DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00036573
ZODPol člen 67, 67/3.. ZJU člen 24, 24/1.. ZNPPol člen 4.
policija - začasna napotitev
V predmetni zadevi je v času izdaje izpodbijane odločbe v začasni napotitvi tožnika tretji odstavek 67. člena ZODPol določal, da mora biti odločba o začasni premestitvi oziroma napotitvi uslužbenca policije vročena najmanj sedem dni pred nastopom dela, pri čemer je odločba dokončna. Zakon o javnih uslužbencih, ki velja tudi za tožnika kot policista v prvem odstavku 24. člena določa, da se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Sklep o začasni napotitvi je obrazložen in je bil tudi tožniku vročen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločba dovolj jasno obrazložena in so v njej navedeni razlogi za začasno napotitev, pri čemer je inštitut začasne napotitve namenjen učinkovitosti dela policije ter da se nemoteno opravljajo naloge policije.
ZVKSES je v 19. členu opredelil način prevzema (in izročitve), v nadaljnjem, 20. členu, pa jamčevalne zahtevke zaradi napak v zvezi z izročitvijo. Tožnika za obdobje od prevzema nepremičnine dalje pogodbene kazni ne moreta več zahtevati, po zakonu ima kupec v takih primerih na razpolago druge zahtevke iz naslova jamčevanja.
Dejstva, da sta tožnika vedela, da morata spoštovati konkurenčno prepoved in da je prvi tožnik enkrat v preteklosti že zaprosil toženo stranko za soglasje za opravljanje določenih del, ne utemeljujejo drugačne presoje subjektivnega odnosa tožnikov do očitane kršitve, ki temelji na ugotovitvi, da tožnika nista vedela, da delo, ki sta ga opravljala, sodi v dejavnost tožene stranke. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru, ni dokazan. Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde, naklep ali hudo malomarnost. Ni dvoma, da tožnikoma glede na ugotovljena dejstva ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, prav tako pa tudi ne hude malomarnosti, ki pomeni zanemarjanje tiste skrbi, ki se pričakuje od povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu, zato odpovedni razlog ni podan.
plača - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - transformacija pogodbe o zaposlitvi - drugo ustrezno delovno mesto
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjega delovnega in socialnega sodišča, navedeno v obrazložitvi, da delavec, ki je že redno zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, tudi če dejansko opravlja druga dela od tistih, ki so določena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, v sodnem sporu ne more zahtevati ugotovitve oz. sklenitve drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe, saj sodno varstvo za tak primer ni predvideno. Delavec ima namreč pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če pisna pogodba ni sklenjena in opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je že redno na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri delodajalcu in opravlja druga dela od tistih iz pogodbe o zaposlitvi.
Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomožni delavec II ni bila fiktivna pa tudi navidezna ne. Tožnica je bila po tej pogodbi zaposlena pri toženi stranki in v vtoževanem obdobju tudi ni opravljala ves čas dela delovnega mesta kuhar IV. Pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas se ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, kot navaja tožnica v pritožbi, saj za kaj takega ni zakonske podlage. ZDR-1 možnost transformacije delovnega razmerja predvideva le za primer nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ko se delovno razmerje po nezakonito sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas trasformira v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker tožnica ni v tem obdobju opravljala ves delovni čas del delovnega mesta kuhar IV, vsaj s strani tožene stranke ni bilo volje, skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje zato z zavrženjem tožbe v tem delu ni storilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni kršilo 22. in 14. člena Ustave RS.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi
Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana iz utemeljenega razloga le v primeru, če tožnik najmanj pet dni zaporedoma ne bi prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne bi obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti (kar je razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožniku očitana neupravičena odsotnost v trajanju treh delovnih dni in dejstvo, da tožene stranke o svoji odsotnosti ni obvestil, je lahko utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj obe ravnanji predstavljata hujšo kršitev delovnih obveznosti, tj. kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1) in kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1). Je pa treba v tem primeru zlasti skrbno presoditi, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).
ZSPJS-UPB13 člen 17a, 17a/1, 17a/3, 17a/4.. ZJU člen 25, 25/2.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 3.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec - pravica udeležbe v postopku - obrazložitev
V skladu s tretjim odstavkom 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik, komisija pa o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je Komisija vpogledala v Ocenjevalni list, da je dala nadrejeni možnost, da poda obrazložitev svoje ocene ter da je imel tudi tožnik možnost obrazložiti vloženo zahtevo za preizkus ocene in se izreči glede navedb nadrejene, pravilno ugotovilo, da je Komisija postopek preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala Komisija obrazloženo zavrniti vse njegove ugovore zoper oceno, ter da bi mu glede dodatnih pojasnil ocenjevalke na sestanku morala določiti dodatni rok za (pisni) odgovor, ker tega ni storila, pa naj bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti. Tovrstne obveznosti Komisije v postopku preizkusa ocene iz določbe 17.a člena ZSPJS ne izhajajo.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec v ocenjevalnem listu oceno le na kratko obrazloži, saj ocenjevalni listi niso namenjeni natančnejšemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh predpisanih kriterijih. Javni uslužbenec lahko namreč v skladu z določbo 17.a člena ZSPJS zahteva preizkus ocene pred Komisijo, nadrejeni delavec, ki je oceno podal, pa ima v tem postopku možnost podano oceno izčrpneje obrazložiti v skladu s predpisanimi kriteriji.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 158.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - razžalitev
Tožnik je storil očitano dejanje. Pristopil je do sodelavke in jo verbalno napadel ter žalil z besedami, da "so vse kelnarce nesposobne, nevzgojene in grde, goni se nekam in jebem ti mater, zaključi že blagajno, ker ne bo štel denarja ob 22h." S tem je naklepno storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj po naravi stvari ni mogoče takega dejanja storiti nenaklepno.
Tožnikovo ravnanje v razmerju do sodelavke pomeni kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, z njim pa je tožnik izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ. Njegove besede in obnašanje ob tem, ko jih je izrekel, izraža vrednostno sodbo oziroma mnenje o sodelavki, ki je tudi objektivno žaljivo. Sporočilo tožnika glede na uporabljene besede oziroma besedne zveze po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih, prav tako dejanja drugače kot naklepno ni mogoče storiti. Naslovnica žaljivega sporočila pa je to sporočilo tudi subjektivno dojemala kot žalitev in verbalni napad, po katerem se je počutila neprijetno, celo grozno, ter osramočeno, enako tudi toženec kot njen delodajalec. Glede na navedeno je tožnik s tem dejanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja razžalitve.
odločanje brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka - presoja dokazov
Ker je glede na navedbe strank sodišče prve stopnje moralo o dejanskem stanju odločati na podlagi presoje listinskih dokazov, pogoji za izdajo sodbe brez glavne obravnave v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00030155
OZ-UPB1 člen 239, 243.. ZPP-C člen 206, 206/3.
odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - pogodba o sofinanciranju - javno naročanje - prekinitev zaradi postopka mediacije - pavšalna odškodnina - pogodbena kazen
Smernice COCOF določajo v točki 1.3., da se stopnje finančnih popravkov uporabljajo, kadar ni mogoče natančno kvantitativno določiti finančnih posledic za zadevno naročilo in da se ne bo izvedel noben popravek, ko je nepravilnost samo formalne narave, brez kakršnegakoli dejanskega ali možnega finančnega učinka. Če je tako, ne gre za pogodbeno kazen, saj obveznost plačila pogodbene kazni nastane s kršitvijo pogodbe, ne glede na nastanek ali višino škode. Uveljavitev finančnih popravkov pa je po Smernicah COCOF vezana na nastanek škode. Poleg tega pa morajo biti, da tožeča stranka lahko uveljavi finančne popravke, izpolnjene še druge predpostavke, to je, da je škoda posledica kršitve predpisov s področja javnega naročanja in da nepravilnost izvira iz sfere tožene stranke. Gre torej za (poslovno) odškodninsko odgovornost. Pogodbeni stranki sta se s sklicevanjem na uporabo Smernic COCOF med ostalim dogovorili, kako bo določena višina škode v primerih, ko je ni mogoče natančno ugotoviti. Po svoji pravni naravi je to dogovor o pavšalni odškodnini.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00032451
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8.. ZSPJS člen 32, 32/1.. KPJS člen 40.
dodatek za izmensko delo - delavci policije
Drži, da Kolektivna pogodba za policiste (KPP) v osmem odstavku 16. člena ne določa časovnih okvirjev dopoldanske, popoldanske in nočne izmene niti ti niso določeni v KPJS. To pa ne pomeni, da podrobnejša ureditev ni mogoča v splošnih aktih delodajalca. Navedeno potrjuje razlaga 40. člena KPJS – dodatek za izmensko delo, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno oziroma za redno delo v popoldanskem času. Tožena stranka je dodatek za izmensko delo podrobneje uredila z notranjim Aktom, pri čemer je v drugem odstavku 26. člena določila, da se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12. uri. Izjemoma pa se za delo v popoldanskem času šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12. uro, pa delajo v 12 urni izmeni. Takšna opredelitev popoldanske izmene oziroma dela v popoldanskem času ne oži pravico tožnika do dodatka za izmensko delo iz osmega odstavka 16. člena KPP (ki iz izmene izključuje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro), temveč jo celo razširja, saj se za popoldansko izmeno oziroma delo v popoldanskem času po Aktu šteje tudi delo, opravljeno pred 14.00 uro (ob tem, da se začne po 12.00 uri oziroma izjemoma pred 12.00 uro). Glede na to, da dela, ki ga je tožnik opravil od 14.00 do 15.00 ure, v dneh, ko je z delom pričel ob 7.00 uri in je trajalo do 15.00 ure, v skladu s 26. členom Akta tožene stranke ni mogoče šteti za delo v popoldanski izmeni niti za delo v popoldanskem času (saj se delo ni pričelo po 12. uri uri niti ne gre za izjemo, ko bi se delo pričelo pred 12.00 uro in bi tožnik delal 12 urno izmeno), tožnik ni upravičen do vtoževanega dodatka za izmensko delo.
odškodninska odgovornost delodajalca - teorija jajčne lupine - vzročna zveza
Pritožba utemeljeno izpodbija ugotovitve izvedenca glede vzroka nastanka okvare vratne hrbtenice. V skladu s teorijo jajčne lupine v okoliščinah konkretnega primera ne more biti izključni razlog za zavrnitev odškodninske odgovornosti toženk po temelju zgolj dejstvo, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. To dejstvo bi bilo odločilno le v primeru, če bi izvedenec ugotovil, da je pri tožnici prišlo do zdravstvenih posledic zgolj zaradi ožjega spinalnega kanala in degenerativnih posledic. Če pa bi izvedenec ugotovil, da se je okvara hrbtenice pri tožnici razvila zaradi opravljanja dela, pa bi opravljanje dela bilo v vzročni zvezi z nastankom škodljive posledice, ne glede na to, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje in ugotovitev izvedenca, ugotovilo, da je tožnica delala za tekočim trakom, v hitrem tempu, sede, da je vratna hrbtenica občasno v prisilnem položaju in da stalno ročno dviguje 2,5 kg do 3 kg na višino. Pri tem pritožbeno sodišče dvomi, da takšno delo ne more biti v vzročni zvezi z nastankom težav z vratno hrbtenico. Izvedenec v tem delu na da jasnega odgovora, ki bi odklonil vsak dvom v to, da je lahko dolgoletno opravljanje takšnega dela povzročilo težave z vratno hrbtenico, zato na podlagi takšnega mnenja sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti pravilnega stališča, da vzročna zveza ni podana.
oprostitev plačila sodne takse - rok za vložitev predloga - prepozno vložen predlog - zavrženje predloga - tipkarska napaka
Določba prvega odstavka 13. člena ZST-1 določa časovno točko, do katere sme stranka vložiti predlog za oprostitev (odlog ali obročno plačilo), da lahko takšna oprostitev učinkuje za nazaj (torej od dneva, ko nastane). Pravilnega zaključka sodišča prve stopnje pritožnik s sklicevanjem na tipkarski napaki pri navedbi dveh datumom ne more izpodbiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - sodna razveza
Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče torej odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakoniti odpovedi. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi ali v subjektivno porušenem odnosu med njim in delavcem. Upoštevajo se okoliščine in interesi na strani obeh strank (odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 7/2013, VIII Ips 294/2016, VIII Ips 255/2016, VIII Ips 156/2018). Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi (VIII Ips 305/2015, VIII Ips 283/2016, VIII Ips 54/2017). Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. To so predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - predsednik uprave - individualna pogodba o zaposlitvi - odpoklic s funkcije
Upoštevajoč 15. člen pogodbe o zaposlitvi predsednika uprave sta stranki za primer predčasnega prenehanja tožnikovega mandata, skladno s 73. členom ZDR-1, tudi drugače uredili način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in sicer tako, da ta preneha z odpoklicem tožnika s funkcije predsednika uprave. Tako v primeru odpoklica s funkcije predsednika uprave pred potekom mandata, preneha avtomatično tudi pogodba o zaposlitvi in s tem tudi preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Če je direktor v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, razrešitev s funkcije pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je tako zakonito prenehalo delovno razmerje dne na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke, s katerim je bil tožnik predčasno odpoklican s funkcije predsednika uprave iz krivdnih razlogov, ker ni bil sposoben voditi poslov.
ZDR-1 člen 77, 228, 228/1, 229, 229/1.. Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (2005) člen 4.. ZDR člen 88, 88/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - komisija za ugotovitev podlage za odpoved - začetek postopka - sprememba predpisa - prehodne določbe
Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je v obravnavanem primeru treba šteti, da se je postopek, na podlagi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, začel že pred 12. 4. 2013. Obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2015 je treba šteti za začetek (novega) postopka redne odpovedi. Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v 4. členu določa, katero dokumentacijo je delodajalec dolžan predložiti Komisiji, pri čemer je navedeno tudi obvestilo zavarovanca, da je seznanjen z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tako pričel 12. 8. 2015, to je po uveljavitvi ZDR-1, zato ni bilo podlage za uporabo prehodne določbe prvega odstavka 228. člena ZDR-1 o tem, da se postopki odpovedi o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo ZDR-1, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona. Navedeno pomeni, da tožena stranka ni bila vezana na šestmesečni prekluzivni rok iz šestega odstavka 88. člena ZDR.
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljen dohodek po ZSDP-1 morata biti izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, torej nega ter varstvo otroka z bolezenskim stanjem iz 3. odst. 79. člena ZSDP-1 ter vsaj eden, od alternativno določenih primerov iz 4. odst. 83. člena ZSDP-1, ki ureja kdaj se šteje, da oseba zapusti trg dela.
Ker je zavarovanje za starševsko varstvo po 8. členu ZSDP-1 za osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji obvezno, že samo prenehanje delovnega razmerja in posledično prenehanje zavarovanja za starševsko varstvo po 4. odst. 83. člena ZSDP-1 šteje, da je oseba zapustila trg dela.
ZSDP-1 v 4. odst. 83. člena primere zapustitve trga dela določa alternativno. Izpolnitev enega izmed določenih, med katere zagotovo šteje prenehanje zavarovanja za starševsko varstvo iz 8. člena ZSDP-1, je zadostna za pravico do plačila za izgubljeni dohodek.
Ko zavarovanec-član izpolni pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, ni več potrebe po plačevanju prispevkov za poklicno zavarovanje. Odraz tega je ureditev v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2.
Zgolj dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej oziroma je opravljal naloge, za katere prvi odstavek 81. člena ZODPol predvideva vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da toženka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanje plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnjenih pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
neizbran kandidat - javni zavod - napačen pravni pouk - rok za vložitev tožbe - pravica do pritožbe
Tožeča stranka je tožbo vložila v roku, kot izhaja iz pravnega pouka obvestila o neizbiri, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila tožba vložena v roku 30 dni po prejemu obvestila, pravočasna.
Z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe je stranka v eni od svojih temeljnih ustavnih pravic zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00029312
URS člen 23. ZASP člen 81, 81/1, 81/2, 168. ZPP člen 212, 339, 339/2-10.
avtorske pravice - kršitev avtorskih pravic - običajni honorar - plačilo avtorskega honorarja - neizvedba glavne obravnave - izvedensko mnenje kot dokaz - določitev vrednosti spornega predmeta
Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. V Cpg 11/2018 z dne 27. 9. 2018 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. IV Pg 964/2017 z dne 16. 10. 2017 le zato, ker je bilo treba v ponovljenem postopku navesti razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Kršitev iz predhodnega postopka pa je bilo mogoče odpraviti brez izvedbe novih procesnih dejanj in bi bila nova glavna obravnava nesmiselna, prazna in sama sebi namen. Isti cilj je bilo mogoče doseči tudi brez nje.
Vsaka metoda, ki je ekonomsko preverljiva in logična, je dopustna za ugotavljanje običajnega honorarja. Z upoštevanjem količine prodanih pijač je izvedenec zagotovil prav to, kar trdi tožeča stranka, to je, da nadomestilo z večanjem količin proporcionalno raste. Sodišče kot zaključno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve upoštevalo metodo izvedenca, ki je kot izhodišče za ugotovitev izračuna običajnega honorarja, upošteval prav dogovor, ki sta ga strani dosegli v preteklosti za odkup avtorskih pravic za Hrvaško, BiH in Makedonijo in ga je korigiral glede na prodane količine.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka v delu vtoževane glavnice iz naslova plačanih, oziroma odmerjenih stroškov za zastopanje po odvetnikih za potrebe sklenitve izvensodne poravnave, kršilo določbe prvega odstavka 7. člena in drugega odstavka 214. člena ZPP, ker je utemeljenost tega dela zahtevka presojalo izven trditev toženca in neprerekanih tožničinih trditev ni štelo za priznane.