TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Tako je (tudi) odločanje upravnih organov v upravnih zadevah z vidika miselnega procesa podobno ali celo enako miselnemu procesu sodnika. In zato vsaka zmotna ugotovitev dejanskega stanja ali drugačna razlaga pravnega predpisa (tudi v teh primerih), tako po stališču sodne prakse, kot pravne teorije, še ne pomeni protipravnega ravnanja.

Tudi ustaljena sodna praksa s protipravnostjo ravnanja državnega organa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, ki se kaže zlasti kot: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; opustitev ugotavljanja lastništva stanovanja, ki je v izvršbi predmet izvršbe; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka); vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost (npr. postopek pridržanja v psihiatrični organizaciji).

Pritožnica meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče presoditi, ali je bil njen zahtevek za revizijo postopka javnega naročanja utemeljeno zavrnjen ali ne. Preizkus protipravnosti pa ne more pomeniti izčrpne in podrobne analize izvedbe postopka javnega naročanja, primerjave dokazov in njihove ocene, kot to želi pritožnica. Če bi sledili njeni logiki, bi to povzročilo, da bi sodišče na enak način kot DRSC in DKOM presojalo pravilnost izbire v postopku konkretnega javnega naročila. Slednje v tem odškodninskem sporu, kjer se ugotavlja obstoj protipravnosti in ne pravilnost ravnanja državnih organov, ni njegova naloga.

O odločanju v nasprotju z izrecno zakonsko določbo bi bilo mogoče govoriti, če bi zakon izrecno in jasno urejal način uporabe določb o reševanju predhodnih vprašanj v postopkih javnega naročanja. ZRPJN pa prav nasprotno napotuje (ne na neposredno, ampak) na smiselno uporabo določb ZPP, kar pomeni uporabo določb v obsegu in na način, ki ustreza naravi pravnega razmerja, ki naj se z uporabo teh določb uredi. In prav to sta v postopku izbire najugodnejšega ponudnika storili DRSC in DKOM, ko sta se glede ugotavljanja obstoja spornih obveznosti izbranega ponudnika v svojih odločbah postavili na stališče, ki predstavlja eno od možnih razlag zakona, da v reviziji postopka javnega naročanja, ki temelji tudi na načelu hitrosti postopka, zadošča ugotavljanje verjetnosti obstoja sporne terjatve in da DKOM utemeljenosti sicer sporne terjatve ne more presojati namesto sodišča.