TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 227/2002 z dne 8. 4. 2003 se zavrne.

Po presoji Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 69/2005) možnost kaznovanja za žaljive vloge v pravdnem postopku ni v neskladju s pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave. Ustavno sodišče je poudarilo, da sodnik s kaznovanjem ne odloča v lastni zadevi, zato njegova odločitev ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pojasnilo je tudi, zakaj posebni razlogi nujnosti takojšnjega odgovora na ravnanje, ki lahko ogrozi ugled in avtoriteto sodišča, upravičujejo ureditev, da se o kaznovanju stranke odloča že v okviru pravdnega postopka. Na enake oziroma podobne očitke, ki jih pritožnica navaja v ustavni pritožbi in na katere je Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi že izčrpno odgovorilo, zato ni treba ponovno odgovarjati. V obravnavani zadevi po presoji Ustavnega sodišča do kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin pritožnice ni prišlo. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili in obrazložili, da so navedbe, zaradi katerih je bila kaznovana, žaljive in so takšne, da lahko ogrozijo ugled in avtoriteto sodišča. Ob tem pa te navedbe niso takšne, da bi bile zaradi varstva koristi stranke nujne oziroma koristne, in tudi po vsebini ne gre za očitke, ki jih pritožnica ne bi mogla izraziti na dostojen način. Kritiko sodne odločbe je vedno mogoče podati na način, ki hkrati ne zmanjšuje ugleda sodišča ali celotnega sodstva in ki ne pomeni osebnega napada na sodnika. Ker so bili sporni pritožbeni zapisi podani v zvezi s pisanjem zapisnika, ni odveč opozoriti, da je naloga stranke, da zapisniku ugovarja ob njegovi sestavi (drugi odstavek 124. člena Zakona o pravdnem postopku), vendar pritožnica tega ni storila. Tudi iz tega razloga ni razvidno, v čem naj bi ostri in objektivno žaljivi zapisi v pritožbi v zvezi s pisanjem zapisnika oziroma potekom glavne obravnave lahko pripomogli k obrambi pravic stranke. Iz vseh navedenih razlogov odločitev sodišč o nedopustnosti omenjenih izjav pritožnice ne pomeni kršitve pravice do izjavljanja pred sodiščem po 22. členu Ustave, pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave in pravice do varstva dostojanstva v postopkih pred sodiščem po 21. členu Ustave.