Navkljub razlikam med razpolagalno in poslovno sposobnostjo gre v konkretnem primeru za položaj, primerljiv s tistim, ko želi posel skleniti poslovno povsem nesposobna oseba. Izražena je le volja ene stranke, saj prava razpolagalna upravičenka - tožeča stranka - svoje volje ni izrazila. Teorija in praksa sprejemata stališče, da v takšnem primeru do sklenitve posla sploh ne pride; gre za neobstoječ pravni posel oziroma za 'neposel'. Razpolagalni pravni posel, ki ga sklene razpolagalno nesposobna oseba, po sami naravi stvari nima učinkov - pravica se v svoji pripadnosti in/ali obsegu zaradi takšnega posla ne bo spremenila. In prav v tej lastnosti se konkretni primer bistveno razlikuje od neveljavnih (torej ničnih in izpodbojnih) poslov, ki na pravnoposlovnem področju učinkujejo, čeprav ne ravno tako, kot sta si to stranki zamislili. Še najmanj stičnih točk ima neposel z izpodbojno pogodbo, ki učinkuje, vse dokler ni izpodbita, in vedno lahko konvalidira. Bližje je nični pogodbi, ki pa ji OZ vendarle pripisuje določene pravnoposlovne učinke (86. - 91. čl. OZ). Tu obravnavani sporazum o zavarovanju pa ne more učinkovati niti na tak način, zato je bil ničnostni zahtevek navkljub napačnim razlogom sodišča prve stopnje pravilno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK0004616
ZD člen 132, 142. ZOR člen 45, 214, 361, 414, 454. ZPP člen 105, 182, 184, 339, 339/2-14. OZ člen 376, 395, 1060. ZZK-1 člen 31. ZUstS člen 44.
predpogodba - prodajna pogodba - sodediči - solidarna odgovornost za zapustnikove dolgove - položaj sodedičev v sporu - določnost dajatvenega tožbenega zahtevka - popolnost tožbe
V konkretnem primeru je več sodedičev, ti pa so nerazdelno odgovorni za dolgove zapustnice. Zakonsko je predpisana (navzven) solidarnost, kar je v korist upnika, torej tožnika. Ta tožbenega zahtevka tako ni oblikoval, lahko bi zahteval plačilo dolga bodisi od katerega solidarnega dolžnika, ali pa poljubno porazdelil obveznost med vse sodediče po deležih, ki bi jih lahko tudi sam določil. Ti namreč v takem sporu nimajo položaja enotnih sospornikov.
uporaba solastne stvari – ureditev razmerij med solastniki – razdelitev solastne stvari – pravdni stroški – načelo uspeha strank
Tožnika zahtevata izpraznitev celotnega stanovanja in njegovo celotno izročitev. Torej ne zahtevata samo tisto, za kolikor naj bi nasprotni stranki pri uporabi presegali svoj delež. Ker nepremičnina očitno ni razdeljena tako, da bi toženki iz nasprotne tožbe lahko uporabljali le svojemu solastninskemu deležu ustrezen del (tega namreč pritožnika ne trdita), je tožbenemu zahtevku nemogoče ugoditi niti delno, niti v celoti.
Pritožba ne napada odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da porodnica, ki naj bi bila po tožbenih trditvah vir okužbe, ni bila okužena z virusom herpesa. To pa pomeni, da do škode ni moglo priti na zatrjevan način. Strinjati se je sicer s tožečo stranko, da bi bilo v primeru, da bi bil vzrok okužbe zunanji, vseeno mogoče sklepati tudi na neko zvezo med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodo (čeprav seveda ni nujno, da bi bila ta zveza pravno relevantna), vendar tožeča stranka ni dokazala niti, da bi bil vir okužbe sploh zunanji.
ZKZ člen 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25. OZ člen 512, 512/1.
promet s kmetijskimi zemljišči - zakonita predkupna pravica - uporaba pravil OZ o pogodbeni predkupni pravici - kršitev predkupne pravice - tožba predkupnega upravičenca na razveljavitev pogodbe s tretjim in sklenitev pogodbe z njim - izpodbijanje zemljiškoknjižnega vpisa na tretjega
Zakon o kmetijskih zemljiščih ureja tudi promet s kmetijskimi zemljišči. Določena je zakonita predkupna pravica. Pri uveljavljanju zakonite predkupne pravice je treba upoštevati splošne določbe OZ, torej čl. 507 do 513. V konkretnem primeru toženka s tožnikom pogodbe ni bila pripravljena skleniti, naknadno, po vložitvi tožbe pa je nepremičnino odtujila. Predkupni upravičenec ima pravico do tožbe po 1. odst. 512. čl. OZ. Tožnik kot predkupni upravičenec je glede na specifično ureditev po ZKZ sicer ob vložitvi tožbe pravilno zahteval sklenitev prodajne pogodbe, ko pa je zvedel za odtujitev, in je s tožbo, v drugem postopku izpodbijal darilno pogodbo, uveljavljal ničnost. Tak zahtevek pa ni skladen z zahtevami 512. čl.. Vendar pa je treba v vsakem primeru postaviti glede na določbo 512. čl. OZ tudi zahtevek, s katerim se izpodbija zemljiškoknjižni vpis, ki je bil opravljen v korist tretjega.
Objektivno odgovorna oseba je namreč deloma prosta svoje odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Za oprostitev odgovornosti pa zadošča vsaka oškodovančeva krivda, tudi lažja oblika malomarnosti, konkretne okoliščine, ko je ugotovljena premajhna pazljivost tožnika, pa utemeljujejo sklep, da je podana sicer sokrivda, vendar le v okviru 10%.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožečih strank ni mogla zakonito podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, saj pogodbe o zaposlitvi, ki je zaradi odpovedi že prenehala veljati, ni mogoče še enkrat odpovedati.
sodna pristojnost – pristojnost arbitraže – določnost pogodbe o arbitraži
Katere so tiste odločitve, v zvezi s katerimi naj bi pritožbe reševala arbitražna komisija, iz statuta ni mogoče ugotoviti. Da bi bil sodni postopek v določenem sporu izključen zaradi pristojnosti arbitraže, pa bi morala pogodba (dogovor) o arbitraži jasno določiti, glede reševanja katerih sporov je predvidena.
izsiljevanje – prisiljenje – protipravna premoženjska korist – izterjava dolga
Kaznivo dejanje izsiljevanja je posebno kaznivo dejanje prisiljenja. Storilec ima pri tem dejanju namreč namen, da s silo ali grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist ali izterja dolg. Za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da bi storilec premoženjsko korist dejansko pridobil. S silo ali resno grožnjo izterjan dolg mora pomeniti dejansko obstoječi dolg, sicer bo šlo za prvo obliko izsiljevanja, torej za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Obstoječi dolg se lahko izterja z izsiljevanjem zase ali za drugo osebo. Takšen dolg seveda ni protipravna premoženjska korist. Med uporabljeno silo ali grožnjo ter oškodovančevim ravnanjem mora biti vzročna zveza.
ZGD-1 člen 295, 295/1, 296, 296/3, 295, 295/1, 296, 296/3.
sklic skupščine na zahtevo manjšine - sklic skupščine na zahtevo manjšinskih delničarjev - pooblastilo za sklic skupščine
Sklic skupščine je mogoče zahtevati samo glede vprašanj, ki so v pristojnosti odločanja skupščine, pri čemer mora biti izkazana korist družbe od sprejetja predlaganih sklepov. Ker predlagatelja v svoji zahtevi nista z ničemer utemeljila koristi družbe od ponovnega potrjevanja že sprejetih sklepov na predhodni skupščini, katerih nista v predlogu niti konkretizirala, to pomeni, da nista ponudila ustrezne trditvene podlage, na podlagi katere bi sodišče prve stopnje moralo postopati skladno s 3. odstavkom 296. člena ZGD-1. Predlog predlagateljev je zato vsebinsko nesklepčen.
Da bi se okrožno sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe lahko pravilno opredelilo do svoje stvarne pristojnosti, morajo biti iz tožbe razvidne vse dejanske okoliščine, od katerih je odvisna stvarna pristojnost sodišča, ki bo odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ena od tovrstnih okoliščin je lahko tudi narava spornega razmerja, iz katerega tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo. Navedena okoliščina je namreč odločilna v tistih primerih, ko zakon na določeno naravo spora veže pristojnost posameznega sodišča (2. odstavek 30. člena in 2. odstavek 32. člena ZPP).
Utemeljena je pritožba obdolženca, ki graja kazensko sankcijo, ki mu jo je sodišče prve stopnje izreklo z napadeno sodbo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost kot obteževalno okoliščino, ko je navedlo, da je obdolženi prvi dve kaznivi dejanji storil v času, ko je bil kazenskopravno obravnavan zaradi podobnih kaznivih dejanj, saj tega ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Kot obteževalna okoliščina se lahko šteje le pravnomočna sodba, ki je bila obdolžencu izrečena pred storitvijo kaznivih dejanj, kar je v obravnavanem primeru bilo le pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti na škodo M.K., katerega je dejansko storil v preizkusni dobi. Navedeno pa je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, vendar pa je tej okoliščini dalo preveliko težo, ko se je odločilo za izrek zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo obdolženčevo težko zdravstveno stanje, kot to izhaja iz zdravniške dokumentacije, na katero se obdolženi sklicuje tudi v pritožbi. Obdolženi je invalidski upokojenec, skrbi pa tudi za nedoletnega otroka, kar ni za spregledati, kljub temu, da ga je v obravnavani zadevi ogrožal. Glede na navedeno, po oceni pritožbenega sodišča obstajajo okoliščine, ki omogočajo izrek pogojne obsodbe, ker se lahko utemeljeno pričakuje, da obdolženi ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, saj je od prvih dveh preteklo že več kot štiri leta. Zato je pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo pogojno obsodbo ob splošnem pogoju, da v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, saj je prepričano, da bo že izrečeno opozorilo ob zagroženi kazni tako vplivalo na obdolženca, da ta več ne bo ponavljal kaznivih dejanj.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - absolutno bistvene kršitve - prepoved reformatio in peius
Sodišče prve stopnje je storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za A, B, G in H kategorije motornih vozil, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa ugotovilo, da ima storilec vozniško dovoljenje za B, G in H kategorijo motornih vozil. Pritožbeno sodišče je ugotovljeno kršitev odpravilo tako, da je storilcu prekrška izreklo prenehanje za B, G in H kategorije motornih vozil, ne pa tudi za A kategorijo. Iz spisovnega gradiva sicer izhaja, da storilec sploh nima vozniškega dovoljenja za A kategorijo motornih vozil, temveč za kategorijo A do 50 km/h, vendar bi v primeru, če bi pritožbeno sodišče omenjeno bistveno kršitev odpravilo tako, da bi pri navedbi kategorije A popravilo v pravilno A do 50 km/h, kršilo prepoved spremembe v škodo storilca (reformatio in peius) predpisano v X. odst. 163. čl. ZP-1.
Po vsebini predstavlja storilčeva vloga tako prošnjo za odložitev izvrševanja uklonilnega zapora, kot tudi predlog za nadomestitev globe z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo zato prošnjo za odlog obravnavati po določbah 25. člena ZIKS-1 in o njej odločiti z odločbo izdano po pravilih ZUP, predlog za nadomestitev pa bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati v skladu 202c.čl. ZP-1 in o njem odločiti s sklepom.
Če storilec v vlogi ne navaja takšnih dejstev, ki bi kazala na obstoj kateregakoli od razlogov za odložitev po čl. 24/I ZIKS-1, to ne pomeni, da njegove vloge ni šteti kot prošnjo za odložitev in jo zato sploh ne obravnavati, pač pa je v takšnem primeru njegova prošnja neutemeljena in jo je zato potrebno zavrniti.
absolutno zastaranje kazenskega pregona -velika premoženjska korist - novi in stari zakon
Po novem Kazenskem zakoniku (KZ-1) je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona za dejanje, opisano v prvi in drugi alinei, zato kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje ni več dopusten. Vsako dejanje, opisano v prvi in drugi alinei, ne predstavlja njegovih kvalificiranih oblik, ker ni dosežena velika premoženjska korist, tako da je kazenski pregon za vsako posamezno dejanje, opisano v prvi in drugi alinei absolutno zastaral. Člen 99 v 3. točki devetega odstavka določa višino velike premoženjske koristi, ki mora v času storitve kaznivega dejanja presegati znesek 50.000,00 EUR, kar pa obdolženec z dejanjem, opisanem v prvi in drugi alinei ni izpolnil, saj sta glede na navedeno podani le temeljni obliki obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za katero pa nastopi po KZ-1 absolutno zastaranje pregona, ko preteče deset let od storitve kaznivega dejanja.
Omenjena sodba Okrožnega sodišča v Mariboru ne more predstavljati razloga za obnovo postopka iz 9. točke 394. člena ZPP, ker se odločitev v tem sporu v ničemer ni opirala nanjo in se tudi ni mogla, saj je bila izdana šele po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi. Tudi z oceno prvostopnega sodišča, da ta sodba ne more predstavljati novega dejstva oziroma dokaza iz 10. točke 394. člena ZPP se pritožbeno sodišče strinja. Prvostopno sodišče pravilno kot odločilno izpostavlja, da je bilo v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru ugotovljeno enako, kot je v smislu predhodnega vprašanja v tem sporu odločilo že prvostopno sodišče.
Četudi ZPP tega izrecno ne določa, je potrebno tudi v primeru odloga plačila sodne takse ali obročnega plačila sodne takse kot kriterij upoštevati premoženjski položaj stranke, saj bi bilo v nasprotnem primeru odločanje o tovrstnem predlogu podvrženo arbitrarnosti sodišča.
izvršba na nepremičnine - stavba kot predmet lastninske pravice
Ob ugotovitvi, da je predmet nepremičninske izvršbe in s tem lastninska pravica na njem opredeljen tako, kot je bil takrat, ko je bila na njega dovoljena izvršba, sodišče prve stopnje kot izvršilno sodišče ni imelo nobene zakonske možnosti za obravnavanje predmeta izvršbe drugače, kot mu to nalagajo določila ZIZ.
Tožnica je pooblastila službo pravne pomoči pri sindikatu za zastopanje v delovnem sporu. V tem pooblastilu pravic pooblaščenca ni podrobneje določila, zaradi česar je pooblaščenec (ki ni imel položaja odvetnika) sicer lahko opravljal vsa pravdna dejanja, ni pa smel umakniti tožbe.
30- dnevni rok za obnovo postopka v tem sporu ni začel teči od dneva, ko je sodišče sklep o ustavitvi postopka na podlagi umika tožbe vročilo službi pravne pomoči pri sindikatu kot pooblaščencu tožnice, ampak šele od dneva, ko je tožnica izvedela za obnovitveni razlog (da pooblaščenec ni imel ustreznega pooblastila za umik tožbe).