Če je izvedenec povedal, da bi stopnjo invalidnosti lahko ugotovili pri tožniku že julija 1995, to ne pomeni, da bi stopnjo in posledice lahko ugotovila tožeča stranka sama brez pomoči izvedenca. Tožena stranka je lahko ugotovila obstoj invalidnosti in odstotek le-te šele, ko je prejela izvedeniško mnenje, to je 15.06.2001. Rok za izpolnitev obveznosti iz 1.odst. 919.čl. ZOR je tako potrebno šteti šele od tega dne dalje.
Na podlagi v sodbi ugotovljenih dejstev, da se je tožniku po sklenitvi izvensodne poravnave zdravstveno stanje poslabšalo, vendar pa je bilo že ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano, je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik do odškodnine za novo škodo ni upravičen, pravilen, tako kot je pravilna odločitev, da tožniku škoda v zvezi s predvideno operacijo kolka (ki nedvomno ni bila opravljena), ni nastala.
Da je prišlo do kršitve prevzetih obveznosti po pogodbi, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da toženec denarne obveznosti po naročniški pogodbi ni izpolnjeval, ker računov za opravljene storitve ni pravočasno plačal, zato mu je naložilo v plačilo pogodbeno kazen. Naložilo mu je torej plačilo pogodbene kazni za kršitev denarne obveznosti, kar pa po izrecni določbi 3.odst. 270.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni mogoče.
odškodnina za negmotno škodo - bodoča škoda - strah - obresti
Glede na dosedanji potek bolezni (primerjava CT slik iz leta 1999 in 2004) ne kaže na napredovanje bolezni, to pa pomeni, da drugih invazivnih preiskav pri tožniku ni mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da simptomi, ki jih je tožnik navajal, niso posledica azbestne bolezni, je pa bil zaradi ugotovljene azbestne bolezni podvržen različnim preiskavam. V bodoče bo tudi tem preiskavam podvržen, ker je potrebno to bolezen nadzorovati. Za vse nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel in ki jih bo v bodoče še imel, pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravično odmerjena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT.
Gre za mlado oškodovanko, pri kateri je nedvomno prišlo do spremenjene zunanjosti, zato ocena prvostopenjskega sodišča, da skaženost ne vpliva na njeno duševno ravnotežje, pritožbenega sodišča ni prepričala.
Izpodbijani sklep v zvezi s stroški oprave rubeža dne 25.08.2003 ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, t.j. ali je dolžnik zatrjevano poravnavo dolga izkazal izvršitelju z originalno listino o plačilu oz. ali so bili izpolnjeni pogoji, ko takšna listina ni potrebna, kot tudi ali naj bi bil dolg upniku poravnan po izdaji akta o določitvi izvršitelja, kar vse je pogoj za to, da izvršitelj rubeža ne opravi oz. z opravo tega izvršilnega dejanja počaka.
Sodišče prve stopnje mora torej v pravdi, v kateri ni izkazan namen razpolagati z zahtevki, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, raziskovati le tista dejstva in izvajati le tiste dokaze, ki so jih navajale oziroma predlagale stranke same. Stranke same torej postavijo sodišču prve stopnje v pravdnem postopku trditveni in dokazni okvir, na katerega je sodišče vezano.