izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti
1) Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. 2) Ker je sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik niso podane, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.
stečajni postopek - prodaja dolžnika - izpodbijanje prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe
Načelno pravno mnenje z obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.6.1996, da je mogoče uveljavljati morebitne nepravilnosti pri prodaji dolžnikovega premoženja v stečajnem postopku le v tožbi za neveljavnost prodajne pogodbe, velja tudi za prodajo dolžnika kot pravne osebe po 146. členu ZPPSL. Po prodaji dolžnika le-ta ohrani pravno osebnost, se pravi, da ostane vpisan v sodnem registru kot pravna oseba, ki tako tudi ostane lastnik premoženja, spremeni se nujno le ustanovitelj družbe, se pravi imetnik deležev v družbi z omejeno odgovornostjo, izbriše pa se tudi označba, da je družba v stečaju. Stečajna masa, v katero gre izkupiček od prodaje dolžnika, ne pridobi po prodaji dolžnika pravne osebnosti, temveč le procesno sposobnost, da se stečajni postopek lahko nadaljuje zoper stečajno maso po določilu 4. odst. 147. člena ZPPSL zaradi poplačila upnikov.
odločanje v stečajnem postopku - odredba - ugovor - ugovor proti ravnanju stečajnega upravitelja
Stečajni upravitelj v okviru svojih pravic in dolžnosti ne izdaja sodnih odločb in tako tudi ne odredb. Odredbo v stečajnem postopku izda le sodišče in to uradni osebi ali organu, ki opravlja stečajni postopek (to pa je tudi stečajni upravitelj po 72. členu ZPPSL) kot nalog za izvršitev posameznih dejanj, kot to določa drugi odstavek 12. člena ZPPSL. ZPPSL torej pozna le ugovor proti ravnanju (ne pa odredbi) stečajnega upravitelja.
zneski, zaseženi v izvršbi - zamudne obresti - obrazložitev odločbe
Pravna in dejanska obrazložitev je vselej potrebna, kadar ni ugodeno kakšnemu zahtevku strank (2. odst. 209.čl. Zakona o splošnem upravnem postopku). V obravnavanem primeru je tako. Zavrnjena je bila pritožba, s katero ni bilo ugodeno zahtevku tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti za zneske, ki so ji bili v izvršbi zaseženi. Odločba glede tega ni obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Gre za neupoštevanje določb postopka, zaradi katerih ima odločba take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonita ali ne. To pa je razlog, zaradi katerega sodišče po 31.čl. Zakona o upravnih sporih odpravi izpodbijano odločbo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je žena pooblaščenca tožeče stranke R. P. sodnica Okrajnega sodišča v N., je tehten razlog, da se v konkretnem primeru določi drugo stvarno pristojno sodišče, ki bo o zadevi odločalo namesto Okrajnega sodišča v N.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Dejstvo, da je prva predlagateljica pri pristojnem okrajnem sodišču, pri katerem je bil vložen predlog za sodno določitev meje, zaposlena kot sodnica, je tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
ZPP (1977) člen 113, 113/8.ZOR člen 279, 279/1, 279/2. ZBP člen 26. ZT-90 člen 41. ZT člen 31.
obresti od vnaprej plačane kupnine - obrestne obresti - kdaj začnejo teči - rok za vložitev tožbe - datum vložitve tožbe
V primerih, ki so navedeni v zadnjem odstavku 113. člena ZPP - mednje sodi obravnavana tožnikova terjatev, ker gre za terjatev, ki zastara - ni mogoče zagovarjati razlage, da naj bi za presojo pravočasnosti tožbe ali utemeljenosti morebitnega ugovora zastaranja veljal kot dan vložitve tožbe tisti dan, ko je bila tožba s priporočeno pošto poslana sodišču, za drugo presojo (npr. tudi za presojo, od katerega dne tečejo procesne zamudne obresti iz 2. odstavka 279. člena ZOR) pa naj bi veljal kot dan vložitve tožbe tisti dan, ko jo je sodišče prejelo, čeprav mu je bila poslana s priporočeno pošto.
Darilo in njegov preklic nista pozitivnopravno urejena, zaradi česar je potrebno uporabiti bodisi pravna pravila občnega državljanskega zakonika (ODZ) bodisi analogijo predpisov dednega prava (zakon o dedovanju - ZD). Za hudo nehvaležnost se je po pravnih pravilih ODZ štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon (paragraf 948 ODZ). Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa ožila po eni strani kakor po drugi strani tudi širila. Tako ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Primernejša od napotitve na kazenski pregon je zato napotitev na določbe zakona o dedovanju, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje. Tako opredeljuje zakon, da je nevreden zakonito ali oporočno dedovati tisti, kdor je vzel ali je skušal naklepno vzeti življenje zapustniku, ga s silo ali grožnjo prisilil, da je napravil ali napisal oporoko oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali mu ni hotel dati potrebne pomoči (126. člen ZD). Med vzroke za razdedinjenje dediča pa uvršča zakon primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. člen ZD).
ZDen člen 9, 9/2, 63, 63/3. Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/2.
ugotovitev državljanstva
Opcija za nemški Reich in dejanska preselitev vanj je podlaga za sklep, da se takšne osebe štejejo za osebe nemške narodnosti, saj so za nemški Reich lahko optirale le osebe, ki so se opredelile za Nemce in jih je nemški okupator na podlagi meril in kriterijev, ki jih je sam sprejel, štel za osebe nemške narodnosti.
Vloga za denacionalizacijo mora biti popolna (62. člen ZDen). Če je pomanjkljiva, ker ji niso priložene vse listine po 62. členu ZDen, mora stranka na poziv upravnega organa v odrejenem roku dostaviti manjkajočo dokumentacijo, v nasprotnem primeru upravni organ vlogo zavrže.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - čas, potreben za priposestvovanje - štetje priposestvovalne dobe
Pri nedokazanem pravnoposlovnem prenosu bi lahko tožnik uspel s svojim zahtevkom le, če bi dokazal priposestvovanje, na katerega se je tudi skliceval. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je na kmetiji gospodarila tožnikova mati P. B. do leta 1986, ko je premoženje z izročilno pogodbo izročila tožniku. Od tedaj dalje tožnik do vložitve tožbe v letu 1992 zemljišča ni mogel priposestvovati, ker ni potekla doba, ki jo za priposestvovanje določa 4.odst. 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. FLRJ, št. 6/80). Po 2.odst. 30.čl. tega zakona se v priposestvovalno dobo všteva tudi priposestvovalna doba pravnega prednika, kolikor je šlo za dobrovernega posestnika. Glede tožnikove matere P. B. pa sta sodišči ugotovili, da njena posest ni bila dobroverna. Tako tožnik tudi na podlagi priposestvovanja ni mogel pridobiti lastninske pravice.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - skaženost - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Iz izpodbijane odločitve izhaja, da ima tožnik zaradi omejene gibljivosti desnega gležnja in nepravilno zaraščenega zloma golenice za 25% trajno zmanjšane splošne življenjske sposobnosti. Te se izkazujejo v nesposobnosti za tek in hitro hojo, v hitri utrudljivosti pri hoji po neravnem terenu in v nezmožnosti daljše stoje in hoje. Revizija pravilno poudarja, da sodišče druge stopnje navedenih omejitev ni pravilno vrednotilo z ozirom na konkretne okoliščine na strani oškodovanca oziroma tožnika, ki se nanašajo na njegovo delovno zmožnost. Opisane omejitve predstavljajo hudo oviro za opravljanje tožnikovega dela oziroma poklica, ki ga je opravljal do škodnega dogodka. Tožnik je namreč gradbeni delavec, ki za opravljanje svojega dela potrebuje ne samo polno telesno sposobnost, temveč tudi telesno spretnost. Okrnitev delovne zmožnosti je huda omejitev in predvsem zaradi nje tožnik zelo duševno trpi, kar je zaslišan kot stranka tudi sam poudaril.
Tožeča stranka je postavila dva zahtevka: ugotovitveni, da tožencu ne gre stvarna služnost na njenem zemljišču, in prepovedni, naj toženec opusti izvajanje služnosti. V prvem primeru gre za stvarnopravno negativno ugotovitveno tožbo, ki nima neposredne podlage v določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Ta zakon pozna namreč le tako imenovano samostojno prejudicijalno konfesorno tožbo deklaratorne narave (56. člen), ki omogoča lastniku gospodujoče stvari, da zahteva, naj se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Čeprav ZTLR ne predvideva tožbe v zamenjanih vlogah, torej lastnika služnega proti lastniku gospodujočega zemljišča, pa ta ni izključena, ker življenje prinaša tudi primere, ko je prizadeti zainteresiran, da se ugotovi neobstoj kakšne pravice.
V drugem primeru pa gre za tako imenovano opustitveno, negatorno tožbo po določbi prvega odstavka 42. člena ZTLR, po kateri lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjanje preneha, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Aktivna legitimacija pri takšni tožbi gre tudi domnevnemu lastniku, torej tistemu, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in zakonito, ni pa vedel niti ni mogel vedeti, da je postal lastnik stvari (tako imenovana publicijanska lastnina, prvi odstavek 41. člena ZTLR). Smisel zakonske ureditve je v tem, da se nudi varstvo tistemu, ki dokaže močnejšo pravico na stvari, in da tega ne more preprečiti tisti, ki vznemirja, s tem, da postavi vprašanje lastnine, ki jo je včasih pač težko dokazati ali pa je sploh ni mogoče dokazati.
pravila vračanja - uporaba tuje stvari v svojo korist
V reviziji sporna odločitev o tem, da mora toženec plačati tožniku nadomestilo za uporabo sporne garsonjere v višini prej dogovorjene najemnine, je pravilna in pravno pravilno utemeljena na določbi 219. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Iz nje izhaja, kot pravilno ugotavlja sodišče, da gre pri imetniku stvari za prikrajšanca in pri uporabniku za okoriščenca. S stališča slednjega pomeni tuja stvar v bistvu le to, da do nje nima pravice, medtem ko ni pomembno, kakšno pravico ima na njej prikrajšanec. Zato je sleherno toženčevo oporekanje tožniku, da (še) ni lastnik garsonjere in podobno, pravno nepomembno ob sicer ugotovljenem dejstvu, da je bila med strankama sklenjena najemna pogodba za določen čas in podaljšana za določen čas.
Sklep o kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča (prvi odstavek 110. člena ZPP) ni sklep, s katerim bi se končal pravdni postopek. Toženec je potemtakem vložil revizijo proti odločbi, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti, kar pomeni, da je nedovoljena (drugi odstavek 389. člena v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP), zaradi česar jo je bilo potrebno zavreči (prvi odstavek tega člena).
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila - krivda - oprostitev odgovornosti - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina
Avtomobilist je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). Pešec na prehodu za pešce v naselju seveda ni nepričakovan. Četudi gre za pešca, ki je stopil na prehod za pešce izza ovire (npr. avtobusa), pa nikakor ni mogoče šteti, da se avtomobilist ne bi mogel izogniti trčenju vanj v prometni situaciji, kakršna je bila v izpodbijani sodbi ugotovljena - namreč v situaciji, ko bi (pri ugotovljeni toženčevi reakciji na tožnico - zaviranju) toženec uspel preprečiti trčenje, če bi vozil s hitrostjo, ki bi bila manjša kot 47 km/h, dejansko pa je vozil s hitrostjo okrog 57 km/h, čeprav je bila hitrost tam omejena na 40 km/h.
Avtomobilist je delno prost odgovornosti, če dokaže, da je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR) oziroma je (v primeru oškodovanca, ki ni krivdno sposoben) k nastanku škode s svojim ravnanjem delno prispeval. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni niti delno zakrivila škodnega dogodka oziroma prispevala k temu, da je do njega prišlo - ko je v izpodbijani sodbi ugotovljeno: da je tožnica pred prečkanjem cestišča preverila, ali je to varno; da izza avtobusa ni stekla, ampak je šla normalno hitro; in da je bilo cestišče dobro pregledno. V breme toženca gre poleg dobre preglednosti ceste tudi ugotovljena ustrezna prometna signalizacija (opozorila na obstoj prehoda za pešce in na omejitev hitrosti) in to, da mu je bila cesta dosti dobro znana.
ugovor tretjega - tožba na nedopustnost izvršbe - vpis pravic v javno knjigo - zemljiškoknjižni lastnik - vpis lastninske pravice, če dolžnik ni vpisan kot lastnik
Tretji lahko z ugovorom zoper sklep o dovolitvi izvršbe, uspešno uveljavlja svojo pravico le, če je kvaliteta njegove pravice takšna, da preprečuje izvršbo (56. člen Zakona o izvršilnem postopku). Tožnica bi zato lahko preprečila vpis lastninske pravice toženke na navedenih nepremičninah v zemljiško knjigo le, če bi bila tudi sama zemljiškoknjižna (so)lastnica, kar pa ni.
ZOR člen 173, 177, 177/1, 177/2, 177/3, 200, 201, 201/1.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - oprostitev odgovornosti - prispevek oškodovanca - konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti - avtobus in kolesarka - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - osebe, ki imajo v primeru smrti pravico do denarne odškodnine
Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje voznika nevarne stvari, pri tem pa seveda upoštevati njegovo strožjo objektivno odgovornost. Po opisanih merilih sta se nižji sodišči tudi ravnali, vendar pri tem premalo upoštevali prav strožjo naravo objektivne odgovornosti. Tako je potrebno imeti pred očmi, da je motorno vozilo že samo ob sebi nevarna stvar, ko pa gre še za avtobus z njegovo veliko maso, manjšimi možnostmi manevriranja (umikanja, zaviranja), in konkretno za hitrost, ki je za 22 odstotkov presegala dovoljeno hitrost, kar vse pomeni še večjo stopnjo nevarnosti od "povprečnih" vozil, je nujno, da to vpliva na večji delež odgovornosti imetnika nevarne stvari, katerega voznik je vozil premalo pozorno, da bi lahko zaznal kolesarko, slednja pa je s stranske ceste, ne da bi upoštevala prometni znak stop, kar zapeljala na glavno cesto. Ob tehtanju stopnje krivde ravnanja obeh udeležencev je sicer višja na kolesarkini strani, toda ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti se pokaže kot pravilen rezultat merjenja deležev, upoštevaje obe obliki odgovornosti, v razmerju 40 za mater tožnikov in 60 za imetnika nevarne stvari.
Nižjima sodiščema ni mogoče utemeljeno očitati napačne pravne presoje pri opredelitvi višine odškodnine iz naslova prestanih fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prestanega strahu za izid zdravljenja. Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Ob dolžni individualizaciji škode - tudi po posameznih postavkah - mora tudi razmerje znotraj teh prikrajšanj priti do primernega izraza, pri čemer v obravnavanem primeru ni mogoče zanemariti že opisane vezanosti na obseg tožbenega zahtevka.
prekop in prenos posmrtnih ostankov - pogoj za odločanje po prostem preudarku
Soglasje najemnika groba je pogoj za diskrecijsko odločanje upravnega organa o zahtevi za prekop in prenos posmrtnih ostankov. Ker najemnica groba ni dala soglasja za prekop pokojne, ni bil izpolnjen pogoj iz 9. člena zakona za odločanje po prostem preudarku (diskrecijski pravici), zato tudi ni pomemben razlog, zakaj mati ni mogla poskrbeti za pokop umrle. Le tedaj, če je dano soglasje najemnika groba, je upravni organ po navedeni določbi pooblaščen ugotavljati interes vlagatelja zahteve za prekop pokojnega in odločiti po prostem preudarku, seveda ob upoštevanju določb 2. in 3. odstavka 4. člena ZUP.