1. Ni dvoma, da je treba določbo 98. člena Zakona o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih razlagati tako, da lahko otrok s tožbo izpodbija
očetovstvo do dopolnjenega 23. leta, ne pa le v petih letih od dneva,
ko postane polnoleten.
2. Tožena stranka utemeljeno izpostavlja daljnosežen pomen odločitve
v tem paternitetnem sporu. V tovrstnih pravdah mora biti možnost
pravne ali dejanske zmote zreducirana na najmanjšo možno mero, zato
je sodišče dolžno, da zaradi spoštovanja načela materialne resnice
čim popolneje in pravilneje ugotovi vsa pravnorelevantna
dejstva.
Čeprav slovensko procesno pravo, v katerem velja načelo proste
presoje dokazov praviloma ne vsebuje pravil, ki bi vnaprej ocenjevala
vrednost posameznega dokaza, imajo pri dokazovanju dejstva, da nekdo
ni otrokov oče, poseben pomen medicinske metode, zlasti metoda DNA
genetskih odtisov, ki je odprla nove možnosti pri zaneslivejši
identifikaciji oseb v zadevah spornega očetovstva. Omenjena analiza
je doslej najzaneslivejša metoda ugotavljanja očetovstva.
Ker tudi v obravnavanem primeru obstaja možnost, da bi analiza DNA
pri pravdnih strankah dala drugačen rezultat o spornem očetovstvu, je
pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi
nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo in zadevo
vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.