zadnje stanje posesti - soposest - pisna izjava priče
Lastno presojo brez podlage v izvedenem dokaznem postopku in določbah materialnega prava predstavljajo v pritožbi ponovljene trditve, da reje perutnine in s tem soposesti tožnik ni opustil prostovoljno. Sodišče prve stopnje je prepričljive dokazne zaključke o zaradi prostovoljne opustitve reje piščancev opuščeni soposesti stavbe s farmo piščancev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v prvi vrsti po tožniku podpisane Izjave z dne 23. 3. 2021 o prostovoljni izročitvi članstva in članskega deleža A. z. o. o. na drugotoženca, iz katere izhaja, da bo slednji nadaljeval s perutninarsko proizvodnjo, in za katero je tožnik izpovedno potrdil, da jo je podpisal prostovoljno.
izločitev dokazov - sprememba sklepa - obdolženec kot priča v istem postopku - kolizija pravic - pravni pouk obdolžencu - pravni pouk priči
V skladu z ustaljeno sodno prakso obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično nezdružljiva.
Pravnega pouka obdolžencu o pravici do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo ne more nadomestiti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP.
Dosledna ekskluzijska sankcija zajema tudi dolžnost "čiščenja spisa", saj izločitev reprodukcij vsebine izjave osumljenca oziroma obdolženca, preden je ta bil ustrezno poučen, varuje temeljni cilj ekskluzije, da se sodnik, ki bo sodil v zadevi, z nedovoljenimi dokazi nikoli ne seznani, s čimer se hkrati preprečuje nevarnost, da si sodnik na podlagi neizločenih vsebin ustvari mnenje (psihološka okuženost sodnika).
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma - sorazmernost in nujnost ukrepa - načelo ekonomičnosti
Izpustitev obtoženca v primeru jasno izkazane begosumnosti bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in bi kljub možnosti uporabe mednarodnih instrumentov predstavljala bistveno oviro za uspešen zaključek kazenskega postopka.
CESTE IN CESTNI PROMET - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080499
KZ člen 92, 92/2, 93, 93/1. ZKP člen 385, 387, 483, 483/2, 486, 486/1.
postopek proti mladoletnikom - mlajši mladoletnik - čas storitve kaznivega dejanja - privilegij pridruženja - prepoved spremembe na slabše - kršitev kazenskega zakona - ustavitev postopka
Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081972
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2. ZPP člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb ZObr in KPJS. Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (E.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.
kazenska sankcija - višina izrečene kazni - denarna kazen - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - dejansko stanje - vzročna zveza - soprispevek
Ob pritožbenem zavzemanju za nižjo denarno kazen in krajši čas prepovedi vožnje motornega vozila je zgolj opozoriti, da bi bila pričakovana milejša kazenska sankcija upravičena za primer priznanja krivde in izkazano dejansko kesanje obdolženega za vožnjo pod vplivom alkohola ter posledično povzročeno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v cestnem prometu. Nasprotno pa obdolženi v zavzemanju za milejšo kazensko sankcijo ponudi zgolj izrazito nekritičen odnos do inkriminiranega dejanja, izkazan predvsem skozi neprepričljiv poskus prevalitve bremena (celo izključne) odgovornosti na oškodovano.
Za odmero enotne kazni po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1, za katero se zavzemata pritožnika, pa je za sodišče med drugim odločilno, da je v aktualnem sojenju znan obstoj prejšnje pravnomočne kazni, ki do storitve kaznivega dejanja, za katero sodišče storilcu sodi, ni bila prestana.
Neutemeljene so pritožbene navedbe o postopkovni kršitvi po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080366
KZ-1 člen 86, 86/11.. ZKP člen 129a, 129a/1, 129a/5.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - jasen pravni pouk - predlog za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti - naknadno opravičilo
Obsojenec pa je bil tudi večkrat poučen in opozorjen na določbe 86. člena KZ-1, ki določajo, da če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (list. št. 62, pa tudi ostale). Obsojenec je bil torej poučen, da lahko sodišče v primeru neopravljenega dela v splošno korist odloči, da se kazen izvrši. Vendar obsojeni v vsem tem času, od pravnomočnosti obsodilne sodbe, ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, temveč je, kot je to tudi sam povedal (list. št. 131), za opravljanje dela v splošno korist ni imel časa. Ob navedenem in dejstvu, da je obdolženec med drugim tudi sam povedal (svojo izpovedbo pa je tudi lastnoročno podpisal), da z medicinsko dokumentacijo ne razpolaga, sodišču pa, kot je že obrazloženo, kljub pozivom tudi ni predložil ustrezne dokumentacije, ki bi izkazovala, da je bil upravičeno odsoten z narokov, in ko se v spisu nahaja tudi zdravniško spričevalo, iz katerega izhaja, da obsojeni izpolnjuje zdravstvene zahteve za predvideno delovno mesto v Domu starejših občanov A., kjer bi naj opravljal delo v splošno korist (list. št. 134-136), torej zdravstveno stanje ni bil razlog za neopravo dela v splošno korist, kar je sicer obsežno obrazloženo tudi v izpodbijanem sklepu.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - obstoj utemeljenega suma - sorazmernost in nujnost ukrepa
Sodišče prve stopnje je podrobno in prepričljivo navedlo dokaze, dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, torej, da je večja verjetnost, da je obdolženec storil kaznivo dejanje kot da ga ni storil. Na pritožbene navedbe pritožnice je bilo v tem postopku že večkrat odgovorjeno. Najprej v sklepu preiskovalne sodnice, ki je zoper obdolženca odredila pripor, nato v sklepu zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje z dne 18. 9. 2024 ter v pravnomočnem sklepu preiskovalne sodnice o uvedbi preiskave z dne 18. 9. 2024. Pritožnica ne navaja nič novega, torej nobene okoliščine, ki bi lahko omajala zaključek sodišča prve stopnje.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00079586
OZ člen 132. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2, 193/3.
odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - posredni oškodovanec - prometna nesreča - smrt zavarovanca - družinska pokojnina - nastanek škode
Obveznost plačevanja družinske pokojnine ob hkratnem izpadu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gotovo predstavlja zmanjšanje premoženja tožeče stranke, torej škodo, kot jo opredeljuje splošna določba 132. člena OZ. Vsaj do trenutka, ko bi zavarovanec izpolnil pogoje za upokojitev, tožeči stranki nastaja škoda, saj v tem času sicer, brez škodnega dogodka, ki ga je zakrivil zavarovanec tožene stranke, njena obveznost plačevati pokojnino zavarovancu ne bi nastala. Nasprotno, s strani zavarovanca bi prejemala plačila iz naslova prispevkov zavarovanca, z njegovo smrtjo pa je ta vir prihodkov izgubila, hkrati pa mora zagotavljati dajatve po pokojnem zavarovancu še pred doživetjem časovne meje za pridobitev starostne pokojnine. Takšen premoženjski položaj na strani tožeče stranke gotovo predstavlja škodo v smislu določbe 132. člena OZ.
V pritožbi toženka izpodbija pravilnost vročitve tožbe s pozivom na odgovor. Ne nasprotuje ugotovitvi, da je v času vročanja (15. 5. 2024) imela v sodnem registru še vedno naveden poslovni naslov A. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe o dejanskem opravljanju dejavnosti na novem naslovu, o naročilu notarki za spremembo poslovnega naslova v sodnem registru in o dogovoru za preusmeritev pošte. Da ji je znano, da preusmeritev sodnih pisanj ni mogoča, toženka potrjuje v pritožbi. Prav tako za pravilno vročitev tožbe s pozivom na odgovor ni odločilno, da vročevalec po poteku 15 dni od puščenega obvestila o pošiljki same pošiljke s tožbo in pozivom na odgovor ni pustil v toženkinem hišnem predalčniku. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP pride do t. i. fikcije vročitve s pretekom 15. dne od puščenega obvestila. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je bilo v hišni predalčnik toženke (oziroma v primeru, da tega ne bi imela, na vrata poslovnega prostora) vročeno obvestilo o prispeli pošiljki. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev oziroma fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00081965
ZDSS-1 člen 19, 21. ZPP člen 208, 208/2, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
socialni spor - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - upravni spor - pravnomočna sodba - nadaljevanje postopka
ZDSS-1 v 21. členu določa, da če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Glede na navedeno določbo je torej sodišču prepuščeno, da odloči, ali bo postopek prekinilo, pa tudi, ali bo že prekinjen postopek nadaljevalo.
Sodišče prve stopnje je sledilo razlogom, kot izhajajo iz sklepa o prekinitvi postopka, to pa je izdaja pravnomočne upravne sodbe. Za samo odločitev o nadaljevanju prekinjenega postopka ni odločilna sama vsebina sodbe Upravnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je očitno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, da o zadevi odloči. V tem primeru je sodišče utemeljeno na podlagi 2. odstavka 208. člena ZPP odločilo, da se prekinjen postopek nadaljuje.
izjemnost pripora za mladoletnike - postopek proti mladoletnikom - nadomestitev pripora s hišnim priporom - hišni pripor - pripor - neogibna potrebnost pripora
Po presoji pritožbenega senata se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih tehtnih okoliščin, da bi bilo treba mladoletnika izločiti iz okolja, v katerem živi. Ob upoštevanju dejstva, kot se trenutno nakazuje, da je šlo pri mladoletniku za enkraten spodrsljaj (ne glede na veliko kriminalno količino izvršitvenih ravnanj), je po oceni pritožbenega senata vendarle podana pozitivna prognoza, da bo tudi z izvrševanjem hišnega pripora, ki se občasno nadzira, zagotovljen ustavno varovan cilj, pri čemer bo izkušnja, ko je mladoletniku že šest dni odvzeta prostost, nanj še dodatno odvračevalno vplivala, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, ukrep hišnega pripora pa spoštoval.
ZPP člen 163, 163/4, 313, 313/3, 319, 319/2, 364, 364/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/1.
stroški pravdnega postopka - povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki - odločanje o povrnitvi stroškov - stroški po temelju - poseben sklep o višini stroškov - sprememba odločitve o pravdnih stroških - končna odločba - pravnomočna odločitev o glavni stvari - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - pravilo ne bis in idem - odločitev po temelju - višina stroškov postopka - povišanje nagrade za zastopanje več strank - rok za plačilo stroškov - pritožba zoper sklep - zadržanje izvršitve
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo kršilo kogentno procesno pravilo o vezanosti na pravnomočne sodne odločbe in neutemeljeno poseglo v že pravnomočno razsojeno vprašanje temelja stroškovne odločitve.
stroški postopka - uspeh stranke - višina tožbenega zahtevka - delna izpolnitev - delni umik - končni uspeh stranke v pravdi
Za pravilno odmero stroškov je pomembno, kakšna je bila višina tožnikovega zahtevka ob vložitvi tožbe, za koliko je tožnik zahtevek dne 23. 1. 2024 in 4. 3. 2024 povečal in umaknil. Tožnik je prvotno zahteval, da mu toženka plača znesek 2.966,01 EUR. Pri tem je nepomembno, da je šlo za neto in ne bruto znesek in da je dne 4. 12. 2022 postavil še podredni zahtevek, kjer je podredno zahteval še plačilo bruto zneska. Primarni zahtevek se je glasil na plačilo 2.966,01 EUR. Tožnik je tako postavljen primarni zahtevek dne 23. 1. 2024 spremenil in zahteval dodatno plačilo v višini 814,29 EUR, tožbo pa je umaknil za znesek v skupni višini 2.046,02 EUR. Dne 4. 3. 2024 je tožnik zahtevek ponovno povečal za 1.272,14 EUR in vse skupaj zahteval plačilo v skupni višini 3.006,42 EUR. Sodišče prve stopnje sicer o spremembi tožbe ni odločilo s posebnim sklepom, vendar to ni bilo potrebno, saj toženka spremembi ni nasprotovala. Ker tožnik glede na vse navedeno ni uspel s celotnim zahtevkom, toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi se morali stroški odmeriti glede na 63 % uspeh tožnika in posledično 37 % uspeh toženke.
preživnina za mladoletnega otroka - otrokove potrebe in zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - nujni strošek za preživljanje - pridobitne zmožnosti staršev - nizki dohodki staršev - korist mladoletnega otroka
Potrebe upravičenca do preživnine niso vsota izdatkov, pač pa njihova primerna ocena. Ta v konkretnem primeru odraža relativno precej skromne zmožnosti obeh staršev.
URS člen 2, 15. ZPP člen 154, 165, 353. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-3, 119, 421, 425, 426. ZPIZ-2 člen 53, 109, 389, 392, 392/1.
vdovska pokojnina - starost - dolžnost preživljanja otrok
Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1).
Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v več drugih zadevah.3
ZNUNBZ člen 18. ZZVZZ člen 25, 25/2, 65. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1. ZPP člen 328, 353.
povrnitev stroškov zdravljenja - samoplačniška storitev - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - sodni izvedenec
V sodni praksi je bilo namreč že zavzeto stališče, da zavarovanka, ki zdravstvene storitve, ki niso nujne, uveljavlja v Sloveniji pri zasebniku in ne pri izvajalcu, ki bi bil vključen v javno zdravstveno mrežo, sama krije stroške teh storitev. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri presoji zadeve potrebno izhajati iz sistema javnega zdravstva skladno s predpisi, ki urejajo omenjeno področje.
Zaradi tožničinih pripomb je sodišče sodnega izvedenca še zaslišalo. Sodni izvedenec je vztrajal, da težave s sfinktrom in hernijo niso bile v vzročni zvezi. Sodišče je v 8. točki obrazložitve izpostavilo ugotovitve sodnega izvedenca, da je bila tožnici zaradi vztrajnih bolečin 30. 9. 2022 izvedena epiduralna blokada, ki je bolečine začasno umirila. Zaradi bolečinske simptomatike, pa ji je bila predlagana operacija, ki je bila uspešno izvedena 9. 1. 2023. Po operaciji so se tožnici bolečine bistveno zmanjšale. Ključna je ugotovitev, da je kronična motnja delovanja analnega sfinktra, glede na vso dokumentacijo, posledica poškodbe periferne inervacije mišice zapiralke anusa ob porodu v letu 2005 in ne degenerativne okvare hrbtenice. Svojo ugotovitev je oprl na opisane nevrološke statuse in izvide MR. Sama hernija na nivoju spodnje ledvene hrbtenice je povzročala v prvi vrsti bolečinski sindrom in ni pomembno zaznavno okvarila mišične funkcije spodnjih udov, zato tudi povezava s sfinktersko motnjo in hernijo ne more biti utemeljena.
Neutemeljen mora ostati nosilni pritožbeni očitek, da je morala tožnica opraviti operacijo izven sistema javne mreže, ker je ostala brez osebne zdravnice, saj so bile zaradi boljše dostopnosti do izbranega osebnega zdravnika v splošnih ambulantah in dispanzerjev za otroke in šolarje, že v letu 2022 ustanovljene ambulante, v katerih bi si lahko osebnega zdravnika izbrale zavarovane osebe, ki niso imele izbranega osebnega zdravnika. Ambulante za neopredeljene pa so začele z delovanjem s 1. 1. 2023. Glede vprašanja izstopa iz javne zdravstvene mreže je svoje stališče zavzelo tudi Vrhovno stališče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 273/217 z dne 15. 8. 2018.