Obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, ne izpolnjuje temeljnega pogoja za ugoditev predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in prvem odstavku 12. člena ZIKS-1, in sicer pogoja zaposlitve. Obsojenčev zagovornik je kot dokaz zaposlitve predložil pogodbo o zaposlitvi, vendar sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje že z dnem podpisa pogodbe, ampak šele z nastopom dela (drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V obravnavani zadevi pa obsojenec, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni bil zaposlen niti preden je bil zoper njega odrejen pripor, ki je bil po izrečeni sodbi podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (6. odstavek 361. člena ZKP), niti v času, ko je vložil predlog za nadomestitev kazni zapora, niti ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, niti v času odločanja o predlogu. KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena določa pogoj, da obsojenec še naprej dela, kar je treba razumeti kot nadaljevanje že začete aktivnosti (dela), ko je smiselno in utemeljeno, da obsojenec še naprej nadaljuje z delom, če seveda izpolnjuje tudi druge pogoje.
Pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj za vse obsojence velja, če predlagajo tak način izvršitve kazni zapora, temeljni pogoj, da so zaposleni (oz. pred odreditvijo pripora bili zaposleni) in bi (v soglasju z delodajalcem) še naprej delali. Glede na navedeno se dejstvo, da obsojenec in njegov zagovornik nista imela možnosti odgovoriti na navedbe tožilstva, izkaže za nerelevantno, saj vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje še ocenjevalo, niso odločilne, ker že osnovni pogoj ni izpolnjen.
Sodišče sme na podlagi določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 (t. i. izjemna pogojna obsodba) izreči pogojno obsodbo tudi za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj treh let zapora.
Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno podana dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo po obtožbi oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.
Že iz samega opisa dejanja in tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je dogajanje odvilo v strnjenem in zelo kratkem časovnem intervalu, ravnanje obdolženca in B. B. pa je bilo hkratno in usklajeno, pri čemer iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je bil obdolženec prisoten že od samega začetka konflikta. V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti, da bi dejanje potekalo v več delih. V primerih, ko storilci skupaj na različne načine prispevajo k oškodovančevi telesni poškodbi, pa po ustaljeni sodni praksi ni pomembno, katero poškodbo je oškodovancu povzročil posamezni storilec, saj je prispevek vsakega enakovreden izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, učinek njihovega skupnega delovanja pa je nastanek telesne poškodbe. In ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, ko vsi storilci skupaj in hkrati uresničujejo zakonske znake kaznivega dejanja in se tudi zavest in volja (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, je individualizacija prispevka posameznega storilca nemogoča in nepotrebna.
V konkretnem primeru res ne gre za trajajoče ravnanje, vendar je Vrhovno sodišče RS v zvezi s tem vprašanjem sprejelo jasno stališče, da glede na zakonsko dikcijo kaznivega dejanja nasilništva ni nujno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Torej, četudi zakon pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, pa taki glagoli sami zase ne izražajo zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo bodisi njihovo trajajočo naravo bodisi zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanje.
Že iz jezikovne razlage osmega odstavka 308. člena KZ-1 izhaja obveznost odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. V takšnem primeru gre za ustavno sprejemljiv poseg v storilčevo lastninsko pravico, ki je predpisan kot obvezen in se zanj posebna prirejenost oziroma prilagojenost vozila ne zahteva; ta okoliščina mora biti podana zgolj takrat, ko vozilo ni last storilca. Zakonodajalec je očitno presodil, da je storilčevo lastništvo prevoznega sredstva, konkretno uporabljenega za storitev kaznivega dejanja po členu 308 KZ-1, okoliščina takega pomena in teže, da je na mestu ugotovitev o obstoju nevarnosti njegove ponovne uporabe za inkriminiran namen.
Na naroku za izrek kazenske sankcije, dne 22.2.2022 je obsojenec povedal, da je po poklicu avtoklepar s končano srednjo strojno šolo, da je nezaposlen, da pa opravlja priložnostna dela s katerimi zasluži med 600,00 in 700,00 EUR mesečno, da išče tudi zaposlitev, ki se mu v prihodnosti obeta in zato vidi realno možnost, da bo dolgovani znesek odplačal v 18 mesecih, pri čemer je pripravljen poprijeti še za kakšno drugo delo, v kolikor zneski, ki bi jih prejel iz zaposlitve, ne bi zadoščali za poplačilo oškodovanca. Iz teh obljub pa ni bilo nič in so bile zavajajoče. Glede na takšne besede obsojenca, ko je sam zatrjeval, da prejema prihodke iz priložnostnih del in da bo lahko poplačal oškodovanca, tudi pritožbeno sodišče ne vidi objektivnih okoliščin, ki naj bi bile podane, da tega vse do danes vsaj deloma, ni storil, kljub temu, da se ni redno zaposlil.
Ob tem pa se obsojenec ne more sklicevati na slabo zdravstveno stanje zaradi poškodbe roke v letu 2021, torej še pred narokom za izrek kazenske sankcije 22.2.2022, na katerem je, kot že rečeno, povedal, da dela priložnostno, da je na vidiku tudi redna zaposlitev, pri tem pa poškodbe, do katere je prišlo več mesecev pred tem, ni niti omenil, kaj šele navajal zdravstvene težave v zvezi s tem.
Pri tem ne gre spregledati, da kljub zaslužku s priložnostnimi deli, obsojenec tekom preizkusne dobe, oškodovancu ni poravnal niti najmanjšega zneska, s čimer bi lahko izkazal vsaj minimalno pripravljenost za izpolnitev naložene mu obveznosti.
Nevarnost za življenje in zdravje mora biti konkretna, kar pomeni, da gre za konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje in zgolj nastanek abstraktne nevarnosti ne zadošča.
Nevarnost je konkretna, kadar neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine, pa se to zgolj po srečnem naključju ne zgodi oziroma bi do poškodbe ob rednem teku dogodkov prišlo, če je ne bi preprečil srečen splet okoliščin.
Opis dejanja ne izpolnjuje zakonskega znaka "nevarnosti za življenje in zdravje", če je opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza.
Očitana kršitev ni podana. Pritrditi je v pritožbi izpostavljenemu ustaljenemu stališču strokovne literature in sodne prakse, da za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro telesno počutje, temveč morajo nastati konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pri njegovi zmožnosti z delo, pri čemer te posledice ne smejo biti neznatne ali zanemarljive. Vendar v predmetni zadevi ne gre za tak primer. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da se obdolžencu ne očita "zgolj", da je oškodovancu s svojim ravnanjem prizadejal odrgnino pod levim očesom in udarnino nad desnim ušesom, temveč tudi zlom nosnih kosti s premikom nosnega pretina, zaradi česar je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Navedene poškodbe, ki so nastale kot posledica obdolženčevega ravnanja, ko je oškodovanca vsaj trikrat s pestjo udaril v glavo, in sicer v predel nosu, pod levim očesom in nad desnim ušesom, pa skupaj nedvomno dosegajo raven poškodb, ki se zahteva za obstoj lahke telesne poškodbe.
Obtoženec je grozil pravosodnim policistom med prestajanjem kazni zapora, ker so mu skladno s hišnim redom preprečili, da bi šel v drugo sprehajališče oziroma v zgornje nadstropje po tobak.
Ob pritožbenem zavzemanju za nižjo denarno kazen in krajši čas prepovedi vožnje motornega vozila je zgolj opozoriti, da bi bila pričakovana milejša kazenska sankcija upravičena za primer priznanja krivde in izkazano dejansko kesanje obdolženega za vožnjo pod vplivom alkohola ter posledično povzročeno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu. Nasprotno pa obdolženi v zavzemanju za milejšo kazensko sankcijo ponudi zgolj izrazito nekritičen odnos do inkriminiranega dejanja, izkazan predvsem skozi neprepričljiv poskus prevalitve bremena (celo izključne) odgovornosti na oškodovano.