Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec poklical mladoletnega oškodovanca in mu večkrat zagrozil, da bo prišel k njemu domov, vlomil skozi vrata in naredil nekaj zelo hudega njemu in njegovi družini. Iz opisa dejanja tako ni razvidno, da bi obdolženec hkrati grozil dvema ali več osebam (pravna opredelitev po drugem odstavku 135. člena KZ-1), temveč da je mladoletnemu oškodovancu grozil, da bo grožnjo izvršil zoper oškodovanca in njegovo družino (torej njegove bližnje osebe).
Večkratna grožnja s posegom v intimno sfero posameznika, kjer se že po naravi stvari pričakuje zasebnost in varnost, ter napad na oškodovanca in njegove bližnje osebe, predstavlja resno zlo oziroma neugodnost, ki je bila predočana oškodovancu.
Same notranje zgradbe obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje zakon ne določa, saj je to stvar subjektivnega pristopa predsednika senata. Vendar pa mora prvostopenjska sodba vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki morajo biti logični in skladni, kar v danem primeru zlasti velja za zaznana razhajanja v izpovedi oškodovane B. B., ki v obravnavani zadevi predstavlja ključno obremenilno pričo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085806
KZ-1 člen 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 372, 372-5.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - zaslišanje prič iz tujine - pravica do učinkovite obrambe - nujna preiskovalna dejanja - objektivna nedosegljivost priče - branje izpovedbe priče - obligatorni odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - zakonski pogoji za izrek ukrepa
Nedosegljivost tujcev, ob dejstvu obdolženčeve in zagovorničine navzočnosti med njunim zaslišanjem dne 26.11.2023, je glede na vse ugotovljene okoliščine pomenila opravičljivi razlog za opustitev njunega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi.
Branje izpovedb dveh zaslišanih tujcev iz faze nujnih preiskovalnih dejanj je bilo skladno z zakonskimi, ustavnimi in zahtevami Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki v ničemer ni poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081125
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 18, 18/2, 39, 39/2, 39/2-2, 219a, 219a/2, 219a/12, 219a/14, 354, 354/1. ZGD-1 člen 263, 263/1.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - obravnava pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev dokaznih predlogov - zakonitost dokazov - listine in elektronski podatki kot dokaz - izločitev senata - bančni posli - vrednost delnice - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - sklicevanje na sodno prakso - odločba o kazenski sankciji - prekoračitev obtožbe
Tudi po oceni pritožbenega sodišča v pritožbah zagovornikov uveljavljane kršitve, ki se nanašajo na očitke glede prekoračitve obtožbe, niso podane. Objektivna identiteta obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) je pogoj za uresničevanje načela akuzatornosti in obdolženčeve pravice do obrambe. Vendar tako procesna teorija kot sodna praksa absolutne vezanosti sodbe in obtožbe nista sprejela. Merilo za presojanje objektivne identitete je po ustaljenem stališču teorije in sodne prakse razrešitev vprašanja, ali gre za drugo ali le za drugačno dejanje. Opisa očitanega kaznivega dejanja sodišče ne sme spremeniti tako, da bi šlo za drugo kaznivo dejanje, lahko pa gre za drugačno kaznivo dejanje, če je prišlo samo do sprememb nekaterih sestavin, brez spremembe bistva kaznivega dejanja in dejanje torej ni težje od tistega v obtožnici.
Že sodišče prve stopnje je povzeta pritožbena stališča, ki v jedru odražajo ugotovitve sodnega izvedenca A. A., izčrpno in pravilno ocenilo, pri čemer je njegove ključne ugotovitve glede problematiziranega nastanka obravnavnih DVD medijev v točkah 11-32 obrazložitve posebnega sklepa najprej povzelo, na tej podlagi pa v nadaljevanju opozorilo na specifično dokazno naravo in krhkost elektronskih dokazov ter v točkah 72-75 obrazložitve posebnega sklepa utemeljilo svojo oceno niza vrzeli in pomanjkljivosti ravnanja preiskovalcev v razmerju do načel in postopkov digitalne forenzike v zvezi s samim zajemom inkriminiranih elektronskih podatkov v razmerju, predvsem zagotovitve integritete le-teh in vodenju ustrezne dokumentacije. Tako se je tudi sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev sodnega izvedenca prepričalo, da sedaj v ospredje postavljeni postopek zasega elektronskih podatkov, ki naj bi bil ustno razglašen med izvajanjem, ni dokumentiran, prav tako pa skozi spisovne podatke ni najti nobenega podatka o tem, iz katere elektronske naprave predmetni elektronski dokazi z dne 22. 8. 2012 sploh izhajajo. Tako je pritrdilo upravičeni kritiki sodnega izvedenca, da postopek po sodni odredbi z dne 6. 8. 2012, zaupan v izvršitev preiskovalcem NPU, ni ne sledljiv in ne ponovljiv ter je bil kot tak v neskladju s pravili in načeli računalniško forenzične stroke ter ga v posledici neustrezne dokumentacije v podrobnosti izvedbe ni šlo preizkusiti. Prav tako je sodišče prve stopnje v celoti povzelo stališče sodnega izvedenca o vprašljivosti izvora podatkov in možnosti ugotavljanja istovetnosti ter nastanku forenzične kopije.
Zagovorniki torej prezrejo, da je sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljenim ugotovitvam in argumentaciji sodnega izvedenca brez pomislekov sledilo, pri čemer je navkljub temu, da so bili elektronski podatki po oceni sodnega izvedenca zajeti brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezno dokumentirani, pravilno zaključilo, da obravnavanim dokazom vseeno ne gre pripisati nezakonitosti na ravni dokaza, ki ga je treba iz kazenskega spisa izločiti. Vnovič je pravilno izpostavilo določbo štirinajstega odstavka 219.a člena ZKP in presodilo, da je imel zaseg za obrambo spornih DVD-jev in tam zapisanih elektronskih podatkov zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način pridobitve oziroma zaseg elektronskih podatkov bančnega strežnika ne pomeni nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice elektro podjetij od družbe C. d.o.o., ni mogoče šteti kot merodajne. Tak dokazni zaključek je napravilo po predhodni analizi toka prodaje obravnavanih delnic, pri čemer se je na podlagi listinske dokumentacije in izpovedb navedenih oseb jasno opredelilo do vlog oziroma povezav D. D., E. E., F. F. in obdolženega G. G. (točka 39 izpodbijane sodbe). Povezavo med družbo C. d.o.o. in E. E. je zanesljivo prepoznalo v ugotovljenem osebnem prijateljstvu med njim in D. D. ter dejstvu, da je družba C. d.o.o., ki jo je vodila D. D., s pomočjo kredita H. H. d.d. delnice najprej kupila od E. E., ta pa jih je nato v imenu družbe C. d.o.o. prodal družbi B. d.o.o., nakar je pri sklenitvi poravnave z I. d.d. nastopal še kot pooblaščenec družbe J. d.o.o., katere direktorica je prav tako D. D. (točka 30 izpodbijane sodbe). Zagovorniki obdolženega G. G. se tako sprenevedajo, ko sodišču prve stopnje očitajo, da ni raziskalo povezave med družbo C. d.o.o. in E. E., ki bi utemeljevala obravnavano kupovanje vrednostnih papirjev. Na nemerodajnost vrednosti, po kateri je družba B. d.o.o. kupila delnice od družbe C. d.o.o., je sodišče prve stopnje dodatno sklepalo tudi na podlagi okoliščin v točki 122 izpodbijane sodbe, zato zagovorniki z navedbami o financiranju nakupa delnic s strani H. H. d.d. v nasprotno ne morejo prepričati. Prav tako pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče D. D., ki se podrobnosti glede cene delnic ni spomnila, zaradi česar zagovorniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na njeno izpovedbo glede kupovanja delnic po tržni ceni. Takšno nestrinjanje zagovornikov z oceno verodostojnosti navedene priče pa tudi ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost - zastaranje kazenskega pregona - uporaba milejšega zakona - čas izvršitve kaznivega dejanja - in dubio pro reo - kršitev kazenskega zakona - zavrnilna sodba
Če naj bi obtoženec kaznivo dejanje izvršil neugotovljenega dne v daljšem časovnem obdobju, ko sta veljala dva kazenska zakona, je treba v njegovo korist šteti, da je dejanje izvršil v času veljavnosti milejšega zakona, v konkretnem primeru tistega, po katerem je kazenski pregon zastaral.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00080686
KZ-1 člen 34, 116, 116-4, 116-5. ZKP člen 76, 76/3, 269, 269/1, 276, 276/2, 402, 402/3.
poskus kaznivega dejanja umora - poziv na popravo - zavrženje obtožnice - objektivni elementi kaznivega dejanja - pripravljalna dejanja
Glede razmejitve pripravljalnih dejanj od poskusa je v slovenski kazenskopravni teoriji in praksi uveljavljena formalno-objektivna teorija, ki kot razmejitev določa točko, kjer storilec z izvršitvenimi ravnanji prične z uresničevanjem zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem preide v fazo poskusa storitve kaznivega dejanja. Če pa se ob presoji določenega kaznivega dejanja pojavi dvom o tem, ali gre zgolj za pripravljalno dejanje ali pa že za poskus, moramo ugotoviti, katera ravnanja se pri določenem kaznivem dejanju štejejo za izvršitvena. Pomanjkljivosti navedenega teoretičnega koncepta se pokažejo predvsem pri kaznivih dejanjih, ki ne vsebujejo natančnega opisa izvršitvenega ravnanja in je zato težje določiti točko, v kateri je storilec zapustil stadij priprav in začel z izvrševanjem kaznivega dejanja. V literaturi je tako zastopano stališče, ki predstavlja širitev formalno-objektivnega merila, in sicer da za začetek poskusa zadostuje že ravnanje, ki je bilo tako blizu biti kaznivega dejanja, da bi storilec dejanje lahko izvršil že v naslednjem trenutku brez nadaljnjih vmesnih ravnanj. Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja umora je tako le neposredno poseganje v človekovo življenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081500
KZ-1 člen 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - sostorilstvo - višina premoženjske koristi - posebne olajševalne okoliščine
Natančna višina premoženjske koristi, ki jo je obtoženec pričakoval, za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja ni ključna, je pa dejstvo, da se očita, da so tujci za celotno pot plačali 25.000,00 EUR, kar pomeni, da bi tudi obtoženec, ki se mu očita sostorilstvo, prejel plačilo za opravljeno nalogo.
Na podlagi pravilno opravljene dokazne ocene je sodišče prve stopnje prišlo do zanesljivih zaključkov o sostorilski vlogi obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju, kar pomeni, da je bil obtoženčev prispevek odločilen pri storitvi očitanega kaznivega dejanja in da ne gre za drugo obliko udeležbe.
V obravnavani zadevi ne gre za take (posebne) olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno obtožencu omiliti kazen zapora, kot trdi pritožnik. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju treh let, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen na spodnji meji predpisane zaporne kazni. Upoštevalo je vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine na strani obtoženca, kot tudi okoliščine samega dejanja, pri tem pravilno ni spregledalo števila tujcev, kot tudi, da je bil obtoženec za dve kaznivi dejanji že obsojen v Ukrajini, kot je obrazloženo v izpodbijani sodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078946
KZ-1 člen 143, 143/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. URS člen 38. ZVOP-1 člen 6, 6-1. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 4, 4-1.
kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - osebni podatek - telefonska številka - objava osebnih podatkov - javna objava podatkov - brez privolitve osebe - varstvo osebnih podatkov - določljivost posameznika - kršitev kazenskega zakona
Kazenski zakonik v prvem odstavku 143. člena KZ-1 množinske oblike osebnih podatkov, kot predmeta kazensko pravnega varstva, ne navaja kot omejevalni pogoj kaznivosti storilčevega ravnanja, pač pa kot blanketna norma navaja krog osebnih podatkov, ki so predmet varovanja v drugem zakonu. Zakon določa nabor osebnih podatkov, ki so s stališča varstva pravno upoštevni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00080575
KZ-1 člen 34, 115, 115/1, 135, 135/1, 135/2.
poskus uboja - nevarno sredstvo - identiteta med obtožbo in sodbo
Če sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.
kaznivo dejanje ropa - sestavljeno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - grožnja z napadom na življenje in telo - sila - odvzem tuje premične stvari - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - subjektivni element sostorilstva - izvršitvena ravnanja - dogovor za kaznivo dejanje - prekoračitev
Opis je glede na očitano kaznivo dejanje ropa storjenega v sostorilstvu v celoti sklepčen, saj je opisan odvzem premične stvari z namenom protipravne prilastitve (odvzem mobitela iz žepa in strganje torbice iz oškodovanca med njegovim pretepanjem po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni uspel in je oškodovanec za kratek čas uspel pobegniti), opisana je uporaba sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo (sprva grožnja C. C. oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi in kasneje uporabljena sila A. A. in B. B., ko sta oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, ko sta ga hotela izvleči iz lokala in ko sta ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi ter iztrganje torbice na silo), prav tako pa so opisane posamezne vloge sostorilcev (začetna grožnja in ukaz C. C. preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer bo dvignil denar ter ravnanji A. A. in B. B., ki sta oškodovanca res odpeljala na bankomat, ker pa dvig denarja ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se nanj spravila s silo in mu odtujila telefon in torbico). Res je sicer, da se je ukaz C. C. glasil na dvig denarja iz bankomata, kasneje pa do tega ni prišlo, kar posebej izpostavlja pritožnik, vendar ob tem spregleda, da sta soobtožena A. A. in B. B. glede na opis dejanja ukazu sledila in oškodovanca odpeljala na bankomat, ker pa dvig gotovine ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se oškodovanca fizično lotila in mu na silo odvzela druge vrednejše predmete.
Ravno zato, ker se obtožencem očita sostorilstvo, zadošča tudi navedba, da sta obtožena B. B. in A. A. po tem, ko jima je oškodovanec pobegnil in sta ga dohitela, slednjega pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi, ob tem pa mu je eden od njiju odtujil telefon in eden od njiju iztrgal torbico, nato pa sta oba kraj dejanja zapustila. Pri večaktnih kaznivih dejanjih za sostorilstvo zadošča sodelovanje pri enem od aktov (na primer zgolj pri uporabi sile ali izrekanju grožnje pri ropu).
Obtoženi C. C. je sodeloval v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v času uresničevanja njegovih zakonskih znakov (ob izrekanju grožnje in zahtevi po izročitvi denarja), hkrati pa so bili njegova grožnja, zahteva po izročitvi denarja in ukaz A. A. ter B. B., da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da dvigne denar tudi neločljivo povezani z nadaljnjim izvrševanjem kaznivega dejanja s strani A. A. in B. B., ko sta oškodovancu po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni bil uspešen, s silo vzela druge vrednejše predmete. Obtoženi C. C. zato ni bil zgolj napeljevalec.
V konkretnem primeru ne gre za eksces, ker sta obtožena A. A. in B. B. namesto dogovorjenega denarja iz bankomata vzela druge vredne stvari - telefon, ki ga je zlahka unovčiti in torbico, v kateri ljudje običajno hranijo denarnico z gotovino in plačilnimi karticami. "Kavza" dogovora C. C., A. A. in B. B. je bila doseči premoženjsko korist, zato takšna, sicer samovoljna sprememba predmeta tatvine ne pomeni ekscesa.
Res je prva predpostavka sostorilstva skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor za dejanje (skupni načrt), vendar pritožnika napačno menita, da bi moralo iti za vnaprejšnji in izrecni dogovor sodelujočih. Zahteva, da mora med sostorilci obstajati "dogovor" je v teoriji in praksi precej zmehčana in ni potrebno, da bi bil dogovor izrecen, temveč je lahko tudi "tih", "konkludenten" in podobno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078892
KZ-1 člen 45a, 49, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - nujnost in sorazmernost ukrepa - stopnja ponovitvene nevarnosti - ukrepi za odpravo ponovitvene nevarnosti - obteževalne in olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil
Po oceni sodišča druge stopnje odvzem telefona, ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na strani obtoženca in pomenu telefona kot sredstva za storitev kaznivega dejanja, kar oboje je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, pomeni nujen ukrep, glede na splošno znano vrednost telefona pa tudi sorazmeren ukrep.
Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).
goljufija - zakonski znaki - opis dejanja - preslepitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja - spravljanje v zmoto - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin
Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.
Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079292
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - opis kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - odločilna dejstva - pravila podjetniške presoje - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Presoja, kateri zakon je za storilca milejši, se navezuje na okoliščine konkretnega primera, katere v obravnavani situaciji določa trditev, da je obtoženi A. A. v inkriminiranem obdobju, in sicer v času od 22. 4. 2010 do 10. 5. 2010 deloval kot direktor Poslovnega centra X. pri Banki d. d., nato pa v času do 21. 9. 2012 kot namestnik direktorja Poslovnega centra Y. pri Banki d. d. s posebnimi pooblastili direktorja D. D. z dne 16. 2. 2012 in 30. 8. 2012; tako zatrjevanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza subsumpciji pod abstraktni del kazenskopravne določbe v obliki, kot je veljala pred 15. 5. 2012, ter v obliki, kot je veljala po 15. 5. 2012, saj implicira ne le očitek izvršitvenega ravnanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti v celotnem inkriminiranem obdobju, pač pa tudi očitek, da je celotno inkriminirano obdobje, glede na položaj direktorja centra oziroma njegovega namestnika, izvršitveno deloval pri njenem vodenju oziroma nadzorstvu na način, kot je opredeljeno pri posamičnih očitkih.
V obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, posebej upoštevaje ugotovitev, da se je večina odobrenih kreditov preko družbe I. vrnila v sistem Banke d. d., torej za poplačilo kreditov te družbe, je v ključnem prepoznati le razloge za ugotovitev, da je obtoženi A. A. s kreditojemalcem družbo E. v obravnavanih primerih sklenil ekonomsko neupravičen posel, kar pa v ničemer ne pojasni prvostopenjskega zaključka, da je tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi.
V takšni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča ni najti razlogov za zaključek, da je s svojim ravnanjem obtoženi A. A. tudi zlorabil svoj položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi družbi G., posebej upoštevaje, da so se kreditne sredstva, kar za sodišče prve stopnje očitno ni sporno, porabila za nakup nepremičnin, ki so ne glede na upravičenost ali neupravičenost izvedenčevih zaključkov o realnosti prevrednotenja predstavljale povečanje premoženja kreditojemalca in, v končni fazi, omogočile vzpostavitev hipoteke v korist banke.
Na podlagi jasnih stališč do izpostavljenih okoliščin bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so z gotovostjo izkazani zakonski znaki in elementi obtoženemu A. A. in B. B. očitanih (kaznivih) dejanj; torej, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki terjajo ugotovitev, da je bilo podano nasprotje interesov med obtoženim A. A. in banko ter da pri odobritvi kreditov ni ravnal v dobri veri v korist banke in, upoštevaje takrat aktualne gospodarske razmere, na primerni informacijski podlagi. In dodatno, ali so zanesljivo podana dejstva in okoliščine, ki obtoženčevo ravnanje jasno določajo kot posebej obarvano z inkriminiranim namenom in s tem razločujejo od njegovega morebiti ne dovolj skrbnega ravnanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00079129
KZ-1 člen 49, 308, 308/3. ZKP člen 304a, 304a/1, 304a/1-1, 370, 370/2.
priznanje krivde - kazenska sankcija - odmera kazni - okoliščine za odmero kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - narava in teža kaznivega dejanja - individualizacija kazenske sankcije - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
V predmetni zadevi ni prišlo do neenakega kaznovanja, ko naj bi bila obtožencu izrečena nerazumno višja kazen od kazni, ki jih sodišča izrekajo v primerljivih primerih. S citiranjem opravilne številke zadeve, označbo okrožnega sodišča, ki je izdalo odločbo in (v preteženem delu) z navedbo višine izrečene kazni, se pritožniki sklicujejo na večje število judikatov, ki pa po prepričanju pritožbenega sodišča, ob izostali natančni in kritični presoji narave in teže posameznih kaznivih dejanj ter upoštevanih obteževalnih in olajševalnih okoliščin in njihovi primerjavi z naravo in težo očitanega kaznivega dejanja in z odmernimi okoliščinami ugotovljenimi v predmetni zadevi, z vidika očitane neenakosti obravnavanja niso relevantni. Torej v tem smislu, da bi bilo zgolj na podlagi tako selektivno/pomanjkljivo/necelovito predstavljenih podatkov moč zaključiti, da v obravnavani zadevi izrečena kazen (ki je bila odmerjena pod zakonsko določen minimum) pomeni neenako obravnavanje obtoženca, v primerjavi z ostalimi storilci kaznivih dejanj in da je iz tega naslova podana kršitev 14. člena Ustave RS, kar pa sodišče druge stopnje glede na razloge izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje udejanilo načelo individualizacije kazenske sankcije, zavrača.
Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.
Pri kaznivem dejanju goljufije mora biti storilcu dokazano, da je ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. V opisu dejanja morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je imel storilec ob sklenitvi posla goljufivi namen. Teh okoliščin ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem okoliščin, ki so nastopile kasneje, saj te za presojo obstoja goljufivega namena ob sklenitvi posla niso ključne. Navedbe, kot na primer "že plačanega blaga ni dobavil; niti delno ni vrnil prejetega denarja; je postal nedosegljiv", lahko sicer dodatno utrjujejo goljufivi namen storilca, ne morejo pa te okoliščine nadomestiti okoliščin, ki morajo biti ugotovljene v času sklenitve posla in biti v izreku sodbe v opisu dejanja jasno navedene. Šele v takšnem primeru lahko gre za kaznivo dejanje goljufije in ne zgolj za neizpolnitev civilnopravne zaveze.
KZ-1 člen 262, 262/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje dajanja podkupnine - posredovanje pri podkupovanju - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - pomoč pri storitvi kaznivega dejanja - subjektivni element sostorilstva - sostorilstvo - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Obtožencu se očita (tako v obtožnici kot v izreku prvostopenjske sodbe), da sta skupaj s L. L. v zvezi s tehničnim pregledom vozila uradnima osebama tehničnima preglednikoma D. D. in E. E. izročila denar kot nagrado v znesku 10 EUR in sicer na način, da je L. L. na predlog B. B. denar vložila v prometno dovoljenje, ki ga je slednji nato izročil D. D. zato, da sta tehnična preglednika opravila tehnični pregled na način, da sta namenoma spregledala taksativno naštete napake, prav tako vozila nista pregledala v celoti, česar v zapisnik o tehničnem pregledu nista vpisala ali nista pravilno vpisala, nato pa v zapisniku o tehničnem pregledu potrdila, da je vozilo tehnično brezhibno, čeprav ni bilo in zato ne bi moglo in smelo uspešno opraviti tehničnega pregleda, prejeto nagrado pa sta si tehnična preglednika tudi razdelila. Glede na takšen opis sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da se obtožencu očita, da je tehničnemu pregledniku dejansko izročil (dal) denar (nagrado, korist) z namenom, da tehnična preglednika (uradni osebi) tehničnega pregleda vozila L. L. (uradnega dejanja) ne opravita po predpisih, temveč vozilo kot brezhibno "spustita čez tehnični pregled" in so s takšnim opisanim ravnanjem konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja dajanja podkupnine. Obtoženi je namreč glede na opis dejanja podkupnino izročil neposredno v roke tehničnemu pregledniku D. D. in je torej opisano sostorilstvo in ne zgolj pomoč.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078943
URS člen 20, 20/1, 22, 23, 25, 29. ZKP člen 2, 5, 16, 17, 184, 184/1, 184/2, 184/3, 201, 201/1, 201/1-3, 272, 272/2. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
podaljšanje pripora - ponovitvena nevarnost - pravica do obrambe - obtožnica - nezakonito pridobljen dokaz - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora.
Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov.
Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno nabavil prepovedano drogo, prav tako nima sredstev za njihovo nadaljnjo prodajo. Nevarnost ponovitve se namreč ne nanaša nujno na ponovitev kaznivega dejanja v točno določeni obliki, torej z istimi soobdolženci oziroma v istem izvršitvenem načinu, temveč na ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja oziroma dejanja, ki je z obravnavanim v neki smiselni vsebinski zvezi.
Kršitve pravice do vpogleda v spis ni mogoče enačiti z neposredovanjem celotnega spisa obdolženčevi obrambi in nezmožnostjo izdelave kopij.