KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00058211
KZ-1 člen 134, 134/1, 294, 294/1. ZKP člen 3, 3/2, 18, 18/1, 420, 420/1-3.
in dubio pro reo - hudodelsko združevanje - stek - indična sodba - dokazna ocena - dokazni standard - enotna uporaba prava
Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo. Šele takšni razlogi prepričljivo sporočajo, da sodišče k odločanju ni pristopilo s predhodno oblikovanim stališčem o krivdi obdolženca, tj. z domnevanjem njegove krivde, in da je odločitev sprejelo ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda.
Pravilo in dubio pro reo pri indičnih sodbah narekuje, da razlogi obravnavane sodbe razkrijejo individualizirano oceno spoznavnega prispevka vsakega posameznega indica pri ugotavljanju odločilnih dejstev, vključno s sklepom, ali in kako posamezen indic krepi ali šibi za obdolženca obremenilno obtožbeno tezo. Opustitev takšne individualizirane presoje izkazuje napačno razumevanje in s tem kršitev pravila in dubio pro reo.
Z naziranjem, da naj bi šlo med članstvom v hudodelski združbi in izvršitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar je bila združba ustanovljena, za razmerje t. i. pravega steka, sta nižji sodišči brez razumnih razlogov odstopili od stališč v doktrini kazenskega materialnega prava ter od stališč Vrhovnega sodišča.
Če združba načrtuje kaznivo dejanje, bo njen član odgovarjal kot storilec izvršenega kaznivega dejanja, če bo pri njem sodeloval kot storilec ali udeleženec, ne pa še za kaznivo dejanje po prvem odstavku 294. člena KZ-1, po katerem bo odgovarjal le, če nato ne bo sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056334
KZ-1 člen 175, 175/1, 175/2.. ZKP člen 152, 152/1, 152/1-4, 155, 155/4.
zloraba prostitucije - izkoriščanje - odredba prikritih preiskovalnih ukrepov - obrazložitev odredbe - izzivanje kriminalne dejavnosti - pošten postopek
Po uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča je prepovedano pridobivanje koristi iz naslova prostituiranja drugih oseb in poseg v njihovo pravico do spolne samoodločbe, pri čemer v primeru ekonomskega izkoriščanja za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten način pridobitve ali izplačila denarja.
Naknadna sodna kontrola ni namenjena vnovičnem ponavljanju vsebine tožilskih odredb, temveč presoji njihove zakonitosti, kar sta nižji sodišči opravili in svojo odločitev v pravnomočni sodbi tudi zadostno in razumno obrazložili.
Z vidika jamstev poštenega sojenja je odločilno, da sta nižji sodišči trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preučili in ugotovili, da je šlo pri tajnem delovanju za pasivno pridobivanje informacij od obsojenca.
Višje sodišče je sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov. Ta so bila v ustavnosodni presoji že vzpostavljena (glej odločbi Ustavnega sodišča U-I-186/09-21, Up-878/09-26, z dne 28. 9. 2011 ter Up-431/17-14 z dne 18. 9. 2017). Presodilo je tako i) preventivni učinek odvzema kot tudi ii) sorazmernost in nujnost ukrepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056490
KZ-1 člen 91.. ZZUSUDJZ člen 3.
čas storitve kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Čas storitve novih kaznivih dejanj oziroma zadnjega fakta, ki je povzročil pretrganje zastaranja, ki je v sodbi opredeljen z navedbo „med aprilom 2006 in decembrom 2010“, je treba razlagati v korist obsojenca na način, da navedba datuma „do decembra 2010“ pomeni, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno prvega dne v mesecu decembru 2010.
Pritrditi gre zahtevi, da je bil tek roka za zastaranje kazenskega pregona zadržan le v času prvič razglašene epidemije (29. 3. 2020 – 31. 5. 2020), ne pa tudi v času, ko je bila epidemija razglašena drugič (20. 11. 2020 – 31. 1. 2021).
odvzem premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - višina protipravne premoženjske koristi
Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da bi moralo sodišče kot premoženjsko korist upoštevati le razliko med nabavno in prodajno vrednostjo prepovedanih substanc, ki je dejansko predstavljala obsojenčev zaslužek. Iz že utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da odvzem premoženjske koristi sicer predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zaradi česar ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena, kot izhaja iz določbe 74. člena KZ-1, vendar pa določene situacije terjajo, da se premoženjska korist odvzame po tako imenovanem bruto principu oziroma, da se premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo. Gre za primer, ko so vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna. Zato je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je treba v primeru izvrševanja zakonskega znaka prodaje pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 storilcu kot premoženjsko korist odvzeti seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo. To z drugimi besedami pomeni, da se stroški, ki jih je imel storilec z nabavo droge, ne odštevajo. Nakup droge namreč že sam po sebi predstavlja protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja, zato ga pri oceni višine premoženjske koristi storilcu ni mogoče priznati. Upoštevaje navedeno je sodišče v konkretnem primeru višino protipravno pridobljene premoženjske koristi utemeljeno določilo na podlagi prostega preudarka, v znesek njenega odvzema pa ni „vštevalo nabavnih stroškov“, ki jih je imel obsojenec z nakupom prepovedane droge, ki jo je kasneje prodal.
poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Bistveni del opisa, ki je relevanten tako za konkretizacijo zakonskega znaka prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene, kot tudi prikrivanja, da ne bodo in ne bodo mogle biti, je v obdolženčevem lažnem zatrjevanju, da bodo težave s plačevanjem obveznosti rešene tako, da bo plačilo obveznosti začasno prevzela druga družba, s čimer je ustvaril videz resnosti ponudbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00055670
KZ-1 člen 59, 59/1, 59/2. ZKP člen 285.č, 285.č/6.
pošten postopek - priznanje krivde - predobravnavni narok - vezanost sodišča na kaznovalni predlog - kaznovalni predlog državnega tožilca - preklic pogojne obsodbe - fakultativni preklic - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde
V situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe (drugi odstavek 59. člena KZ-1) zakonitost odločitve oziroma pravilna uporaba materialnega prava ne zahteva preklica, pač pa gre za vprašanje potrebnosti oziroma ustreznosti preklica pogojne obsodbe. Če je državni tožilec obtrožbo na predobravnavnem naroku dopolnil tako, da je predlagal, naj sodišče pogojnih obsodb ne prekliče, je slednje v situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP na tak predlog vezano, saj če gre za sodbo na podlagi priznanja krivde ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane.
poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve - opis kaznivega dejanja
Tudi pri kaznivem dejanju po 9. členu ZKLD mora propaganda in agitacija vsebovati poziv k nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve. To pa v obravnavani zadevi iz opisa ne izhaja. Tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga tudi v sodbi ni obrazložilo. To pa pomeni, da dejanje, ki se očita obsojencu v izreku nima vseh v zakonu predpisanih znakov.
V primeru lahke telesne poškodbe se abstraktni del opisa kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja, če je sama telesna poškodba konkretizirano opisana. Opise poškodbe vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico. Zaradi tega pri presoji poškodb, ki naj bi prizadele zunanjost oškodovanca, ni mogoče samodejno uporabiti stališč, ki se nanašajo na začasno okvaro delov telesa oziroma zdravja ali na zmanjšano zmožnost za delo.
Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja. Pri tem ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, saj bi v tem primeru z vidika pravno zavarovane dobrine osebne varnosti šlo že za poškodbeno kaznivo dejanje. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja).
škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - višina premoženjske škode
Oškodovana družba tako ob plačilu računa, ki nima podlage v dejansko opravljeni poslovni storitvi, nima pravice do odbitka v tem računu prikazanega DDV. To pomeni, da višina oškodovani družbi povzročene škode zajema tudi v fiktivnem računu prikazan DDV.
Besedilo drugega odstavka 45. člena KZ-1 je postavljeno dovolj logično dosledno, da se v skladu z jezikovno razlago v celoti nanaša na kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, torej na katerokoli kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil zaradi pridobitve koristi in to, kadar denarna kazen ni predpisana ali kadar je predpisana kazen zapora ali denarna kazen, pa sodišče kot glavno kazen izreče kazen zapora. Za izrek stranske denarne kazni pa je v takšnih primerih vedno zahtevano obdolženčevo ravnanje iz koristoljubnosti.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - huda kršitev dolžnosti do mladoletne osebe
Druga oseba v smislu prvega odstavka 192. člena KZ-1 (kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja) je oseba, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, pa tudi oseba, s katero je otrok družinsko povezan in nanjo osebno navezan.
Kršenje dolžnosti do mladoletne osebe se kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi ali v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletnika.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Prestajanje zaporne kazni, izrečene obsojencu po izreku sodbe, s katero je bilo odločeno, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil pred izrekom t. i. alternative, ni razlog za neizvršitev dela v splošno korist, ki bi bil v obsojenčevi sferi. Ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti.
Sodišče mora na konkretnem primeru presoditi, ali je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi svoje postranskosti ali neznatnosti inkludirano v kaznivo dejanje ropa ali njegov poskus. Pri tem mora v prvi vrsti ovrednotiti mehanizem nastanka poškodb in intenziteto uporabljene sile oziroma sredstvo, s katerim so bile poškodbe prizadejane, ter obseg, število in vrsto poškodb, tako kot tudi morebitne druge relevantne okoliščine posameznega primera, vsekakor pa tudi storilčev naklep. Le na tej podlagi je mogoče presoditi kriminalno količino in značaj lahke telesne poškodbe v razmerju do (poskusa) kaznivega dejanja ropa.
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih, ki so razvidni navzven.
Obsojenka je z izpovedovanjem z namenom zavesti sodišče, izkrivljala resnico o svojem statusu, česar se je glede na ugotovitve sodišča o njeni visoki izobrazbi in predhodni zaposlitvi na mestu vodje finančno računovodske službe, morala zavedati. Na njeno takšno izpovedbo pa je v delovnem sporu sodišče oprlo svojo odločbo, saj je obsojenka s tožbo v delovnem sporu za to isto obdobje zaradi statusa brezposelne osebe uveljavljala priznanje delovnega razmerja in nadomestilo neizplačanih plač. Sodišče ji je navedeno priznalo, saj mu je bilo znano le, da je obsojenka brez zaposlitve, katero tudi vztrajno išče. Zamolčano dejstvo je zato bilo pomembno za pravilno odločitev sodišča.
kršitev kazenskega postopka - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - pravnomočno končan prekrškovni postopek
V obravnavani zadevi gre pritrditi vložniku, da je bil v obeh postopkih obravnavani isti historični dogodek obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanko. Vendar to ne zadošča za zaključek, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem.
Kadar sodišče ugotovi, da gre za isto stvar oziroma ravnanje (idem), mora za odločitev o tem ali je bilo načelo kršeno ali ne, presoditi še, ali je podan element bis, torej, ali gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.
Po presoji Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi ne gre za podvajanje postopkov. Obravnavanje obsojenca najprej v prekrškovnem postopku, zaradi kršitve javnega reda in miru, ki je bila ugotovljena in sankcionirana takoj po njenem nastanku, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga, ter nato še v kazenskem postopku, ko se je naknadno izkazalo, da je oškodovanka utrpela tudi telesno poškodbo, se glede na različne nastale posledice in drugačno težo storilčevega ravnanja, izkaže za upravičeno.
Pri presoji, kdaj je ravnanje "neobvladljivo," je sodišče zmotno štelo, da je pri presoji "neobvladljivosti" treba upoštevati ravnanja drugih oseb, ne le storilca. Ravnanja drugih oseb so lahko pomembna za presojo, ali je med ravnanjem storilca in nastalo posledico podana vzročna zveza. Ne morejo pa biti pomembna za presojo, ali je dejanje "splošno nevarno."
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00054655
KZ-1 člen 249, 249/1, 249/3. ZKP člen 167, 372, 372-1. ZDDV-1-UPB2 člen 46, 46/1, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 10, 10/4, 41.
zakonski znaki kaznivega dejanja - davčna zatajitev - neupravičena vrnitev davka - davčni vrtiljak - missing trader - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - dajanje lažnih podatkov - konkretizacija zakonskih znakov - načelo enotnosti pravnega reda - oviranje davčnega nadzora
Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV.
Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni.
Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.