ZDR-1 člen 38, 84, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/2.. ZGD-1 člen 39.. KZ-1 člen 236.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poslovna skrivnost - rok za podajo odpovedi - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitanih 15 vpogledov v podatke transakcijskega računa v obdobju pred letom 2017 prepozna. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (glede česar pritožba niti nima konkretnih navedb), da je tožena stranka tožnici očitala posredovanje podatkov o transakcijskem računu nepooblaščeni osebi le glede zadnjega vpogleda z dne 3. 11. 2017. Zato so preostali očitani vpogledi podvrženi "običajnemu" 6-mesečnemu objektivnemu roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je treba tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za nadaljevano kršitev, da bi bilo mogoče ravnanja tožnice presojati kot celoto in posledično šteti, da objektivni rok za podajo izredne odpovedi prične teči z zadnjim vpogledom 3. 11. 2017. Že iz izpodbijane odpovedi namreč izhaja, da tožena stranka tožnici očita vsak posamezen vpogled posebej. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, razen glede vpogledov z dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017, podana prepozno.
Sporna vpogleda v transakcijske podatke nista tako hudi kršitvi, da bi utemeljevali podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 se namreč za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg obstoja zakonskega razloga zanjo zahteva še, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). To je v skladu z načelom stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, po katerem je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno sredstvo za sankcioniranje delavca.
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v prvem stavku tretjega odstavka 4. člena kot osnovno pravilo določa, da se v postopku ocenjevanja ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev, v nadaljevanju pa je določena izjema od tega pravila, da se ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve delodajalca odsotni več kot šest mesecev in ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust). Torej že sama Uredba ureja kot izjemo odsotnost zaradi porodniškega dopusta, pri čemer je bila tožnica dejansko prisotna na delu 18 dni in praktično en mesec in pol na rednem letnem dopustu, sicer pa se je tudi uvajala v delo na dveh obsevalnih aparatih. Uvajanje v delo na dveh radioloških aparatih, ji po oceni pritožbenega sodišča ne more iti v škodo, tako da je tožena stranka tožnici neutemeljeno podala oceno "0". Tožnica je bila odsotna z dela več kot šest mesecev zaradi koriščenja pravice do materinskega in starševskega varstva, vendar tudi prisotna na delu, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem primeru šlo za prepovedano diskriminacijo iz 6. člena ZDR-1, saj je bila tožnica na delu efektivno prisotna 18 dni, mesec in pol na dopustu (skupaj več kot dva meseca), ostali del leta pa je bila odsotna zaradi koriščenja starševskega dopusta, pri čemer ocena "0" ni predvidena kot ocena v 2. členu Uredbe. ZDR-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo med ostalim ne glede na družinsko stanje ali drugo okoliščino (starševski dopust) v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za posredno diskriminacijo, ki obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah ali pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe. Ob navedenem je potrebno poudariti, da tudi četrti odstavek 6. člena ZDR-1 izrecno določa, da se manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, šteje za diskriminacijo. Tako bo morala tožena stranka tožnico oceniti za leto 2017, saj odsotnost z dela zaradi starševskega dopusta, kot izjemo določa tako Uredba, ZDR-1 pa izrecno določa, da manj ugoden položaj zaradi odsotnosti zaradi starševstva, šteje, kot diskriminacijo.
Tožeča stranka je dala dve pisni ponudbi za prodajo gradbenega materiala, in sicer dne 8. 3. in 13. 3. 2017. Tožena stranka je potem trikrat dala sprejem ponudbe. S tem so bile sklenjene tri pogodbe (prvi odstavek 22. člena in prvi odstavek 28. člena OZ). S tem pa je bila dogovorjena cena, kot je bila zapisana v obeh ponudbah.
Utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožnici naložilo povrnitev 100 % povečanih stroškov tožene stranke kot delodajalca po tar. št. 15/1c Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Ta predvideva, da se v zadevah opredeljenih pod tar. št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora, in sicer delodajalca, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1c v individualnih delovnih sporih prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Delavec bi moral v primeru neuspeha nasprotni stranki povrniti dvojne stroške zgolj zato, ker je delodajalec. Takšna ureditev je zato v nasprotju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifične narave delovnih sporov.
neizbran kandidat - javni zavod - napačen pravni pouk - rok za vložitev tožbe - pravica do pritožbe
Tožeča stranka je tožbo vložila v roku, kot izhaja iz pravnega pouka obvestila o neizbiri, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila tožba vložena v roku 30 dni po prejemu obvestila, pravočasna.
Z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe je stranka v eni od svojih temeljnih ustavnih pravic zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic.
varstvo kupcev stanovanj - pravna narava pogodbe - prodajna pogodba - pogodbena kazen - zamuda z izročitvijo nepremičnine - izročitev uporabnega dovoljenja kupcu nepremičnine - pravna napaka prodane stvari - prevzem nepremičnine - prevzem stvari z napako
ZVKSES je v 19. členu opredelil način prevzema (in izročitve), v nadaljnjem, 20. členu, pa jamčevalne zahtevke zaradi napak v zvezi z izročitvijo. Tožnika za obdobje od prevzema nepremičnine dalje pogodbene kazni ne moreta več zahtevati, po zakonu ima kupec v takih primerih na razpolago druge zahtevke iz naslova jamčevanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00030155
OZ-UPB1 člen 239, 243.. ZPP-C člen 206, 206/3.
odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - pogodba o sofinanciranju - javno naročanje - prekinitev zaradi postopka mediacije - pavšalna odškodnina - pogodbena kazen
Smernice COCOF določajo v točki 1.3., da se stopnje finančnih popravkov uporabljajo, kadar ni mogoče natančno kvantitativno določiti finančnih posledic za zadevno naročilo in da se ne bo izvedel noben popravek, ko je nepravilnost samo formalne narave, brez kakršnegakoli dejanskega ali možnega finančnega učinka. Če je tako, ne gre za pogodbeno kazen, saj obveznost plačila pogodbene kazni nastane s kršitvijo pogodbe, ne glede na nastanek ali višino škode. Uveljavitev finančnih popravkov pa je po Smernicah COCOF vezana na nastanek škode. Poleg tega pa morajo biti, da tožeča stranka lahko uveljavi finančne popravke, izpolnjene še druge predpostavke, to je, da je škoda posledica kršitve predpisov s področja javnega naročanja in da nepravilnost izvira iz sfere tožene stranke. Gre torej za (poslovno) odškodninsko odgovornost. Pogodbeni stranki sta se s sklicevanjem na uporabo Smernic COCOF med ostalim dogovorili, kako bo določena višina škode v primerih, ko je ni mogoče natančno ugotoviti. Po svoji pravni naravi je to dogovor o pavšalni odškodnini.
ZDR-1 člen 41, 41/2.. ZDR člen 39, 39/2, 39/3.. OZ člen 82, 82/2.
kršitev konkurenčne klavzule - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
Neveljavnost konkurenčne klavzule je po tretjem odstavku 39. člena ZDR oziroma 41. člena ZDR-1 predvidena za primere, ko pogodba o zaposlitvi določbe o denarnem nadomestilu ne vsebuje. V takšnem primeru delodajalec od delavca ne more zahtevati odškodnine, tudi če delavec ravna v nasprotju z morebitno v pogodbi določeno omejitvijo delavčevega ravnanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule je torej opredelitev denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi. Denarno nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se je delavec zavezal, da bo po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjeni čas največ dveh let, opustil konkurenčno dejavnost. Predmet nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule je plačilo denarnega zneska.
V obravnavanem primeru sta stranki pravico toženca do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule določili v drugem odstavku XIV. člena pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi vsebuje določilo o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, višino katerega je na podlagi podatka iz pogodbe (50 % izgube čistega dohodka) mogoče določiti, kar pomeni, da velja konkurenčna klavzula v XIV. členu pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega ZDR oziroma sedaj veljavni ZDR-1 ne določata, da bi moral biti delavec že vnaprej (tj. že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje) seznanjen s tem, kakšna bo konkretna višina denarnega nadomestila v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZDR oziroma sedaj veljavnega drugega odstavka 41. člena ZDR-1 pripada delavcu minimalno nadomestilo v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tudi v takšnem primeru ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni vnaprej znano, kakšen bo obseg izpolnitvenega ravnanja delodajalca. Konkretna višina minimalnega denarnega nadomestila je po zakonski določbi znana šele ob prenehanju delovnega razmerja – upoštevaje tedaj znane zneske izplačanih plač delavcu.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/1.. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija poslovanja
Reorganizacija poslovanja predstavlja (utemeljen) poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se smotrnosti (ali ekonomske upravičenosti) reorganizacije v sodnem sporu ne presoja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zagovor pred odpovedjo - detektiv - uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu
Med strankama ni sporno, da je tožnik delo na sporne datume dejansko opravljal v hlačah s skrajšanima hlačnicama ter da je odšel z dela predčasno brez posebnega dovoljenja nadrejenega. Za ugotavljanje teh pravno relevantnih dejstev dokazi, ki jih je pridobil detektiv, niti niso bili potrebni, nenazadnje je tožnik sam priznal, da je očitani dejanji storil. Na dokazovanje, da je imel tožnik dovoljenje za opravljanje dela v skrajšanih hlačah ter za predčasno zapuščanje delovnega mesta, izvedba dokazov, ki jih je pridobil detektiv, ni vplivala, zato tudi pritožbena kritika glede pridobitve teh dokazov in posega v tožnikovo zasebnost ni pomembna. Tudi sicer pa gre za dopustno pridobljeni dokaz (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 240/2015), delodajalec ima namreč pravico nadzorovati, ali delavci v času dela na delovnem mestu kršijo svoje delovne obveznosti, v ta namen pa lahko svoje pravice v okviru direktivne oblasti prenese tudi na zasebnega detektiva. Tudi če bi detektiv pri opravljanju nadzora nad tožnikom posegel v njegovo zasebnost (trditve, da je tožnika zasledoval na domu, so sicer nedopustna pritožbena novota), pa ta ukrep prestane tudi test praktične konkordance, saj izvrševanje pravic tožene stranke (svobodna gospodarska pobuda, zasebna lastnina, varovanje varnosti zaposlenih) prekomerno ne omejuje izvrševanja tožnikove pravice do zasebnosti (prim. z odločitvami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 42/2016, VIII Ips 125/2017 in VIII Ips 2/2018).
ZPP člen 3, 3/3.. OZ člen 3, 1050.. ZDR-1 člen 13, 136, 136/1, 136/2.
regres za letni dopust - poravnava - odpoved pravici - pobot izplačila plače - sporazum - plačilo zapadle terjatve
Med strankama ni bilo sporno, da so vse terjatve (razen regresa za letni dopust za leto 2018), ki so bile predmet tožnikove tožbe, do sklenitve sporazuma že zapadle.
Tudi v sklepu VIII Ips 191/2018 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je poravnavanje dopustno le v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (ta določa, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom), čeprav je glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav verjetno bolj relevantna določba 3. člena OZ, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.
ZMinP člen 2.. ZDR-1 člen 137, 137/7, 138, 138/2.. ZDR člen 34, 129, 129/1.
plača - dodatek za delovno dobo - minimalna plača - plačilo razlike plače
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, v skladu z 2. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP) pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Sodišče prve stopnje je zato tožniku za mesece, v katerih je prejel plačilo za delo v manjšem znesku od v relevantnem obdobju zakonsko določene minimalne plače, utemeljeno prisodilo obračun ustreznih razlik v plači in izplačilo neto razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče prve stopnje pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo dodatek za delovno dobo za mesece, za katere mu je prisodilo že razliko v plači do minimalne plače. V skladu z v vtoževanem obdobju veljavnim ZMinP se namreč dodatek za delovno dobo všteva v minimalno plačo. Določba 1. člena Zakona o spremembah Zakona o minimalni plači (ZminP-B), da se dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami, ne vštevajo v minimalno plačo, se bo pričela uporabljati šele s 1. 1. 2020.
ZSPJS-UPB13 člen 17a, 17a/1, 17a/3, 17a/4.. ZJU člen 25, 25/2.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 3.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec - pravica udeležbe v postopku - obrazložitev
V skladu s tretjim odstavkom 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je Komisija vpogledala v Ocenjevalni list, da je dala nadrejeni možnost, da poda obrazložitev svoje ocene ter da je imel tudi tožnik možnost obrazložiti vloženo zahtevo za preizkus ocene in se izreči glede navedb nadrejene, pravilno ugotovilo, da je Komisija postopek preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala Komisija obrazloženo zavrniti vse njegove ugovore zoper oceno, ter da bi mu glede dodatnih pojasnil ocenjevalke na sestanku morala določiti dodatni rok za (pisni) odgovor, ker tega ni storila, pa naj bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti. Tovrstne obveznosti Komisije v postopku preizkusa ocene iz določbe 17.a člena ZSPJS ne izhajajo.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec v ocenjevalnem listu oceno le na kratko obrazloži, saj ocenjevalni listi niso namenjeni natančnejšemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh predpisanih kriterijih. Javni uslužbenec lahko namreč v skladu z določbo 17.a člena ZSPJS zahteva preizkus ocene pred Komisijo, nadrejeni delavec, ki je oceno podal, pa ima v tem postopku možnost podano oceno izčrpneje obrazložiti v skladu s predpisanimi kriteriji.
odločanje brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka - presoja dokazov
Ker je glede na navedbe strank sodišče prve stopnje moralo o dejanskem stanju odločati na podlagi presoje listinskih dokazov, pogoji za izdajo sodbe brez glavne obravnave v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni.
Po stališču pritožbenega sodišča uporaba te določbe ne pride v poštev na način, da bi moral delavec zaradi neuspeha v pravdi delodajalcu povrniti višje stroške postopka, kot jih nosi sam. Odvetnik lahko to določilo uporabi v razmerju do svoje stranke - delodajalca, ni pa dopustno tega stroškovnega bremena delodajalca v pravdi prevaliti na delavca. To bi pomenilo neenakost strank (Pdp 683/2018). Zato je pritožbeno sodišče nagrado za odgovor na tožbo znižalo za neutemeljeno povišani del.
Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (2008) člen 9, 9/1, 9/4, 13, 13/1, 13/2, 19, 19/2, 19/2-2.
odvoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto - stroški prevoza
Izvajalec gospodarske javne službe zagotovi prevzemanje sveč pri upravljalcih pokopališč in jih pripelje do zbirnih centrov komunalnih odpadkov, kjer je dolžan zagotoviti njihovo predhodno skladiščenje. Stroški prevoza od posameznih pokopališč do zbirnega centra zato bremenijo izvajalca gospodarske javne službe.
Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
sodne takse - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - odložitev plačila sodne takse - pogoji za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - preizkus izpolnjevanja pogojev - napačen pravni pouk - ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme pri predlogu za taksno oprostitev
Namen novega plačilnega naloga za plačilo sodne takse v primeru odloženega plačila sodne takse ni v tem, da se taksnemu zavezancu omogoči nov preizkus vsebinskih razlogov za oprostitev plačila sodne takse, ampak da se taksnega zavezanca opozori, kdaj je dolžan odloženo taksno obveznost plačati. Vlaganje novih predlogov za taksno oprostitev glede plačila sodne takse, o odlogu katere je bilo že pravnomočno odločeno, ni dopustno.
ZPP člen 154.. URS člen 33, 50.. ZPIZ-2 člen 125, 125/1.. ZUTD člen 131, 132, 132/1, 132/1-2.. ZUP člen 7.
nadomestilo za invalidnost - invalidska pokojnina - ustavitev izplačevanja - II. kategorija invalidnosti - izbris iz evidence brezposelnih - pravica do socialne varnosti - pravica do zasebne lastnine - odločitev o pravdnih stroških
Nadomestilo za invalidnost ureja ZPIZ-2. Po 1. odstavku 125. člena ZPIZ-2 se zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje oziroma je prenehal opravljati dejavnost ali delo, ki je bila podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje, izplačuje za čas, ko je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Po sodni praksi revizijskega sodišča s pravnomočno odločbo priznana pravica lahko obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Pogoja prijave na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, morata torej biti izpolnjena ves čas izplačevanja nadomestila za invalidnost. Prijava na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti oseb, prijavljenih na tem zavodu, je urejeno v ZUTD.
Po 131. členu ZUTD se v evidenco iskalcev zaposlitve lahko prijavi vsaka oseba, ki potrebuje ukrepe, ki se zagotavljajo iskalcem zaposlitve. Zavod po uradni dolžnosti preneha voditi osebo v evidenci iskalcev zaposlitve z dnem nastanka razloga, če se v obdobju šestih mesecev po prijavi niti enkrat ne javi na zavodu (2. odstavek v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 132. člena ZUTD). O prenehanju vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve iz tega razloga zavod za zaposlovanje na zahtevo osebe izda potrdilo.
Čeprav ZUTD za izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, temveč je oseba po poteku šestih mesecev od vpisa izbrisana, če se ne javi zavodu za zaposlovanje, in je o izbrisu obveščena po navadi pošti, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri izbrisu iz evidence iskalcev zaposlitve dolžan postopati po osnovnih načelih upravnega postopka. Izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ima namreč posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretno torej na prenehanju pravice do izplačevanja in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost. Zavod za zaposlovanje bi zato moral skladno z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP pred prenehanjem vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve osebi omogočiti, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi ter da se s tem v zvezi izjasni o izbrisu oziroma interesu za še nadaljnje vodenje v evidenci iskalcev zaposlitve. To še zlasti, če je bila oseba na dolžnost javljanja zavodu za zaposlovanje vsaj enkrat v 6 mesecih oziroma pred pretekom 6 mesecev od vpisa opozorjena le ustno ob vpisu v evidenco iskalcev zaposlitve.