lastninjenje in privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - prazna družinska hiša - subjektivna merila glede primernosti drugega stanovanja
Revizija se napačno sklicuje na 148.čl. SZ. To je prehodna določba, ki nima samostojnih razlogov za upravičenost odklonitve prodaje stanovanja. To vprašanje ureja drugi odst. 128.čl. SZ. Zato je treba določbo 148.čl., ki govori o odklonitvi prodaje, razlagati v povezavi z drugim odst. 128.čl., kar pomeni, da je pomembno vprašanje primernosti lastnega stanovanja in je od tega odvisno, ali lastnik utemeljeno odklanja prodajo stanovanja ali ne.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02703
ZD člen 25, 163, 214.ZNP člen 1, 1/2, 34. ZPP (1977) člen 382, 382/3, 389, 389/2, 400, 400/2.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem postopku - revizija zoper sklep o dedovanju
Z revizijo izpodbijani sklep je sodišče izdalo v zapuščinskem postopku, ko je odločalo o pritožbi proti sklepu o dedovanju in ob tem tudi odločilo o revidentkini zahtevi, da se ji prizna nujni delež. O tem vprašanju se odloča v zapuščinskem postopku (214. člen v zvezi s 25. in naslednjimi členi zakona o dedovanju - ZD). Odločeno je bilo torej ne le v okviru zapuščinskega postopka, marveč tudi o samem predmetu odločanja v takšnem postopku.
V obravnavanem primeru gre torej za revizijo, ki je bila vložena proti odločbi v postopku, v katerem ni dovoljena, in zato jo je sodišče zavrglo kot nedovoljeno (392. člen in drugi odstavek 389. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
Tožbenih navedb, da bo po razgrnjenih osnutkih bodočih predpisov izdano lokacijsko dovoljenje, sodišče ne more upoštevati, ker se upoštevajo v času izdaje prvostopne odločbe veljavni predpisi po 54. čl. ZUN. Po 1. odstavku 19. člena odloka dopolnilna gradnja ni dovoljena do sprejetja zazidalnega načrta.
Ker je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja tudi izkazana pravica do razpolaganja z nepremičnino in ker ta lahko zaradi določbe 1. odstavka 88. člena zakona o denacionalizaciji postane v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sporna, je treba denacionalizacijskemu upravičencu ali njegovemu pravnemu nasledniku priznati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja položaj stranke, saj sicer ne bi mogel učinkovito varovati pravic, ki mu gredo po določbah ZDen.
status civilnega invalida vojne - bolezen - cepljenje
Rok iz 13. člena zakona o civilnih invalidih vojne je materialni zakonski rok, zato je s potekom tega roka stranka izgubila pravico za priznanje statusa in pravic CIV na podlagi okvare organizma zaradi bolezni.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Zlom obeh kosti desne noge v podgoleni ni bil enostaven, povezan je bil z dalj časa trajajočimi bolečinami različne moči, zahteval pa je celo ustrezno operacijo s spremljajočimi nevšečnostmi in imobilizacijo noge. Zmanjševanje dosojene odškodnine iz tega naslova zato ne prihaja v poštev. Tudi primerjava višine tako dosojene odškodnine z odškodninami v drugih primerih nikakor ne utemeljuje zahtevane korekcije. Gre za uporabo objektivnih primerjalnih meril, ki glede na različne razmere v času opredelitve višine odškodnine odpravljajo učinke padca vrednosti denarja. Tudi odškodnina za prestani strah za izid zdravljenja in za duševne bolečine zaradi vidnega defekta desne noge sta vrednostno v okviru odškodnin, ki so bile že prisojene v podobnih primerih.
Zamudne obresti delijo usodo glavne obveznosti. Zato se zamudne obresti obračunajo in odpišejo le od tistih obveznosti, za katere zakon določa, da se lahko obračunajo in odpišejo. Zaradi pomanjkljive obrazložitve izvira zamudnih obresti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se sodišče ni moglo spuščati v presojo možnosti posameznega odpisa (2. odst. 39. čl. ZUS).
Agencija za trg vrednostnih papirjev - postopek odločanja - uporaba ZPP - udeleženec v postopku - postopek s pritožbo
ZTVP nima določbe, po kateri bi bil lahko udeleženec pritožbenega postopka izdajatelj odločbe. Zato Borza nima pritožbe zoper odločbo, s katero je Agencija odločila o ugovoru udeleženca zoper sklep Borze.
glasovalna pravica v d.o.o. - dodatni glasovi ne glede na vložen kapital
Osnovno načelo pri urejanju razmerij pri upravljanju v d.o.o. je načelo svobodne volje družbenikov, ki pride do izraza v družbeni pogodbi. To načelo izhaja tudi iz določila prvega odstavka 438. člena ZGD, da se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega izvrševanja, določijo z družbeno pogodbo, če zakon ne določa drugače (zakon pa v zvezi z glasovalno pravico nima drugačnih - prisilnih določb). Zato veljajo določbe spornega člena družbene pogodbe o tem, da se družbeniku prizna še en glas za vsakih 1.000 m3 kupljenega zemeljskega plina. Napačna je razlaga revidenta, da to ni zakonito zaradi določila prvega odstavka 440. člena ZGD, po katerem "vsakih dopolnjenih 10.000 tolarjev osnovnega vložka daje družbeniku en glas" in da "družbena pogodba lahko določi, da imajo nekateri družbeniki večje število glasov na vsakih 10.000 tolarjev osnovnega vložka ali da je glasovalna pravica nekaterih družbenikov omejena". Kot že navedeno, lahko družbeniki v družbeni pogodbi sami določijo kriterije za število glasov oziroma tudi za eventualne dodatne glasove ne glede na delež v osnovnem vložku. Citirana določba prvega odstavka 440. člena je samo dispozitivnega značaja, kar še posebej pove ZGD v drugem odstavku 438. člena, da "kolikor družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju družbe, se uporabljajo določbe 439. - 444. člena tega zakona".
Zakon o obligacijskih razmerjih v četrtem odseku obravnava pod naslovom neveljavnost pogodb tako nične pogodbe (člen 103 do 110) kot izpodbojne pogodbe (člen 111 do 117). Glede na tako ureditev so torej po ZORu neveljavne pogodbe tako nične kot izpodbojne. Tako po pravni teoriji kot sodni praksi se je za absolutno neveljavne pogodbe ustalil termin ničnih pogodb, medtem ko sta pravna teorija in sodna praksa pri relativno neveljavnih pogodbah manj dosledni ter uporabljata zanje tako pojem (relativne) neveljavne pogodbe kot izpodbojne. Posledica zadnje navedene nedoslednosti je ta, da se sicer čeprav poredkoma še sedaj oblikujejo tožbeni zahtevki tako, da se v primerih uveljavljanja izpodbojnosti pogodb zahteva ugotovitev neveljavnosti le-teh namesto razveljavitve. Pri tem je opozoriti, da vrsta pravnih teoretikov zastopa stališče, da lahko prizadeta stranka sama s svojo na sopogodbenika naslovljeno izjavo razveljavi pogodbo ter da sodišče v morebitnem sporu zgolj ugotovi, da je stranka imela pravico izpodbiti posel ter je zato sama sodba le deklaratorna. Odločitev nižjih sodišč ima tako pravno teoretično oporo, ki pa ni v nasprotju z duhom in črko zakona (to je določb zakona o obligacijskih razmerjih, odseka o neveljavnosti pogodb). Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da s sodbama sodišč druge in prve stopnje tudi glede načina odločitve materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS20421
ZKP 1994 člen 4, 18/1, 148, 148/2, 164, 266.KZ člen 17, 127, 127/1.
predkazenski postopek - izvedenstvo - umor - naklep
1) Stališče v zahtevi, da organi za notranje zadeve ne bi smeli obsojencu odrezati nohtov in izčesati las zaradi pridobivanja dokazov, češ da sme v skladu z 266. členom ZKP, ki ureja osebni pregled, to storiti le izvedenec, je zmotno. V fazi odkrivanja storilca kaznivega dejanja lahko organi za notranje zadeve opravijo telesni pregled osumljenca in drugih oseb zaradi ugotovitve in zavarovanja sledov in drugih dokazov na podlagi 1. odstavka 148.
člena ZKP. Telesni pregled obsojenca je tudi sicer opravila zdravnica, kriminalisti so mu le izčesali lase in odrezali nohte zaradi morebitnih sledov, koristnih za ugotovitev, ali prihaja obsojenec v krog možnih storilcev. To je bilo opravilo, ki je bilo v smislu 1. odstavka 148. člena ZKP potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in torej ni bilo opravljeno protizakonito.
2) Mnenje zahteve, da bi morali organi za notranje zadeve obsojenca poučiti o pravicah po 4. členu ZKP in smiselno, da ni dolžan izročiti svojih oblačil kot dokazna sredstva, v nasprotnem pa so oblačila prepovedan dokaz, je zmotno. Obsojenec je izročil svoje spodnje hlače in svojo ruto, ko mu ni bila odvzeta prostost na podlagi 157. člena ZKP, zato ga ni bilo treba opozoriti na pravice osumljenca v skladu s 4. členom ZKP, glede zasega dokaznih sredstev pa organi za notranje zadeve niso dolžni nikogar obveščati, da jih niso dolžni izročiti, saj bi bil tak pouk v očitnem nasprotju z določbami 1. in 2. odstavka 148. člena in 1. odstavka 164. člena ZKP.
Tožena stranka je pravilno v skladu z 242. členom ZUP odpravila odločbo organa prve stopnje o priglasitvi del, ker organ prve stopnje v postopku ni ugotavljal in grafično izkazal, v katerem območju (planske celote) leži prizadeta parcela in ali se ujema s podatki PUP, zaradi česar tožena stranka ni mogla preveriti, ali sta bila izpolnjena pogoja iz 2. odstavka 62. člena ZUN.
roki - računanje rokov - če je zadnji dan roka dan, ko se pri sodišču ne dela - pravočasnost vloge
Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta sodišči prve in druge stopnje, ki sta toženčev ugovor proti plačilnemu nalogu zavrgli kot prepozen, kršili določbo 4.odst. 112.čl. ZPP. Po tej določbi se v primeru, če je zadnji dan roka dan, ko se pri sodišču ne dela, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je toženec prejel plačilni nalog dne 11.7.1995. Za vložitev ugovora je imel na razpolago osemdnevni rok. Zadnji dan roka je bil 19.7.1995. Ker je ta datum v času, ko se po 3.odst. 83.čl. Zakona o sodiščih šteje, da sodišče ne dela, bi se iztekel rok za ugovor s pretekom prvega prihodnjega delavnika, t.j. 16.8.1995.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za obrambo države
Nevarnost za državo v smislu 8. točke 10. člena v zvezi s 3. odstavkom 40. člena ZDRS, ki izhaja iz tožnikovega služenja v tujih oboroženih silah, ne pomeni nevarnosti zgolj v obdobju služenja v tuji vojski, marveč se po naravi stvari razteza tudi na čas po prenehanju služenja v tuji vojski.
plačilo carine - zamudne obresti - razlogi za zamudo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Upravni organ je v pritožbenem postopku dolžan presoditi vse dokaze, ki jih je stranka predložila v dokaz, da je svojo denarno obveznost pravočasno poravnala, kar pomeni, da dokaznega sklepa ne more sprejeti le na podlagi povratnice.
Pravna razmerja pri odstopu pogodbe iz 145. člena ZOR je treba obravnavati kompleksno kot pogodbeno voljo strank, da vstopi v pogodbo, sklenjeno med dvema pogodbenima strankama, namesto ene pogodbene stranke tretja oseba. Toda ta vstopa v pogodbe s pravicami in tudi pogodbenimi dolžnostmi, ne pa le s pravicami.
Obveznosti tretja stranka ni mogla prevzeti, saj bi za prevzem dolga po prvem odstavku 446. člena ZOR bila potrebna privolitev v omenjenih zavarovalnih pogodbah. Zato pogodba o odstopu dvostransko odplačne pogodbe tudi ne more predstavljati pravnega naslova samo za odstop terjatve.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - zapadlost zahteve za odkup
Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, pač pa o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Zato je očitno, da ne more veljati rok s končnim datumom 19.10.1993 tako za vložitev zahteve kot tudi za vložitev tožbe. Upoštevati je namreč treba določbo 117. člena, po kateri je predhodna zahteva nujen del postopka za uveljavljanje odkupa, ki daje lastniku stanovanja 30 dni časa za sklenitev pogodbe. Zaradi tega določbe 123. člena SZ ni mogoče interpretirati tako, da bi se štelo, da določa prekluzivni rok, v katerem mora biti vložena tožba, pač pa je to določba, s katero je postavljen prekluzivni rok za vložitev zahteve po 117. členu SZ. Kadar je bila ta zahteva vložena pravočasno, je nato mogoče nakup zahtevati s tožbo v splošnem zastaralnem roku.
Nedopustno ravnanje je poseg v pravico ali pravno zavarovan interes. Takega posega v pravno zavarovan interes tožeče stranke pa v toženkinem ravnanju ni mogoče zaslediti. Med strankama ni spora o tem, da za toženko v razmerju do tožeče stranke niso bile dogovorjene nobene pogodbene obveznosti, ki bi jo omejevale v njeni pravici do proste izbire zaposlitve.
Če toženka poslovne zveze, ki jih je vzpostavila v času zaposlitve pri G., izkorišča tudi pri sedanjem delu v drugem podjetju, to njeno ravnanje samo po sebi ni poseg v pravno zavarovan interes tožeče stranke, čeprav bi bila zaradi tega tožeča stranka prikrajšana pri marži, ki jo je ustvarjala z udeležbo pri izvoznih poslih. Kolikor bi šlo za dejanje nelojalne konkurence, bi lahko tožeča stranka zahtevala povračilo škode ob predpostavkah, ki jih vsebuje Zakon o varstvu konkurence (Ur.l. RS, št. 18/93). Po določbi 2.čl. velja ta zakon le za pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost (podjetja). Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da se določbe tega zakona o prepovedi nelojalne konkurence ne nanašajo na toženko, ki ni samostojna podjetnica, ampak je v delovnem razmerju pri drugem podjetju.
V okoliščinah, ko je posameznik, ki se zaveda nevarnosti poškodb z vojaškim materialom, ki ga je kot zapuščenega našel in prenesel, da ga uporabi za določen namen (ali da namenoma poškoduje koga drugega ali da ga priložnostno uporabi, pa pri tem zaradi neprevidnosti nastane nehotena škoda), nastala škoda, ni mogoče šteti kot posledico zapuščenega vojaškega materiala v smislu 2. odstavka 2. člena ZCI.
sklenitev pogodbe - podlaga - dopustna podlaga - ničnost pogodbe zaradi podlage - nagibi za sklenitev pogodbe - navidezna pogodba
Tožniku ni uspelo dokazati, da je bila pogodba sklenjena z namenom, da se izigra njega, niti, da je bila sklenjena pogodba med toženkami le navidezna. Tako ni bilo mogoče ugoditi tožnikovemu zahtevku iz razlogov, na katere ga je opiral. Sodišči sta pravilno uporabili določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na nedopustno podlago pogodbe in na navidezno pogodbo (čl. 51 - 53 in čl. 66).