Glede na namen posebne nagrade (stimulacija za zaposlitev pri tožnici za določen čas) sta se tožnica in toženec o njenem vračilu v primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, zaradi sklenitve katerega je bila nagrada sploh izplačana, lahko dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, prav tako se je to vprašanje lahko uredilo z Uredbo o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Pri tem ne gre za nezakonit poseg v pridobljeno pravico. Toženec je bil do nagrade upravičen zaradi sklenitve delovnega razmerja s tožnico za določen čas. S tem, ko je po njegovi volji delovno razmerje predčasno prenehalo, je odpadla podlaga za izplačilo posebne denarne nagrade, zato ni v nasprotju z ZSSloV, da je bilo tudi z Uredbo urejeno vračilo posebne nagrade.
Odpust dolga mora biti jasen in izrecen, tožnica bi morala v sporazumu izrecno navesti, da ne bo zahtevala vrnitve sorazmernega dela regresa, toženec pa bi se moral s tem strinjati (prvi odstavek 319. člena OZ). Ker v sporazumu ni bilo nič določeno glede vrnitve sorazmernega dela regresa, to ne pomeni, da se je tožnica temu odpovedala.
Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.
Opredelitev tretje in prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljali začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.
Skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 30. 5. 2023, tožnik pa je tožbo vložil 2. 6. 2023, zato je bila tožba vložena prepozno.
Toženka je dokazala, da je imela različne potrebe po delavcih glede na različna delovišča, projekte in zasedenost delavcev, ki so opravljali delo šoferja, vzdrževalca gradbenih strojev, mehanika tovornih vozil. Tako je toženka utemeljeno s to pogodbo o zaposlitvi angažirala tožnika, ki ni imel šoferskega izpita, bil pa je mehanik, da so lahko ostali opravljali tudi dela, za katera so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, medtem ko so bili ostali zaposleni na delovnem mestu mehanika polno zasedeni.
Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta.
Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.
Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca.
Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist izvajajo delo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že upoštevaje to, nesporno dejstvo, je neutemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, in že zgolj zaradi navedenega razlikovanja med delovnima mestoma (sistemizirana sta na različnih nivojih) ne more biti utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS. Poleg tega je toženka, kot že navedeno, pri sprejemu sistemizacije upoštevala vse relevantne pravne podlage.
Toženka se ne more razbremeniti kršitve konkurenčne prepovedi s pritožbenim sklicevanjem, da z omenjenimi štirimi družbami ni sklenila poslovnega razmerja ona, temveč direktor družbe D. d. o. o. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da so bile družbe k prehodu nagovorjene s strani toženke v času njene zaposlitve pri tožnici.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odločitev v tem sporu niso pomembni razlogi za siceršnjo fluktuacijo pogodbenih strank pri tožnici. Pravno odločilno je le, zakaj so družbe G. d. o. o., J. d. o. o., K. d. o. o., L. - podružnica v Sloveniji in M. d. o. o. prenehale sodelovati s tožnico. Razlog za to pa je bil, kot že obrazloženo, protipravno ravnanje toženke.
Zavzemanje tožnice, da bi bilo treba upoštevati kot datum začetka teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe dan, ko je na pošti prevzela drugi izvod odpovedi, ni utemeljeno. Rok teče od takrat, ko je odpoved pravilno vročena, in ne od dne dejanske seznanitve z njeno vsebino. V primeru vročanja pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistveno, kdaj je bilo stranki puščeno obvestilo o prispeli pošti (v konkretni zadevi je bilo to 29. 1. 2024), kar je razvidno iz vročilnice, ki ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Če stranka v roku 15 dni od obvestila pisanja ne prevzame, nastopi fikcija z iztekom zadnjega dne tega roka (v konkretnem primeru je to 13. 2. 2024), za tek roka pa ni pomembno, ali in kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsako posamezno ravnanje toženke, ki ga je tožnica štela za diskriminacijo, spolno nadlegovanje oziroma dejanje trpinčenja na delovnem mestu, nobeden od tožničinih očitkov pa se po izvedenem dokaznem postopku ni izkazal za utemeljenega.
Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta.
Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist sektor D. pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno, je neutemeljen očitek o neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS.
Bistveno je, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama in ne, kakšen formalni, pisni izraz/obliko (če sploh) sta stranki njunemu razmerju dali. Poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, je pomemben zlasti element nepretrganega opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca (t. i. direktivna oblast delodajalca). Delovno razmerje se od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Direktivna oblast delodajalca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dela.
Tožnik se je julija 2020, februarja 2021, septembra 2021, decembra 2021 in aprila 2022 tudi sam usposabljal in uril iz podpornih nalog (nudenje zdravstvene pomoči), kar pomeni, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa zaradi udeležbe tožnika na operativnih urjenih. Toženka mu je zato skladno s 97.e členom Zakona o obrambi utemeljeno izplačala le dodatek za pripravljenost, teh ur pa ni štela v delovni čas.
Tudi če je logistična podpora praktično pomembna za izvedbo aktivnosti, to še ne pomeni, da je vsaka logistična naloga po svoji naravi usposabljanje ali operativno urjenje niti da so izpolnjeni drugi pogoji za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izluščilo, da je bila tožniku pripravljenost odrejena predvsem zaradi transportnih časovnic in nepredvidljivosti prevozov, ne pa zaradi izvajanja vaj oziroma operativnega urjenja, v katerega se sploh ni vključeval. Zgolj trditev o "neločljivi povezanosti" logistike in vaj v konkretnem primeru ne zadošča za izključitev uporabe Direktive. Izjeme je treba razlagati ozko in presojati konkretno delo ter konkretne okoliščine. Tudi če je logistika funkcionalno povezana z vajami, to samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik v okviru le-te opravljal delo, ki bi po svoji naravi neizogibno nasprotovalo pravilom o organizaciji delovnega časa.
Tožnik v času pripravljenosti ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, saj je moral biti stalno dosegljiv, se po potrebi takoj odzvati in ni smel zapuščati odrejenega kraja (slednje pritožbeno ni sporno). Te dejanske ugotovitve neposredno utemeljujejo pravni sklep, da je šlo za takšne omejitve prostega razpolaganja s časom, da je treba obdobje pripravljenosti šteti v delovni čas.
Toženec je kot dejanski lastnik nevarne stvari uporabo te stvari in razpolaganje z njo prepustil tožniku, ki je delo z njo opravljal in nadzoroval samostojno, s tem pa je nanj prenesel tudi riziko, ki iz te stvari izvira. Odgovornost za nastalo škodo iz te stvari je tako prešla na tožnika, saj ta drugih okoliščin, ki bi kazale na objektivno odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s to nevarno stvarjo, ni zatrjeval.
Toženec v času škodnega dogodka ni bil tožnikov delodajalec. Tako je bil tožnik pri opravljanju dela v času nezgode samostojen, zato bi moral sam poskrbeti za varno opravljanje dela.
Na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec v sporu glede prenehanja delovnega razmerja ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka. Čeprav je pritožbeno sodišče s sodbo z dne 18. 11. 2025 ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožnica toženki ni dolžna povrniti stroškov postopka, torej niti stroškov nadomestila plače za pričo A. A.
Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo tudi ob dobrih poslovnih rezultatih, zato niso bistvene pritožbene navedbe o višjih prihodkih v letu 2022. Gre za legitimno poslovno odločitev toženke, posledica katere je bila tudi dodelitev v pritožbi izpostavljenih dodatnih pooblastil A. A., ki jih ta prej ni imel. Spremembe v organizaciji poslovanja se niso nanašale le na tožnika, predvsem pa niso bile izvedene z namenom njegovega trpinčenja.
Večina predloženih elektronskih sporočil je brez konteksta, nekatera pa sploh niso bila naslovljena na tožnika in tako že pojmovno ne morejo predstavljati trpinčenja tožnika; sporočila pa se nanašajo na delo oziroma gre za kritiko dela in objektivno gledano niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva. Četudi toženkin način komunikacije (npr. v pritožbi izpostavljeno pošiljanje jeznih in žalostnih čustvenčkov) morda ni najbolj običajen v poslovnem svetu, pa ta še ne predstavlja trpinčenja. Kot že obrazloženo, se je pri toženki zamenjal lastnik in vodstvo, ki je imelo druge prioritete in drug način dela kot prejšnje in je ob ugotovljenih slabših poslovnih rezultatih s tovrstno komunikacijo želelo vzpodbuditi (tudi) tožnika k boljšemu in učinkovitejšemu delu.
V pritožbi izpostavljena sporočila, kot so: "pojdite ven iz cone udobja", "včasih ste zelo naporni, kot v otroškem vrtcu", "sramota", ki se ne nanašajo na tožnika osebno, pač pa na tožnika kot vodjo delovne ekipe oziroma na delo in poslovne rezultate, ne presegajo meja dopustnega.
Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.
V posledici kršitev in ob upoštevanju dejstva, da je bila takrat tožnica na položaju poslovodkinje, in bi kot taka morala skrbeti ne le za izpolnjevanje svojih obveznosti iz delovnega razmerja, temveč tudi za to, da njeni podrejeni izpolnjujejo njihove obveznosti, je toženka ugotovila, da je bilo medsebojno zaupanje porušeno do te mere, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Taka obrazložitev v izredni odpovedi je ustrezna in dovolj argumentirana, ker očitek o opustitvi registracije izhoda predstavlja zadostno obrazložitev očitane kršitve, in ne pušča nikakršnega dvoma o tem, kaj se tožnici očita.