zloraba položaja - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - sostorilstvo - premoženjska korist - pritožbena seja - navzočnost strank
Opustitvene izvršitvene oblike dejanja ni mogoče konkretizirati drugače kot z določno opredelitvijo zapovedanega dolžnostnega ravnanja, ki izhaja iz zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla, katerega opustitev se očita.
Obsojencem se očita, da so pri oceni kreditne sposobnosti in ustreznosti zavarovanj zasledovali interese tretjih oseb (obeh kreditojemalcev) in ne interesov banke. V takšnem očitku je mogoče prepoznali le izvršitveno obliko zlorabe položaja.
Stališče v pravnomočni sodbi, da so obsojenci opustili svoje dolžnosti, ker "niso ravnali v korist banke" oziroma "opustili svojo dolžnost glede obvladovanja tveganj", je tako le drugačna ubeseditev ratia 240. člena KZ-1, ki - splošno rečeno - inkriminira storilčevo poslovno nezvestobo svojemu principalu.
Razumno je stališče, po katerem premoženjsko korist predstavlja razlika med obrestmi po redni obrestni meri in obrestmi po odobreni (nižji) obrestni meri. Prognoza premoženja, ki ob nižji obrestni meri ostaja kreditojemalcema, je v vzročni zvezi z ravnanjem obsojencev in jo je mogoče zanesljivo oblikovati že ob sklenitvi oziroma izpolnitvi kreditodajalčeve obveznosti izplačila glavnice posojila.
Stališče, da redno vračilo kreditov ni pomembno za presojo premoženjske koristi (in s tem ne za odločitev o krivdi), je skladno z zahtevami pravila podjetniške presoje, ki narekuje ex ante presojo skrbnosti ravnanja obsojencev.
Ker je odločanje o odobritvi kreditov poslovna (in ne pravno vezana) odločitev, je treba pri presoji, ali so obsojenci zlorabili svoj položaj kot člani uprave banke, uporabiti pravilo podjetniške presoje.
Uporaba pravila podjetniške presoje pomembno oži domet naknadne sodne presoje poslovnih odločitev. Vendar pa pravilo, kot je sprejeto v slovenskem prostoru, naknadne vsebinske presoje popolnoma ne izključuje.
Subjektivni element sostorilstva je mogoče prepoznati v usklajenem, vzajemno dopolnjujočem se ravnanju vseh obsojencev kot članov uprave. Okoliščina, da so ravnali na vnaprej določen ali vsaj običajen način, in da so svojo voljo kot člani uprave izjavljali ločeno in zaporedoma, tega ne more omajati.
Udeleženec, ki ne zahteva obveščanja o pritožbeni seji, prepušča odločitev o tem, ali je njegova navzočnost na pritožbeni seji koristna, pritožbenemu sodišču. V takšnem primeru je mogoče s kasnejšim zatrjevanjem kršitve prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP uspeti le, če vložnik zatrjuje bodisi neenako obravnavanje udeležencev pritožbenega postopka bodisi neupoštevanje meril, ki jih mora višje sodišče upoštevati pri presoji, ali naj se pritožbena seja opravi v njihovi navzočnosti .
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00054655
KZ-1 člen 249, 249/1, 249/3. ZKP člen 167, 372, 372-1. ZDDV-1-UPB2 člen 46, 46/1, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 10, 10/4, 41.
zakonski znaki kaznivega dejanja - davčna zatajitev - neupravičena vrnitev davka - davčni vrtiljak - missing trader - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - dajanje lažnih podatkov - konkretizacija zakonskih znakov - načelo enotnosti pravnega reda - oviranje davčnega nadzora
Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV.
Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni.
Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.
kršitev kazenskega postopka - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - pravnomočno končan prekrškovni postopek
V obravnavani zadevi gre pritrditi vložniku, da je bil v obeh postopkih obravnavani isti historični dogodek obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanko. Vendar to ne zadošča za zaključek, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem.
Kadar sodišče ugotovi, da gre za isto stvar oziroma ravnanje (idem), mora za odločitev o tem ali je bilo načelo kršeno ali ne, presoditi še, ali je podan element bis, torej, ali gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.
Po presoji Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi ne gre za podvajanje postopkov. Obravnavanje obsojenca najprej v prekrškovnem postopku, zaradi kršitve javnega reda in miru, ki je bila ugotovljena in sankcionirana takoj po njenem nastanku, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga, ter nato še v kazenskem postopku, ko se je naknadno izkazalo, da je oškodovanka utrpela tudi telesno poškodbo, se glede na različne nastale posledice in drugačno težo storilčevega ravnanja, izkaže za upravičeno.
Obsojenka je z izpovedovanjem z namenom zavesti sodišče, izkrivljala resnico o svojem statusu, česar se je glede na ugotovitve sodišča o njeni visoki izobrazbi in predhodni zaposlitvi na mestu vodje finančno računovodske službe, morala zavedati. Na njeno takšno izpovedbo pa je v delovnem sporu sodišče oprlo svojo odločbo, saj je obsojenka s tožbo v delovnem sporu za to isto obdobje zaradi statusa brezposelne osebe uveljavljala priznanje delovnega razmerja in nadomestilo neizplačanih plač. Sodišče ji je navedeno priznalo, saj mu je bilo znano le, da je obsojenka brez zaposlitve, katero tudi vztrajno išče. Zamolčano dejstvo je zato bilo pomembno za pravilno odločitev sodišča.
Sodišče mora na konkretnem primeru presoditi, ali je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi svoje postranskosti ali neznatnosti inkludirano v kaznivo dejanje ropa ali njegov poskus. Pri tem mora v prvi vrsti ovrednotiti mehanizem nastanka poškodb in intenziteto uporabljene sile oziroma sredstvo, s katerim so bile poškodbe prizadejane, ter obseg, število in vrsto poškodb, tako kot tudi morebitne druge relevantne okoliščine posameznega primera, vsekakor pa tudi storilčev naklep. Le na tej podlagi je mogoče presoditi kriminalno količino in značaj lahke telesne poškodbe v razmerju do (poskusa) kaznivega dejanja ropa.
ZIKS-1 člen 38. Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (2016) člen 76, 76/8.
osebni pregled - odredba za osebni pregled - standard obrazloženosti - nezakonit dokaz
Ni mogoče pritrditi, da bi moral biti dokazni standard obrazloženosti odredbe za osebni pregled, izdane na podlagi Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov enak, kot velja za odredbo za osebno preiskavo, izdano na podlagi 214. člena ZKP. Razlog je v tem, da odredbo za osebni pregled izda organ, ki ugotovi razloge za osebni pregled, torej na podlagi lastnih zaznav, medtem ko sodišče odredbo izda na podlagi ugotovitev drugega organa.V konkretni zadevi je bilo potrebno postopati posebej hitro in osebni pregled opraviti takoj po končanem obisku, da pripornik predmeta, ki naj bi ga prejel ne bi odvrgel, skril ali uničil. V takšnih, nujnih primerih, pa tudi ZKP izjemoma dovoljuje opravo osebne preiskave brez izdaje odredbe o preiskavi (četrti odstavek 218. člena ZKP).
Dokaz je bil pridobljen z ustavno dopustnim, na zakonskem pooblastilu utemeljenem posegu v pripornikove pravice (3. odst. 15 člena Ustave RS), zato se je nanj sodna odločba utemeljeno oprla.
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih, ki so razvidni navzven.
Pri presoji, kdaj je ravnanje "neobvladljivo," je sodišče zmotno štelo, da je pri presoji "neobvladljivosti" treba upoštevati ravnanja drugih oseb, ne le storilca. Ravnanja drugih oseb so lahko pomembna za presojo, ali je med ravnanjem storilca in nastalo posledico podana vzročna zveza. Ne morejo pa biti pomembna za presojo, ali je dejanje "splošno nevarno."
ZZK-1 člen 19. ZPP člen 2, 2/1, 381. SPZ člen 218.
stvarna služnost - priposestvovanje stvarne služnosti - opis poteka služnostne poti - opredelitev služnostne trase v izreku - odločanje v mejah zahtevka - prekoračitev tožbenega zahtevka na drugi stopnji (ultra petitum) - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v izreku besedo "jugovzhodnem" nadomestilo z besedo "južnem". Taka sprememba prostorskega položaja, torej zemljepisne lege stvarne služnosti pomeni spremembo njene istovetnosti. Revizija ima namreč prav, da med pojmoma jugovzhod in jug ne obstaja kvantitativna, temveč kvalitativna, prostorska razlika. Jugovzhod pomeni smer na zemlji med jugom in vzhodom, kar je prostorsko nekaj drugega od smeri, ki jo opredeljuje jug, ki pomeni del geografske celote, ki je obrnjen proti položaju sonca opoldne. Glede na to, da je prostorska opredelitev služnosti do te mere skopa, da pomeni njena prostorska koordinata glede na strani neba edino prostorsko oporno točko za prepoznavo njene lege, revizijsko sodišče pritrjuje reviziji, da je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo tožniku dosodilo bodisi nekaj drugega od tistega, kar je zahteval, bodisi nekaj več.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS00058747
ZIZ člen 42b, 42b/3. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 44. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 66, 66/2. ZMZPP člen 109, 109/5. ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-4, 367a, 379, 379/1, 385, 385/3, 391, 391/2. ZS člen 106, 106/1, 106/1-2.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - priznanje tuje sodne odločbe - priznanje odločbe hrvaškega sodišča - ugovor zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe - pritožba zoper sklep o ugovoru - stvarna pristojnost za odločanje o pritožbi - funkcionalna pristojnost - pristojnost Vrhovnega sodišča - relativna bistvena kršitev določb postopka
Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da višje sodišče ni bilo stvarno pristojno odločiti o pritožbi zoper sklep okrožnega sodišča o ugovoru zoper sklep istega sodišča, s katerim je to priznalo hrvaško sodno odločbo. Na podlagi tretjega odstavka 42.b člena ZIZ in 44. člena Bruseljske uredbe I (Uredbe Sveta št. 44/2001) v zvezi s Prilogo IV je za odločitev o pritožbi pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Po presoji zakonodajalca zgrešena stvarna pristojnost pred sodiščem prve stopnje ni tako huda kršitev, ker so si sodišča prve stopnje enakovredna ter ker pravilnost in kvaliteto sojenja zagotavlja dvostopenjski postopek. Enako pa ni mogoče sklepati pri delitvi pristojnosti med višjimi in Vrhovnim sodiščem, ker gre za sodišča na različnih hierarhični ravni, zoper odločitev sodišča, ki odloča o pritožbi, pa ni več rednega pravnega sredstva.
Kadar je zaradi nevarne dejavnosti podana objektivna odgovornost, gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, zato se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če bi prevladalo ohlapnejše ali subjektivno gledišče, bi bila namreč zaveza objektivno odgovorne osebe olajšana preko razumnih meja, kar bi bilo v nasprotju z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec za imetnike nevarnih stvari določil objektivno odgovornost. Zato v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi tista neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca, ki bi jih delodajalec moral pričakovati in bi jih lahko preprečil.
Pogoji za popolno oprostitev odgovornosti delodajalca tako niso izpolnjeni. Glede na ugotovljeno stopnjo neskrbnosti tožnika pa je utemeljen revizijski ugovor, da so podani pogoji za delno oprostitev objektivne odgovornosti. V tem primeru pa mora sodišče na podlagi meril iz drugega odstavka 171. člena OZ oceniti, za koliko se oškodovancu zaradi njegovega soprispevka k nastanku škode zniža odškodnina.
Pri presoji, za kolikšen delež naj se zaradi ravnanja oškodovanca zmanjša prisojena odškodnina, je treba upoštevati, (1) kolikšnega pomena je bila za nastanek določene škode sama nevarnost, ki izvira iz dejavnosti, (2) ali je k nastanku škode prispevalo tudi morebitno neskrbno ravnanje delodajalca in (3) koliko je na nastanek škode vplivalo neskrbno ravnanje samega oškodovanca. Pri slednjem je treba upoštevati tudi težo oškodovančevega ravnanja.
Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je bil v velikem tveganju za nastanek nesreč, ki je neločljivo povezano z delom gozdarja sekača. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval enega najpomembnejših varnostnih predpisov. Zaradi neizkušenosti in zato, ker je videl, da tudi izkušenejši delavci ravnajo enako, pa je to delno posledica neskrbnega ravnanja delodajalca. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je ta sankcioniral nepravilno podiranje dreves, je obenem s premajhnim nadzorom tiho pristajal na nepravilno in zato hitrejše delo. Poleg že navedenih okoliščin je namreč pomembna tudi ugotovitev sodišča, da so bile norme in čas nastavljene tako, da je bila hkratna prisotnost sekača in traktorista otežena, tožniku in traktoristu pa je bilo izrecno rečeno, da se mudi, ker bodo drevesa v vegetaciji in je treba posekati pomlajence.6 Vse navedene okoliščine je Vrhovno sodišče upoštevalo in na podlagi drugega odstavka 171. člena OZ v povezavi z drugim odstavkom 153. člena OZ odločilo, da je treba tožniku zaradi njegovega neskrbnega ravnanja prisoditi za 10% nižjo odškodnino.
Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago. Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč.
Toženka ji tedaj ni ponudila, naj se preseli k njej v Koper.
Razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD mora v konkretnem primeru - drugače kot je to predvideno v 1. točki 42. člena ZD glede razdedinjenja - vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči (oz. kršitev preživninske obveznosti) na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči na drugi strani. Če gre življenje drugo pot in je za zapustnika poskrbljeno, je ta lahko prizadet le moralno. Na takšno prizadetost se lahko tudi odzove z razdedinjenjem. Dedna nevrednost, nasprotno, učinkuje tudi brez zapustnikove poslednjevoljne odredbe in se tudi ne nanaša zgolj na izključitev možnosti nujnega dedovanja, marveč se razteza na vse dedne položaje. Zato ne zadošča le hujša kršitev moralne obveznosti, ki bi sleherni zapuščinski postopek potencialno sprevrgla v moralno očitanje in razsojanje, marveč se zahteva, da je bil zapustnik realno ogrožen zaradi dedičeve brezbrižne ali celo sovražne pasivnosti.
Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00054136
URS člen 19, 30. ZKP člen 542, 542/1, 542/1-1, 542/3.
odškodninska odgovornost države - neutemeljen odvzem prostosti (pripor) - povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neupravičenega odvzema prostosti - nedovoljeno ravnanje oškodovanca - krivdno ravnanje oškodovanca - aktivno ravnanje - begosumnost - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00058740
ZVKSES člen 23, 23/2. ZVPot člen 37c. OZ člen 480, 480/1.
skrita stvarna napaka - jamčevanje za skrite napake - solidnost gradbe - napake v solidnosti gradbe - jamčevanje za napake gradbe - rok za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - prekluzivni rok za vložitev tožbe - potrošniška pogodba - varstvo kupcev stanovanj - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
ZVKSES v drugem odstavku 23. člena določa, da prodajalec odgovarja za skrite napake, ki imajo značilnost napak v solidnosti gradbe, če se te pokažejo v desetih letih od prevzema nepremičnine. Iz določbe je jasno razvidno, da gre za obdobje jamčevanja. Temu ne nasprotujejo niti pravdne stranke. Pritožbeno sodišče je zmotno štelo, da deset let znaša prekluzivni rok za vložitev tožbe. Ker pa ZVKSES prekluzivnega roka za vložitev tožbe sam ne določa, je med strankama sporno, ali je v obravnavani zadevi uporabljiv enoletni prekluzivni rok iz OZ ali dveletni prekluzivni rok iz ZVPot, ki tečeta od notifikacije napake. Vrhovno sodišče se je v sklepu II Ips 9/2017 z dne 11. 5. 2017 o tem vprašanju že izreklo: ni mogoče uporabiti specialne določbe 37.c člena ZVPot, temveč določbo splošnega predpisa, torej prvega odstavka 480. člena OZ.
prodaja poslovnega deleža - davčni inšpekcijski nadzor - davek od dohodka iz kapitala - davek od dohodka pravnih oseb - izogibanje davčnim obveznostim - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, še ne utemelji nedovoljenega izogibanja uporabi davčnih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2. Pri tem pa tudi v takšnem primeru ni izključena možnost, da bo pravni posel prodaje poslovnega deleža povezani osebi del drugega, širšega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odpovedni rok - datum prenehanja delovnega razmerja
Delavec ima pravico redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi brez navajanja razlogov za takšno odločitev, redno odpoved pa lahko poda kadarkoli. Če delavec v redni odpovedi določi datum, s katerim naj mu preneha delovno razmerje, je bistveno le, da je ob tem spoštovan odpovedni rok, določen za zakonom ali dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Ta datum je delodajalec dolžan upoštevati in mora delavcu delovno razmerje zaključiti (ter ga posledično odjaviti iz obveznih zavarovanj) z dnem, navedenim v delavčevi redni odpovedi. Le v primeru, če delavec v redni odpovedi ne navede datuma prenehanja delovnega razmerja, se pri določitvi tega datuma upošteva odpovedni rok, določen z zakonom ali dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi.
ZP-1 člen 42, 42/1, 42/5, 42/6, 199, 199/2.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
zastaranje pregona za prekršek - absolutno zastaranje - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Uveljavitev ZZUSUDJZ, ki je posebej uredil tek rokov med epidemio nalezljive bolezni in je predpisal njihovo zadržanje v vseh nenujnih zadevah (v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020) nima nobenega vpliva na potek absolutnega zastaralnega roka iz člena 42/6 ZP-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054645
ZKP člen 395, 395/1, 420, 421, 421/1.. KZ-1 člen 160, 160/1.
postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - obseg presojanja pritožbenega sodišča - preizkus pravilnosti dokazne ocene
V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec kot edini tožilec, ki sme vložiti to izredno pravno sredstvo, vselej stranka ali nasprotna stranka, tudi če gre za kazenski postopek, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe ali obtožnega akta oškodovanca kot tožilca.
Obsojenka je sumila na ponarejenost podpisov, to pa ne zadošča za t.i. dokaz dobre vere, da so bili podpisi ponarejeni, ker obsojenka pri podpisnikih svojega suma ni preverila. Bolj kot to pa je odločilno, da obsojenka v zagovoru ni ponudila nobenega dokaza oziroma ni navedla utemeljenega razloga, na podlagi česa je svoje prepričanje o ponarejanju podpisov pripisala prav zasebnemu tožilcu.
Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti.
Pritožbeno sodišče ne izvaja samostojne dokazne ocene, temveč presoja pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer ravna po prvem odstavku 395. člena ZKP.
stroški postopka - pravočasna priglasitev stroškov postopka - rok za priglasitev stroškov postopka - začetek teka roka
Na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP začne teči trimesečni rok za priglasitev stroškov postopka takrat, ko je bila pravnomočna odločba sodišča vročena upravičencu do njihove priglasitve. V skladu s to določbo je torej zahtevano, da je postala odločba sodišča pravnomočna in da se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka tega zavedal. Iz izpodbijanih sklepov ne izhaja, da bi sodišče ugotavljalo, ali se je upravičenec do priglasitve stroškov postopka zavedal, da pritožba zoper sodbo ni bila vložena, čeprav bi za začetek teka trimesečnega roka zadoščalo že, da bi ga sodišče obvestilo, da tožilstvo napovedane pritožbe v pritožbenem roku ni vložilo.
Čeprav toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno (prvi odstavek 14. člena Ustave), iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga – ravnala je samovoljno.
Toženkino samovoljno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 2. člena Zdru-1 in drugega odstavka 14. člena Ustave