Upravno sodišče lahko dejstvo, ali po javni poti poteka cestni promet ugotavlja z vsemi dokaznimi sredstvi, s katerimi se da ugotoviti, kakšna vrsta prometa se odvija po sporni poti, vendar pa v obravnavanem primeru tega dejstva ni ugotovilo na ustrezen način.
Splošna zavrnitev dokaznih predlogov, kot jo je podalo Upravno sodišče z navedbo, da dejstva in dokazi, ki jih navajajo revidenti, niso pomembni za odločitev, bi zadostovala le v primeru, če bi bili predlagani dokazi že na prvi pogled neprimerni za dokazovanje upoštevnih in odločilnih dejstev, ki se ugotavljajo, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. . Poleg tega je s tem, ko je ugotovitev, da po sporni poti poteka promet, oprlo na dejstvo, da pot poleg lastnikov nepremičnin, do katerih ta pot vodi, uporabljajo tudi solastniki sosednjega zemljišča ter komunalno podjetje za dostop do vodnega zajetja, ob tem pa zavrnilo vse druge dokazne predloge, ki tej ugotovitvi nasprotujejo, opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno.
Postopka odločanja agencije se lahko po splošnih določbah o postopku odločanja agencije v posamičnih zadevah udeleži le stranka postopka (četrti odstavek 463. člena ZTFI-1). Stranka postopka za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 je glede na določbo prvega odstavka 523. člena ZTFI-1 samo prevzemnik. S tem je v postopku odločanja agencije o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 izključena smiselna uporaba določb prvega odstavka 43. člena ZUP o stranski udeležbi v upravnem postopku, ki se smiselno uporablja za postopek odločanja agencije le v primeru, če v tem zakonu ni določeno drugače (drugi odstavek 463. člena ZTFI-1). Ker je stranska udeležba v postopku agencije za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1 izključena, ima ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 17. člena ZUS-1 aktivno legitimacijo za tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi agencije v postopku o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo iz 32. člena ZPre-1, samo prevzemnik.
Iz obrazložitve sodbe mora biti razvidno, da je sodišče o določenem vprašanju odločalo kot o predhodnem vprašanju, saj predhodno vprašanje tvori spodnjo premiso sodniškega silogizma in je kot tako del dejanske podlage sodbe. Upravno sodišče pravilnosti predhodnih odločitev Odbora in Banke Slovenije (odločba o prodaji poslovanja) v postopku reševanja Banke ni obravnavalo kot predhodno vprašanje, saj od tega ni odvisna odločitev o tožbi.
Upravno sodišče ima v enotnem postopku reševanja banke jurisdikcijo omejene presoje, saj lahko preizkusi le pravilnost izvršitve odločbe Odbora z odločbo nacionalnega organa za reševanje (Banka Slovenije) - kar vsebuje tudi kontrolo golega dejstva obstoja odločbe Odbora, izdane v postopku reševanja banke.
Pri razlagi nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic (240. člen OZ) je treba najprej upoštevati naravo pogodbe. Pri obveznostih prizadevanja je pristop praviloma bolj subjektiven, saj se dolžnik zaveže, da bo ravnal z določeno skrbnostjo ne pa, da bo dosegel določen rezultat. Pri obveznostih rezultata pa je dolžnikova zaveza strožja, zato je pristop bolj objektiven. Poleg tega je treba upoštevati tudi predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe in glede na to morebitno porazdelitev predvidljivih tveganj med pogodbeni stranki.
Kraja umetnine je tipičen rizik, povezan z galerijsko dejavnostjo. Zato je bil za obe pogodbeni stranki tak dogodek predvidljiv. Kakovost ukrepov varovanja in sklenjenih zavarovalnih pogodb (ki jih je mogoče skleniti tudi ne glede na odgovornost zavarovanca) je zagotovo odvisna od finančnih zmožnosti galerista. Vendar bi moral tudi toženec pred sprejemom umetnine v stalno zbirko ob zavedanju, kakšne so njegove finančne možnosti, tožnika seznaniti s tveganji (varnostnimi pogoji in pogoji zavarovanja) in se tudi izrecno dogovoriti o morebitni porazdelitvi tveganja. Toženca obstoja takega dogovora v pritožbi nista zatrjevala, niti ga ne zatrjujeta v reviziji. Pravilna je tako presoja sodišč prve stopnje, da je prvi toženec nase prevzel tveganje morebitne škode zaradi tatvine in da niso izpolnjeni pogoji iz 240. člena OZ za njegovo oprostitev odgovornosti.
Pripadajoče zemljišče je lahko le zemljišče. Tega pojma že po jezikovni razlagi ni mogoče razširjati na strehe zgradb. "Pripadajoče zemljišče" po ZVEtl-1 je namreč lahko le to, kar pravo opredeljuje kot zemljiško parcelo - prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi svojimi sestavinami (druga točka prvega odstavka 3. člena ZZK-1).
Čeprav so postopki po ZVEtl-1 namenjeni uskladitvi pravnega stanja z dejanskim in je treba pri tem izhajati iz značilnosti prejšnjega družbenolastninskega sistema, ki ni temeljil na načelu superficies solo cedit, to ne pomeni, da lahko uskladitev pravnega stanja z dejanskim z vzpostavitvijo pripadajočega zemljišča poteka zunaj obstoječega sistema stvarnega prava. Sestavni deli stvari ne morejo biti samostojen predmet stvarnih pravic, dokler se ne ločijo od glavne stvari (drugi odstavek 16. člena SPZ). Streha ni samostojna stvar, temveč le sestavni del stavbe (upoštevaje prejšnjo ureditev obrnjenega načela superficies solo cedit) oziroma sestavni del zemljiške parcele (upoštevaje sedanjo ureditev klasičnega načela superficies solo cedit).
Upoštevajoč vse povezovalne dejavnike (skupno bivanje, tožničino pranje perila zapustniku in delo na vrtu, skupni obiski gostiln in skupna praznovanja, nenazadnje tožničina skrb, da je vinjen zapustnik varno prišel iz gostilne domov) zgolj zaradi zapustnikovega alkoholizma in splošne brezciljnosti ni mogoče presoditi, da ni obstajala zunajzakonska skupnost med tožnico in zapustnikom.
Tožnici zaradi toženčevega onemogočanja uporabe skupne nepremičnine neupravičeno prikrajšanje nastaja sukcesivno in ni jasno, koliko časa bo še trajalo. Pravila o zastaranju tožnico silijo k sprotnemu vlaganju tožb in ji pomembno otežujejo pravno varstvo. Z uporabo pravila o pretrganju zastaranja pa se - enako kot pri odškodninskih terjatvah za bodočo škodo - preprečuje vlaganje novih tožb vsaj v času trajanja postopka po tožbi, s katero se zahteva plačilo terjatve iz neupravičene obogatitve za prvo petletno obdobje. Po pravilu iz tretjega odstavka 369. člena OZ pa je zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi uporabe tožničine nepremičnine pretrgano do zaključka spora. Tako lahko tožnica med postopkom tožbo razširi še za dodatno zapadle terjatve do konca glavne obravnave. Po koncu postopka pa zastaranje začne teči znova. Z uporabo te določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni prekomerno poseženo v položaj dolžnika. Institut zastaranja izhaja iz prepričanja, da se dolžnik zaradi poteka časa čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom, poleg tega pa upnikova pasivnost pri dolžniku ustvarja videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Glede na to, da je upnica tožbo že vložila in je spor odprt za terjatve iz prvega petletnega obdobja, nobeden od navedenih argumentov ne pride v poštev.
Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da pri osebnih kaznivih dejanjih uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja konceptualno ni sprejemljiva. To velja tudi v primeru sestavljenih kaznivih dejanj in dobrinsko mešanih inkriminacij, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kot specialni obliki kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 ni mogoča.
Podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ko sodišče na podlagi uspeha dokazovanja lahko presodi, da je oškodovančev zahtevek po civilnem materialnem pravu utemeljen. Zanesljiva podlaga za odločitev je nedvomno podana v primeru, ko se dejstvena podlaga premoženjskopravnega zahtevka prekriva z opisom dejanja v izreku sodbe. Sodišče mora ugotoviti elemente civilnega delikta in navesti materialnopravno podlago za svojo odločitev. Če se elementi civilnega delikta prepletajo s predpostavkami kazenske odgovornosti, se tudi obrazložitev predpostavk odškodninske odgovornosti lahko prepleta z obrazložitvijo kazenske odgovornosti storilca.
Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja (tudi) določilo 54. člena Splošnih pogojev, ne glede na to da tožnik kot tretji ni bil pogodbena stranka zavarovalne pogodbe. To določilo je po vsebini zavarovanje pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ). Tretji kot oškodovanec vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera in ima kot upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, vendar le v obsegu, ki ga določa zavarovalna pogodba. Vsebina zavarovalne pogodbe in splošni pogoji kot njen sestavni del so torej (primarno) materialno pravo, ki v razmerju med oškodovancem in zavarovalnico narekuje presojo, ali je zavarovalni primer nastal in kakšna oziroma kolikšna škoda je krita.
Vendar pa so Splošni pogoji (le) del materialnega prava, drugi del materialnega prava, ki ga je treba pri zavarovanju proti odgovornosti uporabiti, pa so določila OZ o odškodninski odgovornosti. Z zavarovanjem proti odgovornosti je zavarovanec varovan pred odškodninskimi zahtevki tretjih in v tem je tudi primarni pomen tovrstnega prostovoljnega zavarovanja ne glede na to, da ima pomembno vlogo tudi v zaščiti oškodovanca. V naslednjem koraku je zato treba presoditi, ali bi imel oškodovanec utemeljen odškodninski zahtevek zoper zavarovanca.
(Praktični) razlogi, ki bi utemeljevali opisano umet(el)no cepitev človekovega trpljenja med različnimi oblikami nepremoženjske škode pri odmeri višine denarne odškodnine, pri opredelitvi začetka teka zastaranja škode ne vzdržijo presoje.
Odločilno težo pri tem igra dejstvo, da pravo oškodovancu nalaga posebno skrbnost glede zastaranja. Oškodovanec (brez pomoči izvedencev ali sodišča) je namreč tisti, ki mora spremljati in oceniti, kdaj so podani elementi, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka. Pričakovanje, da bi prava nevešči posameznik razločeval različne pojavne oblike (lastnega) duševnega trpljenja (po možnosti še v času zdravljenja po zanj travmatičnem dogodku), kot to s pomočjo medicinske znanosti počne pravo, je neživljenjsko, nerazumno in pretirano.
S cepitvijo začetka zastaralnega roka, tako da bi zastaranje za posamezne oblike nepremoženjske škode nastopilo ločeno, bi se v nasprotju z načelom pravne varnosti nesorazmerno povečala negotovost pravnega položaja oškodovanca.
Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi 133. člena OZ, temveč na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Tožnikoma pa ni omogočilo, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravdne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti, nista mogli in morali računati. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča se je namreč spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje.