TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15 in 11/18) se razveljavi, kolikor se odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kadar gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom.   Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do drugačne zakonske ureditve oziroma najkasneje do izteka roka iz prejšnje točke izreka sodišča odločajo o predlogu za odlog izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, po drugem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju tako, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera dosežejo pravično ravnovesje med interesi upnika in dolžnika. Navedeni predlog za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je dovoljeno podati najkasneje 14 dni pred datumom izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, razen če so posebno upravičeni razlogi nastali kasneje ali je bil dolžnik onemogočen, da bi podal predlog za odlog v navedenem roku.   Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 2281/2016 z dne 12. 8. 2016 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 3191 In 1579/2005 z dne 26. 5. 2016 se razveljavita v delu, v katerem je predlog za odlog nad tremi meseci zavrnjen, in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Namen odloga izvršbe v drugem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe z izpraznitvijo in izročitvijo stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, zaradi obstoja posebno upravičenih razlogov za dolžnika predstavljalo nedopustno trdoto, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami ter bi lahko nasprotovala zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva in bi odrekala sleherno skrb za človeka. Vendar je presoja sodišča o odlogu izvršbe iz tega razloga v pomembnem delu onemogočena zaradi zakonskih omejitev, in sicer: (1) obdobja, za katero je mogoče odložiti izvršbo (najdlje za tri mesece), in (2) odloga na zgolj enkrat. Ustavno sodišče ne more na splošno presojati, kaj je ustavnopravno še sprejemljiv obseg pravice do sodnega varstva upnika na eni strani v primerjavi s pravico dolžnika do telesne celovitosti iz 35. člena Ustave na drugi strani. Vendar to ne pomeni, da izpodbijani del določbe ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov. Zakon v izpodbijanem delu drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju onemogoča sodišču, da bi opravilo presojo glede na vse okoliščine primera. Izpodbijani del te določbe na ta način spodkoplje uresničitev namena odloga – to je omogočiti varstvo dolžnikovega položaja v tistih izjemnih primerih, ko bi invazivnost izpraznitve in izročitve nepremičnine nasprotovala doseženim civilizacijskim vrednotam in zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva ter bi odrekala skrb za človeka. Zato izpodbijana omejitev ni stvarno povezana s predmetom urejanja in kot taka ni razumna. Drugi odstavek 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je v delu, v katerem odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kolikor se nanaša na izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, v neskladju s pravico do telesne celovitosti iz 35. člena Ustave. Ker izpodbijani sodni odločitvi v delu, v katerem je bil predlog za odlog izvršbe nad tremi meseci zavrnjen, temeljita na drugem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki ga je Ustavno sodišče delno razveljavilo, je bila pritožnici z izpodbijanima sodnima odločbama kršena pravica iz 35. člena Ustave.