odpoved delovnega razmerja - vinjenost na delu - odklonitev alkotesta - hujša kršitev delovne obveznosti
Podana izredna odpoved PZ delodajalca delavcu, ki je bil na delovnem mestu vinjen, ni nezakonita zgolj zato, ker delodajalec ni imel posebnega pravilnika o ugotavljanju alkoholiziranosti delavcev. Ker je delavec dvakrat odklonil alkotest, je delodajalec to okoliščino ustrezno ugotovil s pričami.
Izpodbijani sklep v zvezi s stroški oprave rubeža dne 25.08.2003 ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, t.j. ali je dolžnik zatrjevano poravnavo dolga izkazal izvršitelju z originalno listino o plačilu oz. ali so bili izpolnjeni pogoji, ko takšna listina ni potrebna, kot tudi ali naj bi bil dolg upniku poravnan po izdaji akta o določitvi izvršitelja, kar vse je pogoj za to, da izvršitelj rubeža ne opravi oz. z opravo tega izvršilnega dejanja počaka.
ZOR člen 606, 606/1, 606/2, 606, 606/1, 606/2. ZPP člen 339, 339/2-14, 339, 339/2-14.
pogodba o delu
Če je tožeča stranka toženo stranko na napake opozorila in je tožena stranka dala tožeči stranki navodila, naj z deli nadaljuje, je po 2.odst. 606.čl. ZOR prevzemnik del, to je tožeča stranka, dolžan ravnati po zahtevi naročnika, lahko pa pogodbo razdre v primeru, če je očitno, da material ni primeren za naročeno delo, ali če bi izdelava iz zahtevanega materiala lahko škodila prevzemnikovemu ugledu. To pomeni, da je razdrtje pogodbe le možnost, ki jo prevzemnik del lahko izkoristi, ne pa obveznost.
Sodišče prve stopnje mora torej v pravdi, v kateri ni izkazan namen razpolagati z zahtevki, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, raziskovati le tista dejstva in izvajati le tiste dokaze, ki so jih navajale oziroma predlagale stranke same. Stranke same torej postavijo sodišču prve stopnje v pravdnem postopku trditveni in dokazni okvir, na katerega je sodišče vezano.
Pri tem pa sodišče prve stopnje o dolžnikovem predlogu sploh ni odločalo po vsebini in to z obrazložitvijo, da naj bi bil predlog nesmiseln, ker naj bi bil sklep že izveden v zemljiški knjigi. To pa ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje ne moglo obravnavati predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti po vsebini, saj za tak zaključek ni najti podlage v omenjenem določilu 3.odst. 42.čl. ZIZ.
Z oporoko z dne 14.5.1996, ki jo tožnika v tej pravdi izpodbijata, je namreč oporočiteljica T. J. razpolagala le v korist hčerke B. J., zato ima ta pravda učinek le na njene pravice. Tožeči stranki zato s tožbo ni bilo potrebno zajeti ostalih (zakonitih) dedičev po pok. T. J., saj od njihove udeležbe v postopku odločitev v tej pravdi ni odvisna.
Glede na določila ZTVCP je sodišče prve stopnje pravilno očitalo tožnici, da ob situaciji v prometu, ko je bilo pred njo drugo vozilo, za katerega ni bilo dokazano, da je dajalo znak za zavijanje v levo, glede na njegovo majhno hitrost in ob dejstvu, da je bil odcep na levo naprej od tega mesta, ne bi smela tega vozila prehitevati po desni.
Zmotno pa je ocenilo težo njene kršitve, ki je hujša, zato je delež njene odgovornosti 70 % namesto 50 %.