TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

V določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 - ur.p.b., 2/04 in 36/04 - ur.p.b.) se razveljavita besedi "fizični osebi" ter besedilo "pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku ali odvetniku pa do 1,000.000 tolarjev". Določbe petega do sedmega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku se razveljavijo. Določba 109. člena Zakona o pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo.

Prepoved žaljivih vlog po 109. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Zato pri 109. členu ZPP ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja. Seveda pa mora na vse zgoraj navedene vidike v vsaki konkretni zadevi pri uporabi obravnavane zakonske določbe paziti tudi sodišče. Pri tem je po eni strani treba upoštevati, da okoliščina, da gre za izjavljanje, ki je dano ob priložnosti obrambe pravic pred sodiščem, govori v prid večje tolerance. Vendar pa je po drugi strani treba upoštevati poseben pomen, ki ga ima zaupanje v sodstvo in spoštovanje avtoritete sodišč za to, da sodna veja oblasti lahko uresniči svoje naloge. Ko gre za kaznovanje po 109. členu ZPP, konkretni sodnik ni "žrtev" in z odločanjem po 109. in 11. členu ZPP ne varuje lastne časti in dobrega imena. Če gre za poseg v njegovo čast in dobro ime, ima seveda sam možnost uveljavljati varstvo prek institutov kazenskega in odškodninskega prava. Upoštevaje ta cilj in smisel kaznovanja po 109. členu ZPP (v zvezi z 11. členom ZPP) se izkaže, da ne drži očitek, da sodnik (če seveda pravilno razume 109. člen ZPP in pravilno obrazloži sklep o kaznovanju) odloča v zadevi, v kateri je bil sam žrtev oziroma oškodovanec. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju s pravico do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ureditev kaznovanja po 11. členu ZPP, predvsem glede zaporne kazni, ki lahko za fizično osebo doseže 30 dni, za (med drugim) odvetnika pa kar 100 dni, očitno dosega takšno stopnjo, ki bi utemeljila sklep, da gre za odločanje o kazenski obtožbi (za kar bi morala biti zagotovljena vsa procesna in materialnopravna jamstva glede kazenskega postopka in glede kaznivih dejanj). Očitno je, da ureditev kaznovanja - ne sama po sebi, pač pa zaradi višine zagroženih kazni, v 11. členu ZPP (torej v okviru pravdnega postopka) ni v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 23. člena Ustave in iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in glede jamstev v kazenskem postopku. V neskladju z Ustavo je zato, ker določa tako visoke kazni, ki narekujejo sklep, da gre za odločanje o kazenski obtožbi in bi zato morala biti izpolnjena vsa procesna jamstva glede kazenskega postopka tudi po 29. členu Ustave. Pri kaznovanju za žaljive vloge je primaren že simbolen pomen kaznovanja, ki naj zagotovi takojšen odgovor sodišča na ravnanje, ki lahko ogrozi tek sodnega postopka in avtoriteto sodstva. Ker hkrati velja, da kaznovanje za žaljive vloge po 109. členu ZPP ne preprečuje kazenskopravne odgovornosti, o kateri se lahko odloča v kazenskem postopku, ni stvarnega razloga, da so zagrožene kazni v 11. členu ZPP visoke (in hkrati neprimerno visoke glede na kazni, ki jih ob upoštevanju vseh jamstev kazenskega postopka in ob drugačnem namenu kaznovanja lahko izreče sodišče za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu Kazenskega zakonika). Pojem "žalitve" je v teoriji in v sodni praksi tudi že dovolj konkretiziran, ne le na področju kazenskopravnih zadev, pač pa tudi v zvezi z odškodninskimi zahtevki za duševne bolečine zaradi žalitve časti in dobrega imena in tudi zato ni mogoče govoriti o njegovi neopredeljenosti. Enako velja tudi za opredelitev morebitnih razlogov za izključitev protipravnosti.