ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/1.. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija poslovanja
Reorganizacija poslovanja predstavlja (utemeljen) poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se smotrnosti (ali ekonomske upravičenosti) reorganizacije v sodnem sporu ne presoja.
Po stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank (Pdp 683/2018). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del.
Dejstva, da sta tožnika vedela, da morata spoštovati konkurenčno prepoved in da je prvi tožnik enkrat v preteklosti že zaprosil toženo stranko za soglasje za opravljanje določenih del, ne utemeljujejo drugačne presoje subjektivnega odnosa tožnikov do očitane kršitve, ki temelji na ugotovitvi, da tožnika nista vedela, da delo, ki sta ga opravljala, sodi v dejavnost tožene stranke. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru, ni dokazan. Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde, naklep ali hudo malomarnost. Ni dvoma, da tožnikoma glede na ugotovljena dejstva ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, prav tako pa tudi ne hude malomarnosti, ki pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu, zato odpovedni razlog ni podan.
ZDR-1 člen 38, 84, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/2.. ZGD-1 člen 39.. KZ-1 člen 236.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poslovna skrivnost - rok za podajo odpovedi - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitanih 15 vpogledov v podatke transakcijskega računa v obdobju pred letom 2017 prepozna. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (glede česar pritožba niti nima konkretnih navedb), da je tožena stranka tožnici očitala posredovanje podatkov o transakcijskem računu nepooblaščeni osebi le glede zadnjega vpogleda z dne 3. 11. 2017. Zato so preostali očitani vpogledi podvrženi "običajnemu" 6-mesečnemu objektivnemu roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je treba tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za nadaljevano kršitev, da bi bilo mogoče ravnanja tožnice presojati kot celoto in posledično šteti, da objektivni rok za podajo izredne odpovedi prične teči z zadnjim vpogledom 3. 11. 2017. Že iz izpodbijane odpovedi namreč izhaja, da tožena stranka tožnici očita vsak posamezen vpogled posebej. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, razen glede vpogledov z dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017, podana prepozno.
Sporna vpogleda v transakcijske podatke nista tako hudi kršitvi, da bi utemeljevali podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 se namreč za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg obstoja zakonskega razloga zanjo zahteva še, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). To je v skladu z načelom stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, po katerem je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno sredstvo za sankcioniranje delavca.
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v prvem stavku tretjega odstavka 4. člena kot osnovno pravilo določa, da se v postopku ocenjevanja ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev, v nadaljevanju pa je določena izjema od tega pravila, da se ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve delodajalca odsotni več kot šest mesecev in ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust). Torej že sama Uredba ureja kot izjemo odsotnost zaradi porodniškega dopusta, pri čemer je bila tožnica dejansko prisotna na delu 18 dni in praktično en mesec in pol na rednem letnem dopustu, sicer pa se je tudi uvajala v delo na dveh obsevalnih aparatih. Uvajanje v delo na dveh radioloških aparatih, ji po oceni pritožbenega sodišča ne more iti v škodo, tako da je tožena stranka tožnici neutemeljeno podala oceno "0". Tožnica je bila odsotna z dela več kot šest mesecev zaradi koriščenja pravice do materinskega in starševskega varstva, vendar tudi prisotna na delu, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem primeru šlo za prepovedano diskriminacijo iz 6. člena ZDR-1, saj je bila tožnica na delu efektivno prisotna 18 dni, mesec in pol na dopustu (skupaj več kot dva meseca), ostali del leta pa je bila odsotna zaradi koriščenja starševskega dopusta, pri čemer ocena "0" ni predvidena kot ocena v 2. členu Uredbe. ZDR-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo med ostalim ne glede na družinsko stanje ali drugo okoliščino (starševski dopust) v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za posredno diskriminacijo, ki obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah ali pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe. Ob navedenem je potrebno poudariti, da tudi četrti odstavek 6. člena ZDR-1 izrecno določa, da se manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, šteje za diskriminacijo. Tako bo morala tožena stranka tožnico oceniti za leto 2017, saj odsotnost z dela zaradi starševskega dopusta, kot izjemo določa tako Uredba, ZDR-1 pa izrecno določa, da manj ugoden položaj zaradi odsotnosti zaradi starševstva, šteje, kot diskriminacijo.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 8, 8/1, 8/1-1, 9, 9/1, 10, 10/4.
dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - dodatek za nevarne naloge - vojak - misija
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da mu pripadajo vtoževani dodatki na podlagi dejanskega opravljanja dela v pogojih oziroma okoliščinah iz prvega odstavka 8., prvega odstavka 9. in prvega odstavka 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pri tem pa ni upoštevalo, da bi za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnik moral za vsakega izmed navedenih treh dodatkov izpolniti tudi pogoj določitve s strani ministra oziroma na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM. Presoja okoliščin in določitev dodatka je v pristojnosti ministra, in ne sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00030155
OZ-UPB1 člen 239, 243.. ZPP-C člen 206, 206/3.
odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - pogodba o sofinanciranju - javno naročanje - prekinitev zaradi postopka mediacije - pavšalna odškodnina - pogodbena kazen
Smernice COCOF določajo v točki 1.3., da se stopnje finančnih popravkov uporabljajo, kadar ni mogoče natančno kvantitativno določiti finančnih posledic za zadevno naročilo in da se ne bo izvedel noben popravek, ko je nepravilnost samo formalne narave, brez kakršnegakoli dejanskega ali možnega finančnega učinka. Če je tako, ne gre za pogodbeno kazen, saj obveznost plačila pogodbene kazni nastane s kršitvijo pogodbe, ne glede na nastanek ali višino škode. Uveljavitev finančnih popravkov pa je po Smernicah COCOF vezana na nastanek škode. Poleg tega pa morajo biti, da tožeča stranka lahko uveljavi finančne popravke, izpolnjene še druge predpostavke, to je, da je škoda posledica kršitve predpisov s področja javnega naročanja in da nepravilnost izvira iz sfere tožene stranke. Gre torej za (poslovno) odškodninsko odgovornost. Pogodbeni stranki sta se s sklicevanjem na uporabo Smernic COCOF med ostalim dogovorili, kako bo določena višina škode v primerih, ko je ni mogoče natančno ugotoviti. Po svoji pravni naravi je to dogovor o pavšalni odškodnini.
zadruga - firma - firma (razlikovalni del) - fantazijski dodatek - generičen izraz
Ključni razlikovalni element kapitalskih družb (smiselno se uporablja tudi za zadrugo) je dodatna sestavina firme iz 13. člena ZGD-1 (tako imenovani fantazijski dodatek). Zakon v prvem odstavku 21. člena zahteva, da se mora firma družbe (zadruge) jasno razlikovati od firm drugih družb. Načelo izključnosti firme ne zahteva samo, da firme družb ne smejo biti enake, ampak morajo biti tako različne, da ne more priti do zamenjave.
OZ člen 87, 87/1. SZ člen 117. ZDen člen 88. ZPP člen 30, 30/1, 44, 44/3.
nedenarni tožbeni zahtevek - določitev vrednosti spornega predmeta - ničnost prodajne pogodbe - vrnitveni zahtevek - denacionalizacijski postopek
Tožeča stranka je namreč postavila nedenarni tožbeni zahtevek, ki glasi na ničnost sporne kupoprodajne pogodbe z dne 12. 8. 2016, saj naj bi prvo tožena stranka pri njeni sklenitvi kršila določilo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), pri čemer je posledica morebitne ugoditve takšnemu tožbenemu zahtevku dejstvo, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).
Zakonska ureditev je odraz volje zakonodajalca, da družbenikom prepusti izbiro, ali želijo imeti zaprto ali odprto družbo. Ta njihova izbira pa je izražena v določilih družbene pogodbe, pri čemer morajo biti določbe o prepovedi delitve poslovnega deleža ali o pristojnosti skupščine, da odloča o delitvi poslovnega deleža, jasne in nedvoumne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030884
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. OZ člen 131. ZPP člen 108, 335.
obvezna sestavina pritožbe - podpis pritožbe - dopolnitev nepopolne pritožbe - objava člankov - članek v medijih - vsebina izjave - pravica do svobode izražanja - fizična oseba - relativno javna oseba - poseg v osebnostno pravico - obstoj verjetnosti terjatve - protipraven poseg
Vse vloge tudi pritožbe morajo biti podpisane, vendar se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Sodišča so pri svojem odločanju vezana na ustavo in zakon. Vendar pri svojem odločanju upoštevajo tudi vire, ki sicer nimajo formalne pravne moči, a so strokovno prepričljivi (relevantni), kar prvenstveno velja za pravno teorijo in sodno prakso. In prav delitev fizičnih oseb, ki jo v zvezi s presojo posegov v njihove osebnostne pravice (pravico do zasebnosti), upravičeno izpostavlja sodišče prve stopnje, se je izoblikovala v pravni teoriji in praksi (temelji pa na podmeni, da imajo osebe, ki se na tak ali drugačen način v javnosti bolj izpostavljajo, tudi manjše upravičeno pričakovanje zasebnosti). „Javnost“ delovanja je v vsakem obravnavanem primeru ključna pri tehtanju pravice do svobode izražanja (pravice medijev, da poročajo) na eni in posameznikove pravice do zasebnosti na drugi strani, oziroma pri presoji, ali je prišlo do protipravnega posega (ali ne). Ker so torej določene skupine oseb (zaradi svojega delovanja) bolj podvržene interesu (nadzoru) javnosti in v tem oziru v različnem položaju, ni moč slediti niti (posplošenemu) pritožbenemu sklicevanju na 14. člen Ustave RS.
Dejstvo, da pomeni članstvo v stranki uresničevanje posameznikove (ustavne) pravice do združevanja in politične participacije, ne izključuje okoliščine, da postane takšna oseba zaradi svojega zavestnega izpostavljanja javnosti tudi predmet (javnega) interesa, kar se posledično odraža v (objektivno) manjšem pričakovanju zasebnosti.
V trenutku odločanja o predlogu za izdajo začasno odredbo ni moč na ravni potrebne verjetnosti narediti zaključka o nedovoljenem posegu v tožnikovo zasebnost (osebnostne pravice) oziroma o objavi nepreverjenih informacij ali trditev, ki bi bile podane na žaljiv način (z namenom zaničevanja).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00029184
ZPP člen 265, 265/2. ZASP člen 5, 5/1, 5/1-2, 8, 8/1, 8/3, 141a, 141b, 141b/2, 141e, 171, 171/2.
predlog za zavarovanje dokazov - postopek za zavarovanje dokazov - pristojnost okrajnega sodišča - pravice izdelovalca podatkovne baze - računalniški program kot avtorsko delo - avtorske pravice - kršitev intelektualnih pravic
ZASP je v razmerju do ZPP lex specialis, zato se ZPP uporablja le za vprašanja, ki jih ZASP ne ureja.
ZASP v 171. členu ne daje podlage le za zavarovanje avtorske pravice, temveč z dikcijo „pravica iz tega zakona“ omogoča zavarovanje tudi drugih pravic, ki jih ureja. Glede baz podatkov ZASP v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (141.a člen ZASP).
ZASP omogoča zavarovanje dokazov o kršitvi avtorske ali druge pravice po ZASP, ki jim grozi uničenje ali bo kasnejša izvedba otežena. Po stališču pravne teorije je tak primer že po naravi stvari podan in se lahko že kar domneva, če so protipravni primerki ali dokazi zanje v digitalnem okolju.
Ogled baz podatkov in računalniških pomnilnih enot sta le dva od primeroma naštetih primerov dokazov, ki se lahko zavarujejo, a vendarle sta izrecno zapisana kot „podvrsta ogleda“, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče, da „zaseg“ računalnikov (z izjemo kazenskega postopka) ni možen.
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 46. ZLNDL člen 2.
pravica uporabe - prenos pravice uporabe - pridobitev pravice uporabe - pravica uporabe na stavbnih zemljiščih - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - preoblikovanje družbene lastnine v lastninsko pravico - garaža - pisna pogodba
Na podlagi 43. in 46. člena ZPZS je bilo mogoče prenesti pravico uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal pristojni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta.
Čeprav pisna pogodba o prenosu pravice uporabe (9. člen ZPZS) ni bila sklenjena, je L. Ž. kljub temu pridobil pravico uporabe na tem zemljišču, saj je ob vednosti in soglasju pravne prednice toženke z ostalimi investitorji zgradil garažni objekt, v katerem je sporna garaža, slednjo pa je nato ves čas nemoteno uporabljal.
Toženec je v postopku na prvi stopnji navajal dejstva, ki kažejo na deljeno odgovornost – tožnikov soprispevek, zato bi sodišče prve stopnje moralo toženčeve trditve presojati z vidika 171. člena OZ, kljub temu da takšnega ugovora izrecno ni zapisal. Ugovor deljene odgovornosti je namreč ugovor materialnega prava, zato je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča, da je za presojo deljene odgovornosti potreben (izrecen) ugovor.
SPZ člen 8, 48, 48/1, 48/2. ZN člen 47, 48. OZ člen 190.
vlaganja v nepremičnino - ustni dogovor - vlaganja v posebno premoženje enega partnerja - superficies solo cedit - prirast - nastanek solastnine - premoženjska razmerja med zakoncema - pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema - notarski zapis - forma ad valorem
Pred uveljavitvijo SPZ je bila v večinski sodni praksi res uveljavljena rešitev, da so imela v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vlaganja v nepremičnino, ki je bila posebno premoženje enega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, stvarnopravne posledice.
SPZ pa je dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit, zato določb o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji ni več mogoče uporabiti.
Vsaka prirast (vlaganj, adaptacija) pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine, v skupno premoženje pa spada terjatev do posebnega premoženja tega zakonca v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze. Izjemo predstavlja drugi odstavek 48. člena SPZ, ki omogoča nastanek solastnine na podlagi dogovora lastnika nepremičnine in graditelja (vlagatelja).
Notarski zapis v primeru pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema predstavlja formo ad valorem in je nujni pogoj za njen nastanek.
ugovor hipotekarnega dolžnika - tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe
Utemeljene so pritožbene navedbe, da nista identični pravni sredstvi tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe tretjega in ugovor novega - hipotekarnega dolžnika (čeprav je ta ista oseba kot je bil tretji v pravdi), da se ne prekriva njun petit, da se na ugovor novega dolžnika ne morejo raztezati meje in učinki pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko odločati o ugovoru novega - hipotekarnega dolžnika tudi, če je podana enaka dejstvena podlaga kot v (njegovi) že pravnomočno zavrnjeni tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.
Delavec se je sicer poslužil nevarne prakse, a je ravnal v ekonomskem interesu toženke (opravljanje dela za toženko, doseganje norme in manjšega izmeta) in ob toženkinem dopuščanju, toleriranju te nevarne prakse ter njenem neustreznem nadzoru. Po presoji pritožbenega sodišča je poškodovančev prispevek le 20 % in je toženka za nastalo škodo odgovorna v višini 80 %. Za varnost delavcev so odgovorni vsi udeleženci delovnega procesa, to je sami delavci in delodajalci, zato je bilo treba v konkretnem primeru, ko so podane relevantne kršitve delavca in delodajalke, ki so povzročile delovno nezgodo, opraviti presojo in tehtanje teh okoliščin na strani delavca in na strani delodajalke. Prispevek delavca je upoštevaje jasno, logično in razumno prepoved podan in ni podlage za njegovo zmanjšanje pod 20 %.
Tudi v ugovornem postopku je uveljavljeno razpravno načelo brez omejitev dokaznih sredstev in z uvejavljeno prosto presojo dokazov. Izvršilni naslov je bistven le glede obstoja in višine obveznosti. Druge okoliščine, ki so bistvene za presojo, pa lahko izhajajo tudi iz drugih listin. V obravnavani zadevi je vprašanje uporabe prisilnih določil glede maksimalne obrestne mere zamudnih obresti vezano na okoliščino vloge, v kateri je dolžnik sklepal kreditno pogodbo.
lastninska pravica na premičnini (osebni avtomobil) - ugotovitev lastninske pravice - dajatveni zahtevek - registracija motornega vozila - pogoji za registracijo - prikolica
Zahtevek, s katerim se tožencu nalaga neko ravnanje v upravnem postopku, ni utemeljen, za naložitev takšne obveznosti namreč ni nobene pravne podlage, pa tudi ne potrebe. Lastnik vozila ga lahko v skladu s 30. členom ZMV-1 registrira (na svoje ime), če poda ustrezno vlogo in izpolnjuje ostale pogoje iz 30. člena ZMV-1 brez sodelovanja bivšega lastnika vozila in za to ne rabi nobene sodne intervencije.