izvršba na podlagi verodostojne listine - izpisek iz poslovnih knjig - presoja verodostojnosti - dovolitev izvršbe
Naloga sodišča prve stopnje v fazi dovolitve izvršbe na podlagi verodostojne listine je, da oceni ali predlogu za izvršbo priložena listina ustreza zahtevanim standardom izpiska iz poslovnih knjig kot izhajajo iz ZIZ in računovodskih standardov. Izvršba se na podlagi 1. odst. v zvezi z 2. odst. 23. čl. ZIZ torej dovoli na podlagi verodostojne listine, ki takšnim standardom ustreza, in sicer ne glede na to, na kakšni podlagi je terjatev nastala in bila vpisana v poslovno knjigo.
Tožena stranka je zatrjevala, da je iztoževane zneske plačala, pri tem pa je treba upoštevati, da ni na strani tožene stranke le dokazno breme glede tega, da je zneske, ki jih je bila dolžna tožeči stranki, dejansko plačala, ampak mora sama dokazati tudi, kdaj jih je plačala.
Sodišče prve stopnje je sklep o nagradi za delo stečajne upraviteljice izdalo po stečajni sodnici, glede na določilo 1. odst. 74. člena ZPPSL pa je za določitev nagrade za delo stečajnega upravitelja določena pristojnost stečajnega senata. Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe (sklepa) v škodo stranke, ki se je pritožila.
ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 339, 339/2-14, 339, 339/2-14.
bistvena kršitev
Dolžnica, kateri so se stroški naložili, ima pravico da izve za kakšne stroške gre in v kakšni višini so priznani ter da ima tako tudi sama možnost preveriti utemeljenost take sodne odločitve.
ZGD člen 394, 394/2, 394, 394/2. ZFPPod člen 27, 27/4, 27, 27/4.
izbris pravne osebe iz registra - nadaljevanje izvršbe
Po 2. odst. 394. čl. ZGD lahko upnik uveljavlja svojo terjatev zoper aktivne družbenike v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. V zvezi s tekom navedenega enoletnega roka je potrebno upoštevati, da je bilo s sklepom Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-60, z dne 23.05.2002, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 50/2002, z dne 07.06.2002, odločeno, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča RS zadrži izvrševanje 3. poglavja ZFPPod, pri čemer v času zadržanja ne teče zastaranje terjatev, ki imajo podlago v 4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod.
Sodišče prve stopnje mora torej v pravdi, v kateri ni izkazan namen razpolagati z zahtevki, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, raziskovati le tista dejstva in izvajati le tiste dokaze, ki so jih navajale oziroma predlagale stranke same. Stranke same torej postavijo sodišču prve stopnje v pravdnem postopku trditveni in dokazni okvir, na katerega je sodišče vezano.
Glede na določila ZTVCP je sodišče prve stopnje pravilno očitalo tožnici, da ob situaciji v prometu, ko je bilo pred njo drugo vozilo, za katerega ni bilo dokazano, da je dajalo znak za zavijanje v levo, glede na njegovo majhno hitrost in ob dejstvu, da je bil odcep na levo naprej od tega mesta, ne bi smela tega vozila prehitevati po desni.
Zmotno pa je ocenilo težo njene kršitve, ki je hujša, zato je delež njene odgovornosti 70 % namesto 50 %.
Ključno v zadevi je, ali bi tožnik ob skrbnosti povprečnega človeka lahko presodil, ali je bila vožnja z zavarovancem tožene stranke tvegana. Mogoče bi bilo skrbnost tožnikovega ravnanja oceniti le na podlagi upoštevanja vseh okoliščin, v katerih je tožnik prisedel v vozilo zavarovanca tožene stranke, odvisna je torej od tega, ali so soudeleženci nesreče pred tem skupaj prebili večer, ali so uživali alkohol itd.