kupna pogodba - slamnati mož - navidezna prodajna pogodba - izbrisna tožba - dolžnost materialnoprocesnega vodstva - navadno sosporništvo na pasivni strani
Materialnoprocesno vodstvo sodišča ni potrebno takrat, ko stranko na pomanjkljivosti s konkretiziranimi navedbami opozori že nasprotna stranka. Ob takšni situaciji se namreč pričakuje, da so ji bila opozorila dana. Zato pa dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni potrebna in ni kršena, če jo sodišče ne opravi
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00074796
KZ-1 člen 50, 51, 74, 74/1, 77a, 186, 186/1, 186/3, 186/5,. ZKP člen 149a, 150, 150/1, 150/1-1, 235a, 235a/1, 371, 371/1, 371/1-5, 371/1-8, 372, 372-1, 385, 498. ZNDM-2 člen 29. ZCS-1 člen 27, 27/1, 27/1-1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - obteževalne in olajševalne okoliščine - omilitev kazni - prekoračitev obtožbe - obtožba upravičenega tožilca - prikriti preiskovalni ukrepi - hudodelska združba - odvzem premoženjske koristi v kazenskem postopku - nedovoljeni dokazi - tajno opazovanje in sledenje - nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - nujnost in sorazmernost ukrepa - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - pregled prevoznega sredstva - odveza varovanja zaupnosti - odvzem predmetov - prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius)
Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre pri ugotovitvi, da obtoženi A. A. tudi posoja telefon, za naključno pridobljen dokaz, ki ni neposredna posledica operativnega dela policije temveč ravnanja obtoženega A. A.mpare samega, za katerega pa je bilo prisluškovanje zakonito odrejeno.
Iz obrazložitve odredbe opr. št. Pp 8/13 z dne 6.3.2014, s katero so bili izpodbijani ambientalni prisluhi v B. B. vozilu odrejeni, je razvidno, da je preiskovalna sodnica nujnost posega za doseganje zastavljenih ciljev videla v tem, da je s strani tožilstva predlagani ukrep tisti, ki lahko, prav zaradi zaupnosti in prepričanja o varnosti in nedotakljivosti vozila kot tistega prostora, ki lahko obema osumljenima, t.j. B. B. in F. F. nudi navidezno zaščito in po drugi strani mesto, kjer dejansko prav iz tega razloga prihaja do konkretnih pogovorov v zvezi s podrobnostmi izvrševanja kaznivih dejanj. Tak test nujnosti pa je preiskovalna sodnica dopolnila s tem, ko je ocenila, da prav zaradi zgoraj navedene okoliščine pomeni izvajanje odrejenega ukrepa edino možnost za pridobitev konkretnih podatkov o tem, kje so začetne in kje končne destinacije transporta mamila in o osebah, ki so na tak ali drugačen način s tem povezane.
Predsednica senata sicer pravilno ugotavlja, da je zagovornik obtoženega B. B. že na glavni obravnavi dne 11.9.2019 sodišču očital, da bi moralo v zvezi s zaslišanjem tajnih opazovalcev postopati po 235.a čl ZKP in zahtevati odvezo dolžnosti varovanja tajnosti (listovna št. 8531), hkrati pa je tudi pravilna njena ugotovitev, da je predlog obrambe bil sodišču dan le pogojno in sicer je zagovornik tedaj dejal, da "predlaga, da se v primeru, ko bodo, če bodo, izvajalci tajnega opazovanja 1008, 0012 in 1007 odgovarjali s sklicevanjem na metodiko in taktiko, da sodišče opravi predpisani postopek po 235.a členu ZKP". Ravno zaradi pogojnosti takega predloga tako sodišče ni imelo podlage za postopanje po slednje navedeni določbi oziroma za to, da bi sodišče lahko predstojniku pristojnega organa policije lahko poslalo obrazloženo zahtevo sodišča za odvezo dolžnosti varovanja tajnosti priče iz 1. točke 235.a člena ZKP.
Sicer pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec možnost zaslišanja tajnega opazovalca z delovno številko 1006 imel in tako tudi imel možnost preveriti pravilnost in verodostojnost poročila o tajnem opazovanju, zato dejstvo, da priča na vprašanja, ki so se nanašala na sam potek tajnega opazovanja zaradi dolžnosti varovanja tajnosti ni odgovorila, samo po sebi še ne ustvarja dvoma v pravilnost in verodostojnost poročila o tajnem opazovanju zlasti glede na to, da je bila pritožniku z drugimi vprašanji dana zadostna možnost preveriti verodostojnost poročila.
Pritožbeno sodišče v zvezi s samim potekom zaustavitve obsojenega G. G., pregledom A. A. vozila, s katerim se je obsojeni G. G. pripeljal na mejni prehod in samim zasegom mamila, nikakršnih pomislekov nima. Policija je za ravnanje, kakor je opisano zgoraj, imela podlago v 29. členu Zakona o nadzoru državne meje (Ur. list 35/2010 z dne 3.5.2010), v katerem je bilo v času postopka določeno, da če je podan sum, da oseba v prevoznem sredstvu prevaža prepovedane predmete, sme policist preiskati prevozno sredstvo, kar pomeni podroben pregled vseh delov, vključno z razstavljanjem posameznih delov prevoznega sredstva. Prav tako so imeli carinski delavci podlago za svoje ravnanje v določbi 1. točke prvega odstavka 27. člena tedaj veljavnega Zakona o carinski službi, ki je določal, da uniformirani carinik in uniformirani inšpektor zaradi odkrivanja kršitev carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, za izvajanje katerih je pristojna služba na območju celotne republike Slovenije, med drugim lahko spremljata, ustavita, pregledata in preiščeta vsako prevozno sredstvo, pri čemer se preiskava prevoznega ali prenosnega sredstva po določbi četrtega odstavka iste določbe lahko opravi v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe in pomeni podroben pregled vseh delov prevoznega sredstva, vključno s stvarmi v njem in pri katerem se lahko za pregled posameznih delov prevoznega ali prenosnega sredstva oziroma stvari v njem uporabijo tehnični pripomočki in prevozno ali prenosno sredstvo tudi razstavijo.
S tem, ko je sodišče prve stopnje obtoženemu A. A. v ponovljenem sojenju za nižjo kriminalno količino izreklo enako dolgo prostostno kazen treh let in šestih mesecev zapora je sodbo v bistvu spremenilo v obtoženčevo škodo, kljub temu, da se državni tožilec zoper prejšnjo sodbo sploh ni pritožil. Zaradi navedenega je bilo tako potrebno pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v izreku o kazenski sankciji, izrečeni obtoženemu A. A. spremeniti tako, kakor je to razvidno iz izreka.
V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno dejanje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.
Sodišče je sicer zapisalo, da ob tožničinem odklepanju vrat z notranje strani ni bilo ključa in da ključavnice ni mogla uporabiti, ker je bila na vratih nova ključavnica, vendar za tak zaključek ni navedlo argumentov in ni ocenilo izvedenih dokazov.
pristojnost slovenskega sodišča - procesna sposobnost - naknadna odobritev
Pritrditi gre sicer stališču v pritožbi, da lahko odobritev poda samo skrbnik. Vendar je s tem, ko je skrbnik kot zakoniti zastopnik predlagatelja, za zastopanje dne 14. 4. 20229 pooblastil v pritožbi navedeno odvetniško družbo, nanjo kot na pooblaščenca prenesel pooblastila za opravo pravdnih dejanj, ki jih opravlja v imenu svojega varovanca (v skladu s čl. 79/1 ZPP). Glede teh ZPP v 92. členu določa, da imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Zakoniti zastopnik ima v pravdi enak položaj, kot bi ga imel predlagatelj, če bi bil procesno sposoben. Torej lahko skrbnik predlagatelja kot njegov zakoniti zastopnik vsa procesna dejanja opravlja tudi preko pooblaščenca, pri čemer imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka (92. člen ZPP) oz. zanjo zakoniti zastopnik.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje - pravica do izjave - pravica do poštenega sojenja - odločilno dejstvo - nevročitev pripravljalne vloge - razveljavitev prvostopenjske sodbe - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Tožnik je trditve o dogodku, do katerega je prišlo, ko se je konec avgusta poskusil vseliti v stanovanje, postavil že v vlogi z dne 24.9.2021. Navedena vloga toženki ni bila vročena. Ker se zato o teh odločilnih ugotovitvah ni mogla izjaviti, ni bila deležna poštenega sojenja. Kršena ji je bila pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
dedovanje - sklep o napotitvi na pravdo - napotitev dediča na pravdo - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno ali drugo pomoč družbene skupnosti - vrednost prejete pomoči - povrnitev sredstev - sporna dejstva - ugotavljanje vrednosti zapuščine - izvajanje dokazov - dokazovanje
Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD), na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da obravnavani primer spada pod zakonsko določbo iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, ki ureja prekinitev postopka, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža. Ne gre namreč za ugotavljanje velikosti dednega deleža, kar je povezano s številom dednih upravičencev, temveč zgolj za vrednost zapuščine. Vrednotenje nepremičnin in s tem ugotavljanje njihove vrednosti je stvar zapuščinskega postopka. Z vrednostjo zapuščine se sodišče ukvarja že, ko mora ugotoviti čisto vrednost zapuščine oziroma vrednost nepremičnin, ki jo sestavljajo, kar je lahko izhodišče za delo tudi v okviru 128. člena ZD. Nalogo vrednotenja lahko prevzame sodišče, lahko pa delo prepusti strokovnjaku. Če se dedič ne strinja s cenitvijo s strani v postopku postavljenega sodnega cenilca in ima pomisleke glede vrednosti premoženja, mora zapuščinsko sodišče to vprašanje raziskati samo ob upoštevanju pravil o izvajanju dokaza z izvedencem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083979
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/4. ZKP člen 307, 307/3.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - sojenje v nenavzočnosti obtoženca - konkretizacija zakonskih znakov - protipravna prilastitev - odmera kazni - olajševalne okoliščine
Iz opisa jasno izhaja, da si je obtoženec prilastil sredstva že s tem, ko jih nikoli ni prenesel na fiduciarni račun oziroma ko jih je takoj po prenosu na fiduciarni račun spet prenesel na račun svojega s.p.-ja.
soprispevek tožnika - konkurenca objektivne in krivdne odgovornosti - kolo s pomožnim motorjem
Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve odgovornosti imetnika nevarne stvari, v danem primeru torej voznika osebnega avtomobila (zavarovanca tožene stranke), pri čemer se pogoj nepričakovanosti škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti.
ZPP člen 115, 115/1, 115/2, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR-1 člen 131, 131/4, 136, 136/2, 136/3, 161, 161/1.
regres za letni dopust - zaslišanje stranke - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - upravičeni razlogi za izostanek z naroka - zdravniško opravičilo
Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zadevo na naroku zaključilo, ne da bi zaslišalo tudi toženca. Na ta narok je pristopil njegov pooblaščenec in pojasnil, da je toženec odsoten iz opravičenih razlogov, da ima hujše zdravstvene težave, da je pri zdravniku in da bo naknadno dostavil zdravniško opravičilo. Takšno pojasnilo odsotnosti in predlagana predložitev dokazila o upravičeni odsotnosti v smislu drugega odstavka 115. člena ZPP sta po presoji pritožbenega sodišča utemeljevala preložitev naroka iz upravičenega razloga (prvi odstavek 115. člena ZPP)
ZDR-1 člen 33, 34, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 7, 7/1, 212.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo - trditvena podlaga - zakonita odpoved
Tožnik je kršil 34. člen ZDR-1, ker je kljub navodilu toženke o tem, da se vrača le nepoškodovana embalaža, samoiniciativno dovolil podjetju K., d. o. o., prevzem poškodovane embalaže. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj ZDR-1 za redno odpoved iz krivdnega razloga ne zahteva storitve kvalificirane oblike kršitve. Tožnik je kršil eno temeljnih obveznosti, v sodni praksi pa je bilo sprejeto celo stališče, da je treba tudi v primeru, če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, sama zase ne bi bila dovolj resna ali utemeljena, upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00065891
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.. ZKP člen 285.c.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - vezanost na opis dejanja - pravna opredelitev - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje
Kadar storilec izjavi, da priznava krivdo po obtožbi, predsednik senata v smislu 285.c člena ZKP presodi tudi, ali je priznanje podprto z drugimi dokazi, pri čemer je vezan le na opis dejanja v obtožbi, ne pa tudi na njegovo pravno opredelitev. Zato sodišče, ko sprejme priznanje krivde, vendar se s pravno kvalifikacijo v obtožbi ne strinja, ni dolžno zavrniti priznanja krivde, temveč lahko dejanje samo drugače pravno opredeli.
Sama vožnja v prtljažniku pa sama zase nujno še ne pomeni izpostavljanje nevarnosti, saj je tak potnik praviloma v enakem položaju kot tisti, ki sedi v potniški kabini na sedežu, vendar ni privezan z varnostnim pasom. Vsaka kršitev pravil cestnega prometa pa še ne pomeni izpostavljanja nevarnosti za življenje in zdravje potnikov, kot to meni pritožba, temveč morajo biti podane še druge objektivne ali s strani storilca subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo kvalificirano obliko kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1.
ZUreP člen 295. ZNP člen 97, 98. ZNP-1 člen 137, 138.
nepravdni postopek - razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - status zemljišča - kmetijsko zemljišče - stavbno zemljišče - sprememba namembnosti zemljišča - vrednotenje zemljišča - gradnja avtocestnega omrežja - gradnja ceste - prostorski akt - sprememba statusa
Po ustaljeni sodni praksi in glede na okoliščine konkretnega primera je pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča, kar je bilo v konkretnem primeru leta 1966 s sprejetjem prostorskega akta GUP, in kakšen status je imela nepremičnina izvorno, ne pa tisto, kar je pridobila pravno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve, ker je predmet razlastitve lahko le stavbno zemljišče. Pomemben je razlog, zaradi katerega je prišlo do spremembe statusa nepremičnine – v konkretnem primeru je prišlo do spremembe namembnosti zemljišča, ker je bilo z upravnim aktom odločeno, da se bo na nepremičnini gradila cesta.
Za določitev vrednosti odvzete nepremičnine ni pomemben izključno trenutek uvedbe razlastitvenega postopka. Pri določitvi odškodnine se upošteva tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. V konkretnem primeru nepremičnina statusa stavbnega zemljišča ni imela izvorno, ampak ga je pridobila izključno zaradi nameravane gradnje ceste.
Okoliščina, da je bila nepremičnina opredeljena kot "rezervat" za gradnjo ceste, da je zgolj zato pridobila status stavbnega zemljišča, ker se na kmetijskem zemljišču ne sme graditi ceste, so okoliščine, ki dodatno potrjujejo, da se je vse od leta 1966 vedelo, da je nepremičnina zgolj formalno opredeljena kot stavbno zemljišče, ki je namenjeno zgolj gradnji ceste.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - predlog za omejitev dedovanja - prejemnik denarne socialne pomoči - solastniški deleži na zapuščinskem premoženju - solastniški delež na nepremičnini - jezikovna razlaga zakonskega besedila - enotna sodna praksa
Zmotna je pritožbena teza, da 128. člen ZD daje pritožnici pravico, da izbere, na katerem zapustnikovem premoženju se bo omejilo dedovanje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči in bo posledično (zgolj) to premoženje postalo last pritožnice. Pritožnica pri taki razlagi ne izhaja iz besedila te zakonske določbe, dodaja ji vsebino in s tem prebija jezikovne meje njenega pravnega sporočila, vse skozi prizmo interpretacije/argumentacije, ki ustreza njenim "materialnopravnim pričakovanjem", kljub temu, da je ta določba relativno jasna in pomensko neodprta. V sodni praksi je enotno stališče, da pritožnica ne more izbirati, na katerih stvareh bo izvedena omejitev dedovanja.
poslovna goljufija - pranje denarja - priznanje krivde - uporaba milejšega zakona - načelo alternativnosti - pogojna obsodba - pogoji za izrek pogojne obsodbe - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - presoja okoliščin priznanja krivde
V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019).
S posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe, vendar le za tiste primere, ko je storilec priznal krivdo po obtožnem aktu, ali je sklenil sporazum z državnim tožilcem. S tem so se razširile možnosti izreka pogojne obsodbe, saj je lahko v njej določena kazen do petih let zapora, preizkusna doba pa v trajanju do deset let. Je pa zakonodajalec pri tem zamejil možnost njenega izreka na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Pomen te določbe je, da pogojne obsodbe ni mogoče izreči za tista kazniva dejanja, katerih minimalna predpisana kazen je višja od pet let zapora, jo je pa mogoče izreči za vsa tista kazniva dejanja, za katere je predpisana ne le minimalna kazen pet let zapora, temveč tudi za vsa druga kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 51. člena KZ oziroma drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora, posledično pa tudi za kazniva dejanja, pri katerih ni določen zakonski minimum.
V navedeni zadevi niso bili podani prav nobeni indici oziroma obtoženec (ki je imel zagovornika, ki se je s priznanjem krivde očitno strinjal, še pred tem pa sta se obtoženec in zagovornik dogovarjala z državnim tožilstvom o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, do katerega v nadaljevanju ni prišlo) ni navajal nobene okoliščine, iz katere bi sodnik lahko sklepal, da sta bili očitani kaznivi dejanji storjeni drugače, kot sta opisani v obtožnici oziroma, da obtoženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice, posledično pa, da priznanje ni jasno in popolno.
predhodna odredba - pogoji za izdajo predhodne odredbe - verjetna nevarnost za uveljavitev terjatve - objektivna nevarnost
Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik za verjetno izkaže objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, to je objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo.
statusno preoblikovanje družbe - sklic skupščine - neveljavnost sklepa skupščine
V obravnavanem primeru kot odločilno okoliščino za razsojo glede vprašanja pravilnosti sklica skupščine izpostaviti dejstvo, da je bil sklicatelj skupščine najkasneje s sprejemom povratnic vročenih vabil na skupščino seznanjen z dejstvom, da je na skupščino družbe vabil (že) umrla družbenika, zaradi česar skupščina družbe z dne 27. 10. 2022 ni bila pravilno sklicana. Imetniki korporacijskih pravic iz spornih poslovnih deležev so bili namreč dediči po pok. A. A. in pok. B. B., ki pa na skupščino družbe niso bili vabljeni.
ZPP člen 443, 443/1. Odlok o zbiranju komunalnih odpadkov na območju občine Kamnik (2016) člen 8.
postopek v sporu majhne vrednosti - plačilo odvoza komunalnih odpadkov - dolžnost plačila - uporabnik storitve javne službe - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - nedovoljen pritožbeni razlog - pavšalne navedbe
Toženec v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno, zato so njegove pritožbene navedbe neupoštevne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00064477
ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 27, 27/1, 31, 31/1, 45, 45/1, 45/3. ZPP člen 214, 339, 339/2, 339/2-14. ZDOdv člen 12. URS člen 40.
objava popravka po ZMed - objava popravka objavljenega obvestila - sprememba prvostopenjske odločitve - pravica do popravka - aktivna legitimacija - aktivna legitimacija države - zakoniti zastopnik - predpravdni postopek - pooblaščena oseba - zahteva za objavo popravka - podpis vloge - obvezne sestavine vloge - vsebina popravka - obseg objave popravka - nekonkretiziranost predloga - interes države - zavrnitev zahtevka - poseg v pravice ali pravne koristi - tehtanje pravic v koliziji - razlogi za zavrnitev objave (odklonilni razlogi) - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast in dobro ime oziroma ugled, dostojanstvo). Hkrati je z njo varovan interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si ustvari svoje mnenje. Po izrecni določbi 40. člena Ustave RS in določbah ZMed (prvi in tretji odstavek 26. člena in 31. člen ZMed) je pravica do popravka zagotovljena vsakomur, glede na svojo pravno naravo tudi pravnim osebam in v izjemnih primerih tudi državi. V krog naslovnikov so vključeni celo državni organi, ki praviloma nimajo pravne subjektivitete. Dejstvo, kdo in v čigavem imenu je podal predpravdno zahtevo za objavo popravka, na presojo aktivne legitimacije nima vpliva. Državni organi imajo zakonsko pooblastilo za neposredno komuniciranje z mediji po določenih - pooblaščenih odgovornih osebah in s tem za neposredno vlaganje zahteve za objavo popravka v predhodnem postopku v samem ZMed (prvi in tretji odstavek 45. člena ZMed).
Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka. Popravek v ožjem smislu je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu. Popravek v širšem smislu pa je navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to predstavlja odklonitveni razlog za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se mora popravek nanašati na bistveno vsebino objavljenega prispevka, s katerim je bilo poseženo v pravice in interese posameznika. Popravek mora biti vsebinsko ustrezen. Iz njega mora biti jasno razvidno, katere objavljene vsebine prizadeta oseba zanika, s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija oziroma dopolnjuje. Le tako oblikovani popravek lahko služi obrambi pravic prizadetega na eni strani in na drugi strani javnosti omogoči oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Pavšalno zanikanje ne prispeva k argumentirani javni razpravi niti ni učinkovito sredstvo za varovanje osebnosti, dostojanstva in dobrega imena prizadetega. Z njim namreč ni mogoče ustvariti zadostnega (prepričljivega, razumnega) dvoma o trditvah spornega novinarskega prispevka. Zato je v sodni praksi prevladujoča razlaga, da mora biti zanikanje dejstev v prispevku argumentirano in podprto z nasprotnimi dejstvi.
Ker je popravek vsebinsko prazen, presplošen in zanika kvečjemu tisti del objavljenega prispevka, ki generalizira splošne očitke o nezakonitem delu policije, ne more doseči svojega namena. Med objavljenim obvestilom in popravkom po presoji pritožbenega sodišča ni vsebinskega dialoga. Popravek na navedbe o eni in prevladujoči temi (konkretizirane navedbe o nezakonitem delu policije v določenem kazenskem postopku) odgovarja z drugo temo (splošnim opisom dela in vloge policije v predkazenskem in kazenskem postopku). Ker s splošnim in nekonkretiziranim popravkom slednji ne podaja vsebinskega odgovora na objavljeni prispevek o nezakonitem delovanju policije v konkretnem kazenskem postopku, je podan odklonitveni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.
ZJU člen 33, 33/2, 33a. ZDR-1 člen 20, 20/2, 84, 84/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 212, 215. ZDSS-1 člen 61. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policija - pravočasnost odpovedi - seznanitev z odpovednim razlogom - zloraba bolniškega staleža - odhod iz kraja bivanja
V pritožbi tožnik neutemeljeno poudarja, da sta tako osebni zdravnik kot psihiatrinja potrdila, da se je lahko v času bolniškega staleža prosto gibal, saj ne gre za to, da ne bi ravnal v skladu z navodili pristojnega zdravnika v okviru aktivnega bolniškega staleža v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ampak je odpotoval iz kraja bivanja, za kar pa bi rabil izrecno odobritev (osebnega) zdravnika (drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja).
Po namenski in jezikovni razlagi določb ZPND (in zakonodajalca) sodišče, če ugotovi obstoj zakonskih pogojev, s sklepom izreče ukrep, predviden v določbah istega zakona. V takšnem primeru, kot to izhaja iz dikcije 22č člena, obstaja tudi podlaga za izrek denarne kazni ter za njeno kasnejšo prisilno izvršitev v okviru postopka po določbah ZPND in v skladu z določbo 226 ZIZ, torej za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča, s čimer se poskuša vplivati nanj, da se vzdrži nasilja, ki je prepovedano, in hkrati zaščititi žrtev nasilja, kar je tudi namen zakona. Zato nepravdno sodišče v postopku, ki je tekel po določbah ZPND, in se je končal s sklenitvijo sodne poravnave, sklenjene med udeležencema (ta je samostojni izvršilni naslov), ne more po uradni dolžnosti izvrševati denarne kazni po določbah ZIZ, saj se člen 23 ZPND glede na dikcijo prvega odstavka nanaša le na primere, ko je sodišče s sklepom povzročitelju nasilja izreklo ukrep od prve do pete alineje prvega odstavka 19. čl. ZPND.