Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.
Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavnosodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi I) preventivni učinek odvzema kot tudi II) sorazmernost in nujnost ukrepa.
adhezijski postopek - poslovna goljufija - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku
Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.
Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00083479
ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29.
kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe. Kršitev pa je (lahko) podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer je na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, do dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSC00081863
KZ-1 člen 228, 228/1, 228/2. ZKP člen 15, 269, 269/2, 269/2-1, 293, 293/3, 344, 344/1, 358, 358-1, 354, 354/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 22, 23, 28, 2a.
poslovna goljufija - preslepitveni namen - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - načelo zakonitosti - sprememba tožbe - zloraba (procesne) pravice - pravica do obrambe - predmet spora - dejanje ni kaznivo dejanje - oprostilna sodba
Če državno tožilstvo po začetku glavne obravnave spremeni obtožbo tako, da v opis (nekaznivega) dejanja vnese njegove konstitutivne zakonske znake, je sodišče dolžno takšni modifikaciji odreči pravno relevantnost in odločiti o prvotni obtožbi na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081342
KZ-1 člen 288, 288/1, 259, 259/1. ZKP člen 144, 144-6, 277, 277/2, 299, 299/1, 299/2.
kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja - nestrinjanje z vodenjem postopka - upravičen tožilec - status oškodovanca - zavrženje obtožnega predloga
Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kvalifikatorni znak kaznivega dejanja - neizplačilo plač - objekt varstva - trajajoče kaznivo dejanje - začetek teka zastaralnega roka - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Ker je primarni objekt varstva inkriminacije po 196. členu KZ-1 sistem socialnega varstva skupaj z delavčevo socialno (materialno varnostjo), se konkretni zneski, vezani na posamično oškodovanko, posamičen mesec ter vrsto prispevka, kar vse obramba pogreša v opisu očitanega kaznivega dejanja, ne izkazujejo kot obligatorni za določnost opredelitve očitka.
Inkriminacija po drugem odstavku člena 196 KZ-1 temelji na zahtevi po spoštovanju pravice delavca do celotne plače in je kaznivo dejanje v ustrezni meri opisano že z okoliščino, da delavec ni prejel izplačane le dela plače, ki bi jo moral prejeti v celoti.
Dejstvo, da gre za trajajoče kaznivo dejanje, terja določene materialnopravne zaključke tudi v zvezi s časom, ki se nanaša na začetek teka zastaralnega roka. Navedeno, upoštevaje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko bi storilec moral delati, pomeni, da je začel zastaralni rok teči z dnem 25. 11. 2014, kar ob upoštevanju zadržanja zastaranja zaradi epidemije predstavlja podlago ugotovitve, da kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje (še) ni zastaral.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izrek pogojne obsodbe - priznanje krivde - uporaba omilitvenih določil - olajševalne in obteževalne okoliščine - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nevarnost za življenje in zdravje - obstoj kvalifikatornih okoliščin - član hudodelske združbe
Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornice obtoženega, da so podane okoliščine dejanske narave, ki utemeljujejo izrek opozorilne sankcije, to je pogojne obsodbe. Iz določb drugega in petega odstavka člena 58 KZ-1 namreč jasno izhaja, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi izreklo v pritožbi predlagano sankcijo, prekoračilo pooblastilo po zakonu, in sicer iz razloga višine predpisane kazni za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega.
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 73, 73/2, 308, 308/8. URS člen 33.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep - odvzem motornega vozila - obvezen odvzem prevoznih sredstev - skupna lastnina zakoncev - dopustnost posega v lastninsko pravico - primernost ukrepa - stranska kazen izgona tujca iz države - delna ugoditev pritožbi - resna grožnja za javni red ali javno varnost - okoliščine niso izkazane
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem pa je tudi primeren ukrep za dosego tega cilja, kot tudi proporcionalen glede na zasledovani cilj, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obtoženega in njegove žene do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu URS.
Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina pritožnikov kot zakoncev in da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obtoženega, posledično pa obtoženi ne more samostojno razpolagati z vozilom. Pri tem pritožnica spregleda, da v konkretnem primeru ne gre za obtoženčevo dispozitivno razpolaganje z vozilom, saj ne gre za pravni posel, temveč za oblastni in zakoniti ukrep države, ki je obtoženemu (in posledično tudi pritožnici) odvzelo razpolagalno pravico na prevoznem sredstvu prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj. V tej zvezi pa velja opozoriti na drugi odstavek 73. člena KZ-1, ki določa, da pravica pritožnice od obtoženega kot storilca terjati odškodnino, ni prizadeta z odvzemom predmeta, ki ni v (izključni) lasti obtoženega. Pritožnica ima tako na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava možnost in pravico izterjati premoženjsko škodo neposredno od njegovega povzročitelja, obtoženega kot storilca kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081497
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 352, 352/1, 354, 354/2, 372, 372-1.
ugoditev pritožbi - kaznivo dejanje nasilja v družini - ni kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskega znaka - spravljanje v podrejen položaj - zavrženje obtožnice - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - upravičen tožilec
Opisane žaljivke sicer nedvomno predstavljajo ravnanja, ki niso etična in pravilna, vendar pa slednja ne pomenijo konkretizacije prepovedane posledice - spravljanja v podrejen položaj.
Opisana ravnanja pa niti kot celota vseh posameznih izvršitev ne dosegajo tiste ravni grdega, ponižujočega ali drugačnega bolečega ravnanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini določa 191. člen KZ-1, saj obdolženčevo ravnanje ne predstavlja (niti po času trajanja, niti posledicah, niti po obsegu) večje intenzivnosti, s čimer bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj.
V konkretnem opisu zajeta dejstva in okoliščine lahko predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov katerega izmed kaznivih dejanj iz poglavja zoper čast in dobro ime, ki pa se preganjajo na zasebno tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00088352
URS člen 29, 29-3. KZ-1 člen 173, 173/1. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 371, 371/2, 377, 377/3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - vožnja z vozilom po cesti - ogled kraja kaznivega dejanja - rekonstrukcija dogodka - fotografije kot dokaz - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - pritožbene novote - poizvedbe v zvezi s pritožbenimi navedbami - kršitev pravice do obrambe - načelo proste presoje dokazov - relevantnost predlaganih dokazov
Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in za katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tudi (večje) število zavrnjenih dokaznih predlogov samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma poštenosti postopka, saj je bistvena pravilna presoja o materialnopravni relevantnosti dokaza.
Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost sta že zaradi same narave teh dejanj, običajno prisotna le storilec in žrtev, ki o bistvenih okoliščinah praviloma izpovedujeta diametralno nasprotno, kar je situacija tudi v obravnavani zadevi. Zato je še posebej pomembna skrbna presoja zagovora obtoženca na eni in izpovedba oškodovanke na drugi strani ter nujna presoja, tako v medsebojni povezavi kot v povezavi z drugimi, posrednimi dokazi, ki rezultira v končno oceno komu verjeti oziroma čigava "verzija" obravnavanega dogodka je bolj prepričljiva.
To presojo je sodišče prve stopnje opravilo dovolj kritično in pravilno ocenilo, da je oškodovankina izpovedba prepričljiva in verodostojna v taki meri, da ji je utemeljeno pokloniti vero in ji v celoti slediti.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/2-1, 407, 407/4, 407/5. KZ-1 člen 53, 82, 196, 199, 251.
postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - ustavitev postopka odpusta obveznosti - osebni stečaj - pogoji za odpust obveznosti - ovira za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - izbris obsodbe iz kazenske evidence - sklep o odpustu obveznosti - zakonska rehabilitacija - kršitev temeljnih pravic delavcev - zaposlovanje na črno - ponarejanje listin - objektivni element - predmet varstva - kazenskopravna zaščita - izvršitev kazni - enotna kazen
Kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 nomotehnično v KZ-1 res niso umeščena v 23. in 24. poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, vendar pa se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobni elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1.
Pri odločanju o tem, ali je pri presoji pogojev za odpust obveznosti dolžniku po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP dopustno upoštevati enotno kazen, ki je bila izrečena dolžniku, je med drugim treba izhajati iz namena izbrisa obsodbe iz kazenske evidence oziroma zakonske rehabilitacije. Cilj kazenskopravne rehabilitacije je spodbujanje obsojenca k osebni zavzetosti v postopku lastne reintegracije in vplivanje nanj, da bi po izvršitvi kazni živel kot odgovoren in koristen član skupnosti. Ta cilj pa se dotakne namena odpusta obveznosti, ki je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih kljub prizadevanju ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja, ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Dolžnik, ki stori več kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, za katera mu je izrečena enotna kazen, pa ni izkazano, da so za njen izbris že izpolnjeni pogoji, ne ustreza zgoraj navedenim kriterijem in zato ne more biti deležen odpusta obveznosti v smislu prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00086281
KZ-1 člen 49, 50, 51, 51/1, 51/2, 73, 73/1,308, 308/3. ZKP člen 4, 8, 67.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - odmera kazni - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - olajševalne in obteževalne okoliščine - odvzem predmetov - pravica do uporabe lastnega jezika - predkazenski in kazenski postopek - jezik, ki ga obdolženec razume - sodni tolmač
Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP, hkrati pa tudi iz listin ne izhaja, da bi obtoženec imel kakršnekoli pripombe na tolmačenje ali da česa ne bi razumel.
Obtožencu pri izvedbi predobravnavnega naroka, naroka za izrek kazenske sankcije in pri vročanju prevedene sodbe določbe 8. člena ZKP niso bile kršene. Zagotovljena mu je bila pravica uporabljati svoj jezik, kot je to predpisano v prvem odstavku 8. člena ZKP. Ker pa ni bilo na razpolago sodnih tolmačev za gruzijski jezik, je sodišče prve stopnje v skladu z osmim odstavkom 8. člena ZKP postavilo za prevajanje in tolmačenje drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik.
Ravnanje obtoženca ima vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, je namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi prevažal po ozemlju Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji za odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Okrožna državna tožilka ni podala kaznovalnega predloga na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, v katerem bi predlagala omilitev kazni. Ravno tako niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni glede na drugo alinejo 50. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 51. člena KZ-1. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da samo priznanje krivde še ne more predstavljati posebne olajševalne okoliščine v tej zadevi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00088158
KZ-1 člen 284, 284/1.
kriva izpovedba - kaznivo dejanje krive izpovedbe - dejansko stanje - dokazna ocena
Glede na to, da se obdolženi očita, da je v pravdni zadevi krivo izpovedala, da ji je B. B. pred smrtjo dejala, da je ves svoj privarčevani denar dala E. E. in ji naročila, da ga mora v primeru njene smrti deliti s svojimi tremi sestrami v enakih delih, kar pomeni, da naj bi obdolžena v trenutku njene smrti torej morala vedeti, da se denar nahaja pri E. E., je za odločitev v predmetni zadevi, kot že rečeno, ključno predvsem njeno ravnanje, povezano z iskanjem spornega denarja. V tem delu pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in natančno obrazložilo, da iz zbranih dokazov ne izhaja, da bi obdolženka vedela, kje se nahaja iskani denar, kar bi kazalo na verjetnost zgoraj povzete izjave B. B. o tem, da ima denar E. E. in naj ga razdeli med vse štiri hčerke.
Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080744
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
goljufija - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija - zavrženje obtožbe
Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin, s čimer naj bi bil oškodovanec spravljen v zmoto, da je obdolžencu posodil denar, je substancirano le z obdolženčevim zatrjevanjem, da je zaposlen in pridobitno sposoben, kar pa je bilo res, torej obdolženec oškodovancu ni prikazoval ničesar neresničnega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00081027
KZ-1 člen 204, 204/1. ZKP člen 105, 105/2. OZ člen 186, 186/1.
premoženjskopravni zahtevek - regresni zahtevek - ultra petitum - solidarna odgovornost - sostorilstvo - odgovornost za škodo - adhezijski postopek - napotitev na pravdo
Ker po pravilih obligacijskega prava za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, ni pravne podlage, da za odločitev, da se obdolžencu kot sostorilcu pri kaznivem dejanju naloži v plačilo le polovica premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe.
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084467
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4. URS člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3. OZ člen 131, 131/1, 165.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - sprejem sporazuma o priznanju krivde - sporazum o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - objektivni in subjektivni kriteriji - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - pomagač - limitirana akcesornost udeležbe - kršitev kazenskega zakona - pridobitev protipravne premoženjske koristi - povzročitev velike premoženjske škode - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - vodilni delavec - škodni dogodek - zavarovalnica - odškodninski zahtevek - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - strokovna napaka - obdolženčeva funkcija v podjetju - prepovedana posledica - namen storilca - voljna sestavina naklepa - direktni naklep - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - cesijska pogodba - odločanje o odškodninskem zahtevku - ex ante presoja - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja - zavrnitev dokaznih predlogov - zaporna kazen - pravica do izjave - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - enako varstvo pravic - način storitve kaznivega dejanja - pooblaščeni vročevalec - odškodninska odgovornost - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj izvršilnega naslova
Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.
Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.
Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.
Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.
Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.
Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.
Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.
Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.