ZKP člen 269, 269/1-2. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretni opis dejanja - vezanost na opis dejanja v obtožnem aktu - izvajanje dokazov - zaslišanje soobdolženca kot priče
Obtožencu se očitata obe alternativni obliki kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1, (1) ukvarjanje s tem, da tujce, ki nimajo dovoljena za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito spravlja na njeno ozemlje in jih po njem prevaža in (2) da je skupino takih tujcev za plačilo nezakonito spravil čez mejo države, pri čemer prva alternativna oblika "ukvarjanje", v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirana.
Pritrditi je sicer stališču sodišča prve stopnje, da je sodišče vezano na konkretni opis dejanja v obtožbi ter da abstraktni del obtožnice ni nujna sestavina le-te, vendar pritožbeno sodišče izpostavlja, da je pomembno, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja v obtožnici izhajajo iz konkretiziranega opisa obtoženčevega dejanja. Ker iz konkretizacije in razlogov izpodbijane sodbe izhaja pravilno ugotovljena oblika očitanega kaznivega dejanja "za plačilo", je pritožbeno sodišče zaradi doslednosti oziroma uskladitve med abstraktnim in konkretnim delom izreka sodbe, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz abstraktnega dela krivdoreka izpustilo opis, ki se nanaša na alternativno obliko "ukvarjanja". Glede na navedeno v pritožbi zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00060839
SPZ člen 99, 99/1, 210, 213, 213/1, 217, 217/1, 217/2. ZIZ člen 174, 174/1. ZPP člen 313, 313/2.
stvarna služnost - vznemirjanje lastninske pravice - negatorna tožba - prepoved vznemirjanja - vmesni ugotovitveni zahtevek - vzpostavitev prejšnjega stanja - priposestvovanje stvarne služnosti - prodaja nepremičnine v izvršbi - izbris stvarne služnosti - služnost na lastni stvari - priposestvovalna doba - pogoji za priposestvovanje - električni daljnovod - ugovor pasivne legitimacije - rok za izpolnitev obveznosti
Presoja, da je zatrjevana priposestvovana stvarna služnost, pod predpostavko, da je obstajala, s prodajo v izvršilnem postopku ugasnila, je materialnopravno napačna.
Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča, po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče.
Električni kabel ni del javnega omrežja, zato ni ustrezna pritožbena primerjava z vodom javne kanalizacije. Hoja in vožnja ter vkopan električni kabel torej predstavljajo ravnanja, s katerimi toženca protipravno posegata v tožničino lastninsko pravico in pred katerimi se tožnica utemeljeno brani z negatorno tožbo.
ZPP stranskemu intervenientu nikjer ne nalaga, da bi bil dolžan v primeru neuspeha stranke, na strani katere se je udeleževal pravdnega postopka, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Prvi odstavek 154. člena ZPP takšno obvezo določa le za stranko, ki je ob neuspehu dolžna povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu nasprotnemu intervenientu.
Sodišče prve stopnje pritožniku pravilno ni priznalo stroškov fotokopij, saj to niso za pravdo potrebni stroški. Pritožnik je lahko vpogledal v spis in si prepisal vse potrebne podatke, odločitev za fotokopije pa je zgolj njegova in za potek pravdnega postopka ni nujna.
V delu, v katerem pritožba nasprotuje višini tožniku odmerjenih stroškov, stranski intervenient zanjo nima pravnega interesa, zaradi česar je v tem delu pritožba ni dovoljena (1. točka 365. člena ZPP). Predpostavka dovoljenosti pritožbe je med drugim, da jo je vložila upravičena oseba oziroma oseba, ki je zanjo imela pravni interes (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za vložitev pritožbe pa ima le stranka (oz. stranski intervenient), za katero je izdana odločba neugodna.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 191, 191/1, 191/3. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
nasilje v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - opis dejanja - zastaranje kazenskega pregona
Sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je obtoženec sicer obremenjeval hčerko C. C. s svojim odnosom do B. B., ko je o slednji govoril, da so jih vrgli ven iz prejšnjega stanovanja, da tudi na tem naslovu komaj čakajo, da se bosta odselili, da so vsi avtomobili, parkirani pred hišo od moških, ki so pri njeni materi, da je njena mati najslabša na svetu, da je nihče ne mara, da je lahko žalostna, ker ima takšno mamico, da je kurba, ki se kurba okoli, da ima razmerje s prejšnjim in sedanjim lastnikom stanovanj in da je bila takoj po poroki z drugim moškim. Vendar pa je na podlagi izpovedi B. B., da se obtoženca ni bala, pravilno ocenilo, da obtoženec negativnih vrednostnih ocen o njeni materi ni dajal hčerki z namenom, da bi C. C. ustrahoval oziroma poniževal in jo spravljal v podrejen položaj, temveč je obtoženec na tak način hotel prizadeti oškodovanko B. B.
Zastaranje kazenskega pregona zaradi navedenega kaznivega dejanja sicer ni nastopilo 6. 7. 2022, ko je poteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, temveč je upoštevaje drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ zaradi zadržanja teka materialnih rokov in s tem tudi zastaranja kazenskega pregona, zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 8. 9. 2022. Glede na navedeno ugotovitev je zato pritožbeno sodišče v sodbeni izrek poseglo po uradni dolžnosti in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v točki II izreklo zavrnilno sodbo in posledično temu spremenilo tudi odločbo o stroških, saj se je prvotna nanašala na povrnitev stroškov v zvezi z obsodilno ter oprostilno sodbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00059912
SPZ člen 66, 66/1. OZ člen 190, 190/1. URS člen 35, 36, 36/1.
varstvo solastninske pravice pred posegom drugega solastnika - varstvo solastnine v razmerju med solastniki - pravica do posesti solastne nepremičnine - izključitev solastnika iz posesti - pravica solastnika do posesti - posest in uporaba stvari v solastnini - prostovoljna izselitev solastnika - menjava ključavnice - uporabnina in uporaba solastne stvari - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - nedopustna pritožbena novota - pravica do nedotakljivosti stanovanja
Zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik zaradi dejstva, da se je sam odselil iz stanovanja, nima varstva iz naslova svoje solastninske pravice. Odselitev tožnika iz stanovanja toženke ne opravičuje do popolne izključitve tožnika od uporabe sporne nepremičnine v obsegu, ki ustreza tožnikovemu solastniškemu deležu. Tožnik kot solastnik, četudi bivši izvenzakonski partner toženke, ima pravico do souporabe sporne nepremičnine. Ravnanje zamenjave ključavnice brez izročitve ključev nove ključavnice, ki ima za posledico popolno izključitev tožnika kot solastnika iz souporabe solastne stvari, predstavlja protipravno vznemirjanje tožnikove solastninske pravice.
Ker toženka nesorazmernega posega v svoje ustavne pravice v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, je njeno tovrstno sklicevanje v pritožbi prepozno.
Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Upravičenost zahtevka za plačilo uporabnine je treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.
obrekovanje - kaznivo dejanje obrekovanja - zakonski znaki kaznivega dejanja obrekovanja - opis dejanja v izreku sodbe - hude posledice
Navedene posledice ne dosegajo zgoraj opredeljenega standarda hude posledice iz tretjega odstavka 159. člena KZ-1. Poseg v čast in dobro ime oškodovancev, močna prizadetost, hudo diskreditiranje, osmešenje, zaničevanje, zasmehovanje, prezir in opravljanje s strani sodelavcev so vse posledice, ki življenjsko izkustveno nastanejo že s storitvijo temeljnega kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 in jih kot take, čeprav utegnejo oškodovancu povzročiti nemalo nelagodja, še ni moč opredeliti kot hude posledice v smislu tretjega odstavka navedenega člena. Tega pragu ne dosegata niti očitka o omajanem odnosu B. B. z njegovo zunajzakonsko partnerko ter da oškodovanca veliko težje opravljata svoje delo. Kot pojasnjeno zgoraj, bi za obstoj zakonskega znaka hude posledice moralo iti za intenzivnejši poseg v družinsko oziroma delovno življenje oškodovancev, česar pa zasebna tožilca v opisu dejanja v zasebni tožbi ne zatrjujeta.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00060246
KZ-1 člen 37, 284, 284/1. ZKP člen 269, 269/1-2.
kriva izpovedba - kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - izvedenec - izvedensko mnenje - namen storilca - napeljevanje h kaznivemu dejanju - opis napeljevanja
Za storitev tega kaznivega dejanja je ključno, da storilec kot izvedenec bodisi zavestno in hote navaja neresnična bodisi namerno uporabi napačna pravila stroke z namenom, da bo izvedensko mnenje lažno. Ta storilčev namen namreč opredeljuje zakonski znak podaje lažnega pisnega mnenja. Tako bit tega kaznivega dejanja ni izpolnjena že s podajo vsakršnega izvedenskega mnenja, ki ne odraža resničnih dejstev (objektivni zakonski znak), temveč mora iti storilcu prav za to, da zavestno in hote poda takšno mnenje (subjektivni zakonski znak). Šele takšen storilčev namen bo konstituiral obstoj tega kaznivega dejanja. Upoštevaje povedano mora biti tudi ta namen kot subjektivni zakonski znak skladno s standardom iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP v opisu kaznivega dejanja naveden in ustrezno konkretiziran.
odločba o sprejemu na varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda - podaljšanje pridržanja - ogrožanje življenja in zdravja - duševna motnja - pravica do osebne svobode - test sorazmernosti- poseg v osebno svobodo - dokazovanje z izvedencem
Sodišče druge stopnje v na naroku ustno podanem izvedenskem mnenju izvedenke ne vidi nikakršnih neskladnosti, tudi ne v zvezi z ugotovitvijo odvisnosti od alkohola nasprotnega udeleženca, saj je izvedenka v zvezi s tem evidentno pojasnila, da nasprotni udeleženec na splošno zanika pitje alkohola v večjih količinah in svoje pitje alkohola minimalizira ter ne premore uvida v svojo bolezen, v potrebo po zdravljenju in jemanju zdravil ter abstinenci od alkohola in vse to kljub dosedanjemu rednemu jemanju zdravil in vodenju v varovanem oddelku.
izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - pisnost postopka
Toženec izvedbe naroka ni zahteval in se ni opredelil do predloženih dokazov tožnice, ki potrjujejo, da je ob najemu posojila prikazoval zadovoljivo premoženjsko stanje in bil redno zaposlen. V pritožbi na novo zatrjevana dejstva, da je bila tožnica seznanjena z njegovim težkim gmotnim stanjem, saj je imela vpogled v SISBON, iz katerega je izhajala blokada na osebnem računu, in da je izjavo o premoženjskem stanju napisal po nareku njenih uslužbencev, se nanašajo na vprašanje dejanskega stanja, zato izstopajo iz okvirjev dopustnih pritožbenih razlogov po 458. členu ZPP ter jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - duševna motnja - zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve
Pri zaključku ne/obstoja duševne motnje ter hudo motene presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja gre za ugotavljanje dejanskih okoliščin, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje medicinske stroke. Z njim sodišče ne razpolaga, zato se za ugotovitev teh dejstev praviloma izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, čemur je prvostopno sodišče sledilo tudi v obravnavanem primeru in določilo izvedenca psihiatrične stroke.
spor majhne vrednosti - zapadlost terjatve - opredelitev datuma zapadlosti terjatve - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazni predlog za vpogled v sodni spis
Če stranka poda dokazni predlog z vpogledom v drug spis, mora v njem določno navesti, katere listine naj se vpogledajo, saj le pavšalno sklicevanje na pravdni spis oziroma listine v njem ne zadošča. V skladu z zahtevo po konkretizaciji dokaznega predloga namreč stranka ne more predlagati, da se vpogledajo kar vse listine v spisu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00061037
OZ člen 191, 192, 193, 342. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2.
načelo neposrednosti - dokazni sklep - vsebina dokaznega sklepa - neupravičena pridobitev - pravila vračanja - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - izognitev sili - plačilo, da bi se plačnik izognil sili - učinek izpolnitve zastarane obveznosti - pobotni ugovor - odmera pravdnih stroškov - odvetniška storitev - sprememba višine odvetniške točke
Enotno stališče sodne prakse za razlago pojma sile iz 191. člena OZ je naslednje: prikrajšanec je upravičen zahtevati povračilo tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. Ne gre torej za situacijo, da bi tožena stranka tožnika izsiljevala, ampak je dovolj, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne.
Obe določbi (192. in 342. člen OZ) je treba razlagati tako, da dolžnik plačila zastarane obveznosti ne more zahtevati nazaj, če jo je plačal prostovoljno, in ne, če jo je plačal iz razloga, da bi se izognil sili: če so torej podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Razlog, da plačilo zastarane obveznosti ni mogoče terjati nazaj, je, da zastarana obveznost ne preneha, le spremeni se v naturalno. Razloga za ureditev po 342. členu OZ ne gre iskati v posebnosti samega zastaranja, ampak v dejstvu, da obveznost (sicer naturalna) še vedno obstoji. To pa seveda pomeni, da ni nobenega razloga, da bi zastarana obveznost imela v smislu 191. člena OZ kakšne drugačne učinke kot nezastarana. Logično zato ne more biti nobene razlike, če dolžnik, da bi se izognil sili, plača zastarano ali pa nezastarano obveznost. V obeh primerih gre za veljavno izpolnitev obveznosti in v obeh primerih prikrajšanja noče, a plača le zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Zaključek je zato lahko samo, da ima dolžnik pod pogojem iz 191. člena OZ pravico zahtevati plačano nazaj, če je plačal zastarano terjatev, da bi se izognil sili.
Če zaradi zastaranja tožena stranka terjatve ne more uveljaviti s tožbo, je tudi z ugovorom ne more. Tudi ugovor namreč pomeni sodno uveljavljanje zastarane terjatve.
Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z drugim odstavkom 12. člena OT tožniku priznati za storitev opravljeno pred spremembo vrednosti točke, število točk po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik storitev opravil, saj navedeno določilo OT predpisuje, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano z DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo DDV. Sodišče bi zato za odvetniške storitve, opravljene v času do 6. 4. 2019, moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR, ki velja v času, ko je bilo delo opravljeno in tako dobljeno število točk pa pomnožiti z vrednostjo odvetniške točke, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe (v času odločanja sodišča), to je v vrednosti 0,60 EUR. Za odvetniške storitve, opravljene od 6. 4. 2019 dalje pa bi moralo preračunati in priznati število odvetniških točk z upoštevanjem vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in tako dobljeno število točk pa pomnožiti sedaj veljavno vrednostjo odvetniške točke v vrednosti 0,60 EUR.
Tožnica v pritožbi pravilno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti OT, ki je veljala do 4. 6. 2022 in da je pisni opomin procesna predpostavka za vložitev tožbe za odpoved najemne pogodbe, zato je tožnica upravičena do povračila stroškov za obrazložen opomin pred tožbo. Tožnica je upravičena do stroškov opomina v višini 100 točk in ne le v višini 50 točk, kot ji je to priznalo sodišče prve stopnje.
zakonita zastavna pravica - vpis po uradni dolžnosti - odločba inšpektorata za okolje in prostor - odprava odločbe - listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo
Ustrezna listina, ki je podlaga za vpis, mora obstajati ob začetku zemljiškoknjižnega postopka. Če je bila ta listina (inšpekcijska odločba) kasneje odpravljena, to na dovoljenost predmetnega vpisa ne more vplivati, temveč je lahko podlaga za morebitni kasnejši izbris te vknjižbe.
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik na dneve, ki jih je toženka evidentirala kot proste, ni bil prost. Ključna je ugotovitev, da je moral vsak dan opravljati zadolžitve vojaške policije, ki so bile razdeljene med štiri pripadnike. Glede na obseg nalog vojaške policije, ki so se izvajale 24 ur na dan in sedem dni v tednu, je bilo število pripadnikov premajhno.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine (prim. VIII Ips 23/2019). S takšno odločitvijo je posredno odločilo o obveznosti obračuna in plačila davkov ter prispevkov, ki v času odločanja o utemeljenosti zahtevka še ni nastala. Nastala bo, ko bo toženka v korist tožnika izvršila plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena ZDavP-2).
denarna kazen zaradi razžalitve sodišča - žalitev sodišča in sodnika - pristranskost sodnika - vzdrževanje reda na glavni obravnavi - predlog za izločitev sodnika - nepristranskost sodnika - predlog za denarno kaznovanje
Denarna kazen ni sankcija za neopravičen izostanek stranke z naroka za glavno obravnavo. Stranka ima pravico sodelovati v postopku izvajanja dokazov, ni pa tega dolžna storiti. Toženčev odhod iz razpravne dvorane, izostanek s prejšnjega naroka in dolgotrajnost postopka tako ne morejo utemeljevati izreka denarne kazni. Navedena ravnanja namreč ne preprečujejo izvedbe oziroma nadaljevanja postopka in ne vplivajo na pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva. Pravilno pa je stališče v izpodbijanem sklepu, da so stranke dolžne tudi kritiko ravnanja sodišča izreči na način, ki ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteto sodišča in da sodišče sme sankcionirati ravnanje stranke, s katerim so prekoračene meje dopustne kritike. Pri odločanju o tem mora sodnik presoditi tudi, ali bo denarno kazen izrekel sam ali bo zaradi zagotovitve videza nepristranskosti podal predlog za kaznovanje, o katerem bo odločil drug sodnik.
Iz ugotovitev v sklepu izhaja, da je bila ost toženčevih besed usmerjena v način sodničinega vodenja postopka. Za zagotovitev nepristranskosti bi bilo zato treba izrek denarne kazni prepustiti drugemu sodniku. Gre za izključitveni razlog iz 1. točke 70. člena ZPP, njegovo neupoštevanje pa bistveno kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
DZ člen 143, 157, 157/2, 157/3, 158, 159, 161, 178. ZNP-1 člen 45, 45/2, 95, 96, 96/4.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba o stikih - sprememba odločitve o stikih - stiki med očetom in otrokom - odklanjanje stikov s strani otroka - izvrševanje stikov z otrokom - onemogočanje stikov - varstvo koristi otroka - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - mnenje otroka - preiskovalno načelo - pravica do izjave - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - udeležba mladoletnega otroka v postopku
Zaradi varstva koristi otroka si mora sodišče aktivno in po potrebi inovativno ter prožno prizadevati, da otroku na ustrezen način predstavi možnost, da v postopku sodeluje, in koristi, ki jih utegne imeti od svoje aktivne udeležbe. Čeprav je sodišče prve stopnje s pomočjo organov, ki so z dekleti opravljali razgovore, posredno ugotavljalo njihovo voljo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na starost deklet pri nadaljnjem odločanju o stikih nujno, da sodišče prve stopnje stori razumne ukrepe, da bi se o volji, željah in morebitnih zadržkih deklet glede stikov neposredno osebno prepričala tudi razpravljajoča sodnica.
Odraščajočih otrok ni mogoče brezpogojno siliti v stike, temveč je nujno slišati in skrbno pretehtati (četudi ne nujno tudi vselej upoštevati) mnenje otroka o tem, s kom, kdaj, kakšne in kako pogoste stike želi imeti.
Starši so si dolžni aktivno prizadevati, da se otroci udeležijo stikov, vendar pa taka dolžnost ne velja, če so stiki za otroke ogrožajoči. Če bi se namreč izkazalo, da hčere stike z očetom utemeljeno odklanjajo zaradi očetovega psihičnega nasilja, potem odklanjanje takih stikov ne more pomeniti ogrožanja otrok. In posledično tudi materi ni mogoče naložiti, da otroke k takim stikom spodbuja.
ZJRM-1 člen 6, 6/1, 6/4. ZP-1 člen 66, 66/2, 66/6, 154, 154-2, 154-3.
nasilno in drzno vedenje - kvalificirana oblika - zakonski znaki prekrška - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - dejansko stanje
Za subsumiranje določenega opisa pod znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 je potrebno, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) da se storilec vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in 2) da s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.
Navedeni elementi morajo biti, poleg zahteve, da je prekršek storjen proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšemu zakoncu ali zunajzakonskemu partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu, izpolnjeni tudi za pravno opredelitev kvalificiranega prekrška po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1.
Nestrinjanje z oceno dokazov v sodbi o zahtevi za sodno varstvo glede na ustaljeno sodno prakso sodi v okvire nedovoljenega pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1.
Iz prvega odstavka 13. člena ZPP izhaja, da gre za predhodno vprašanje, kadar je (meritorna) odločba odvisna od vprašanja, ali obstoja kakšna pravica ali pravno razmerje. V primeru, za katerega bi šlo v tem sporu, ko je sporno, kdo je zakoniti zastopnik stranke, ne gre za takšno (predhodno) vprašanje, kot pravilno navaja pritožba, pri čemer se to vprašanje sploh ne nanaša na toženko, ampak na drugo družbo A., d. o. o., ki je sicer družbenica toženke.