: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokazi morajo biti materialnopravno relevantni; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen.
Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi.
Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1).
Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034152
ZKP člen 358, 358-1, 358-3.. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje grožnje - izvršitvena ravnanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - v dvomu v korist obdolženca - kazenska oprostilna sodba
V konkretni kazenski zadevi se obdolžencu očita, da je grdo ravnal z oškodovanko zato da bi jo ustrahoval in vznemiril, sledi opis grdega ravnanja - močan prijem za roko ter posledično povzročitev podplutbe, za tem pa so navedene še okoliščine iz katerih je moč sklepati, da se je oškodovanka (takšna je tudi trditev v izreku) počutila prestrašeno - pred tem pa jo je že večkrat odrinil in nanjo vpil. S takšnim opisom pa so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje. Vrhovna državna tožilka namreč utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Močan stisk roke, ki je povzročil podplutbo ter sicer pred tem že večkratno nadlegovanje ter vpitje nad oškodovanko pa so nedvomno takšna dejanja na podlagi katerih je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja. Dvom, ali je obdolžencu dokazan namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke, glede na njegove zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja, pa je razlog za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ne pa po 1. točki, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru.
Zakon o kazenskem postopku izjemo od načela zbornega sojenja pred okrožnim sodiščem določa v 285.f členu. V primeru, ko se obtoženi odpove pravici do zbornega sojenja, o tem odloči predsednik senata. Če predsednik senata ne sprejme odločitve, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, je za sojenje pristojen senat, kot je predpisan v 25. členu ZKP. Navedena določba ne daje podlage za odločitev, da bi lahko sodil senat v drugačni sestavi, kot je predpisan v 25. členu ZKP.
Z navedbami, da je bil obdolženec v času izvršitve očitanega ravnanja neprišteven, vložnik načenja vprašanje obdolženčeve krivde. Za ugotavljanje le-te je potrebno izvesti dokazni postopek, za ugotovitev obdolženčeve neprištevnosti, ki jo vložnik zatrjuje, pa je treba praviloma postaviti izvedenca ustrezne stroke. Zato ni mogoče pritrditi, da je že na prvi pogled očitno, da obdolženec ni kriv.
Vrhovno sodišče pritrjuje preiskovalni sodnici, da je namen preiskave, kot je opredeljen v drugem odstavku 167. člena ZKP, dosežen. Do sedaj zbrani dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali kazenski postopek ustavi, upoštevaje konkretne okoliščine, zaradi katerih je izvedba preiskovalnih dejanj otežena, ni smotrno, da se med preiskavo zbirajo dodatni dokazi.
Neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa, je trditev zahteve, da je sodišče v obravnavanem primeru kršilo obdolženčevo domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Dežurna preiskovalna sodnica je povzela aktivnosti policije iz predkazenskega postopka ter med drugim navedla, da je policija ugotovila, da je bil obdolženec v preteklosti že obravnavan za kazniva dejanja s področja prepovedanih drog. Kot že rečeno, pa sodišče v obravnavanem primeru obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na ta podatek ni oprlo, temveč je izrecno upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan.
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - nezadovoljstvo z odločbo sodišča
Drži trditev predlagatelja, da je Višje sodišče v Mariboru na pritožbo Okrožne državne tožilke in po uradni dolžnosti oprostilno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, vendar pa to samo po sebi ne more biti razlog za prenos krajevne pristojnosti na območje izven pristojnosti Višjega sodišče v Mariboru.
odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - suspenz pogodbe o zaposlitvi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče bi se do okoliščine, da je bil osumljenec zaradi suspenza odstranjen z delovnega mesta, moralo opredeliti bolj kritično. Pojasniti bi moralo, kako ta okoliščina – v povezavi z drugimi upoštevnimi okoliščinami – vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti. Kolikor je štelo, da bi lahko osumljenec kazniva dejanja ponavljal tudi v vlogi kurirja, bi moralo pojasniti, kakšna je v tem primeru, upoštevajoč vse ostale okoliščine primera, ne le realna nevarnost, pač pa tudi realna možnost, da bi osumljenec kazniva dejanja (v tej vlogi) lahko ponavljal tudi v prihodnje.
Po prvem odstavku 202. člena ZKP lahko sodišče odredi pripor le na predlog državnega tožilca. Predlog tožilca tako pomeni procesno predpostavko za odreditev pripora. Milejši ukrep hišnega pripora pa lahko sodišče odredi, če je državni tožilec predlagal odreditev tega ukrepa ali pa je predlagal odreditev pripora, sodišče pa je ocenilo, da bi zadoščal hišni pripor, vendar pa mora v tem primeru o nestrinjanju glede pripora odločiti zunajobravnavni senat (peti in sedmi odstavek 202. člena ZKP).
pripor - odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - suspenz pogodbe o zaposlitvi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obrazložitev sklepa - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da iz obrazložitve pravnomočnega sklepa ni razvidna konkretna presoja navedb glede suspenza pogodbe o zaposlitvi in uvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vidika obstoja realne nevarnosti ponovitve istovrstnih kaznivih dejanj. Po presoji Vrhovnega sodišča so navedbe, da je bil osumljenec zaradi suspenza pogodbe o zaposlitvi odstranjen z delovnega mesta, za presojo ponovitvene nevarnosti pomembne.
Sodišče bi se zato do zatrjevane okoliščine moralo opredeliti s konkretnimi razlogi (in ne zgolj pavšalno, abstraktno). Pojasniti bi moralo, kako ta okoliščina – v povezavi z drugimi upoštevnimi okoliščinami – vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti. Posplošen odgovor zunajobravnavnega senata, da bi lahko osumljenec kazniva dejanja ponavljal tudi v drugi vlogi, ne zadosti zahtevam, ki pritožbeno sodišče obvezujejo k opredelitvi do pritožbenih navedb, saj takšen odgovor ne vsebuje nobenega pojasnila, v kateri drugi vlogi in na kakšen način bi osumljenec z izvrševanjem kaznivih dejanj lahko nadaljeval tudi v prihodnje.