CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00022068
OZ člen 5, 7, 35, 82, 82/2, 87, 88, 89, 95, 99, 190, 190/1, 592, 592/1. ZPSPP člen 2, 10, 19. ZDDV-1 člen 36, 36/6. Pravilnik o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (2004) člen 2, 6. ZPP člen 353, 358, 358-5.
najemna pogodba - najem poslovnih prostorov - oseba javnega sektorja kot najemnik - predmet najema - stvarna napaka - površina poslovnih prostorov - znižanje najemnine - ničnost pogodbenega določila - valorizacija denarnih obveznosti - stroški - davek na dodano vrednost (DDV) - neupravičena pridobitev - kogentni pravni predpis - konvalidacija - obračun obratovalnih stroškov - pogodbena volja strank - skupen namen pogodbenih strank - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev - prepoved zlorabe pravice - načelo vestnosti in poštenja - zmotna uporaba materialnega prava
Nepravilna izmera pripadajočih skupnih prostorov sama po sebi še ne potrjuje obstoja stvarne napake na predmetu najema, ki bi tožečo stranko upravičevala k znižanju najemnine. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, bi se lahko najemnik upiral plačilu najemnine za večjo površino le v primeru, če bi dokazal, da je bila najemnina med pogodbenima strankama dogovorjena kot cena na m2 in bi bila pri tem upoštevana celotna površina kot površina "neto delovnih prostorov".
Ker pogodba zaradi predmeta pogodbe ni nična, ni nično niti pogodbeno določilo o višini dogovorjene mesečne najemnine.
Če se določeni zneski v davčno osnovo ne vštevajo, od njih tudi ni mogoče obračunati DDV, posledično pa ni dovoljen niti dogovor, da je tožeča stranka dolžna plačati za račun z vključenim DDV še dodaten DDV.
Dogovor o prefakturiranju računa z vključenim DDV in nato povečanim še enkrat za DDV ne predstavlja pogodbenega področja, glede katerega se pogodbeni stranki lahko prosto dogovarjata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00020503
ZIZ člen 272, 272/1. ZPP člen 39, 39/1, 44. ZST-1 člen 19.
pogoji za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - stranki postopka - sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - vrednost spornega predmeta - sodna taksa - vrednost glavnega zahtevka - ugotovitveni zahtevek - ničnost pogodbe - dajatveni tožbeni zahtevek - pobotanje
Družba holding I. d. d. in direktor Č. Č. nista stranki tega postopka in ni mogoče izdati začasne odredbe zoper nekoga, ki ni v razmerju upnika in dolžnika.
Samo zatrjevanje, da so pogoji podani pogoji za izdajo začasne odredbe in da so njegove teze dokazane, brez da bi tožnik postavil konkretne trditve o dejstvih v zvezi z zahtevanimi pogoji, ne zadostuje.
Tožeča stranka je postavila ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodb in denarni, torej dajatveni, zahtevek za plačilo dividend v višini 1.640.539,91 EUR, kar je upoštevaje določbo prvega odstavka 39. člena ZPP vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri sodna taksa. Tudi če bi držala teza tožeče stranke, da je relevanten samo zahtevek na ničnost pogodb, se v takšnem primeru ničnost pogodb ugotavlja z vrednostjo le-teh. Zatrjevanje tožeče stranke, da bo drugemu tožniku v izplačilo po pobotanju zahtevkov s prvo toženko ostalo le 30.000,00 EUR, pa za samo ugotovitev vrednosti spornega predmeta in nadaljnjo odmero sodne takse ne more biti relevantno, saj ZPP in ZST-1 takšnih pobotanj in razpolaganj ob morebitnem uspehu z zahtevkom ne določata kot upoštevne za samo določitev vrednosti predmeta in odmero sodne takse, ki je javna dajatev in kot taka predvidena za delo sodne veje oblasti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00020744
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 343, 343/1, 365, 365-1, 365-3. ZGD-1 člen 384. ZIZ člen 15, 272, 273.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - predlog za zavarovanje nedenarne terjatve - ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine - sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala - izključitev manjšinskih delničarjev - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe - vpis skupščinskega sklepa o prenosu delnic v sodni register - standard obrazloženosti odločbe - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
S predlogom za izdajo začasne odredbe je upnik zahteval prepoved obravnavanja in sprejemanja skupščinskih sklepov pod 3. točko dnevnega reda 30. seje skupščine tožene stranke z dne 21. 12. 2018. Ker je ta datum že minil, tretja seja skupščine tožene stranke z dne 21. 12. 2018 pa je bila tudi že izvedena, upnik prepovedi, ki jo je zahteval s predlogom za izdajo začasne odredbe, ne more več doseči. V tem delu je zato upnik izgubil pravni interes za pritožbo, zato jo je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrglo.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da sta predloga tako povezana, da zaradi zavrnitve predloga za prepoved skupščini, predloga za prepoved poslovodstvu niti ni vsebinsko obravnavalo. Sklep sodišča prve stopnje zato v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih ter se ne more preizkusiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00019807
OZ člen 649, 649/2. ZPP člen 285. ZGO-1 člen 5, 5/1, 92, 93, 95, 96. GZ Gradbeni zakon (2017) člen 6, 68, 69.
gradbena pogodba - dokazilo o zanesljivosti objekta - pisna oblika - obličnost - dokazovanje - dogovor o sočasni izpolnitvi - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - ustni dogovor - neizvedba dokaza
Po izrecnem in konkretiziranem nasprotovanju tožeče stranke toženkino (poprejšnje) pavšalno zatrjevanje ustnega dogovora o sočasni izpolnitvi ne zadošča več. Trditveno breme o takšnem dogovoru je namreč zopet prešlo na toženo stranko, vendar ga ta v nadaljevanju postopka ni izpolnila, saj na tožničine navedbe ni odgovorila. Sodišče prve stopnje zato predlaganega zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke in njenih prič ni bilo dolžno izvesti. Dokazi so namreč namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa temu, da stranke z njihovo pomočjo nadomestijo manjkajoče trditve.
V primeru, ko že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivo trditveno podlago, ni naloga sodišča, da spodbuja stranko, naj dopolni pavšalne navedbe. Takšno ravnanje sodišča bi preseglo okvir materialnega procesnega vodstva.
URS člen 23. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 227, 227/10, 251, 251/1, 371, 371/2, 285e.
izločitev dokazov - dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - pouk obdolžencu o procesnih pravicah - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - pravica do sodnega varstva
V obravnavani zadevi izdelano izvedensko mnenje izvedenca požarne stroke F.P. sicer ne povzema izrecnih izjav obdolženega D. S. o očitanem kaznivem dejanju, niti tega ne zatrjuje obramba v predlogu za izločitev dokazov. Vendar pa se izvedensko mnenje (glede na dejanske ugotovitve na naroku za obravnavo predloga za izločitev dokazov) v celoti vsebinsko opira (tudi) na kasneje izločeno nedovoljeno izpovedbo obdolženega, torej na nedovoljen dokaz. Zato je posledično logično, da se sodna odločba na to izvedensko mnenje ne more in ne sme opirati. Ta prepoved sicer nima izrecne podlage v prvem odstavku 251. člena ZKP, in tudi ne zahteva izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, vendar je treba upoštevati dejstvo, da izvedensko mnenje izhaja vzročno-posledično iz izločene, nedovoljene izpovedbe obdolženega iz faze preiskovalnih dejanj. Čeprav izvedensko mnenje samo po sebi ni bilo pridobljeno nezakonito, je torej dokaz, pridobljen na podlagi vednosti o nedovoljenem dokazu, oziroma z reprodukcijo izločenega nedovoljenega dokaza.
začasna odredba iz razmerij med starši in otroci - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - varstvo koristi otroka
Ureditvena začasna odredba je po svoji naravi izjemen ukrep, pri katerem je treba standard težko nadomestljive škode razlagati restriktivno. Ureditvena začasna odredba je omejena le na nujne primere, kar velja tudi pri začasnih odredbah o ureditvi stikov med otrokom in nerezidenčnim staršem. V tej zadevi je bistveno, da se z začasno odredbo tudi v vmesnem obdobju ohrani izvajanje stikov, ko je zaradi novonastalih okoliščin (preselitev nerezidenčnega starša v oddaljen kraj) z meritorno odločitvijo treba režim stikov urediti na novo. Kriteriju največje koristi otrok je v postopku zavarovanja v ključni meri zadoščeno že s tem, da se stiki med otroki in nerezidenčnim staršem ne pretrgajo, da se omogoči njihova medsebojna povezanost še naprej in s tem prepreči njihova odtujitev, najustreznejši obseg stikov in način njihovega izvrševanja pa je predmet ureditve s končno odločitvijo.
OZ člen 131, 142, 142/4, 150, 152, 154. ZOZP člen 7.
nevarna dejavnost - odškodninska odgovornost - pravni interes za pritožbo
Pravni interes za pritožbo obstoji, če se z njo lahko doseže v pravdi boljši položaj za pritožnika. V konkretnem primeru pa to pritožnica s pritožbo ne bo dosegla. Z izpodbijanim drugim odstavkom I. točke izreka sodbe je bil del tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zavrnjen, kar je v njeno korist, zato s pritožbo ne more doseči več. Z II. točko izreka izpodbijane sodbe pa je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ker pa prvotožena stranka želi s pritožbo doseči spremembo tožbe zgolj v razmerju med njo in tožečo stranko, bo to dosegla že, če bo uspešna s pritožbo zoper prvi odstavek I. točke izreka, po katerem je bila obsojena.
Pritožba ne pove, kateri predpis prepoveduje sočasno uporabe avtopoligona tako kandidatom v okviru avtošole kot drugim voznikom, ki želijo zgolj preizkusiti svoje vozniško znanje. Ker takšnega predpisa ni, potem ne vzdrži zatrjevanje pritožbe, da drugotožena stranka ne bi smela omogočati voznikom uporabo poligona za varno vožnjo. Tako kandidati v okviru avtošole kot drugi uporabniki poligona pa seveda morajo vozila uporabljati skladno z veljavnimi pravili varne vožnje, česar pa prvotožena stranka ni zagotovila, ko je vozilo, ki ni bilo opremljeno za vožnjo učenja in ko prvotoženec ni izpolnjeval pogojev za spremljevalca niti mladoletna hči pogojev za kandidata za voznika, dala v upravljanje svoji mladoletni hčerki, zato je sama v celoti odgovorna za nastali škodni dogodek.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - odločba Ustavnega sodišča - ugovor zoper sklep o začetku postopka izbrisa
Ustavno sodišeč je ugotovilo, da zakonodajalec ni imel razumnega in stvarnega razloga, ki bi upravičil drugačno ureditev položaja upnikov v izbrisnem postopku po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP v primerjavi s položajem upnikov v izbrisnem postopku po 1. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP.
Do odprave ugotovljenega neskladja se lahko v postopku izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije, ki se vodi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP, kot ugovor, da izbrisni razlog ne obstaja, uveljavi tudi, da pravna oseba ni prenehala poslovati, da ima premoženje ali da ni izpolnila vseh svojih obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00019494
OZ člen 39, 39/2, 86, 86/1.
ničnost pogodbe - nedopustna podlaga - pridobitev lastninske pravice v izvršilnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice kupca nepremičnine v izvršilnem postopku - obrazložitev stroškovne odločitve
Prvi toženec je imel pravico razpolagati z nepremičninami, kar je tudi storil in nepremičnine z obravnavano prodajno pogodbo prodal drugemu tožencu. Šlo je za tipično prodajno pogodbo, katere namen ni bil izigrati tožnikovega očeta.
zapuščinski postopek - izvedba naroka - prekluzija v zapuščinskem postopku - prikrajšanje nujnega deleža - vrnitev darila v zapuščino
Ker so dediči vezani le na pravnomočen sklep, lahko tudi po zaključenem naroku podajajo ugovore in dajejo izjave.
Po ustaljeni sodni praksi je mogoče uveljavljati zahtevo za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža tudi šele v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSC00023439
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/4. OZ člen 49, 49/1, 49/2, 131.
prodajna pogodba - prevara - odškodnina
Toženec je pri tožniku povzročil zmoto z namenom, da bi ga napeljal k sklenitvi prodajne pogodbe ter je škodo povzročil naklepno. Tožnikova pravica do odškodnine izhaja iz splošnih pravil odškodninskega prava, saj ima stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pravico zahtevati povrnitev nastale škode.
OZ člen 179. ZPP člen 155, 155/2. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 38, 38-1.
odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - odmera pravdnih stroškov - odškodninski zahtevek - nagrada za posvet in konferenco s stranko - nagrada za zastopanje na naroku - zahtevek do zavarovalnice - uspeh po temelju in po višini
Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določa upoštevaje načelo objektivne pogojenosti odškodnin, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih, korigirano z načelom individualizacije, ki upošteva osebne lastnosti oškodovanca.
delitev solastne nepremičnine - zemljiškoknjižni podatki - fizična delitev stanovanja - ugovor izključne lastnine - napotitev na pravdo - nevložitev tožbe - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje - zemljiškoknjižno stanje - prodaja nepremičnine (stanovanja)
Če bi prva nasprotna udeleženka v ustreznem postopku dokazala, da je izključna lastnica stanovanja, predlagatelji in drugi nasprotni udeleženec ne bi bili upravičeni zahtevati delitve solastne nepremičnine. Glede na njene navedbe, da ostali udeleženci postopka niso do ničesar upravičeni, jo je sodišče prve stopnje pravilno napotilo na pravdo za dokazovanje izključne lastninske pravice na stanovanju. Ker je prava neuka stranka in je v postopku ne zastopa kvalificiran pooblaščenec, ji je sodnica na naroku pojasnila pomen in potek postopka za delitev solastne nepremičnine, posebej jo je opozorila, da se bo v primeru, da ne bo izkazala interesa za izplačilo solastninskih deležev ostalih solastnikov, stanovanje prodalo in ji svetovala, naj si poišče strokovno pomoč ter v ta namen preložila obravnavo. Vendar prva nasprotna udeleženka tožbe ni vložila, tudi pomoči si očitno ni poiskala, pač pa je vztrajala, da ne bo nikomur nič plačala.
Neutemeljeno in tudi napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje en mesec zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, pri odmeri enotne kazni kršilo to določbo zakona in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnik namreč ne upošteva določbe četrtega odstavka 46. člena KZ-1, da se zapor izreka za cela leta in cele mesece, na cele dni pa le v primeru (določene ali izrečene) kazni do šestih mesecev zapora. V kolikor bi sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno kazen šest mesecev in petnajst dni zapora, bi torej kršilo določbo četrtega odstavka 46. člena KZ-1, če pa bi mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, pa bi kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ker bi izrečena enotna kazen dosegla seštevek posameznih določenih kazni ter bi v obeh primerih zagrešilo kršitev kazenskega zakona določeno v določbi 5. točke 372. člena ZKP. Glede na navedeno v primeru določenih kazni, kot jih je v izpodbijani sodbi odmerilo sodišče prve stopnje, načelo asperacije izjemoma prevlada načelo absorpcije, ki pomeni, da hujša kazen obsega oziroma vključuje tudi milejšo kazen, ki je bila določena za posamezno kaznivo dejanje. Po tem načelu se izreče kot enotna kazen samo najhujša izmed kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja.
Neracionalno bi bilo, da bi moral dolžnik praktično skupaj z ugovorom ali v zelo kratkem času po vložitvi podati še predlog za nasprotno izvršbo, ko sploh še ne ve, ali je utemeljeno ugovarjal sklepu o izvršbi ali ne.
Upnik še neutemeljeno nasprotuje plačilu zakonskih zamudnih obresti, ker po njegovem v nobenem primeru ni mogel postati nepošten. Sodišče prve stopnje navedlo pravilno materialnopravno podlago 193. člen OZ. Ugotovilo je, da je dolžnik zahteval zakonske zamudne obresti od izterjevanega zneska od datuma, ko je upnik prejel poziv dolžnika na prostovoljno vračilo preplačila. Prejema poziva v pritožbi ne zanika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil upnik od dneva izvensodnega poziva v zamudi, kajti takrat je vedel, da bo moral neupravičeno prejeta sredstva vrniti in ni bilo mogoče govoriti o njegovi dobri veri1.
povrnitev škode - odgovornost drugih za mladoletnika - nadzorstvo šole - dolžna skrbnost učitelja
Toženka ni dokazala, da je bil učitelj v razredu v času poškodovanja tožnika. Zato je pravilno zaključilo tudi, da toženka ni dokazala, da je bilo nadzorstvo nad tožnikom opravljano z dolžno skrbnostjo oziroma da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.
pogodba o odobritvi limita - poroštvo - porok in plačnik - pravna ali fizična oseba - samostojni podjetnik posameznik - zastaranje - gospodarska pogodba
V primeru, če se je porok zavezal kot porok in plačnik, ta odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo).
sojenje v nenavzočnosti - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - ponovitev dokaza - odpoved pooblastila za zastopanje - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje je kršilo določbe tretjega odstavka 307. člena ZKP, kjer so kot formalni pogoji za sojenje obtoženca v nenavzočnosti določeni sledeči pogoji:
- obtoženec na glavno obravnavo ne pride, kljub temu, da je bil v redu povabljen,
- na glavni obravnavi je navzoč njegov zagovornik,
- obtoženec je bil pred tem že zaslišan.
Poleg formalnih pogojev pa je potrebno zadostiti tudi materialnemu pogoju, to je, da obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Na glavni obravnavi dne 7. 4. 2018 za sojenje v nenavzočnosti ni bil izpolnjen prvi formalni pogoj, ker obtoženec na narok ni pristopil po svoji krivdi. Izpolnjen pa je materialnopravni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, saj je bil na tem naroku prebran le izpisek iz kazenske evidence, ta dokaz pa je bil na naslednjem naroku glavne obravnave v obtoženčevi prisotnosti ponovljen. Kršitev tretjega odstavka 307. člena ZKP pa predstavlja le bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je storilo sodišče prve stopnje med glavno obravnavo in za katero bi pritožnik, v kolikor bi želel uspeti, moral utemeljiti zakaj je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa ni storil.
Ravnanje sodišča prve stopnje, ko je obtožencu na naroku glavne obravnave dne 17. 5. 2018, potem ko je svojemu zagovorniku odvetniku D. D. odpovedal pooblastilo, istega odvetnika postavilo kot zagovornika po uradni dolžnosti, ni bilo pravilno. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da to lahko predstavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to je kršitev obtoženčeve pravice do obrambe. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je bil to zadnji narok glavne obravnave, na katerem je odvetnik D. D. podal le še obsežno končno besedo. To pa pomeni, da je zagovornik svoje delo še naprej opravljal korektno, kvalitetno in v korist obtoženca, medtem ko je bila obrazložitev obtoženca, zakaj je zagovorniku odpovedal pooblastilo, povsem posplošena. Pritožnik tudi ni z ničemer utemeljil zakaj je njegova postavitev kot zagovornika po uradni dolžnosti lahko vplivala ali je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato so tudi te pritožbene navedbe povsem neutemeljene.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je motorno olje, ki ga je toženec skladiščil in uporabljal za ogrevanje, nevaren odpadek, za katerega zakonodaja, ravno zaradi njegove potencialne nevarnosti za ljudi in okolje, predpisuje stroga merila in pogoje za zbiranje, skladiščenje ter nadaljnjo predelavo. Pritožbeno sodišče zato soglaša, da gre za nevarno stvar, njegovo zbiranje, skladiščenje in uporaba pa je nevarna dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ in je toženec, ki je odpadno olje uporabljal za ogrevanje, zato za škodo, ki je nastala v posledici njegovega izlitja, odgovoren ne glede na krivdo.