določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, na kateri je bila etažna lastnina vzpostavljena po zvetl - vzpostavitev etažne lastnine
Za uporabo 47. člena SPZ v postopku izvedbe etažne lastnine po ZVEtL-1 mora stranka navesti razloge za uporabo te določbe.
Odvetnik kot mandatar ni dolžan dejstev, ki so v spoznavnem področju stranke, raziskovati na lastno pest ali jih celo preverjati. Glede na to, da je tožeča stranka nesporno prejela tožbo, je bila o tem dejstvu dolžna obvestiti toženo stranko.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSC00023439
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/4. OZ člen 49, 49/1, 49/2, 131.
prodajna pogodba - prevara - odškodnina
Toženec je pri tožniku povzročil zmoto z namenom, da bi ga napeljal k sklenitvi prodajne pogodbe ter je škodo povzročil naklepno. Tožnikova pravica do odškodnine izhaja iz splošnih pravil odškodninskega prava, saj ima stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pravico zahtevati povrnitev nastale škode.
Tožena stranka vse do dneva nastanka nesreče pomanjkljivosti ni odpravila, niti ni ob stroju namestila opozorilnih napisov. Protipravnost ravnanja toženke je torej podana. Vprašanje pa je, ali je ravnanje zavarovanca tožnice pretrgalo vzročno zvezo z nastalo škodo.
Drži namreč trditev pritožnice, da je soprispevek zavarovanca tožeče stranke pomemben, da je prišlo do poškodbe pri delu, ker delavec ni upošteval pisnih navodil za varno čiščenje valjev v mokrem delu stroja z metodo brizganja z vodo, pač pa je uporabil metodo mehanskega čiščenja, ki je imela za posledico zagrabitev krtače in posledične poškodbe roke.
procesna sposobnost - procesna nesposobnost - dvom v procesno sposobnost stranke - skrbnik za poseben primer - postavitev skrbnika za poseben primer - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ničnost pogodbe - ugotavljanje (ne)prištevnosti
Ker toženec ves čas postopka ni bil sposoben samostojno in veljavno opravljati procesnih dejanj (ni bil pravdno sposoben), v postopku pred sodiščem prve stopnje pa je nastopal sam in (še) ni imel zakonitega zastopnika, je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Povsem nekritično in neutemeljeno pritožnik graja postopanje prvostopenjskega sodišča in poštarjev. Iz podatkov v spisu izhaja, da je poštar poskušal sodno pisanje oškodovancu vročiti 18. 10. 2018, in sicer na naslovu stalnega prebivališča Sveti Duh, D. Ker mu sodnega pisanja ni bilo moč osebno vročiti, je poštar pustil v poštnem predalu obvestilo o prispeli pošiljki, ki pa je oškodovanec ni dvignil. Utemeljeno je zato sodišče oškodovancu sodno pošiljko vročilo po sodnem vročevalcu, zaradi česar so s takšnim načinom vročanja nastali stroški. Te stroške pa je po določbi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovanec dolžan plačati ne glede na izid postopka, ker jih je s tem, ko poštne pošiljke kljub obvestilu v danem roku ni dvignil, povzročil po svoji krivdi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00020637
OZ člen 16, 40, 40/3, 533. ZOR člen 53, 53/3, 63, 70. ODZ paragraf 938, 943. ZZK člen 102, 102/1. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125, 125/1, 125/3. ZPP člen 333.
darilna pogodba - kavza pri darilu - darilni namen - prava pogodbena volja strank - nedopusten nagib - nesporazum o predmetu pogodbe - nesoglasje volj (disenz) - izbrisna tožba - pasivna legitimacija - neveljavnost vknjižbe - napaka pri vknjižbi v zemljiško knjigo - napaka sodišča - sprememba pogodbe - obličnost - pritožbeni rok
Pasivno legitimiran v izbrisni tožbi je tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Razlogi neveljavne vknjižbe so lahko (med drugim) napake (neveljavnost ali nepopolnost) zemljiškoknjižnega dovolila, omejitve oziroma neobstoj razpolagalne sposobnosti ali napake zemljiškoknjižnega sodišča.
Za nobenega izmed zgoraj uveljavljanih zahtevkov namreč ne veljajo določbe o pravočasni notifikaciji stvarnih napak po podjemni pogodbi. Odškodnino v zvezi z razsmernikom (313,50 EUR), ki ga je sicer predhodno vgradila toženka, nato pa naj bi po zatrjevanjih tožnice do njegovega poškodovanja prišlo, ker je toženka malomarno izvajala druga dela, je treba obravnavati po splošnih načelih OZ o odškodninski odgovornosti, medtem ko je treba odškodnino v zvezi z neizvedenimi deli obravnavati po določbah o podjemnikovi obveznosti izvršitve dela (626., 627. in 628. člen OZ), o splošnih pravilih o izpolnitvi obveznosti (239. in 243. člen OZ) in o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve (od 103. do 111. člena OZ). Povedano drugače, za nobenega izmed vtoževanih zahtevkov ne velja obveznost pravočasne notifikacije napak, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, saj ne gre za uveljavljanje stvarnih napak.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00020234
OZ člen 631. ZPP člen 358, 358-3.
podjemna pogodba - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev do naročnika - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - varstvo podizvajalca - pravica do poplačila - stečaj glavnega izvajalca
Ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po oceni pritožbenega sodišča ne terja razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje, saj jo pritožbeno sodišče lahko odpravi sámo. Gre namreč (le) za pisno ovrednotenje dveh listinskih dokazov, v katera je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo ter glede katerih sta stranki imeli zadostno možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP).
Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo za neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati začasnih situacij glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu). Tudi če je plačal, mora riziko plačila nepravi osebi nositi sam in navedeno na pravico podizvajalca do poplačila ne more imeti vpliva.
URS člen 29. ZKP-UPB8 člen 18, 18/2, 145, 145/2. ZDavP-2 člen 5, 39, 41.
izločitev dokazov - dokaz iz drugega postopka - izjave obdolženca v davčnem postopku - privilegij zoper samoobtožbo
Stališči, ki sta ju zavzeli Vrhovno sodišče Republike Slovenije in Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedenih odločbah, pritožba razume narobe. Davčni postopki, ki jih je izvajal Davčni urad v kritičnem času, bi se lahko obravnavali, da se de facto vrši kazenska preiskava zoper obdolžence, le takrat ko bi policija prejela ovadbo od nekoga, ki bi prijavil davčnega zavezanca, da je utajil davek in bi naročila izvedbo inšpekcijskih in nadzornih postopkov FURS-u, ki bi torej na podlagi zahteve policije začel zbirati podatke, zbrani podatki pa bi bili uporabljeni za kasnejši kazenski postopek. V obravnavani zadevi pa je DU bil zaprošen od nemških davčnih organov, da preveri zaprošene podatke, kar pa je lahko storil le na podlagi davčno inšpekcijskega nadzora, in sicer z obnovo davčnih postopkov.
tožba na izročitev stvari v soposest in souporabo - dogovor o uporabi solastne nepremičnine - učinek dogovora - pravni promet
Tožnika bi lahko zahtevala (so)posest le na tistih prostorih v četrti etaži, ki po dogovoru o uporabi, uživanju in posesti pripadajo njima, ne pa (so)posest na celotni etaži.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00020503
ZIZ člen 272, 272/1. ZPP člen 39, 39/1, 44. ZST-1 člen 19.
pogoji za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - stranki postopka - sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog - vrednost spornega predmeta - sodna taksa - vrednost glavnega zahtevka - ugotovitveni zahtevek - ničnost pogodbe - dajatveni tožbeni zahtevek - pobotanje
Družba holding I. d. d. in direktor Č. Č. nista stranki tega postopka in ni mogoče izdati začasne odredbe zoper nekoga, ki ni v razmerju upnika in dolžnika.
Samo zatrjevanje, da so pogoji podani pogoji za izdajo začasne odredbe in da so njegove teze dokazane, brez da bi tožnik postavil konkretne trditve o dejstvih v zvezi z zahtevanimi pogoji, ne zadostuje.
Tožeča stranka je postavila ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodb in denarni, torej dajatveni, zahtevek za plačilo dividend v višini 1.640.539,91 EUR, kar je upoštevaje določbo prvega odstavka 39. člena ZPP vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri sodna taksa. Tudi če bi držala teza tožeče stranke, da je relevanten samo zahtevek na ničnost pogodb, se v takšnem primeru ničnost pogodb ugotavlja z vrednostjo le-teh. Zatrjevanje tožeče stranke, da bo drugemu tožniku v izplačilo po pobotanju zahtevkov s prvo toženko ostalo le 30.000,00 EUR, pa za samo ugotovitev vrednosti spornega predmeta in nadaljnjo odmero sodne takse ne more biti relevantno, saj ZPP in ZST-1 takšnih pobotanj in razpolaganj ob morebitnem uspehu z zahtevkom ne določata kot upoštevne za samo določitev vrednosti predmeta in odmero sodne takse, ki je javna dajatev in kot taka predvidena za delo sodne veje oblasti.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - nastanek obveznosti plačila sodne takse
Pravilna je odločitev, da se zavrne ugovor z dne 7. 1. 2018 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse. Na podlagi prvega odstavka 34.a člena ZST-1 je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor iz razlogov, da je bila taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00020239
ZPP člen 13, 115, 183, 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/2, 360, 360/1. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27, 27/4. ZODPol člen 88.
izpraznitev in izročitev stanovanja - službeno stanovanje - nasprotna tožba - vložitev nasprotne tožbe - pogoji za vložitev nasprotne tožbe - tožba na sklenitev najemne pogodbe - obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora - predlog za preložitev naroka - zavrnitev dokaznega predloga brez obrazložitve - predhodno vprašanje
Če je toženec tožen na izpraznitev stanovanja iz razloga, ker nima najemne pogodbe, se lahko izpraznitvenemu zahtevku upre z vložitvijo nasprotne tožbe. Ker postopek za mirno rešitev spora pred Državnim odvetništvom RS skladno s 27. členom ZDOdv ni bil končan do konca glavne obravnave, sodišče pa ni ugodilo predlogu toženca za preložitev naroka za glavno obravnavo, je bila tožencu odvzeta možnost vložiti nasprotno tožbo. Potrdilo o neuspelem poskusu mirne rešitve spora je namreč procesna predpostavka za vložitev (nasprotne) tožbe.
Za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega, temveč mora iti za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca.
Izpovedbe zaslišanih prič ne potrjujejo prvostopenjskega zaključka, da je obdolženec proti oškodovanki planil, temveč je proti njej hitreje stopil. Takšno ravnanje pa, brez vsakršnih dokazano izrečenih groženj in zgolj v kontekstu prepira na delovnem mestu, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženec oškodovanki resno zagrozil v smislu določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1.
Neutemeljeno in tudi napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje en mesec zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, pri odmeri enotne kazni kršilo to določbo zakona in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnik namreč ne upošteva določbe četrtega odstavka 46. člena KZ-1, da se zapor izreka za cela leta in cele mesece, na cele dni pa le v primeru (določene ali izrečene) kazni do šestih mesecev zapora. V kolikor bi sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno kazen šest mesecev in petnajst dni zapora, bi torej kršilo določbo četrtega odstavka 46. člena KZ-1, če pa bi mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, pa bi kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ker bi izrečena enotna kazen dosegla seštevek posameznih določenih kazni ter bi v obeh primerih zagrešilo kršitev kazenskega zakona določeno v določbi 5. točke 372. člena ZKP. Glede na navedeno v primeru določenih kazni, kot jih je v izpodbijani sodbi odmerilo sodišče prve stopnje, načelo asperacije izjemoma prevlada načelo absorpcije, ki pomeni, da hujša kazen obsega oziroma vključuje tudi milejšo kazen, ki je bila določena za posamezno kaznivo dejanje. Po tem načelu se izreče kot enotna kazen samo najhujša izmed kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00022068
OZ člen 5, 7, 35, 82, 82/2, 87, 88, 89, 95, 99, 190, 190/1, 592, 592/1. ZPSPP člen 2, 10, 19. ZDDV-1 člen 36, 36/6. Pravilnik o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (2004) člen 2, 6. ZPP člen 353, 358, 358-5.
najemna pogodba - najem poslovnih prostorov - oseba javnega sektorja kot najemnik - predmet najema - stvarna napaka - površina poslovnih prostorov - znižanje najemnine - ničnost pogodbenega določila - valorizacija denarnih obveznosti - stroški - davek na dodano vrednost (DDV) - neupravičena pridobitev - kogentni pravni predpis - konvalidacija - obračun obratovalnih stroškov - pogodbena volja strank - skupen namen pogodbenih strank - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev - prepoved zlorabe pravice - načelo vestnosti in poštenja - zmotna uporaba materialnega prava
Nepravilna izmera pripadajočih skupnih prostorov sama po sebi še ne potrjuje obstoja stvarne napake na predmetu najema, ki bi tožečo stranko upravičevala k znižanju najemnine. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, bi se lahko najemnik upiral plačilu najemnine za večjo površino le v primeru, če bi dokazal, da je bila najemnina med pogodbenima strankama dogovorjena kot cena na m2 in bi bila pri tem upoštevana celotna površina kot površina "neto delovnih prostorov".
Ker pogodba zaradi predmeta pogodbe ni nična, ni nično niti pogodbeno določilo o višini dogovorjene mesečne najemnine.
Če se določeni zneski v davčno osnovo ne vštevajo, od njih tudi ni mogoče obračunati DDV, posledično pa ni dovoljen niti dogovor, da je tožeča stranka dolžna plačati za račun z vključenim DDV še dodaten DDV.
Dogovor o prefakturiranju računa z vključenim DDV in nato povečanim še enkrat za DDV ne predstavlja pogodbenega področja, glede katerega se pogodbeni stranki lahko prosto dogovarjata.