Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni napačno uporabilo 53. člen KZ-1, saj se slednji uporablja zgolj za neprestane kazni, saj 55. člen KZ-1 določa, da sodišče po 53. členu KZ-1 določi enotno kazen, kadar sodi obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi in ne preden je prestal kazen, je napačno. Pritožnica spregleda drugi stavek prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da se kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, všteje v izrečeno kazen zapora, iz česar že iz jezikovne razlage izhaja, da je obsojencu mogoče všteti tudi že prestano kazen, pod pogojem, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00072840
URS člen 22, 29. KZ-1 člen 49, 49/2, 220, 220/1. SPZ člen 8, 54, 266/1. ZKP člen 19, 19/3, 23, 65, 144, 306, 306/3, 354, 354/1, 355, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-5, 371/1-7, 372.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - zakonski znak kaznivega dejanja - višina škode - opis kaznivega dejanja - navzočnost na glavni obravnavi - upravičeni tožilec - oškodovanec kot tožilec - premoženjska pravica - lastninska pravica - dokazna ocena izpovedbe prič
Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00071128
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-3, 293, 293/3, 357, 357-3, 372, 372-3, 402, 402/3, 429. KZ-1 člen 122, 122/1, 158, 158/1. URS člen 31.
razžalitev - lahka telesna poškodba - ustavitev kazenskega postopka - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari - res iudicata - procesna ovira za meritorno odločanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - načelo ne bis in idem - navidezni idealni stek - protispisnost
Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to so predvsem dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja), oziroma vse, kar se označuje za idem factum. Pri prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.
poškodovanje tuje stvari - oškodovanec - lastnik stvari
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 oškodovanec praviloma lastnik stvari, lahko pa je tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico, med katere je mogoče uvrstiti tudi stvarne in obligacijske pravice na tuji stvari. Ker ugotovitve dokaznega postopka niso dokazale, da bi B. B. takšno premoženjsko pravico na tuji stvari (t.j. spornem objektu, za katerega se je tekom postopka izkazalo, da ne leži na zemljišču v njegovi lasti), imel, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da slednji v obravnavani zadevi do kazenskopravnega varstva ni upravičen.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - skrajna sila - odmera kazni
Ker ni bilo nevarnosti, ki bi jo bilo z ravnanjem obdolžene treba tempore criminis odvračati, se sleherno nadaljnje pritožbeno polemiziranje v zatrjevanju upravičljive skrajne sile pokaže kot odvečno in brez teže. Skozi pritožbeno izvajanje zaobide bistvo instituta skrajne sile, ki vendarle upraviči ravnanje tistega, ki zaščiti višji pravni interes pred neizogibno, neposredno pretečo nevarnostjo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z ravnanjem, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja, ki pa pomeni manjše zlo, kot bi bilo povzročeno, če storilec ne bi naredil ničesar oziroma ne bi ravnal v nasprotju s pravom. Pri tem je ključnega pomena upoštevati, da mora biti grozeča nevarnost tako neposredna, da lahko v zelo kratkem času preraste v pravo nevarnost, situacija pa tako izredna in nevarnost tako pereča, da normalen človeški instinkt kliče po hitri reakciji, odlašanje in potrpežljivost pa bi bila nerazumna. Zgolj okoliščina dolžne pozornosti na otrokovo zdravje namreč avtomatično ne pomeni že tudi obstoja neposredne nevarnosti za njegovo življenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00074969
KZ-1 člen 76, 76/3, 99, 99/9-3, 240, 240/2. OZ člen 186, 336, 337, 347, 353, 369. ZPP člen 14.
krivdna odškodninska odgovornost - povzročitev škode s kaznivim dejanjem - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pridobitev premoženjske koristi - ugovor zastaranja odškodninske terjatve - zastaranje terjatve - kdaj začne teči zastaranje - pretrganje teka zastaralnega roka - vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo - obseg vezanosti - trditveno in dokazno breme - solidarnost dolžnika - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja
Kadar je velika premoženjska škoda edini kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede višine škode le toliko, kolikor škoda tvori znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da civilno sodišče ne sme ugotoviti, da je škoda nižja od 50.001 EUR, ker bi tako poseglo v kvalifikacijo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče pri ugotavljanju obsega škode v nobenem primeru ne bi moglo poseči v kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker sta v drugem odstavku 240. člena KZ-1 oba kvalifikatorna znaka (velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist) določena alternativno. Povedano drugače, ne glede na to, kakšen obseg škode bi ugotovilo pravdno sodišče, to ne bi vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker bi šlo že zaradi višine premoženjske koristi za kvalificirano obliko.
Ker pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljen obseg škode, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da mora tožnica v predmetnem postopku dokazati višino škode oziroma, da ji je nastala škoda, ki je višja od odvzete premoženjske koristi.
Tožnica kot oškodovanka ima v skladu z 169. členom OZ pravico do popolne odškodnine, pri čemer je treba upoštevati tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Zaradi nastale škode tožnica ne sme biti prikrajšana, hkrati pa se ne sme z odškodnino obogatiti.
V primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju kazenskega pregona oziroma s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.
Če sodišče ob spremembi pravne opredelitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 122. člena KZ-1 v drugi odstavek 135. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 v opis dejanja doda konstitutivni subjektivni zakonski znak namena ustrahovanja in vznemirjanja, ki ga opis dejanja v tenorju obtožbe ne vsebuje, prekorači obtožbo in zagreši bistveno kršitev določb kazenskega postopka.
prekršek in kaznivo dejanje - razžalitev - kaznivo dejanje razžalitve - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - prekršek nasilnega in drznega vedenja
Ob primerjavi zakonskih dispozicij kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 (kdor koga razžali) in prekrška nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (kdor se med drugim vede na žaljiv način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za popolno prekrivanje zakonskih znakov obeh kaznivih ravnanj oziroma njunih dispozicij.
Za razliko od kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 mora biti pri prekršku nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, podan tudi dodaten pogoj (torej kumulativno), da storilec s takšnim vedenjem - med drugim vedenjem na žaljiv način, pri drugem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej nastanek posledice, medtem ko razžalitev pri kaznivem dejanju mora biti objektivno podana, ni pa treba, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega (v večini primerov se oškodovanec pri kaznivem dejanju razžalitve dejansko tudi subjektivno počuti razžaljenega), kar pa je, kot je predhodno navedeno, dodaten pogoj pri prekršku nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člen ZJRM-1. To pomeni, da zgolj dejstvo, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega, še ne pomeni, da bo šlo za kaznivo dejanje razžalitve (lahko pa bo šlo za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1), saj mora biti razžalitev tudi objektivno podana. To pomeni, da gre v obravnavanem razmerju med kaznivim dejanjem razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in prekrškom nasilnega in drznega vedenja po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 le za delno prekrivanje zakonskih znakov kaznivega dejanja in prekrška. Dispozicija kaznivega dejanja razžalitve pa ima poleg zakonskih znakov prekrška še dodaten element oziroma presežek - objektivna podanost razžalitve, zaradi katerega je tako ravnanje družbi bolj nevarno, tako, da preraste v drugo kvaliteto v kaznivo dejanje. S tem je v obravnavanem primeru zadoščeno načelu določnosti pravnega pravila.
IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00083621
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 223, 223/2, 223/3. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 52, 52/1, 105, 105/2, 236, 236/1, 236/1-5, 240, 240/2, 329, 329/3, 331, 331/2, 339, 339/2, 371, 371/2. OZ člen 336, 336/1, 356, 365, 369, 369/1, 369/3. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZPP člen 92.
oškodovanje tujih pravic - predlog oškodovanca za pregon - pooblaščenec oškodovanca - rok za vložitev predloga za pregon - začetek teka roka za vložitev predloga - pravočasnost predloga za pregon - dokazni postopek - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - načelo proste presoje dokazov - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna relevantnost predlaganega dokaza - zaslišanje pooblaščenca - navzočnost pri sprejemanju dokazov - navzočnost priče pri izvajanju dokazov - dokazna vrednost izpovedbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - načelo iskanja materialne resnice in instrukcijska maksima - terjatve, ugotovljene pred sodiščem ali drugim pristojnim organom - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaralni rok pri pretrganju - plačilo odškodnine na podlagi pravnomočne sodbe - izvršilni postopek - izvršba za izterjavo denarne terjatve na premičnine - prodaja predmeta izvršbe - odtujitev stvari - prodaja motornega vozila - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - dejanski lastnik vozila - zavest o protipravnosti - direkten naklep - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - uveljavljanje adhezijskega zahtevka v kazenskem postopku - razlogi za ugovor zoper sklep o izvršbi - opozicijski ugovor
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov - izpovedi oškodovanca in njegovega pooblaščenca ter listinske dokumentacije - elektronske korespondence med pooblaščencem oškodovanca in strokovnim sodelavcem Okrajnega sodišča v Radovljici, pravilno zaključilo, da je oškodovanec predlog za pregon podal po svojem pooblaščencu pravočasno, znotraj zakonskega roka šestih mesecev od dneva, ko je zvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Z vidika presoje pravočasnosti predloga za pregon je pomembno, kdaj je o dejstvu, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in za storilca, zvedel upravičenec oziroma oškodovanec, in ne njegov pooblaščenec.
S tem, ko je sodišče pooblaščenca oškodovanca zaslišalo pred koncem dokaznega postopka, čeprav je bil pred tem navzoč pri izvedbi drugih dokazov, je podana kršitev drugega odstavka 331. člena ZKP (priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov), vendar ta kršitev pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če vpliva (ali bi mogla vplivati) na zakonitost sodbe, kar mora stranka utemeljiti. Le posplošena trditev, da bi se zaslišanje pooblaščenca moralo opraviti takoj za obdolženko (procesni položaj pooblaščenca je primerljiv s procesnim položajem oškodovanca samega) in pred tem ne bi smel biti navzoč pri sprejemanju dokazov, ne zadostuje.
Dejstvo, da je obdolženka vedela, da zoper njo teče izvršilni postopek za poplačilo zapadle, a neporavnane oškodovančeve terjatve, med drugim tudi izvršba na obdolženkine premičnine, torej tudi na osebni avtomobil, kar izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 11. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 10. 4. 2013, kar sprejemajo tudi pritožniki, ob upoštevanju obdolženkine izobrazbe - ekonomistka, s končano ekonomsko fakulteto, tudi po oceni pritožbenega sodišča vodi v razumen zaključek, da je obdolženka vedela, da je dolžna in da bi moral biti prodani avtomobil oziroma izkupiček od prodaje avtomobila predmet poplačila oškodovanca kot upnika v izvršilnem postopku.
Glede pritožbene navedbe, da je imel oškodovanec v trenutku odločanja sodišča o njegovem premoženjskopravnem zahtevku že pravnomočen izvršilni naslov, posledično pa bi ga moralo sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo, se je s pravilnimi razlogi opredelilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je terjatev, ki jo oškodovanec uveljavljal v kazenskem - adhezijskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek posredno sicer povezana s terjatvijo, ki je predmet izvršilnega postopka, kar pa pomeni, da bo obdolženka v primeru, da bo oškodovancu plačala njegov prisojeni premoženjskopravni zahtevek lahko uveljavljala tako imenovani opozicijski ugovor v izvršilnem postopku iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00070804
KZ-1 člen 258. ZKP člen 167, 167/1, 277, 277/1, 277/1-1, 277/1-4, 434, 434/1, 437, 437/1.
nevestno delo v službi - utemeljen sum - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - odločitev sodnika - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - zavrženje obtožnega predloga
Nestrinjanje z odločitvami sodišč brez vsakršnih drugih dokazov ne more izkazovati utemeljenega suma očitno nevestnega ravnanja v postopku udeleženih sodnikov.
Nastanek večje premoženjske škode ali hujši kršitev pravic drugega mora biti v opisu kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1 zadovoljivo konkretizirano.
Obrazložitev, zakaj izrek pogojne obsodbe pri obdolžencu ne bi imel enakega preventivnega učinka kot izrečena kazen zapora, zagovornik obdolženega pogreša neutemeljeno. O zgolj želji po pogojni obsodbi se namreč prvostopenjsko sodišče ni dolžno opredeljevati.
nasilje v družini - lahka telesna poškodba - poškodovanje tuje stvari - razveljavitev kazenske sodbe - nerazumljiv izrek - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - materialna resnica - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Takšna nejasna in nekonkretizirana opredelitev v izreku opisane telesne poškodbe pa obdolženemu A. A. onemogoča učinkovito obrambo. Vrsta telesne poškodbe (udarnina, zvin ali izpah) sicer res ni zakonski znak kaznivega dejanja, je pa pomembna zaradi individualizacije historičnega življenjskega dogodka.
kazenska sankcija - odvzem pri storitvi kaznivega dejanja uporabljenih predmetov - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izgon tujca iz države - glavna in stranska sankcija - varnostni ukrep
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da opisane okoliščine na strani obdolžencev in okoliščine načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja dajejo utemeljeno podlago za objektivno bojazen, da bi bili zaseženi vozili lahko ponovno uporabljeni za izvrševanje kaznivih dejanj v zvezi s prevozom ilegalnih prebežnikov.
Brezdomstvo ni upravičen razlog za izvrševanje kaznivih dejanj, glede na pogostost uporabe vzetih plačilnih kartic in dvige oziroma poskuse dvigov gotovine, ki so presegali dnevni limit, pa očitno tudi ni šlo le za lastno preživljanje, kar bi lahko bila olajševalna okoliščina.
stečajni postopek - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - ločitvena pravica - izločitvena pravica - denarna terjatev - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - analogna uporaba pravil - stroški stečajnega upravitelja - nepotrebni stroški - končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - prekinitev postopka - posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine
Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru.
Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.
Zakonska določba šestega odstavka 492. člena ZKP omogoča za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno in niso podani drugi razlogi opravičljivosti, prav tako pa ni podana neprištevnost, nadaljevanje kazenskega postopka z obtožnico ali obtožnim predlogom. V takem primeru sodišče najprej zavrže predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa, tako v primeru, če državni tožilec predlog umakne, kot tudi če sodišče po obravnavi sámo ugotovi, da za izrek ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zavrženje predloga nima učinkov, ki bi onemogočali ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju.
Zoper obtožnico iz šestega odstavka 492. člena ZKP (v nobenem primeru) ni ugovora, saj se v tem primeru smiselno uporablja določba tretjega odstavka 344. člena tega zakona. Neizdaja sklepa o zavrženju predloga torej na (ne)dopustnost ugovora zoper obtožnico nima prav nobenega vpliva.
Stališče sodišča prve stopnje, da je kot objektivno okoliščino v okviru presoje grozovitosti načina odvzema življenja možno upoštevati le trajanje fizičnih bolečin oškodovanke, je napačno.
Utemeljevanje grozovitosti načina odvzema življenja zgolj ali predvsem na količini trpljenja žrtve, ki da je ali ni presežna, je namreč v neskladju s svetostjo človeškega življenja in s človekovim dostojanstvom.
Obdolženec je imel možnost, da se brani pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje, zato ne gre za sodbo presenečenja.
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/2, 299/3, 300. ZNPPol člen 40, 40/1, 56, 56/1.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - zakonski znaki kaznivega dejanja - policijski postopek - uradno dejanje - policijska pooblastila - ugotavljanje identitete - napad na uradno osebo
Za izvršitev kaznivega dejanja ni pomembno, katero točno uradno dejanje je storilec preprečil oziroma poskusil preprečiti, temveč da je preprečil oziroma poskusil preprečiti uradno dejanje, ki ga je uradna oseba nameravala opraviti v okviru svojih zakonskih pravic.
Četudi je obtoženec policistu osebno znan, ta okoliščina policista ne odvezuje ugotavljanja osebnih podatkov osebe v policijskem postopku, ki so nujno potrebni za njegovo nadaljnjo izvedbo.
S pričetkom policijskega postopka je neločljivo povezana dolžnost osebe, s katero se zagotavlja nemotena izvedba postopka, in implicitno začasno omejuje gibanje osebe že z njeno zaustavitvijo s strani policije na kraju policijskega postopka, kjer mora oseba spoštovati policijske ukaze oziroma odredbe.
silobran - protipraven napad - istočasnost napada in obrambe - soprispevek oškodovanca - olajševalna okoliščina
Bistvo zagovora obtoženca, ki je sicer priznal, da je oškodovanca udaril s steklenico po glavi, je v njegovi trditvi, da je dejanje storil v samoobrambi.
Silobran je obrambno dejanje, ki je nujno potrebno, da se odvrne neposreden sočasen protipraven napad.
Sodišče je ugotovilo, da s strani oškodovanca zoper obtoženca ni bilo istočasnega protipravnega napada, ki bi terjal nujno obrambo z njegove strani.
Oškodovanec ni imel pri sebi noža, kot je trdil obtoženi, ki je oškodovancu povzročil poškodbe z dvema ločenima izvršitvenima ravnanjema. Oškodovančevo dlje časa trajajoče agresivno vedenje v lokalu, kjer je nadlegoval goste v lokalu in udaril obtoženčevega prijatelja, predstavlja tehtno olajševalno okoliščino pri odmeri kazni.
kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe - psihofizično stanje
Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe je bistveno, da oškodovanec zaradi stanja, v katerem se nahaja, ni zmožen dajati odgovora. Celo v primeru, ko je oškodovana oseba sama dala pobudo za spolno občevanje oziroma drugo spolno dejanje, je podano to kaznivo dejanje, če je storilec zavestno zlorabil njeno slabost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - USTAVNO PRAVO
VSC00070707
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 15, 269, 269/1, 269/1-2, 344, 344/1, 358, 358/1, 358/3, 371, 371/1, 371/1-1, 383, 383/1, 383/1-1, 394, 394/1. URS člen 22, 28, 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
poslovna goljufija - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - enako varstvo pravic - pošten postopek - pravica do obrambe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sprememba sodbe - prekoračitev obtožbe - prepoved zlorabe pravic
Modificiranje obtožnice, ki v tenorju ne konkretizira zakonskih znakov kaznivega dejanja, na glavni obravnavi v smeri sklepčnosti opisa pomeni zlorabo procesne pravice. Če sodišče spremembi ne odreče pravne veljavnosti in odloči o spremenjeni obtožbi, obtožbo prekorači, kar je bistvena postopkovna kršitev.