OZ člen 131, 142, 142/4, 150, 152, 154. ZOZP člen 7.
nevarna dejavnost - odškodninska odgovornost - pravni interes za pritožbo
Pravni interes za pritožbo obstoji, če se z njo lahko doseže v pravdi boljši položaj za pritožnika. V konkretnem primeru pa to pritožnica s pritožbo ne bo dosegla. Z izpodbijanim drugim odstavkom I. točke izreka sodbe je bil del tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zavrnjen, kar je v njeno korist, zato s pritožbo ne more doseči več. Z II. točko izreka izpodbijane sodbe pa je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ker pa prvotožena stranka želi s pritožbo doseči spremembo tožbe zgolj v razmerju med njo in tožečo stranko, bo to dosegla že, če bo uspešna s pritožbo zoper prvi odstavek I. točke izreka, po katerem je bila obsojena.
Pritožba ne pove, kateri predpis prepoveduje sočasno uporabe avtopoligona tako kandidatom v okviru avtošole kot drugim voznikom, ki želijo zgolj preizkusiti svoje vozniško znanje. Ker takšnega predpisa ni, potem ne vzdrži zatrjevanje pritožbe, da drugotožena stranka ne bi smela omogočati voznikom uporabo poligona za varno vožnjo. Tako kandidati v okviru avtošole kot drugi uporabniki poligona pa seveda morajo vozila uporabljati skladno z veljavnimi pravili varne vožnje, česar pa prvotožena stranka ni zagotovila, ko je vozilo, ki ni bilo opremljeno za vožnjo učenja in ko prvotoženec ni izpolnjeval pogojev za spremljevalca niti mladoletna hči pogojev za kandidata za voznika, dala v upravljanje svoji mladoletni hčerki, zato je sama v celoti odgovorna za nastali škodni dogodek.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili - izpodbijanje primernosti kazenske sankcije - okoliščine, pomemebne za odločbo sodišča - okoliščine za odmero kazni - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge pogojne obsodbe - stranska denarna kazen - koristoljubnost
Obdolženi je bil namreč predkaznovan tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ko mu je bila izrečena pogojna obsodba, obravnavano kaznivo dejanje pa je obdolženi storil v preizkusni dobi.
URS člen 23. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/2, 227, 227/10, 251, 251/1, 371, 371/2, 285e.
izločitev dokazov - dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - pouk obdolžencu o procesnih pravicah - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - pravica do sodnega varstva
V obravnavani zadevi izdelano izvedensko mnenje izvedenca požarne stroke F.P. sicer ne povzema izrecnih izjav obdolženega D. S. o očitanem kaznivem dejanju, niti tega ne zatrjuje obramba v predlogu za izločitev dokazov. Vendar pa se izvedensko mnenje (glede na dejanske ugotovitve na naroku za obravnavo predloga za izločitev dokazov) v celoti vsebinsko opira (tudi) na kasneje izločeno nedovoljeno izpovedbo obdolženega, torej na nedovoljen dokaz. Zato je posledično logično, da se sodna odločba na to izvedensko mnenje ne more in ne sme opirati. Ta prepoved sicer nima izrecne podlage v prvem odstavku 251. člena ZKP, in tudi ne zahteva izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, vendar je treba upoštevati dejstvo, da izvedensko mnenje izhaja vzročno-posledično iz izločene, nedovoljene izpovedbe obdolženega iz faze preiskovalnih dejanj. Čeprav izvedensko mnenje samo po sebi ni bilo pridobljeno nezakonito, je torej dokaz, pridobljen na podlagi vednosti o nedovoljenem dokazu, oziroma z reprodukcijo izločenega nedovoljenega dokaza.
predlog za podaljšanje roka - prepozen predlog - vročitev v poštni predal - vročanje odvetniku v poštni predal - dan vročitve
Ker se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v poštnem predalu (glej četrti odstavek 139.b člena ZPP), je rok 15-ih dni za izjavo toženca glede dopolnitve izvedeniškega mnenja začel teči 6. 10. 2018, iztekel pa se je 22. 10. 2018. Predlog za podaljšanje roka, ki ga je toženec vložil 23. 10. 2018, je bil zato prepozen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00020392
ZPP člen 325, 328. OZ člen 6, 8, 22, 377, 379, 1013, 1016, 1016/2, 1017, 1017/2, 1017/4. ZGD-1 člen 263, 263/1, 515, 515/6.
sodba s skrajšano obrazložitvijo - sodba s polno obrazložitvijo - poprava sodbe - očitna pomota - predlog za dopolnitev sodbe - dopolnitev sodbe - odmera stroškov postopka - izostanek odločitve o pravdnih stroških - odgovornost za izterljivost odstopljene terjatve - poroštvo - priprava pogodbe s strani ene od pogodbenih strank - gospodarski subjekt - ponudba - načelo enake vrednosti dajatev - skrbnost dobrega gospodarstvenika - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pogodbeno dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti - domneva oderuških obresti - terjatev iz gospodarske pogodbe - fizična oseba kot porok - zakoniti zastopnik družbe - poslovodna funkcija - obseg porokove odgovornosti - poroštvena izjava - oblika poroštvene izjave - poroštvo za bodočo obveznost - neizterljivost terjatve
Edina razlika med sodbo s skrajšano obrazložitvijo in sodbo s polno obrazložitvijo, je dodana obrazložitev v slednji, kar pomeni, da se izreka obeh sodb ne smeta razlikovati, oz. se izrek sodbe s skrajšano obrazložitvijo v sodbo s polno obrazložitvijo zgolj prepiše.
Opustitev sodišča, da odloči o pravdnih stroških, ne predstavlja očitne pomote v smislu 328. člena ZPP, pač pa gre za vsebinsko napako pri odločanju, ki je s popravo sodbe ni mogoče odpraviti.
Dopolnitev sodbe brez predloga strank ni dopustna.
Okoliščina, da je tožeča stranka sama v celoti pripravila vse pogodbe in ostale listine (menične, poroštvene izjave), ne izkazuje njene nepoštenosti, pa tudi dejstvo, da je ravnala pri tem sebi v prid, samo po sebi ni zavržno. To, da zgolj ena od strank sestavi in oblikuje vsebino pogodb in spremljajočih dokumentov, je v poslovnem svetu prej pravilo kot izjema. Celo sodi v okvir standarda dobrega gospodarstvenika, ki na trgu ponuja značilne proizvode ali storitve, da pripravi tudi vzorce/osnutke pogodb, saj se s tem olajšuje njihovo sklepanje.
Načelo enake vrednosti dajatev ni neposredno uporabljivo, saj drugi odstavek 8. člena OZ izrecno pove, da mora zakon posebej določiti, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice. Načelo ekvivalentnosti dajatev se torej operacionalizira izključno skozi z zakonom določene institute (npr. čezmerno prikrajšanje, oderuška pogodba, domneva oderuških obresti ipd.).
Na domnevo oderuških obresti bi se eventuelno lahko skliceval le porok (ki je sprejel poroštvo za obveznosti z gospodarske pogodbe), če je po svojih siceršnjih osebnih okoliščinah oseba, ki mu je varstvo domneve iz prvega odstavka 377. člena OZ namenjeno; če gre za fizično osebo, za katero se zahteva nižji standard skrbnosti, za osebo, ki ni v nikakršni „gospodarski“ povezavi z gospodarskim subjektom, za obveznost katerega je dal poroštvo. Porok, ki je zakoniti zastopnik gospodarskega subjekta, ki je v tej funkciji tudi sprejel obveznost gospodarskega subjekta, za katerega je dal poroštvo kot fizična oseba, se zato na domnevo oderuških obresti iz 377. člena OZ ne more uspešno sklicevati.
Porok, ki je bil zakoniti zastopnik gospodarskega subjekta v času, ko je ta subjekt prevzel tudi vse obveznosti, za katere je dal poroštvo, se prav tako ne more sklicevati na nedoločenost svoje poroštvene izjave, ki jo je dal za nedoločeno bodočo obveznost.
otrok kot oškodovanec - prometna nesreča - prispevek oškodovanca k nastanku škode - odškodnina za nepremoženjsko škodo - objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari
Zavarovanka tožene stranke je vozila skozi naselje, zato bi morala pričakovati, da lahko vsak trenutek na vozišču naleti na otroka, dodatno previdnost pa ji je narekovalo dejstvo, da je šlo za neposredno bližino hiš ter visoko leseno ograjo, ki je zastirala pogled vozniku. Pri odločitvi je v zadostni meri upoštevana dolžnost zavarovanke tožene stranke, da prilagodi vožnjo razmeram na cesti in je zato podana njena krivda v pretežnem delu (80%). Na drugi strani pa je prav tako pravilno ugotovljeno, da je tudi tožnik prispeval k nastanku škode zato, ker je neprevidno prečkal cesto in se pri tem ni prepričal, če lahko to varno stori.
Sodna praksa kot prispevek vrednoti neskrbno ravnanje oškodovanca, ki je vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ker ni pomembna krivda, lahko tudi ravnanje otroka, ki ni krivdno odgovoren, predstavlja prispevek k nastanku škode. Upošteva se (ne)običajnost ravnanja in vzročna zveza. Ugotovljene okoliščine prometne nezgode v celoti utemeljujejo pravilnost zaključka o 20 % tožnikovem prispevku k nastanku škode.
krivdna odškodninska odgovornost - odškodninska odgovornost lastnika zemljišča - padec na ledu - padec na poledeneli poti - opustitev dolžne skrbnosti - malomarno ravnanje - čiščenje pohodne površine - opustitev čiščenja
Sodišče je ugotovilo obstoj ledenih ploskev na poti ter da se ni bilo mogoče absolutno zanesti na sistem talnega gretja. Zato je utemeljen očitek toženi stranki kot lastnici poti, da je bila malomarna, ker poti ni ustrezno pregledovala in ukrepala ob morebitni poledici, temveč se je zanašala na to, da zadošča sistem talnega gretja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00022058
ZOZP člen 1a. ZPP člen 253, 286b. OZ člen 153, 153/3.
odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost voznika motornega vozila - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - prometna nezgoda - povzročitev prometne nesreče - zapustitev kraja dogodka - odhod s kraja nesreče - zapustitev kraja dogodka brez posredovanja podatkov - posredovanje osebnih podatkov - zavarovalna pogodba - kršitev zavarovalne pogodbe - izguba zavarovalnih pravic - regresni zahtevek zavarovalnice - regres zavarovalnice - soprispevek oškodovanca - pisno izvedensko mnenje - ustno podajanje izvedenskega mnenja - opustitev zaslišanja izvedenca - izvedenec cestnoprometne stroke - potek prometne nesreče - osebno stanje oškodovanca - načelo popolne odškodnine
Toženec je v prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti navedel, da je ob vzvratni vožnji začutil rahel trk, zato je avto ustavil, ga premaknil in izstopil, ob zaslišanju pa je nadalje pojasnil, da je oškodovanki, ki je ležala na tleh, pomagal vstati, pri čemer je opazil odrgnino na nogi. Moral se je torej zavedati, da je s svojim ravnanjem povzročil prometno nesrečo, pri čemer za izgubo zavarovalnih pravic ni bistveno, da ni bil seznanjen z obsežnostjo oškodovankinih poškodb, prav tako ni odločilno, da ga slednja ni zaprosila za osebne podatke in da ni imel namena pobegniti s kraja dogodka. Zaradi opustitve obveznosti posredovanja svojih podatkov in podatkov o zavarovanju pred zapustitvijo kraja nezgode je izgubil zavarovalne pravice.
Osebno stanje oškodovanca, ki pogojuje nastanek večjega obsega škode in se razvije spontano ali je prirojeno, ne more predstavljati razloga za prisojo nižje odškodnine oziroma razbremenitev povzročitelja škode odgovornosti za nastalo škodo.
Za nobenega izmed zgoraj uveljavljanih zahtevkov namreč ne veljajo določbe o pravočasni notifikaciji stvarnih napak po podjemni pogodbi. Odškodnino v zvezi z razsmernikom (313,50 EUR), ki ga je sicer predhodno vgradila toženka, nato pa naj bi po zatrjevanjih tožnice do njegovega poškodovanja prišlo, ker je toženka malomarno izvajala druga dela, je treba obravnavati po splošnih načelih OZ o odškodninski odgovornosti, medtem ko je treba odškodnino v zvezi z neizvedenimi deli obravnavati po določbah o podjemnikovi obveznosti izvršitve dela (626., 627. in 628. člen OZ), o splošnih pravilih o izpolnitvi obveznosti (239. in 243. člen OZ) in o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve (od 103. do 111. člena OZ). Povedano drugače, za nobenega izmed vtoževanih zahtevkov ne velja obveznost pravočasne notifikacije napak, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje, saj ne gre za uveljavljanje stvarnih napak.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021900
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZVPSBNO člen 1.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodnina za škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku - dolgotrajnost postopka - dolžnik v stečaju - neizpolnitev obveznosti - insolventnost dolžnika - vzročna zveza - obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obstoj škode - nadaljevanje pravdnega postopka - obstoj terjatve do dolžnika - ugovor delne izpolnitve - zakonske zamudne obresti - prenehanje terjatve
Tožniku je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, zato je upravičen do povrnitve tiste že prisojene premoženjske škode, ki je zaradi dolgotrajnega sojenja ni uspel pravočasno izterjati od svojega dolžnika, ki je zapadel v insolventnost. Vendar je tožnik upravičen le do dela vtoževane terjatve, ki mu je bila tedaj prisojena, a je ni uspel izterjati, ne pa tudi do tistega njenega dela, v katerem je bila tožnikova terjatev že tedaj zavrnjena zato, ker je prenehala.
Že na prvi pogled je očitno, da več kot 25 let trajajoč postopek ni nekaj normalnega ali običajnega. Stopnjevitost sojenja ne sme predstavljati priročnega alibija, ki bi sodstvu omogočal ponavljajoče se mletje brez sodnega epiloga. Sodstvo mora biti sposobno ne samo soditi, temveč predvsem razsoditi in to v razumnem roku, zato tudi množica raznoraznih razveljavitev sama po sebi ne predstavlja opravičljivega razloga za tako ekscesno dolg sodni postopek.
Toženka zanemarja, da je bilo prav sodišče tisto, ki je odločalo več kot 25 let - ne pa tožnik. Pričakovanje, da bi moral tožnik sodišče vseskozi spodbujati, naj opravlja svojo zakonsko dolžnost, ni utemeljeno oz. je takšno pričakovanje neživljenjsko in pretirano. Že res, da lahko tudi stranke postopka vplivajo na dinamiko določenega postopka, a vselej le v okviru svojih zakonskih možnosti, ki so vnaprej predvidene in kot take legitimne, medtem ko je prav na sodišču osrednja odgovornost, da postopek vodi, nadzira in obvlada, stranke usmerja in po potrebi omejuje ter na tej podlagi poda svojo končno razsodbo. V takšno vlogo sodišča pa petletni sodni premor in to brez kakršnihkoli vsebinskih razlogov - gotovo ne sodi. Stranka se lahko v skladu z načelom zaupanja upravičeno zanese na to, da bo sodni organ opravil svoje delo in to v skladu z zakonskimi pravili ter standardi dela, kamor navsezadnje sodi tudi sojenje v razumnem roku. To enako velja ne glede na to, ali je imelo sodstvo samo s sabo v kritičnem obdobju resne probleme oz. sistemske težave s sodnimi zaostanki, saj to stranke, ki skuša na sodišču na miren način poiskati svojo pravico, načeloma niti ne zanima. Zato ni razumljivo, zakaj bi moral tožnik sodišče priganjati oz. prosjačiti, naj vendarle postopa, če pa je sodišče dolžno postopati zaradi svoje zakonske dolžnosti in ne zato, ker bi si to tako zelo (za)želel tožnik kot stranka postopka. Da je imel tožnik ambicijo, da je postopek tekel in se premikal, pa izhaja že iz tega, da je vložil tožbo in se zahtevku ni odpovedal ali ga umaknil.
pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti - dobra vera
Pravilen je zaključek, da so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje iz drugega odstavka 217. člena SPZ, zato vprašanje dobre vere, ki je pogoj za priposestvovanje desetletnega izvrševanja služnosti po prvem odstavku 217. člena SPZ, ob dejanskem 20 letnem izvrševanju služnosti ni več bistveno vprašanje, s katerim bi se moralo sodišče podrobneje ukvarjati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00020637
OZ člen 16, 40, 40/3, 533. ZOR člen 53, 53/3, 63, 70. ODZ paragraf 938, 943. ZZK člen 102, 102/1. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125, 125/1, 125/3. ZPP člen 333.
darilna pogodba - kavza pri darilu - darilni namen - prava pogodbena volja strank - nedopusten nagib - nesporazum o predmetu pogodbe - nesoglasje volj (disenz) - izbrisna tožba - pasivna legitimacija - neveljavnost vknjižbe - napaka pri vknjižbi v zemljiško knjigo - napaka sodišča - sprememba pogodbe - obličnost - pritožbeni rok
Pasivno legitimiran v izbrisni tožbi je tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice. Razlogi neveljavne vknjižbe so lahko (med drugim) napake (neveljavnost ali nepopolnost) zemljiškoknjižnega dovolila, omejitve oziroma neobstoj razpolagalne sposobnosti ali napake zemljiškoknjižnega sodišča.
procesna sposobnost - procesna nesposobnost - dvom v procesno sposobnost stranke - skrbnik za poseben primer - postavitev skrbnika za poseben primer - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ničnost pogodbe - ugotavljanje (ne)prištevnosti
Ker toženec ves čas postopka ni bil sposoben samostojno in veljavno opravljati procesnih dejanj (ni bil pravdno sposoben), v postopku pred sodiščem prve stopnje pa je nastopal sam in (še) ni imel zakonitega zastopnika, je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka vse do dneva nastanka nesreče pomanjkljivosti ni odpravila, niti ni ob stroju namestila opozorilnih napisov. Protipravnost ravnanja toženke je torej podana. Vprašanje pa je, ali je ravnanje zavarovanca tožnice pretrgalo vzročno zvezo z nastalo škodo.
Drži namreč trditev pritožnice, da je soprispevek zavarovanca tožeče stranke pomemben, da je prišlo do poškodbe pri delu, ker delavec ni upošteval pisnih navodil za varno čiščenje valjev v mokrem delu stroja z metodo brizganja z vodo, pač pa je uporabil metodo mehanskega čiščenja, ki je imela za posledico zagrabitev krtače in posledične poškodbe roke.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - nasilje v družini - huda telesna poškodba - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - kratkotrajen strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - poseg v čast in dobro ime
Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, kot so stopnja telesnih in duševnih bolečin, njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot abstraktni ravni, kar pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.
ZPDZC člen 18, 18/1, 21a, 21a/3, 21a/4. ZPDZC-C člen 8, 8/3, 8/4. ZPDZC-1 člen 5, 5/1, 5/1-5, 23, 23/1, 23/1-5, 27. OZ člen 17, 17/2, 241. Direktiva 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 7.
spodbujanje zaposlovanja težje zaposljivih brezposelnih oseb - subvencija za zaposlitev brezposelne osebe - globa za prekršek - vračilo sredstev - obvezna vsebina pogodbe - pogodbena razširitev odgovornosti
Obveznost vračila javnih sredstev je po noveli ZPDZC-C veljala zgolj tedaj, če je bila taka obveznost dogovorjena s pogodbo.
Za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ne zadošča, da se je oškodovanec počutil ogroženega, temveč mora iti za dejanje, ki je glede na njegovo naravo in intenziteto objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca.
Izpovedbe zaslišanih prič ne potrjujejo prvostopenjskega zaključka, da je obdolženec proti oškodovanki planil, temveč je proti njej hitreje stopil. Takšno ravnanje pa, brez vsakršnih dokazano izrečenih groženj in zgolj v kontekstu prepira na delovnem mestu, ne zadostuje za zaključek, da je obdolženec oškodovanki resno zagrozil v smislu določbe prvega odstavka 135. člena KZ-1.
Neutemeljeno in tudi napačno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolžencu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje en mesec zapora, nato pa mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora, pri odmeri enotne kazni kršilo to določbo zakona in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnik namreč ne upošteva določbe četrtega odstavka 46. člena KZ-1, da se zapor izreka za cela leta in cele mesece, na cele dni pa le v primeru (določene ali izrečene) kazni do šestih mesecev zapora. V kolikor bi sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo enotno kazen šest mesecev in petnajst dni zapora, bi torej kršilo določbo četrtega odstavka 46. člena KZ-1, če pa bi mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora, pa bi kršilo določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ker bi izrečena enotna kazen dosegla seštevek posameznih določenih kazni ter bi v obeh primerih zagrešilo kršitev kazenskega zakona določeno v določbi 5. točke 372. člena ZKP. Glede na navedeno v primeru določenih kazni, kot jih je v izpodbijani sodbi odmerilo sodišče prve stopnje, načelo asperacije izjemoma prevlada načelo absorpcije, ki pomeni, da hujša kazen obsega oziroma vključuje tudi milejšo kazen, ki je bila določena za posamezno kaznivo dejanje. Po tem načelu se izreče kot enotna kazen samo najhujša izmed kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00022068
OZ člen 5, 7, 35, 82, 82/2, 87, 88, 89, 95, 99, 190, 190/1, 592, 592/1. ZPSPP člen 2, 10, 19. ZDDV-1 člen 36, 36/6. Pravilnik o načinih valorizacije denarnih obveznosti, ki jih v večletnih pogodbah dogovarjajo pravne osebe javnega sektorja (2004) člen 2, 6. ZPP člen 353, 358, 358-5.
najemna pogodba - najem poslovnih prostorov - oseba javnega sektorja kot najemnik - predmet najema - stvarna napaka - površina poslovnih prostorov - znižanje najemnine - ničnost pogodbenega določila - valorizacija denarnih obveznosti - stroški - davek na dodano vrednost (DDV) - neupravičena pridobitev - kogentni pravni predpis - konvalidacija - obračun obratovalnih stroškov - pogodbena volja strank - skupen namen pogodbenih strank - razlaga pogodb - načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev - prepoved zlorabe pravice - načelo vestnosti in poštenja - zmotna uporaba materialnega prava
Nepravilna izmera pripadajočih skupnih prostorov sama po sebi še ne potrjuje obstoja stvarne napake na predmetu najema, ki bi tožečo stranko upravičevala k znižanju najemnine. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, bi se lahko najemnik upiral plačilu najemnine za večjo površino le v primeru, če bi dokazal, da je bila najemnina med pogodbenima strankama dogovorjena kot cena na m2 in bi bila pri tem upoštevana celotna površina kot površina "neto delovnih prostorov".
Ker pogodba zaradi predmeta pogodbe ni nična, ni nično niti pogodbeno določilo o višini dogovorjene mesečne najemnine.
Če se določeni zneski v davčno osnovo ne vštevajo, od njih tudi ni mogoče obračunati DDV, posledično pa ni dovoljen niti dogovor, da je tožeča stranka dolžna plačati za račun z vključenim DDV še dodaten DDV.
Dogovor o prefakturiranju računa z vključenim DDV in nato povečanim še enkrat za DDV ne predstavlja pogodbenega področja, glede katerega se pogodbeni stranki lahko prosto dogovarjata.