Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb ZObr in KPJS. Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (E.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.
Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.
Ob pritožbenem zavzemanju za nižjo denarno kazen in krajši čas prepovedi vožnje motornega vozila je zgolj opozoriti, da bi bila pričakovana milejša kazenska sankcija upravičena za primer priznanja krivde in izkazano dejansko kesanje obdolženega za vožnjo pod vplivom alkohola ter posledično povzročeno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu. Nasprotno pa obdolženi v zavzemanju za milejšo kazensko sankcijo ponudi zgolj izrazito nekritičen odnos do inkriminiranega dejanja, izkazan predvsem skozi neprepričljiv poskus prevalitve bremena (celo izključne) odgovornosti na oškodovano.
Izrek ukrepa (države/sodišča) mora biti pogojen z verjetno možnostjo dosega njegovega cilja.
Po mnenju izvedenke klinično psihološke stroke bi bilo lahko z izrečenim ukrepom mogoče doseči zastavljena cilja: spremembo odnosa otrok do očeta in vzpostavitev stikov. To pa je v konkretnem primeru, ko so se številni ukrepi CSD in sodišča doslej izkazali kot neučinkoviti, zadosten razlog, da je sodišče s svojo odločitvijo sledilo izvedenkinemu mnenju. Ali je s sprejeto odločitvijo dosega tega cilja realna ali ne, ni mogoče zanesljivo napovedati.
Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča.
Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto.
Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.
Potrebe upravičenca do preživnine niso vsota izdatkov, pač pa njihova primerna ocena. Ta v konkretnem primeru odraža relativno precej skromne zmožnosti obeh staršev.
ZDSS-1 v 21. členu določa, da če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Glede na navedeno določbo je torej sodišču prepuščeno, da odloči, ali bo postopek prekinilo, pa tudi, ali bo že prekinjen postopek nadaljevalo.
Sodišče prve stopnje je sledilo razlogom, kot izhajajo iz sklepa o prekinitvi postopka, to pa je izdaja pravnomočne upravne sodbe. Za samo odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka ni odločilna sama vsebina sodbe Upravnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je očitno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, da o zadevi odloči. V tem primeru je sodišče utemeljeno na podlagi 2. odstavka 208. člena ZPP odločilo, da se prekinjen postopek nadaljuje.
V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanka, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sama krije stroške teh storitev. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri presoji zadeve potrebno izhajati iz sistema javnega zdravstva skladno s predpisi, ki urejajo omenjeno področje.
Zaradi tožničinih pripomb je sodišče sodnega izvedenca še zaslišalo. Sodni izvedenec je vztrajal, da težave s sfinktrom in hernijo niso bile v vzročni zvezi. Sodišče je v 8. točki obrazložitve izpostavilo ugotovitve sodnega izvedenca, da je bila tožnici zaradi vztrajnih bolečin 30. 9. 2022 izvedena epiduralna blokada, ki je bolečine začasno umirila. Zaradi bolečinske simptomatike, pa ji je bila predlagana operacija, ki je bila uspešno izvedena 9. 1. 2023. Po operaciji so se tožnici bolečine bistveno zmanjšale. Ključna je ugotovitev, da je kronična motnja delovanja analnega sfinktra, glede na vso dokumentacijo, posledica poškodbe periferne inervacije mišice zapiralke anusa ob porodu v letu 2005 in ne degenerativne okvare hrbtenice. Svojo ugotovitev je oprl na opisane nevrološke statuse in izvide MR. Sama hernija na nivoju spodnje ledvene hrbtenice je povzročala v prvi vrsti bolečinski sindrom in ni pomembno zaznavno okvarila mišične funkcije spodnjih udov, zato tudi povezava s sfinktersko motnjo in hernijo ne more biti utemeljena.
Neutemeljen mora ostati nosilni pritožbeni očitek, da je morala tožnica opraviti operacijo izven sistema javne mreže, ker je ostala brez osebne zdravnice, saj so bile zaradi boljše dostopnosti do izbranega osebnega zdravnika v splošnih ambulantah in dispanzerjev za otroke in šolarje, že v letu 2022 ustanovljene ambulante, v katerih bi si lahko osebnega zdravnika izbrale zavarovane osebe, ki niso imele izbranega osebnega zdravnika. Ambulante za neopredeljene pa so začele z delovanjem s 1. 1. 2023. Glede vprašanja izstopa iz javne zdravstvene mreže je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno stališče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 273/217 z dne 15. 8. 2018.
Za pravilno odmero stroškov je pomembno, kakšna je bila višina tožnikovega zahtevka ob vložitvi tožbe, za koliko je tožnik zahtevek dne 23. 1. 2024 in 4. 3. 2024 povečal in umaknil. Tožnik je prvotno zahteval, da mu toženka plača znesek 2.966,01 EUR. Pri tem je nepomembno, da je šlo za neto in ne bruto znesek in da je dne 4. 12. 2022 postavil še podredni zahtevek, kjer je podredno zahteval še plačilo bruto zneska. Primarni zahtevek se je glasil na plačilo 2.966,01 EUR. Tožnik je tako postavljen primarni zahtevek dne 23. 1. 2024 spremenil in zahteval dodatno plačilo v višini 814,29 EUR, tožbo pa je umaknil za znesek v skupni višini 2.046,02 EUR. Dne 4. 3. 2024 je tožnik zahtevek ponovno povečal za 1.272,14 EUR in vse skupaj zahteval plačilo v skupni višini 3.006,42 EUR. Sodišče prve stopnje sicer o spremembi tožbe ni odločilo s posebnim sklepom, vendar to ni bilo potrebno, saj toženka spremembi ni nasprotovala. Ker tožnik glede na vse navedeno ni uspel s celotnim zahtevkom, toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi se morali stroški odmeriti glede na 63 % uspeh tožnika in posledično 37 % uspeh toženke.