Glavna obveznost je tista obveznost, zaradi katere sta pravdni stranki sklenili pogodbo in z izpolnitvijo katere se je uresničil njen namen (causa) ter realizirala bistvena pričakovanja pogodbenih strank. V konkretnem primeru je predmet in s tem glavna obveznost tožeče stranke določena v 1. členu pogodbe. Vse ostale obveznosti tožeče stranke v tej pogodbi (tako obveznost izročitve garancije kot izročitev menice) so le postranske akcesorne obveznosti, s katerimi tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, da plača opravljeno delo. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti pa tudi z načelom prepovedi zlorabe pravic in mu sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Ugovor neizpolnitve lahko (uspešno) uveljavlja le tista pogodbena stranka, ki je dolžna pozneje kakor druga stranka ali vsaj obenem z njo, nikakor pa ne stranka, ki mora izpolniti prva.
Glede na dejstvo, da je do prenosa pristojnosti prišlo na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani ter da je tožeča stranka pooblastilo za pravdo dala odvetniku z območja svojega sedeža, odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki priznalo povračilo odvetniških stroškov za odvetnika, ki ima svoj sedež zunaj območja sodišča, pri katerem je tekel postopek, pravilna.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil s popravnim sklepom z dne 11. 01. 2010 popravljen le stroškovni del (II. točka izreka sodbe) odločitve v sodbi z dne 23. 12. 2009. V samo odločitev o glavni stvari (I. točka izreka sodbe) popravni sklep ni posegel. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari bi tako tožena stranka lahko izpodbijala le s pritožbo zoper sodbo. To narekuje ločeno obravnavanje pritožbe zoper sodbo in pritožbe zoper popravni sklep; saj odločitev o pritožbi zoper popravni sklep ne vpliva na odločitev o pritožbi zoper sodbo in obratno. Tako se pritožbeno navajanje tožene stranke, da bi moralo sodišče najprej odločiti o pritožbi zoper popravni sklep, izkaže za neutemeljeno.
overitev lažne vsebine - sklenitev zakonske zveze - namen skupnega življenja - lažno prikazovanje dejstev - spravljanje organa v zmoto
Namen skupnega življenja ne spada med pogoje za samo sklenitev zakonske zveze in izdajo listine o njeni sklenitvi. Zato tudi če obdolženi in njegova žena M. že takrat nista imela namena živeti skupaj, tega nista lažno prikazovala in spravljala v zmoto pristojni organ, kar pomeni, da v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni najti tega, za njegov obstoj potrebnega znaka.
To, kar tožena stranka navaja kot izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP, je v bistvu nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev.
ZPP člen 242, 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 53.
stroški postopka - stroški in nagrada izvedenca - zamudne obresti od priglašene nagrade izvedenca
Pritožnik (izvedenec) mora, v kolikor želi uveljaviti pravico do zakonskih zamudnih obresti, le-te zahtevati že ob priglasitvi stroškov in nagrade, saj šele na ta način da sodišču prve stopnje podlago za odločanje v tej smeri.
Pravni interes ne more biti podan zgolj na podlagi (verjetnega) pričakovanja, ki si ga tožeča stranka obeta v primeru uspeha v prej navedeni pravdi, pač pa je potrebno pravni interes izkazati v konkretni zadevi.
stroški postopka - stroški za zastopanje - ZOdvT - odmera nagrade odvetniku - izplačilo nagrade iz državnega proračuna
36. člen ZOdvT se nanaša na vse primere, ko je treba izplačati nagrado postavljenemu ali dodeljenemu odvetniku, ne glede na to, ali je bil pri zastopanju svojih strank uspešen ali ne.
zamudna sodba – sklepčnost tožbe – odškodnina za neizkoriščen letni dopust – plača – regres za letni dopust – odpravnina – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Tožnik je imel pri toženi stranki v tekočem letu 33 dni letnega dopusta, ki jih ni mogel izkoristiti zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi 112. člena ZDR, torej iz razlogov, ki so bili na strani tožene stranke. Za neizkoriščene dni letnega dopusta je upravičen do odškodnine, ki po svoji naravi predstavlja nadomestilo, kar pomeni, da za sklepčnost tožbe ni treba navedb o elementih odškodninske odgovornosti tožene stranke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – možnosti za nadaljnjo zaposlitev – rok za podajo odpovedi – sodna razveza – odškodnina – kriteriji za odmero
Prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je bistven element obstoja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je poslovni razlog nastal pred spremembo akta o sistemizaciji, na katero se sklicuje tožena stranka, in sicer že takrat, ko je tožnik prenehal opravljati delo vzdrževalca (za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) in je pričel z delom na čistilni napravi. Da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi (za delo vzdrževalca) zakonita, bi jo morala tožena stranka podati v šestih mesecih od tedaj dalje.
ZDR člen 83, 83/2, 86, 86/2, 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ člen 244, 244/2.
znaki kaznivega dejanja - zagovor - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - obrazložitev odpovedi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - seznanitev z razlogom
Tožnik je bil kot zakoniti zastopnik odgovoren za zakonito poslovanje družbe in dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, vendar pa je s tem, ko je drugi družbi odobril koriščenje posojila, čeprav je vedel, da ta družba nima nobenega premoženja, in ne da bi posojilo ustrezno zavaroval, kršil obveznosti iz delovnega razmerja (ki ima vse znake kaznivega dejanja), tako da mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
pritožba – pooblastilo za zastopanje – brezplačna pravna pomoč
Odvetnik, ki je bil po odločbi sodišča določen za nudenje brezplačne pravne pomoči zgolj za svetovanje in zastopanje pred delovnim sodiščem na prvi stopnji v postopku, ki se je vodil pred sodiščem prve stopnje, niti kasneje ni predložil listine – pooblastila za zastopanje. Ker za zastopanje pred pritožbenim sodiščem ni predložil oziroma izkazal pooblastila, je treba pritožbo šteti za nedovoljeno in jo zavreči.
V konkretnem primeru je dolžina meje za predlagatelja in nasprotnega udeleženca enaka, drugih razlogov, ki bi vplivali na odločitev o stroških postopka pa ni. Odločitev o delitvi stroškov na polovico je zato pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSM0021141
URS člen 33. OZ člen 190, 191, 323, 342. ZMZPP člen 49. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 183, 347, 350, 353, 354. Uredba Sveta(ES)št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 15, 15-1, 16.
Zahtevek iz osnovne tožbe (ta glasi na plačilo spornega zneska) in zahtevek iz nasprotne tožbe (ta glasi na vračilo istega zneska) sta vsebinsko soodvisna na tak način, da se medsebojno izključujeta.
Navedeno pa ne pomeni, da lahko v takšni procesni situaciji sodišče nasprotno tožbo kot nedopustno zavrže. V tem primeru je treba šteti, da je bila vložena samostojna tožba, o kateri mora sodišče - tako v formalnem kot tudi materialnem pogledu (vprašanje vsebinske utemeljenosti) - sprejeti ustrezne odločitve.
Spor med pravdnima strankama izvira iz pogodbe o finančnem leasingu z dne 14. 1. 1994 (priloga A20 v priloženem spisu), pri čemer je slednjo zanesljivo mogoče šteti za potrošniško pogodbo v smislu 1. točke 15. člena Uredbe Bruselj I.
Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.
odškodninska odgovornost delavca – konkurenčna prepoved – elementi odškodninskega delikta
Toženec naj bi v času zaposlitve pri tožeči stranki nagovarjal stranke, da kupijo dodatke in belo tehniko prek njega osebno in ne prek trgovine, in v ta namen sprejemal denar, s čimer naj bi kršil konkurenčno prepoved. Za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki zaradi opisanega ravnanja toženca nastala, bi morala tožeča stranka tožbo vložiti v 3 mesecih, odkar je izvedela za opravljanje dela.
Z zamudno sodbo ni bilo odločeno o že razsojeni stvari, saj je bila tožniku s pravnomočno sodbo določena odpravnina po takrat znanih podatkih o plači. Z drugo pravnomočno sodbo pa je bila tožniku določena nova višina plače, ki je podlaga za obračun in izplačilo odpravnine, tako da je v tej zadevi tožnik vtoževal še razliko med odpravnino po prvi pravnomočni sodbi in odpravnino, ki mu gre na podlagi višje plače, o tej razliki pa še ni bilo odločeno.
upravnik – poslovodstvo brez naročila – plačilo tretjim
Četudi določilo 71. člen SZ-1 upravniku omogoča, da odkloni plačilo tretjim, če lastniki ne plačajo upravniku, pa se upravnik lahko tej pravni dobroti tudi odpove in se v pogodbah, ki jih sklepa s tretjimi, samostojno zaveže izpolniti, kar sicer tretjemu dolgujejo lastniki stanovanj oz. poslovnih prostorov. Ne nazadnje lahko upravnik tretjim plača (tuj dolg) celo, če takšne zaveze v pogodbi s tretjimi ni sprejel, saj ima pravni interes, da stavba funkcionira v celoti. V vsakem primeru ima upravnik pravico, da zneske, ki jih je plačal tretjim in ki se nanašajo na obratovanje in tekoče vzdrževanje stavbe, izterja od lastnika. V postopku obravnavano dejansko stanje zato omogoča uporabo številnih pravnih pravil in ne zgolj pravil o poslovodstvu brez naročila. Tožbenemu zahtevku bi bilo tako mogoče ugoditi tudi na podlagi pravil o izdatku za drugega iz 197. člena OZ ali na podlagi zakonite subrogacije iz 275. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0068156
ZPP člen 285, 339, 339/1, 458, 458/1.
dovoljeni pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti – relativna bistvena kršitev postopka – materialno procesno vodstvo – stroški upravljanja – individualizacija terjatve – delni uspeh
Ker višine stroškov upravljanja tožeča stranka (upravnik) ne navaja, jih od iztoževanih obratovalnih stroškov ni mogoče oddvojiti. Seštevanje obratovalnih stroškov je zahtevno in dolgotrajno matematično opravilo, pravilnost njegovega rezultata pa vprašljiva - zaradi količine podatkov in zato, ker podatki niso povzeti in zbrani, ampak jih je treba iskati v razdelilnikih. Tožeča stranka, ki te podatke računalniško obdeluje in ima zbrane, bi jih bila dolžna predložiti, da bi se tožena stranka tudi do tega dejstva (seštevka obratovalnih stroškov) lahko opredelila. Zaradi količine teh podatkov, je tudi njihov seštevek eno od relevantnih dejstev, ki ga tožeča stranka ni navedla in s tem preprečila delni uspeh zahtevka.
Zaradi količine uveljavljanih terjatev je tudi njihov seštevek lahko eno od relevantnih dejstev; zlasti v primeru, ko ta seštevek omogoča njegovo oddvojitev od drugega dela zahtevka, glede katerega je uspeh drugačen. Neaktivnost sodišča pri odpravljanju te pomanjkljivosti predstavlja relativno bistveno kršitev postopka, ob določenih pogojih pa zaradi omejitve možnosti obravnavanja pred sodiščem lahko tudi absolutno bistveno kršitev postopka.
OZ člen 346,347-357, 355, 355/1, 355/1-1, 355/1-6. ZPP člen 216.
zastaranje - stroški postopka - odločanje po prostem preudarku - terjatve upravnikov - terjatve za dobavljeno energijo - gospodinjske obveznosti
„Ratio legis“, ki se skriva v ozadju določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, je enak: gre za zagotavljanje pravne varnosti, preprečevanje kopičenja dolgotrajnih in zapletenih sporov pred sodišči ter v tem smislu zaščita etažnih lastnikov, ki stroškov ne plačujejo neposredno dobaviteljem, temveč upravniku. Zakonodajalec je z določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ etažnim lastnikom omogočil uveljavljanje zastaranja nasproti upravniku z enakim zastaralnim rokom, kot če bi zastaranje uveljavljali neposredno nasproti dobaviteljem (v tem primeru prav tako velja enoletni zastaralni rok – 1. točka prvega odstavka 355. člena OZ). Nesprejemljivo bi bilo, če bi bili etažni lastniki glede zastaranja nasproti upravniku v slabšem položaju kot nasproti dobaviteljem, saj gre vsebinsko za identične pravne odnošaje. Tudi upravniki (kot v obravnavanem primeru tožnica) namreč opravljajo svojo dejavnost kot pridobitno dejavnost, zaradi česar je od njih upravičeno pričakovati izdatno skrbnost pri uveljavljanju svojih pravic.
ZDR člen 6, 6.a, 41, 44, 184. OZ člen 131, 147, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca – mobbing – elementi odškodninskega delikta – protipravno ravnanje – škoda – odškodnina za nepremoženjsko škodo
Tožena stranka je tožnika izključevala iz vsakdanje komunikacije, ignorirala je njegove pobude, želje po razgovoru in mu onemogočala skupno delo. S tem je delovala v nasprotju z obveznostjo, ki ji jo je nalagal 44. čl. ZDR. Povzročila je, da se je tožnik v posledici njenega protipravnega ravnanja na delovnem mestu počutil nekoristnega in razvrednotenega, zaradi česar se je občutno poslabšal njegov psihični in zdravstveni položaj. Zaradi tega je odškodninsko odgovorna za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel.