Kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade, koalicije in opozicije, nosilcev oblasti oziroma javnih pooblastil in podobno) torej uživa največ pravne zaščite in s tem tudi največ svobode. Pri tem je kritika lahko zelo ostra, celo surova in neusmiljena. Dopušča tudi pretiravanja in izraze, ki so sami po sebi, glede na uporabljene besede in konkludentna ravnanja, žaljivi. Prav v tem je bistvo ustavno pravne zaščite svobode izražanja: pravna zaščita gre tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam; deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim, v moralnem smislu nepoštenim. Objektivno žaljivi pomen uporabljenih besed in užaljenost naslovnika sama po sebi še ne zadoščata za sklep, da je bila prestopljena meja svobode izražanja. Obstaja namreč bistvena in odločilna razlika med svobodnim izražanjem (free speech) in poštenim izražanjem (fair speech). Ljudi se zato ne sme utišati, preganjati ali kaznovati zgolj zaradi golih besed, ki so bile uporabljene ali le zaradi vsebine besed ali zaradi vsebine idej, ki so za besedami, ampak le zaradi dejanske ali zelo verjetne škode (škodljivih posledic), ki so jih te besede povzročile. Presoja "škode", pa mora biti resna in stroga. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.
Pravica do svobode izražanja je torej ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave ter varstvom osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ob nastanku kolizije dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni in pravica do varstva osebnega dostojanstva ter osebnostnih pravic na drugih strani, je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic oziroma se je potrebno odločiti, katera je v dani situaciji bolj pomembna in potrebuje ustrezno zaščito.
Praksi ESČP in Ustavnega sodišča RS je v več svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se mora presoja ključnega vprašanja, ali je treba v konkretnih okoliščinah svobodo govora zaščititi ali ne, osredotočiti na: (i) pomen izjav, (ii) položaj ali predhodno ravnanje oškodovanca, (iii) prispevek izjav k razpravi, ki je v javnem interesu in (iiii) ugotovitev ali so bile izjave podane z namenom zaničevanja ali so bile usmerjene v osebno žalitev in blatenje oškodovanca oziroma ali je predmet javne razprave stopil v ozadje.
Iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da se pravici do zasebnosti oseba lahko izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice, ki bi imela, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do glasu.
Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru bistveno, da se je obsojenec odločil žalitve zapisati in jih poslati oškodovancu, zato se ne more sklicevati, da je bila s tem, ko je oškodovanec žalitve naznanil organom pregona in jim predal od obsojenca prejeta elektronska sporočila, kršena njegova pravica do zasebnosti oziroma pravice iz 37. in 38. člena Ustave. Obsojenec se je torej s pošiljanjem elektronskih sporočil z izrazito žaljivo vsebino za oškodovanca moral zavedati, da bo oškodovanec lahko v ustreznem postopku branil svojo pravico do časti in dobrega imena in njegova elektronska sporočila predložil organom pregona. Na takšen način se je svoji pravici do zasebnosti odpovedal.
Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Pravica do izjave narekuje dvostranskost pravnih sredstev, to je ureditev, po kateri se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori.
Zaradi spoštovanja načela kontradiktornosti (tudi) v pritožbenem postopku določba 376. člena ZKP izrecno določa, da sodišče izvod pritožbe vroči nasprotni stranki, ki sme na to v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - pravna kvalifikacija - sprememba pravne opredelitve - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - tatvina
Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina. Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem.
Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.
V opisanem ravnanju je podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene.
V opisu navedeno dejstvo, da naj bi obdolženec predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, saj da ima družba zagotovljene posle, zaradi česar so mu v oškodovani družbi omogočili nakup blaga z odlogom plačila, sam zase ne zadošča za konkretizacijo preslepitve. Tudi dejstvo preusmeritve sredstev na tretjo družbo samo po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin (prejem plačila s strani naročnika ter navedba, da je družba ustvarjala prihodke in imela denarni tok, ki ji je omogočal plačilo obveznosti do oškodovane družbe, pa je obdolženec ta sredstva porabil v druge namene) pa kot spremljajoča okoliščina utrjuje konkretizacijo obdolženčevega namena, da obveznosti do oškodovane družbe ostanejo delno neporavnane.
Ob tem velja pripomniti, da v opisu časovni trenutek prenosa sredstev na novo družbo ni opredeljen, iz opisa izhaja le, da je do prenosa sredstev prišlo, zaradi česar je bila izvršba oškodovane družbe neuspešna. Vprašanje, ali so v opisu zatrjevana dejstva dejansko bila podana na način, kot so opisana in obtožbeno zatrjevana, ter ali v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju preslepitvenega namena, pa ni predmet preizkusa Vrhovnega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00061469
ZKP člen 39, 39/2-1, 384, 395, 395/1.. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 160, 160/1, 160/2.
razžalitev - žaljiva obdolžitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje, storjeno s tiskom - izločitev sodnika - resničnost izjave - prepozna zahteva za izločitev sodnika - sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje
Svoboda izražanja ima tudi omejitve. Te se ne nanašajo na kategorije oseb (omejitve ratione personae), ampak samo na izčrpno naštete legitimne cilje (omejitve ratione materiae). Dopustne so samo pod naslednjimi pogoji: 1) biti morajo določene v zakonu, 2) biti morajo nujne v demokratični družbi (kar pomeni, da jih mora narekovati pereča družbena potreba (pressing social need) in 3) konvencijsko dopustne so le tiste, ki stremijo k ciljem, opredeljenim v drugem odstavku 10. člena EKČP.
Pravica do svobode izražanja je ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva - 34. člen Ustave ter varstva osebnostnih pravic – 35. člen Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je upoštevajoč odločbe ESČP določilo meje posega v svobodo izražanja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: 1). prispevek k razpravi v splošnem interesu, 2. položaj osebe na katere se objava nanaša in kaj je predmet objave. Enako kot za razžalitev javnih oseb, velja po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi za razžalitev oseb, ki sicer niso javne osebe, so se pa izpostavile z zavzemanjem ostrih in provokatvnih stališč v javni razpravi, da morajo računati z enako ostrimi in provokativnimi odzivi javnosti na svoje izjave. 3). predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava in vsebina, oblika in posledice objave.
Pri presoji ali vsebuje neko ravnanje vse elemente kaznivega dejanja, se sodišče omeji izključno na izrek. Kršitev kazenskega zakona bo namreč podana le tedaj, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, če ti zakonski znaki pri opisu obtoženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni ali če ravnanje, ki je očitano ne vsebuje očitka. Slednje velja še posebej za dejanje kot je obravnavano, kjer se zaradi vsebinsko odprtih normativnih zakonskih znakov zahteva še posebna vrednostna zapolnitev. Izpolnjena morajo biti še določena vrednostna merila, da lahko neko posledico štejemo za dejanje storilca. Obseg tehtanja pa je vedno očitek v obtožnem aktu, oziroma opis v izreku sodbe.
Besede, ki jih je obsojenec izrekel pred novinarji niso žaljive, ne pomenijo negativne vrednostne sodbe o zasebni tožilki, niti se mu v izreku ne očita, da bi ob tem delal kakršnekoli gibe, ki bi kazali na zaničevanje. Pri zatrjevanju o novih prsih, gre tudi za navajanje resničnih dejstev, vrednostna sodba o uspehu posega pa je pozitivna. Samo dejstvo, da je obsojenec te besede izrekel pred novinarji, ne morejo ovsebiniti žaljivosti, saj stori storilec kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 le tedaj, ko je dejanje iz prvega odstavka (kdor koga razžali) storjeno s tiskom ali po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh itd. Navedeno pomeni, da morajo biti izjave najprej žaljive, kvalificirana oblika pa je podana, če je to izvršeno preko medijev.
Pri presoji ravnanja je treba upoštevati osnovno vodilo, da je pri omejevanju svobode govora pomembna predvsem presoja, ali je poseg v svobodo izražanja nujen, še posebej poseg kazenskega sodišča kot ultima ratio. Obsojenčevo ravnanje sicer predstavlja nevljudnost, ne ustreza bontonu, je tudi nesramno, ter nedostojno (kar bi ustrezalo morda prekršku po ZJRM), ni pa še prešlo v sfero kazenskega materialnega prava. Njegove izjave ne vsebujejo žaljive vrednostne sodbe, nikakršnih pridevnikov ali samostalnikov, ki bi bili žaljivi. Predmet zaščite tega kaznivega dejanja je namreč objektivna čast in ne subjektivna (lastno mnenje o sebi). Za storitev kaznivega dejanja ni pomembno ali je storilec želel drugega razžaliti, niti ali je tisti, kateremu je bila izjava namenjena to štel za napad na svojo čast. Pri tem pa tudi ni zanemarljivo, da je tudi pri presoji izjav o dejstvih, ki lahko žalijo čast, izključena protipravnost, pri čemer se upošteva njihova resničnost oziroma neresničnost. Razlikovati je seveda treba med neprimernostjo izjave in njeno pravno nedopustnostjo, še toliko bolj pripisati neki izjavi tako težo, da zapolni zakonske znake kaznivega dejanja. Če sodišče oceni, da je prišlo do kršitve predpisov, ki izpolnjujejo zakonske znake prekrška ali zakonske znake kaznivega dejanja, mora dati prednost milejšemu posegu.
Za ESČP pošteno sojenje ne pomeni le pravnega jamstva, ampak konstitutivno sestavino vladavine prava. Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov za zagotovitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja je institut izločitve sodnika. Nepristranskost se mora odražati navzven, v nasprotnem je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi. Nepristranskost in zakonitost kot del poštenega sojenja varuje 23. člen Ustave, pri čemer poudarja, da gre za absolutne pravice. Te kršitve, čeprav sodi med absolutne bistvene kršitve postopka, pritožbeno sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), stranka pa je glede njenega uveljavljanja časovno limitirana (384. člen ZKP).
Po določbi 384. člena ZKP smejo stranke izključitvene razloge uveljavljati tudi kasneje v pravnem sredstvu, vendar le pod pogojem, če na kršitev niso mogle opozoriti med glavno obravnavo ali če so nanjo opozorile, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Namen te določbe je torej v zagotovitvi učinkovite izvedbe kazenskega postopka, oziroma v preprečevanju zlorab pravice do izločitve z namenom očitnega zavlačevanja postopka, kar je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP). V primerih obstoja izključitvenega razloga torej sodnik, ki takoj ne preneha s sojenjem in ne zahteva svoje izločitve, vsekakor krši zakon, vendar pa je uveljavljanje te kršitve časovno omejeno iz razloga ekonomičnosti postopka ter zaradi pravic oškodovancev, da se na primer v razumnem roku odloči o njihovih pravicah.
Pravni red ne dopušča uveljavljanja ali uresničevanja neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red. V takih primerih gre namreč za zlorabo pravice, ki ne more uživati pravnega varstva. Glede na to, da je torej obsojenec imel vse možnosti med postopkom na kršitev opozoriti, pa tega ni storil, je z uveljavitvijo v pritožbi prekludiran.
Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pri navajanju dejstev zakon v interesu splošne morale vsakomur priznava pravico govoriti resnico, ne da bi kazensko odgovarjal. Gre za posredovanje določenih informacij o resničnih dejstvih, ki sicer utegnejo biti žaljiva, kljub temu pa je protipravnost praviloma izključena. Protipravnost pa je izključena tudi v primeru, če je storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.
Obdolženec je tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev. Tudi v primerih zatrjevanja resničnih dejstev pa bo storilec odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve, če vrednostna sodba, ki jo je izrekel na podlagi resničnih dejstev v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, izrečena z namenom zaničevanja (tretji odstavek 158. člena KZ-1). Seveda pa mora biti ta namen zaničevanja jasno konkretiziran in razviden iz očitka v obtožnem aktu. Gre namreč za posebno okoliščino, zaradi katere resna kritika ali obramba svojih pravic preide v polje kaznivosti. Poleg tega pa mora sodišče pri tehtanju, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja presojati zlasti še težo dejstev, o katerih govori obdolženec ter s tem povezano svobodo izražanja na eni strani ter težo posega v pravice drugega, to je v njegovo dostojanstvo. Poleg javnih funkcionarjev morajo po ustaljeni ustavnosodni praksi trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime tudi relativno javne osebe. Zato je treba šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo.
Pritožbeno sodišče je spremenilo le pravno opredelitev iz kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v razžalitev po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1. Obsojenec pred izrekom sodbe ni bil seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in se tudi ni imel možnosti braniti pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo. Po ustavnosodni praksi mora biti kontradiktornost postopka zagotovljena tudi v postopku s pravnimi sredstvi. Ne gre samo za spremembo pravne opredelitve same po sebi, temveč se za storitev kaznivega dejanja po (spremenjeni) določbi za kaznivost zahteva dodaten zakonski pogoj, to je ravnanje z namenom zaničevanja. Inštančno sodišče je torej sprejelo odločitev, ki je temeljila na novi pravni oceni, z vidika katere so bila za odločitev pomembna druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ob potrebni skrbnosti ni navajala kot bistvene, zaradi česar gre za sodbo presenečenja. Povedano drugače, obsojenec te spremembe ni mogel pričakovati, prav tako pa se o spremenjeni pravni opredelitvi in zaničevalnem namenu ni imel možnosti izjaviti.
Sodišče bi moralo najprej ugotoviti ali šteje s strani obsojenca zatrjevana dejstva o zasebni tožilki za resnična, za tem pa presoditi ali je ravnal z namenom zaničevanja, torej o okoliščini subjektivne narave, ki kljub navajanju resničnih dejstev ne izključi protipravnosti. Ko se obstoj določenih za naslovnika neugodnih dejstev potrdi, je negativna vrednostna sodba samo sinteza oziroma logični sklep na podlagi danih dejstev. Šele za tem je mogoča presoja ali je dejanje storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče svoje odločitve ne glede na spremenjeno kvalifikacijo ni obrazložilo. Sklicevalo se je le na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, kjer je prvostopenjsko sodišče na abstraktni ravni pojasnjevalo razliko med kaznivim dejanjem obrekovanja in kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve. S takšnim ravnanjem ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe kot procesnemu jamstvu poštenega sojenja. Res je sicer, da je zahtevana stopnja obrazloženosti sodb pritožbenega sodišča nižja, kot to velja za sodbe sodišča prve stopnje. Vendar to ne velja za primere, kot je obravnavani, ko pritožbeno sodišče posega v pravno opredelitev, ko torej ugotovi obstoj drugega kaznivega dejanja, po možnosti še obstoj ali večji pomen nekih okoliščin, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je obdolženca (pravnomočno) spoznalo za krivega.
V primerih, kjer je končno materialnopravno vrednotenje obdolženčevih ravnanj odvisno (tudi) od njegovega subjektivnega odnosa do dejanja, mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi izhajati iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. Razsoja, ali gre v konkretnem primeru za enovito ali nadaljevano kaznivo dejanje, bo v tovrstnih primerih običajno mogoča šele po izvedenem dokaznem postopku, kar pomeni, da je ni mogoče sprejeti samo na podlagi opisa kaznivega dejanja.
Dosedanja praksa je enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t.i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen ipd.), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe.
Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov skuša ob nastopu insolventnosti preprečiti vsakršno, tudi posredno privilegiranje upnikov. Poleg neposrednih plačil je treba kot prepovedana šteti tudi druga izvršitvena ravnanja storilca, s katerimi se kakšnega upnika namenoma spravi v ugodnejši položaj, med ostalim recimo prav s cesijo ali asignacijo, ki zagotavljata bodisi ugodnejše pogoje za plačilo upnikove terjatve bodisi v končnem učinku povzročita zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.
Vrhovno sodišče je glede zakonskega znaka "nezmožen za plačilo" že presodilo, da gre za blanketni pojem, ki ga je treba razlagati kot insolventnost v smislu določb 11. do 14. člena ZFPPIPP.
V opisu kaznivega dejanja mora biti zatrjevana višina velike premoženjske škode, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, medtem ko je pravilnost tega očitka stvar dokazanosti zakonskega znaka, ne pa vprašanje njegove konkretizacije.
kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti
Razlikovanje med pridobitvijo in prenavljanjem obstoječega kredita je z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja nerelevantno, saj je zakonski znak tudi pridobitev kakšne druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti. V skladu s kriteriji, razvidnimi iz določbe prvega odstavka 230. člena KZ-1, je po analogiji intra legem treba odobrena revolving kredita razlagati, kot ugodnost kot jo ima v mislih ta zakonska določba.
Zakonski znak skrivanja premoženja med prisilno izvršbo je izpolnjen s takšnim dolžnikovim ravnanjem s svojim premoženjem, katerega namen je izogniti se plačilu dolga upniku. Obsojenka je z namenom preprečiti plačilo upnika skrila del svojega premoženja tako, da je svojega pooblaščenca nagovorila, da ji je denarna sredstva izročil v gotovini, namesto nakazal na njen transakcijski račun.
S svojim ravnanjem je sredstva pred oškodovancem skrila, saj ji je prenesla neznano kam in jih oškodovanec kot upnik v izvršbi ni mogel več doseči. Zavedala se je, da zaradi njenega ravnanja ne bo prišlo do izpolnitve obveznosti upniku v izvršilnem postopku, kar spreminja naravo njenih ravnanj iz civilnopravnega razmerja v kaznivo dejanje in izkustveno kaže na obstoj zakonskega znaka skrivanja premoženja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059946
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 12, 12/1, 67, 67/2, 70, 70/2. URS člen 29-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6- 6/3-c.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - pravica do obrambe - obvezna formalna obramba - pravica do formalne obrambe - kršitev pravice - pravica do poštenega postopka - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje
Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je dokončano, ko storilec v okviru svojega prispevka pri nezakoniti migraciji tujcev le te prevzame v svoje vozilo in jih odpelje proti namembni destinaciji. Za izpolnitev zakonskega znaka "spravil čez ozemlje države" ni potrebno, da storilec spravi tujce čez celotno ozemlje države do druge namembne države, temveč je kaznivo dejanje dokončano že s samim premikom tujcev znotraj države.
Obsojenec enega od tujcev prevažal nepripetega v prtljažnem delu vozila, ki je zaprt prostor in ni namenjen prevozu ljudi. Po presoji Vrhovnega sodišča zgolj prevoz enega tujca v prtljažnem delu vozila, ki niti ni neprodušno ločen od potniškega dela vozila, ob odsotnosti drugih okoliščin (pomanjkanje zraka, večje število tujcev, nevarna vožnja, ipd.), ne predstavlja konkretne nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja te osebe. Ob izostanku dodatnih okoliščin je bila zato v obravnavani zadevi nevarnost za življenje in zdravje tujca le abstraktna.
Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča, se določbe o obvezni formalni obrambi (70. člen ZKP) ne raztezajo na zaslišanje priče kot nujno preiskovalno dejanje, temveč je ta obvezna šele od privedbe osumljenca na njegovo zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom. Ne glede na navedeno pa mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe, to je v zagotovitvi čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko presodilo, ali je bil postopek pošten, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo. Upoštevajoč vse okoliščine obravnavane zadeve - pridržanje osumljenca, ki je tujec ter pravno in jezikovno neuk, zaslišanje prič, katerih ponovno zaslišanje z veliko verjetnostjo več ne bo mogoče, do česar je tudi dejansko prišlo, izvedba zaslišanj (tik) pred izvedbo pripornega naroka v zadevi, v kateri je bila glede na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih podana velika verjetnost, da bo zoper osumljenca odrejen pripor, formalna obramba pa je glede na predpisano kazen za obravnavano kaznivo dejanje obvezna še na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZKP od vročitve obtožnice dalje, po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu s tem, ko mu ni bila zagotovljena obvezna formalna obramba pri izvedbi nujnih preiskovalnih dejanj, sodišče pa se je na tako pridobljene dokaze oprlo pri utemeljitvi obsojenčeve kazenske odgovornosti, ni bil zagotovljen pošten postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059914
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 371, 371/1-11. ZDR-1 člen 136, 136/2.
kršitev temeljnih pravic delavcev - konkretizacija zakonskih znakov - višina prikrajšanja - plačilo plače - bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in razlogi - nasprotje v izreku sodbe
Vrhovno sodišča RS je že v več sodbah pojasnilo, da s tem, ko v izreku sodbe niso navedeni posamezni mesečni zneski neplačanih prejemkov iz delovnega razmerja, ni podana kršitev kazenskega zakona, niti kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zadošča, da dejanski opis vsebuje navedbo o tem, katerim delavcem in v katerem obdobju posamezni prejemki iz delovnega razmerja niso bili plačani. Ugotovitev točne višine prikrajšanja posameznega delavca, ki je podlaga za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev ali odvzemu premoženjske koristi, pa je predmet obrazložitve sodbe.
Skladno z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 lahko delodajalec svojo terjatev do delavca pobota s svojo obveznostjo plačila delavcu, vendar le na podlagi pisnega soglasja delavca, ki po tretjem odstavku istega člena ne more biti dano pred nastankom delodajalčeve terjatve.
Kaznivo dejanje po drugem odstavku 314. člena KZ-1 je kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti v storitveni obliki. Kaznivo je tako načrtovanje, poskus ali izvršitev nevarnega dejanja z eksplozivom ali drugim nevarnim dejanjem ali sredstvom in to z namenom izsiljevanja, zastraševanja, prisiljenja k storitvi in podobno, pri katerem je ali bi lahko bila ogrožena varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti. Ta poseben storilčev namen (izsiljevanje, prisiljenje, maščevanje ipd.) storilec izvrši z eksplozivom ali drugim nevarnim dejanjem ali sredstvom, kaznivo pa je že samo načrtovanje, kot pripravljalno dejanje, poskus dejanja in sama izvedba nevarnega dejanja. Zakonodajalec torej izenačuje pripravljalna dejanja, poskus in dokončano dejanje.
Pripravljalna dejanja pa so le tista ravnanja, ki predstavljajo zunanjo, objektivno zaznavno manifestacijo storilčeve odločitve, da bo storil kaznivo dejanje. Storilec si pripravlja sredstva za storitev, ustvarja možnosti in pogoje za storitev nameravanega kaznivega dejanja, pridobiva sodelavce, zasleduje žrtev, da bi spoznal njihove navade, organizira storitev in podobno. Pripravljalna dejanja morajo biti po ustavnoskladni razlagi vedno navzven zaznavna in preverljiva.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pornografija - zakonski znak kaznivega dejanja
Pojem pornografija je tudi v pravni dogmatiki opredeljen širše od prikazovanja golih ženskih oziroma moških teles. Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskih izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle.
Sodobno pojmovanje pornografije v dogmatiki kazenskega prava in sodni praksi tujih sodišč je omejeno na gradivo (pisanja, fotografije, filme), ki opisujejo seksualno aktivnost oziroma vedenje, katerega namen je zbujanje spolnega vzburjenja pri gledalcih oziroma poslušalcih. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj. Glede na navedeno, fotografiji golega moškega spodnjega dela telesa in fotografija golega celotnega moškega telesa, iz opisa dejanja v tožilkinem predlogu namreč ni razvidno, da gre za fotografijo odraslega moškega, ki se dotika svojega spolnega organa, katere je mladoletnik, upoštevaje opis konkretnega kaznivega dejanja, poslal oškodovanki, ne dosegajo standarda pornografije, ki je zakonski znak po prvem odstavku 176. člena KZ-1.
Če bi bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, bi bila izključena protipravnost mladoletnikovega ravnanja, ker ni podano nesorazmerje med starostjo in zrelostjo storilca kaznivega dejanja in starostjo in zrelostjo oškodovanke.
Za kazensko pravo nasploh velja, da je skrajno sredstvo družbe, tako imenovana ultima ratio societatis. Navedeno še toliko bolj (a fortiori) velja za mladoletniško kazensko pravo, katerega temeljni namen je mladoletniku zagotoviti vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, da se bo lahko v nadaljevanju svojega življenja vključil v družbo. To se nenazadnje odraža tudi v procesni določbi drugega odstavka 483. člena ZKP, po kateri senat med drugim ustavi postopek, kadar spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči niti kazni niti vzgojnega ukrepa.
Sodišči nižje stopnje sta bili soočeni s situacijo, ko je mladoletni, komaj 14 let star storilec, mladoletni, 11 let stari oškodovanki preko elektronske komunikacije posredoval tri fotografije golega moškega telesa. Gre za situacijo, ki jo kot problematično obravnava že teorija kazenskega prava ter izrazito nekoherentnost znotraj zakona: 14-letnik ali 14-letnica štejeta za dovolj duševno in moralno zrela za pripis odgovornosti za izvršitev kaznivega dejanja, hkrati pa nista dovolj duševno in moralno zrela za stik s pornografskimi vsebinami.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059922
KZ-1 člen 217, 217/1.. ZKP člen 371, 371/1-8.
opis kaznivega dejanja - konkretni opis dejanja - znaki kaznivega dejanja - nedovoljeni dokazi - kazenska ovadba kot dokaz
V konkretnem delu opisa kaznivih dejanj je navedeno, da obsojenec ni prejel nobene dokumentacije o lastništvu vozil, dele vozil, agregat in vozičke pa je pridobil brez ustreznih listin, računov in listin o izvoru lastništva. Zakonski znak, da je storilec vedel, da so bile stvari pridobljene s kaznivim dejanjem, se zato ne nahaja samo v abstraktnem delu opisa kaznivih dejanj, temveč ga je sodišče prve stopnje v izreku sodbe opredelilo še z navedbo konkretnih objektivnih dejstev.
Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe ter ustrezno navedlo, da ne gre za dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti. Pri presoji se je oprlo na rezultate ocene navedenih drugih dokazov in ne na obsojenčeve navedbe v kazenski ovadbi, ki jo je na glavni obravnavi prebralo, v sodbi pa njeno vsebino le povzelo ter jo s tem dejansko presojalo le kot dokaz v spoznavnem smislu, njeno vsebino pa v postopku šele dokazalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059169
KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2.. ZKP člen 178, 178/2, 178/5, 245, 344, 344/1, 385, 397, 397/1, 397/4.
šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepoved reformatio in peius - sprememba obtožbe - zavrnitev dokaznega predloga - ogled
V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP.
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.
zakonski znaki - nastanek premoženjske škode - vzročna zveza - kaznivo dejanje povzročitve stečaja - povzročitev stečaja z goljufijo ali nevestnim ravnanjem
Izognitev plačila upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1. Za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje že navidezno ali dejansko poslabšanje svojega premoženjskega stanja ali premoženjskega stanja drugega dolžnika, zaradi takšnega ravnanja pa pride do povzročitve stečaja. Ne glede na izid stečajnega postopka je kaznivo dejanje dokončano že z začetkom stečaja in ne šele oziroma v primeru odpusta obveznosti.
Hujša (kvalificirana) posledica v višini velike premoženjske škode je zakonski znak tretjega (in ne prvega) odstavka 226. člena KZ-1.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - preslepitev - lažni podatki
Bistvo preslepitve je bilo v tem, da je bilo carinskemu organu lažnivo prikazano, kdo je trošarinski zavezanec/dejanski prejemnik trošarinskega blaga, zaradi česar se je pravi trošarinski zavezanec (B., d. o. o.,) izognil obračunu in plačilu trošarine in se na ta način okoristil.
Posamična obsojenkina ravnanja so časovno opredeljena po določenih dneh oziroma umeščena v časovni okvir, kot so se odvila v realnosti, kar omogoča sklepanje, da je šlo za dlje časa trajajoče in ponavljajoče se zalezovanje, iz opisov posamičnih obsojenkinih ravnanj pa je tudi razbrati, kako so se manifestirala v realnosti.
Obsojenkino ravnanje je bilo trajajoče in kontinuirano, z različnimi izvršitvenimi oblikami ter je opisano tako, da je jasno koliko je bilo posamičnih ravnanj in v katerem obdobju so se dogajala, opredeljena pa je tudi oškodovankina prestrašenost in ogroženost.
Opis kaznivega dejanja, tako glede njegove časovne in krajevne opredelitve, je treba brati kot celoto in ne z izvzemanjem posameznih ravnanj iz opisa.
davčna zatajitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - velika premoženjska korist
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.
Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00059159
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.. ZKP člen 10, 10/1, 371, 371/1, 371/1-10, 371/2, 385.. URS člen 29, 29-3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - uporaba milejšega zakona - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - ne bis in idem - prepoved reformatio in peius - načelo enakega varstva pravic
Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je bila novela KZ-1G sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje in pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Ne glede na zvišanje predpisane kazni pa je sodišču še vedno na voljo več institutov kazenskega materialnega prava, ki mu omogočajo ustrezno individualizacijo kazni, in sicer velik razpon predpisane kazni v šestem odstavku 308. člena KZ-1 (od treh do petnajstih let zapora), možnost omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporaba milejše vrsti kazni (50. člen KZ-1) ter posebne meje omilitve kazni zapora v primeru priznanja krivde po obtožbi oziroma v sporazumu o priznanju krivde (drugi odstavek 51. člena KZ-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00058890
URS člen 7, 7/1. KZ-1 člen 4, 6, 209, 209/1. ZVS člen 6, 6/2.
ločitev države od verskih skupnosti - avtonomija cerkve - suverenost držav - pristojnost rednih sodišč - sodno varstvo - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Svoboda verskih skupnosti je v okviru načela o ločitvi države in verskih skupnosti, tako omejena s suverenostjo države, da državni organi izvršujejo suvereno oblast in vse oblastne funkcije na celotnem ozemlju države, iz česar izhaja, da je državno pravo nad cerkvenim in da na slednjega, kolikor se ne nanaša na zadeve, ki so izključno verske narave ali sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti, sodišče ni vezano. Tudi cerkveni zakoniti zastopniki so dolžni delovati v skladu z Ustavo RS in državnimi zakoni. To pa zajema tudi vodenje in razpolaganje s financami, kot tudi kazensko odgovornost članov cerkve.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Presoja, da je obsojenec s tem, ko je B. kot poroka zavezal za plačilo posojila oz. leasing obveznosti, ne da bi bila za to podlaga v poslovnem razmerju s prejemniki koristi, zlorabil položaj predsednika upravnega in glavnega izvršnega direktorja, je skladna z ustaljeno sodno prakso.