KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059169
KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2.. ZKP člen 178, 178/2, 178/5, 245, 344, 344/1, 385, 397, 397/1, 397/4.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepoved reformatio in peius - sprememba obtožbe - zavrnitev dokaznega predloga - ogled
V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP.
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.
zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev - procesni rok - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujne zadeve
Procesni roki v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (tj. v nujnih zadevah), tečejo tudi v času poletnega poslovanja sodišč.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast
Določbo 559. člena ZKP, ki je v konceptualnem pogledu v okviru zahteve za varstvo zakonitosti izjema, je zato treba razlagati tako, da je bilo to izredno pravno uvedeno z namenom za odpravo posledic (krivic) v pravnomočnih sodbah, sprejetih na podlagi medvojnih in povojnih predpisov, tako da je bilo kazensko pravo zlorabljeno v politične namene. Vrhovno sodišče v svoji praksi doslej še ni obravnavalo „arhivskih“ zadev, kjer bi vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijali samo kazniva dejanja, storjena pred drugo svetovno vojno.
Kazniva dejanja, ki so jih po ugotovitvah pravnomočne sodbe izvršili obsojenci, v korist katerih generalni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, so bila storjena v času od leta 1931 do leta 1941, torej še pred drugo svetovno vojno. Glede na opis kaznivih dejanj, ki so bila povezana s poslovanjem Hranilnice in posojilnice na Jesenicah, registrirani zadrugi z neomejeno odgovornostjo, bi glede na sistematiko v Kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije in njihovo umestitev v aktualnem pravu, ta sodila med kazniva dejanja zoper gospodarstvo in premoženje. Vložnik sicer v predlogu navaja, naj Vrhovno sodišče obsojence oprosti obtožbe za kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast, vendar pa je iz izpodbijane pravnomočne sodbe, kolikor se nanaša na obsojence, v korist katerih je bila vložena zahteva, razvidno, da so bili obsojeni za kazniva dejanja napravljanja lažnih listin, utaje in poskusa prevare, ki jih nikakor ni mogoče uvrstiti med kazniva dejanja, kot jih sicer samo v predlogu opredeljuje generalni državni tožilec. Vložnik glede na navedeno ni izkazal pravovarstvene potrebe za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti, kar je temeljna procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.
zakonski znaki - nastanek premoženjske škode - vzročna zveza - kaznivo dejanje povzročitve stečaja - povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem
Izognitev plačila upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1. Za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje že navidezno ali dejansko poslabšanje svojega premoženjskega stanja ali premoženjskega stanja drugega dolžnika, zaradi takšnega ravnanja pa pride do povzročitve stečaja. Ne glede na izid stečajnega postopka je kaznivo dejanje dokončano že z začetkom stečaja in ne šele oziroma v primeru odpusta obveznosti.
Hujša (kvalificirana) posledica v višini velike premoženjske škode je zakonski znak tretjega (in ne prvega) odstavka 226. člena KZ-1.
Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ člen 13. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 22, 23, 29. ZBPP člen 1, 1/4, 7. ZKP člen 431, 431/1.
brezplačna pravna pomoč - predkazenski postopek - preiskovalna dejanja - sodni postopek - zaslišanje oškodovanca - pravica do brezplačne pravne pomoči po posebnem zakonu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Enakopravnost iz prvega odstavka 1. člena ZBPP se nanaša na zagotavljanje sodnega varstva vsem enako, ne glede na njihov socialni položaj.
V okviru odločanja o obtožbi ni mogoče enačiti procesnega položaja domnevnega storilca (ki je subjekt in neizogibno tudi objekt odločitve o obtožbi) in procesnega položaja oškodovanca (na katerega se odločba o obtožbi ne more nanašati). Njuna pravna položaja v kazenskem postopku sta različna v vseh fazah kazenskega postopka. Obdolženčeva pravica do brezplačne pravne pomoči je v kazenskem postopku posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe s pomočjo zagovornika, ki je bistveni element obdolženčeve pravice do poštenega sojenja.
Postopek posameznega preiskovalnega dejanja (zaslišanje) z vidika oškodovanca ni postopek sodnega uveljavljanja kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP. Zaslišanje oškodovanca kot priče v postopku posameznega preiskovalnega dejanja namreč po naravi stvari ne pomeni uveljavljanja sodnega varstva pravic oškodovanca. Okoliščina, da to preiskovalno dejanje opravlja sodnik, pa ne spremeni pravne narave tega procesnega dejanja. To ne pomeni, da oškodovanci niso upravičeni do vseh potrebnih ukrepov zaščite, pomeni le, da niso upravičeni do brezplačne pravne pomoči po določbah ZBPP. Upravičenost do vseh oblik zaščite, ki jo morajo zagotavljati ne le policija in državni tožilec temveč tudi sodišče, namreč ni podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, razen kolikor je ta pravica določena na drugi pravni podlagi, kot npr. pravica do pooblaščenca po uradni dolžnosti ali v postopkih po ZPND. Da bi v obravnavanem primeru šlo za to obliko brezplačne pravne pomoči, pa Upravno sodišče ni ugotovilo, kaj takega ne izhaja niti iz navedb stranke z interesom v odgovoru na revizijo.
Noben izmed elementov, ki v OPN opredeljujejo vrzel, ne vsebuje časovne opredelitve v smislu sprejema oziroma uveljavitve OPN. Kot pravilno opozarja revizija tudi pojem nezazidanega stavbnega zemljišča ne vsebuje take opredelitve. OPN namreč ne opredeljuje pojma nezazidanega zemljišča. Opredelitev tega pojma v drugih predpisih pa tudi ne daje podlage za razlago, po kateri bi se kot nezazidano zemljišče lahko štelo le zemljišče, na katerem ob uveljavitvi prostorskega akta ni bilo zgrajenega objekta.
Za odločitev upravnega organa o tem, ali gre za vrzel je torej odločilno le dejansko stanje zemljišča v času odločanja, saj opredelitev vrzeli ne nalaga ne ugotavljanja dejanskega stanja zemljišča v času uveljavitve OPN, ne razlogov za nastanek takega zemljišča.
Opredelitev vrzeli pa sama po sebi ne določa dopustnosti konkretne gradnje na nekem območju. Podlago za odločanje o dopustnosti konkretne gradnje določa OPN z določbami, ki glede na enotno namensko rabo območja urejajo posamezne enote EUP.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 19. ZUS-1 člen 40, 40/3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZKP člen 522, 530, 530/3. ZKP-N člen 126, 131. ZUP člen 6,6/2. ZUS-1 člen 40, 40/3.
izročitev tujca - izročitev obdolženca tuji državi - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - odločanje po prostem preudarku - človekove pravice in temeljne svoboščine - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja
Pri določanju o izročitvi tujega državljana (osumljenca) tuji državi minister ni vezan na odločitev sodišča o izpolnjevanju pogoja iz 14. točke 522. člena ZKP.
Glede na novo materialnopravno stališče Ustavnega sodišča, da minister o izročitvi odloči po prostem preudarku, je tudi presoja zakonitosti te odločbe ministra s strani Upravnega sodišča omejena na presojo: ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Iz sklepa Ustavnega sodišča tudi izhaja, da je minister dolžan prosti preudarek ob upoštevanju javnega interesa uporabiti tako, da zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno skladna razlaga zakonske podlage za izročitev torej pomeni, da v zadevah izročitev presoja po prostem preudarku obsega tudi preizkus morebitnih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Potreba po tem preizkusu in njegov obseg pa sta seveda odvisna od okoliščin vsakega primera posebej ter utemeljenosti in prepričljivosti navedb osebe, katere izročitev se zahteva.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - preslepitev - lažni podatki
Bistvo preslepitve je bilo v tem, da je bilo carinskemu organu lažnivo prikazano, kdo je trošarinski zavezanec/dejanski prejemnik trošarinskega blaga, zaradi česar se je pravi trošarinski zavezanec (B., d. o. o.,) izognil obračunu in plačilu trošarine in se na ta način okoristil.
Posamična obsojenkina ravnanja so časovno opredeljena po določenih dneh oziroma umeščena v časovni okvir, kot so se odvila v realnosti, kar omogoča sklepanje, da je šlo za dlje časa trajajoče in ponavljajoče se zalezovanje, iz opisov posamičnih obsojenkinih ravnanj pa je tudi razbrati, kako so se manifestirala v realnosti.
Obsojenkino ravnanje je bilo trajajoče in kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami ter je opisano tako, da je jasno koliko je bilo posamičnih ravnanj in v katerem obdobju so se dogajala, opredeljena pa je tudi oškodovankina prestrašenost in ogroženost.
Opis kaznivega dejanja, tako glede njegove časovne in krajevne opredelitve, je treba brati kot celoto in ne z izvzemanjem posameznih ravnanj iz opisa.
davčna zatajitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - velika premoženjska korist
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.
Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.
konec teka roka za zastaranje - nastop pravnomočnosti - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev
V primeru, da gre za samo eno kaznivo dejanje, delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku preprečuje nastop njene pravnomočnosti.
Tek roka za zastaranje kazenskega pregona preneha šele, ko je storilcu tudi kazenska sankcija pravnomočno izrečena.
utemeljen sum - izročitveni pripor - "klasični" izročitveni pripor
Na podlagi četrtega odstavka 524. člena ZKP se v postopku izročitve smiselno uporablja drugi odstavek 202. člena ZKP, zato mora pisni sklep o priporu obsegati tudi obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora. Preiskovalni sodnik mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje.
Za obstoj utemeljenega suma v razlogih sklepa zadošča povzet opis tujcu očitanega kaznivega dejanja ter navedba dokazov, na podlagi katerih je sodišče v državi prosilki presodilo, da je zoper tujca podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje.
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - izjema - sodba presenečenja - zavrnitev revizije - novejša sodna praksa
Glavna obravnava v upravnem sporu je načeloma vedno obvezna, dopustne pa so izjeme. In ravno za tak primer gre v obravnavanem upravnem sporu. Revident je v tožbi sicer uveljavljal tožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz vsebine tega dela tožbe (in iz drugih tožbenih navedb) izhajajo samo navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Revident ni navedel nobene dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena. Predlagal ni tudi nobenega dokaza. Njegove navedbe v tem delu so torej povsem nekonkretizirane.
Ob takih okoliščinah ter ob dejstvu, da so tako lokacija kot velikost in mere reklamne table - oglasnega giga panoja povsem nesporne, ni mogoče sodišču prve stopnje očitati, da ni posebej obsežno obrazložilo neizvedbe glavne obravnave in odločanja na seji. To je storilo, sicer v omejenem obsegu, v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kaj več sodišču prve stopnje, glede na vsebinsko prazne tožbene navedbe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, tudi ni treba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00059633
OZ člen 18, 18/1, 198, 271, 271/2, 300, 300/1, 301, 401. SPZ člen 95, 96. ZDen člen 24, 78, 78/2. ZPP člen 374, 374/2, 380, 380/2.
neupravičena obogatitev - uporaba tuje nepremičnine - denacionalizirano premoženje - plačilo uporabnine - privolitev v prikrajšanje - opustitev sodelovalne dolžnosti - konkludentna ravnanja - denacionalizacijski upravičenec - upniška zamuda - učinek upnikove zamude - pravilo volenti non fit iniuria - pogajanja - zmotna uporaba materialnega prava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari (301. člen OZ).
Vendar pa zamuda upnika ne upravičuje dolžnika, da lahko dolgovano stvar (še nadalje brezplačno) uporablja. Ob tem je pomembna tudi okoliščina, da so med tožniki in toženko celotno obravnavano obdobje potekala pogajanja, v okviru katerih je toženka predstavila svoje ponudbe za nakup, možnost upravljanja in najema dvorca, tožniki pa glede njegovega najema, kar nikakor niso neodplačni pravni posli. Okoliščine konkretnega primera tako ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je privolitev tožnikov v prikrajšanje zaradi toženkine brezplačne uporabe prostorov dvorca (volenti non fit iniuria) nedvoumno, jasno oziroma zanesljivo izkazana. Pravni standard jasnosti konkludentnih ravnanj v navedeni smeri torej ni izpolnjen.
Pri vprašanju, kaj je bil predmet javnega naročila, je potrebno izhajati iz določb ZJN-2. Ta v drugem členu opredeljuje pomen v zakonu uporabljenih izrazov. Pri tem napotuje tudi na uporabo CPV (Common Procurement Vocabulary). Enotni besednjak javnih naročil oziroma enotni klasifikacijski sistem za javna naročila ter na nomenklaturi NACE in CPC (4. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00059933
OZ člen 190, 198. ZOR člen 210, 219. SPZ člen 66, 66/1. ZTLR člen 14. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
neupravičena pridobitev - solastnina - uporaba solastne nepremičnine - plačilo uporabnine - plačilo uporabnine za uporabo solastne stvari - prikrajšanje - neprivolitev v prikrajšanje - vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo - souporaba nepremičnine - nemožnost uporabe nepremičnine - nevzdržna solastninska skupnost - načelo vestnosti in poštenja - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - pravica do izjave v postopku - dopuščena revizija - delna ugoditev reviziji
Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča.
Tak dogovor očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Posest hiše, ki je sicer dvostanovanjska, a ni omogočala ločenega bivanja dveh družin, sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. V takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. V kasnejšem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, so se med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobstoj dogovora in s tem ravnanje v nasprotju z načeli vestnega in poštenega izvrševanja pravic ter mirnega reševanja sporov pripisati zgolj eni stranki. Čeprav naj bi toženec z uporabo le kletnega stanovanja v hiši pristajal na deljeno posest, pa v takih okoliščinah skupnega izvrševanja posesti realno ni bilo mogoče pričakovati. Tako deljena posest kot izročitev ključev hiše sta ustvarjala le videz možnosti souporabe, v resnici pa ločeno bivanje dveh družin v hiši ni bilo mogoče. Zato sta pravdni stranki kot solastnici v obdobjih, ko sta izvrševali (izključno) posest, dolžni drugi plačati uporabnino.
podaljšanje pripora po vloženi obtožnici - zamuda roka
Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je pomembno le, ali je s sklepom sodišče presodilo vse ustavne in zakonske pogoje za pripor obdolženca in v izreku določno zapisalo, da je odločilo o obdolženčevem priprtju. V izpodbijanem sklepu sta sodišči opravili celovito in samostojno presojo utemeljenosti suma in pripornega razloga, ter se opredelili do vprašanja sorazmernosti in neogibnosti pripora. Enako je iz izreka izpodbijanega sklepa mogoče določno razbrati, da naj se obdolženca pripre. Zato je za zakonitost izpodbijanega sklepa povsem nepomembno, ali bi moralo sodišče zaradi prenehanja veljavnosti prejšnje odločbe o priporu tega kvečjemu ponovno "odrediti" z novim sklepom (in da torej ne bi smelo izreči, da se odrejeni pripor "podaljša"). Obdolženčev pravni položaj in obseg pravnih sredstev, ki so mu na voljo, ostaja nespremenjen.
pripor - neogibna potrebnost - varnost ljudi - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Ali je pripor neogibno potreben za zagotavljanje varnosti ljudi, je treba glede na okoliščine primera presojati z vidika delovanja hudodelske združbe, katere član naj bi bil obdolženec.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00059934
URS člen 25, 56, 56/1. ZPP člen 87, 87/3, 108, 336, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 379, 379/1, 391, 391/3. ZNP-1 člen 6, 6/2, 38, 93, 93/1, 93/1-5, 100, 106, 106/2, 106/3,. DZ člen 7, 7/1, 7/4, 153, 161, 162, 174.
zahteva za varstvo zakonitosti - postopek za varstvo koristi otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - predlog za izdajo začasne odredbe - odvzem mladoletnega otroka - Center za socialno delo (CSD) - zastopanje v pritožbenem postopku - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - generalno pooblastilo - zavrženje pritožbe - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok, tako glede ukrepov trajnejšega značaja kot glede začasnih odredb, se lahko začne po uradni dolžnosti, kar pomeni, da lahko Vrhovno sodišče, če v takem postopku ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, poseže v pravnomočno odločbo.
Preden višje sodišče zavrže pritožbo, češ da podpisnik pritožbe nima deponiranega generalnega pooblastila oziroma nima opravljenega pravniškega državnega izpita, mora vselej skrbno preveriti okoliščine vložitve pritožbe in dejstva, na katera opre svojo odločitev, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Nepravilna uporaba navedenih določb namreč vodi v zavrženje pritožbe, to pa pomeni odklonitev vsebinskega odločanja o pritožbi, in, če je taka odklonitev brezbrižna, poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Prav posebno pozornost mora višje posvetiti pritožbam v nepravdnih postopkih, ki tečejo v zvezi z otrokom oziroma varovanjem njegovih koristi, še posebej, kadar je pritožnik center za socialno delo, ki mu zakon (v enakem obsegu, kot to velja za sodišče) nalaga, da mora izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00058815
ZD člen 132, 214, 214/2, 214/2-6, 214/3, 216. SPZ člen 70, 72, 72/5. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6, 40/1-8, 40/2, 46, 142, 142/1, 142/1-4. ODZ člen 480.
zahteva za varstvo zakonitosti - vknjižba služnosti v zemljiško knjigo - osebna služnost rabe - listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo - pravnomočen sklep o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - način delitve skupnega premoženja - sklenjena sodna poravnava - oblikovalna odločba - zavrnitev zahteve
Dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Od vsebine konkretnega dednega dogovora je odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari.
Vsebina obravnavanega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledica je nastanek osebne služnosti rabe.