OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VSL00033679
URS člen 38, 60. ZKUASP člen 9, 18, 18/3, 19, 20, 27, 27/6, 30, 37, 37/1, 37/2, 37/3, 70. ZASP člen 22, 50, 50/3, 79, 79/4, 105, 105/2, 107, 107/1, 107/2, 121. ZVOP-1 člen 6, 6-1, 10.
avtorsko pravo - varstvo avtorske pravice - materialne avtorske pravice - soavtorji avdiovizualnega dela - obvezno kolektivno upravljanje - kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic - privatno in drugo lastno reproduciranje - prenos materialnih avtorskih pravic - pogodba o filmski produkciji - ničnost - pravica skesanja - varstvo osebnih podatkov
Če bi pogodbe vsebovale določilo o prenosu moralnih avtorskih pravic, bi bilo nično le to določilo, ne pa tudi celotna pogodba (prim. 79. člen ZASP). Obseg prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorjev je v primeru sklenitve pogodbe o filmski produkciji določen že z zakonom (prim. drugi odstavek 107. člena ZASP). Če pogodbene stranke tega vprašanja v pogodbi (natančno) ne uredijo, velja zakonska domneva, sklenjena pogodba pa zaradi tega ne more biti neveljavna. Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 75. člena ZASP, ki določa, da se v primeru, ko ni določeno, katere posamične pravice ali kakšen obseg določene pravice se prenaša, šteje, da so prenesene tiste pravice in v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena pogodbe.
Zmoten je pritožbeni očitek, da bi lahko bil člen pogodb ničen, ker avtor na novega imetnika prenaša neznane oblike uporabe svojega dela. Po četrtem odstavku 79. člena ZASP, na katerega se sklicuje pritožba, je nično določilo avtorske pogodbe, s katerim avtor prenaša na drugo osebo materialne avtorske pravice za neznane oblike uporabe svojega dela. Tožena stranka, ki se je seznanila z vsebino pogodb, zakonske domneve o obsegu prenosa avtorskih materialnih pravic na filmskega producenta ne more izpodbiti le s pavšalno navedbo, da iz 9. člena teh pogodb ne izhaja popoln prenos materialnih avtorskih pravic oziroma da obseg prenosa ni jasen. Konkretnejših očitkov v zvezi z vsebino samih pogodb pa ni podala. Zato tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba ugotavljati namen pogodbe.
Imetniku pravice je sodno varstvo pravice do vpogleda zagotovljeno šele, ko kolektivna organizacija zahtevo imetnika za vpogled zavrne (prim. tretji odstavek 37. člena ZKUASP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (pred vložitvijo tožbe) zahtevala vpogled v repertoar in vpogled v dokumente in gradiva prijav avdiovizualna, tožena stranka pa je zavrnila vpogled v prijave (prijavnice). Tožena stranka te ugotovitve v pritožbi ne izpodbija. Kljub temu pa vztraja, da tožeča stranka procesne predpostavke za sodno varstvo ni dokazala, ker se zahteva tožeče stranke, vložena pred vložitvijo tožbe, ni nanašala na podatke, ki so sedaj predmet tega postopka. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, katerih podatkov, ki so sedaj predmet tega spora, (predpravdna) zahteva tožeče stranke in zavrnitev s strani tožene stranke ni vsebovala. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je samo po sebi logično, da prijava avdiovizualnega dela vsebuje podatke o tem, kdo je imetnik pravic na prijavljenem delu. Podatki, v katere je želela tožeča stranka vpogledati pred vložitvijo tožbe in podatki, ki jih želi vpogledati v tem postopku, so torej v bistvenem enaki. Ker je tožena stranka vpogled v prijavnice pred pravdo zavrnila, je procesna predpostavka za sodno varstvo podana.
ZKUASP v 37. členu ne loči med pravico do vpogleda, ki pripada članom kolektivne organizacije in pravico do vpogleda, ki pripada imetnikom pravic, katerih pravice kolektivna organizacija (obvezno) kolektivno upravlja (in ki niso nujno njeni člani). Pač pa to pravico ureja enotno za (vse) imetnike pravic, katerih pravice kolektivno upravlja. Zato po oceni pritožbenega sodišča določbe 37. člena tega zakona ni mogoče razlagati tako, da imata član in imetnik pravic, ki to ni, različno stopnjo dostopa do podatkov in dokumentov kolektivne organizacije. Takšna razlaga je skladna tudi z 20. členom ZKUASP, ki določa, da kolektivna organizacija avtorsko pravico imetnika pravic, ki ni njen član, upravlja enako kakor avtorsko pravico svojega člana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027869
ZIL-1 člen 18, 18/1, 18/2, 87, 87/2, 87/4, 121, 121/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) člen 52, 52/4, 53, 54, 54/5.
izum - patent - imetnik patenta - pravice iz patenta - kršitev patenta - imetnik izključne pravice - obseg patentnega varstva - patentni zahtevek - ugotovitve izvedenca - mnenje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - bistvene kršitve postopka - razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sodba - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - sodna praksa kot pravni vir - tuja sodna praksa - kršitev pravice do izjave - enako varstvo pravic
Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Pomen patentnega zahtevka je potrebno ugotoviti na podlagi vsebine zahtevka. Za razlago patentnih zahtevkov se uporabljajo tudi opis patenta in skice (drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Pri razlagi patentnih zahtevkov je treba primerno uravnotežiti zaščito imetnika patenta na eni strani in pravno varnost tretjih oseb na drugi strani, ob upoštevanju dejstva, da je namen besedila zahtevka v razmejitvi in opisu izuma. Besedilo posameznega patentnega zahtevka je treba razlagati ob upoštevanju namena imetnika patenta, kot izhaja iz opisa patenta in ostalih patentnih zahtevkov. Ključno za razlago obsega patentnega varstva je, kako bi strokovnjak s področja na katero se predmet izuma nanaša, razumel besedilo, ki ga je v zahtevku uporabil imetnik patenta. V patentnem zahtevku mora biti naveden predmet patentnega varstva (drugi in četrti odstavek 87. člena ZIL-1).
Besedilo prvega patentnega zahtevka se glasi “Uporaba magnezijeve soli (-)...omeprazola z optično čistoto oz. enantiomernim prebitkom (e. e.) enako ali več 99,8 % za pripravo zdravil za inhibicijo izločanja želodčne kisiline“. To besedilo je povsem jasno in ga je treba razlagati tako, kot se glasi. Bistvo patentne zaščite po prvem patentnem zahtevku je na namen vezana zaščita navedene zdravilne učinkovine, to je uporaba zdravilne učinkovine za proizvodnjo zdravila za zdravljenje navedene bolezni. Predmet zaščite po tem zahtevku je torej uporaba učinkovine za proizvodnjo zdravila za zaviranje izločanja želodčne kisline.
Zaščita uporabe določene snovi za proizvodnjo zdravila za določeno bolezen je omejena s funkcijo namenske uporabe učinkovine. Razlaga obsega patentne zaščite, kot jo v zvezi z nastajanjem navedene snovi v fazi kristalizacije zatrjuje tožeča stranka, je glede na navedeno preširoka. Kristali z zaščiteno optično čistoto, ki nastanejo v začetni fazi kristalizacije in naj bi bili prisotni v zdravilni učinkovini, ki je ločena oziroma izdelana na koncu kristalizacije ter posledično v zdravilih tožene stranke, niso vmesni proizvod v proizvodnem procesu zdravilne učinkovine, kot to zmotno navajata pritožnici. Izvedenec je ugotovil ravno nasprotno, to je, da učinkovina, ki jo začnejo pri toženi stranki ločevati oziroma proizvajati po 33. uri kristalizacije nima zaščitene optične čistote. Pod pojmom izdelava je izvedenec pravilno razumel proizvodni postopek, ki se konča z izdelkom z določeno sestavo in lastnostmi. Na tej podlagi je ugotovil, da proizvod z zaščiteno optično čistoto v proizvodnem procesu tožene stranke ne nastane (druga alineja točke 5. dopolnitve izvedenskega mnenja, priloga C 46). Glede na navedeno ne držijo pritožbene navedbe, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da v fazi kristalizacije kot vmesni produkt nastaja zaščitena učinkovina.
Navedeno pojmovanje neposrednosti je skladno citirani določbi ZIL-1. Za vmesni produkt, ki je nastal po zaščitenem postopku bi šlo le v primeru, če bi bila učinkovina z zaščiteno čistoto proizvedena s sklenitvijo koraka (faze) kristalizacije kot neposredni proizvod postopka. V obravnavanem primeru pa je izvedenec brez dvoma ugotovil, da magnezijeva sol, ki je bila proizvedena ob koncu kristalizacije, ko se je začelo z ločevanjem, ni imela oziroma ohranila karakterističnih lastnosti, ki so zaščitene, ampak se je z naknadno obdelavo do konca kristalizacije, ko je bila učinkovina ločena, čistota učinkovine zmanjšala pod zaščiteno. Vmesno stanje v postopku kristalizacije oziroma zgolj njen začetek, ne pomeni proizvodne faze oziroma proizvodnega koraka, v katerem bi nastal vmesni proizvod v postopku proizvodnje zdravila. Zato je odgovor na vprašanje, ali je sol z zaščiteno čistoto nastala oziroma bila proizvedena v proizvodnem procesu tožene stranke kot vmesni produkt, negativen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00027473
ZASP člen 81. OZ člen 193, 198, 346. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - nadomestilo za uporabo glasbenih del - pravna praznina - neobstoj veljavne tarife - primerna tarifa - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - ugovor zastaranja - petletni zastaralni rok - neupravičena pridobitev - deljiva terjatev - licenčna analogija - tek zakonskih zamudnih obresti - kršitev pravice do izjave
Ob določitvi zneska 0,198 EUR na naročnika mesečno vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno. Nadgradnjo stališča Vrhovnega sodišča RS o zapolnitvi pravne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika, predstavlja stališče, oblikovano v sodni praksi pritožbenega sodišča, da se primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih, določi tako, da se od zneska 0,198 EUR odšteje primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih. To stališče ima podlago v ugotovitvi, da je v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabna licenčna analogija (pravno praznino je mogoče zapolniti z naslonitvijo na zadnje pogodbeno dogovorjene cene), saj se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA po sklenitvi omenjene licenčne pogodbe ostal nespremenjen).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00026935
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-f, 119, 119/1, 119/1-a. ZPP člen 71, 72, 72/1, 72/2, 337, 337/1, 394, 394-10, 395, 395/2.
predlog za obnovo postopka - zavrnitev predloga za obnovo postopka - novi dokazi - pristranskost sodnika - izločitev sodnika
Sodna praksa je jasna in ustaljena glede vprašanja, kateri dokaz je dopusten nov dokaz. To je le tisti dokaz, ki je obstajal v prejšnjem postopku. Tožeča stranka ni predložila dopustnih novih dokazov. Poleg tega je predložila dokaz, ki ga je predložila že v teku prejšnjega postopka. Zato njena pritožba ni utemeljena.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 146, 147, 156, 156/1, 157/7.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - javna priobčitev glasbenih del - kabelska retransmisija glasbenih del - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - skupni sporazum - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - honorar po licenčni pogodbi - običajen avtorski honorar - minimalni honorar - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife
Stališče Vrhovnega sodišča RS glede načina zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno v vseh obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, in v primeru odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno previsoka ali prenizka), je mogoče razumeti le na en način, in sicer kot napotek za uporabo (začasne) tarife (ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP), zaradi česar tudi ni moč reči, da je Vrhovno sodišče RS preseglo svoje pristojnosti oziroma da je poseglo v pristojnost Sveta za avtorsko pravo.
kršitev avtorske pravice - avtorski honorar - premoženjska škoda - civilna kazen - nepremoženjska škoda
Takoj, ko jo je tožnik opozoril in je bila seznanjena, da obstaja možnost, da posega v avtorsko pravico, je prenehala z reprodukcijo in vse konjičke umaknila iz prodaje. Ker torej ni ugotovljena krivda, niti huda malomarnost tožene stranke, podlage za civilno kazen ni.
Tožbenemu zahtevku na plačilo nepremoženjske škode v smislu določila 169. člena ZASP ni mogoče ugoditi že zato, ker tožnik ni ponudil navedb o trajanju in jakosti duševnih bolečin, ker tožniku moralna škoda ni bila povzročena na področju cele države in ker gre za precejšen časovni zamik od takrat, ko je tožnik konjička ustvaril in tržil (od 1988 do 2003). Konjička niso distribuirali masovno (izdelali so 10 primerkov), niso ga oglaševali in si niso lastili avtorstva, ki bi ga označili na izdelkih, niso ga izpostavili strokovni javnosti, niti s konjički niso ustvarjali dobička.
ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/2-b, 123/2-c. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50.
regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - neugodne posledice izdaje začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - neposredna uporaba trips
Vprašanje težko nadomestljive škode kot predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe je odprt pravni pojem, ki ga je treba v konkretnem primeru zapolniti.
Sodišče druge stopnje se je doslej v sodni praksi že opredelilo do vprašanja, ali zadošča, da sodišče opre merilo o nastanku težko nadomestljive škode le na denarnem merilu. Odgovor na navedeno zastavljeno vprašanje je negativen.
Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z ostalimi upnikovimi trditvami, ki jih je sicer pravilno povzelo v točki 23 razlogov izpodbijanega sklepa. Upnik je namreč zatrjeval še druge okoliščine o nastanku težko nadomestljive škode. Dovolj konkretizirano in izčrpno je navedel trditveno podlago, ki pa je sodišče prve stopnje z izjemo trditev v zvezi z dosežnimi prihodki upnika na svetovni ravni in v RS in trditev, da kršitev patenta posega tudi v upnikove moralne pravice, ni obravnavalo. Zato je ostala trditvena podlaga glede vseh ostalih trditev upnika, povzetih v 23. točki razlogov izpodbijanega sklepa, v postopku pred sodiščem prve stopnje, neizčrpana.
Sporazum TRIPS, ki ureja uveljavljanje pravic industrijske lastnine v primeru njihove kršitve na mednarodni pravni ravni, je prvo mednarodno zavezujoča pogodba, ki vsebuje pomembna določila tako v civilno pravnem kot tudi v kazensko pravnem varstvu pravic intelektualne lastnine in določa minimalne vsebinske standarde njihovega uveljavljanja. Vendar sta cilj sporazuma krepitev in harmonizacija, ne pa unifikacija prava intelektualne lastnine v nacionalnih pravnih redih držav, članic svetovne trgovinske organizacije (WTO). Zato lahko države prosto izbirajo metode za izvajanje vsebine njegovih členov, ne smejo pa spreminjati v njem določenih obveznosti, razen če to sam dopušča.
ZPP člen 212, 214, 214/1, 214/2. ZIL-1 člen 50, 50/1, 50/3. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 25, 25/1.
pravo znamk - izčrpanje pravic iz znamke - trditveno breme
Tožena stranka je trdila, da je bilo (vsaj določeno) z znamkami ZP označeno blago dano na trg katere od članic EU s soglasjem tamkajšnjega imetnika pravic do dovoljevanja tamkajšnje prodaje blaga. To blago je potem prodajala v Sloveniji. Tožena stranka tem trditvam ni nasprotovala, zato so te trditve veljale za dokazane, dokazovanje pa ni bilo potrebno (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). S takšnim ravnanjem je bila znamka izčrpana.
ZASP člen 37, 37/1, 37/2, 38, 39, 39/1, 50, 128, 128/1, 128/2, 130, 131, 147, 147-3, 154, 154/1, 189, 189/4. OZ člen 190. ZMed člen 86.
fonogram - privatno in drugo lastno reproduciranje - nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - delitev nadomestil izvajalcem in proizvajalcem fonogramov - zavezanci za plačilo - delež posameznega proizvajalca fonogramov - pravica do nadomestila - obvezno kolektivno upravljanje - neupravičena pridobitev
Delitev sredstev med upravičence do nadomestila določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (skupaj) v obsegu 30%. Ta zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ.
Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo. Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti. Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogramov.
Delilno razmerje nadomestil pri javni priobčitvi ni uporabljivo za izračun višine nadomestila za privatno reprodukcijo. Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov, ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.
javna priobčitev avtorsko varovanih del - fonogram - nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - radijska dejavnost
Konkretna višina nadomestila za predvajanje fonogramov na komercialnem radijskem programu ni določena v prvem odstavku 130. člena ZASP. Prvotno je bila določena v T 2005. Prvostopenjsko sodišče je smiselno uporabilo tarifo iz SS 2006; ta je zapisana v št. III SS 2006. Smiselno jo je lahko uporabilo zato, ker je sporazum veljal le do 31. 12. 2011. Takšna odločitev ustreza ustaljeni sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani, ki je obstaja od odločb VSL opr. št. V Cpg 1555/2015 in V Cpg 1509/2015 naprej (obe z dne 27. 1. 2016). Pritrdilo ji je tudi VS RS v odločbi z opr. št. III Ips 44/2018. Takšna odločitev temelji na razmisleku, da sodišče samo ne more določiti boljših meril za določitev nadomestila kot tistih, ki so nekoč že bila sporazumno dogovorjena. Pritožbeno sodišče ne vidi potrebe za spremembo takšnega stališča.
OZ člen 193, 198, 346, 364, 364/1, 364/2, 369, 369/2. ZASP člen 81.
avtorske pravice - kabelska retransmisija glasbenih del - zastaranje - splošni petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga - tarifa zavoda - avtorsko nadomestilo
Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ).
Tožba, s katero tožnik uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ni nesklepčna.
Nadgradnjo stališča (Vrhovnega sodišča) o zapolnitvi pravne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno, predstavlja stališče, oblikovano v sodni praksi pritožbenega sodišča, da se primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih, določi tako, da se od zneska 0,198 EUR odšteje primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v RA programih. To stališče ima podlago v ugotovitvi, da je v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabljiva licenčna analogija (pravno praznino je mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene), saj se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA ostal nespremenjen).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00022134
URS člen 121, 125. ZASP člen 157, 157/4, 157/7, 157a, 157a/2, 168, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4, 44/8.
avtorski sorodna pravica - kolektivno uveljavljanje pravic - fonogram - plačilo nadomestila - tarifa - skupni sporazum - exceptio illegalis - odmera stroškov pravdnega postopka po temelju in po višini
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatev ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.
ZASP člen 81, 81/1, 156, 156/5. ZDDV-1 člen 3, 40. OZ člen 198, 346. Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (2007) člen 1.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - nadomestilo za radiodifuzno oddajanje - primerno nadomestilo - veljavnost tarife - običajen avtorski honorar - ddv od avtorskih pravic - neupravičena obogatitev - zastaralni rok
Obveznost obračuna davka je vezana na obdavčljivi dogodek, zato ni bistveno, ali je bila za storitev – uporabo avtorskih pravic – sklenjena pogodba ali ne.
Skupni sporazum o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja združenja SAZAS v obliki javnega izvajanja glasbe v okviru deficitarne dejavnosti kulturnih domov in ustanov Slovenije (2013) člen 1, 2, 4. ZASP člen 151, 151/4, 156, 156/4, 157a, 157a/2, 157e, 167.
višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - Svet za avtorsko pravo - pristojnost - skupni sporazum - veljavnost sporazuma - reprezentativno združenje uporabnikov - uporaba tarife - male avtorske pravice - nadomestilo za male avtorske pravice - avtorsko delo
Toženec nima zakonske obveznosti tožniku posredovati podatke o bruto honorarjih izvajalcev.
ZASP člen 37, 37/1, 37/2, 38, 38/1, 50, 130, 131, 147, 147/3, 149, 149/3, 154, 154/1, 189, 189/4. OZ člen 190, 190/1. ZMed člen 86.
nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje - privatno in drugo lastno reproduciranje - neupravičena obogatitev - delitev nadomestil izvajalcem in proizvajalcem fonogramov - obvezna dokazna sredstva - trditveno in dokazno breme
Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve.
ZASP člen 22, 32, 28, 147. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic člen 9. OZ člen 198. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 11.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - neupravičena pridobitev - javno predvajanje avtorskih glasbenih del - javna priobčitev neodrskih glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - neupravičena uporaba avtorskih del - tarifa - sprememba tarife - skupni sporazum o višini nadomestila - prisilni predpis
Prisilna narava tarifnega dela Pravilnika 1998, ki ne obsega njegovega 11. člena, izključuje možnost enostranskih sprememb, tudi tistih, katerih namen bi bila revalorizacija tarifnih postavk iz tarife Pravilnika 1998 v okviru indeksa rasti cen na drobno zaradi ohranjanja njihove vrednosti. To bi kolektivna organizacija lahko dosegla le v dogovoru z združenjem uporabnikov ali tako, da bi z več uporabniki vzpostavila celosten sistem plačevanja nadomestil, ki bi v praksi nadomestil „starejšo“ enostransko postavljeno tarifo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00021585
ZPP člen 189. OZ člen 193, 198, 299, 299/2, 347, 352. ZASP člen 81, 168.
avtorsko nadomestilo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - male avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskih del - veljavnost tarife - primeren honorar - določitev višine nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - litispendenca - neupravičena pridobitev - zastaranje - ugovor zastaranja - deljiva terjatev - zakonske zamudne obresti - civilna kazen
Nadomestilo, ki ga je Vrhovno sodišče ocenilo kot primernega za kabelsko retransmisijo glasbenih del, zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena upravljati, to je glasbo v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo, ki se predvajata v radijskih in televizijskih programih. Ob znani višini primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto (0,198 EUR), lahko ocenimo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v televizijskih programih tako, da od 0,198 EUR odštejemo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja zgolj v radijskih programih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00022247
ZPP člen 13, 13/2, 319, 324, 324/3, 324/4. ZASP člen 5.
avtor - avtorsko delo - predhodno vprašanje - izrek odločbe - pravnomočnost odločitve o predhodnem vprašanju - kršitev načela kontradiktornosti postopka
Predhodno vprašanje ni del tožbenega zahtevka, temveč je le del njegove podlage, zato odločitev o predhodnem vprašanju ni vsebovana v izreku, ampak le v obrazložitvi sodbe. Pravnomočna postane le odločitev o zahtevku (319. člen ZPP), ki je vsebovana v izreku sodbe (324. člen ZPP). Odločitev o predhodnem vprašanju, tako kot vse ostale odločitve sodišča, ki so vsebovane le v obrazložitvi sodbe, pa ne postane pravnomočna. Zato ne veže strank in sodišča v morebitnih kasnejših pravdah glede istega pravnega razmerja ter mora v novi pravdi sodišče predhodno vprašanje ponovno samo rešiti in v ta namen tudi izvesti potrebne dokaze. Sodba kot listinski dokaz lahko služi le za ugotovitev, da je sodišče v neki zadevi že odločilo in kako je odločilo, ne more pa biti dokaz, ki bi bil primeren za ugotovitev, da so dejstva, ki jih je tedaj ugotovilo sodišče, tudi resnična.
ZASP člen 157, 157/3, 157/4, 157/5, 157/7, 168, 168/3, 168/4. ZKUASP člen 44, 44/4, 44/8, 88. Ustava Republike Slovenije (1974) člen 121, 125.
avtorski sorodna pravica - fonogram - nadomestilo za uporabo fonogramov - plačilo nadomestila - tarifa - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - narava sporazuma - exceptio illegalis - sklenitev pogodbe - nesklenitev pogodbe - prikrajšanje - neodvisnost sodnikov - odstop od prakse Vrhovnega sodišča - utemeljitev odstopa od sodne prakse - samovolja
Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije neodvisen. Odločati pa mora v okvirih, ki mu jih dajeta ustava in zakon. Neodvisni so sodniki vseh stopenj, saj Ustava glede tega ne dela nobene izjeme. Prepovedan je le samovoljen odstop od sodne prakse. Sodišče ne sme brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Tudi če je VSRS odločilo drugače, smejo nižja sodišča odstopiti od tako oblikovanih pravnih stališč, če za svojo odločitev ponudijo zadostno utemeljitev. Samovolje tudi ni, če najde sodišče nižje stopnje dodatne razloge, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.
Pravica proizvajalcev fonogramov je enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00020965
ZPP člen 189, 189/3. OZ člen 193, 198, 336, 336/1, 346, 347, 352. ZASP člen 81, 168.
avtorsko nadomestilo - kolektivno upravljanje avtorske pravice - kabelska retransmisija glasbenih del - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - veljavnost tarife - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena pridobitev - pravna praznina - ugovor zastaranja - litispendenca - deljiva terjatev - istovetnost denarnih zahtevkov - sklepčnost tožbe - zakonske zamudne obresti
Nastalo pravno praznino je treba zapolniti s pomočjo nadomestila, ki ga je Vrhovno sodišče ocenilo kot primernega za kabelsko retransmisijo glasbenih del. To nadomestilo zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati, to je glasbo v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo, ki se predvajata v RA in TV programih. Ob znani višini primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto (0,198 EUR) lahko ocenimo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih tako, da od 0,198 EUR odštejemo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja v RA programih (0,03 EUR).