Jedro
1. Ni dvoma, da je treba določbo 98. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih razlagati tako, da lahko otrok s tožbo izpodbija očetovstvo do dopolnjenega 23. leta, ne pa le v petih letih od dneva, ko postane polnoleten. 2. Tožena stranka utemeljeno izpostavlja daljnosežen pomen odločitve v tem paternitetnem sporu. V tovrstnih pravdah mora biti možnost pravne ali dejanske zmote zreducirana na najmanjšo možno mero, zato je sodišče dolžno, da zaradi spoštovanja načela materialne resnice čim popolneje in pravilneje ugotovi vsa pravnorelevantna dejstva. Čeprav slovensko procesno pravo, v katerem velja načelo proste presoje dokazov praviloma ne vsebuje pravil, ki bi vnaprej ocenjevala vrednost posameznega dokaza, imajo pri dokazovanju dejstva, da nekdo ni otrokov oče, poseben pomen medicinske metode, zlasti metoda DNA genetskih odtisov, ki je odprla nove možnosti pri zaneslivejši identifikaciji oseb v zadevah spornega očetovstva. Omenjena analiza je doslej najzaneslivejša metoda ugotavljanja očetovstva. Ker tudi v obravnavanem primeru obstaja možnost, da bi analiza DNA pri pravdnih strankah dala drugačen rezultat o spornem očetovstvu, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.