oškodovanec kot tožilec - prevzem pregona - rok - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Rok iz drugega odstavka 60. člena ZKP je procesne in ne materialne narave.
To je rok, v katerem mora oškodovanec - če naj začne pregon - opraviti procesno dejanje. S tem procesnim dejanjem oškodovanec pridobi položaj stranke postopka in pred kazenskim sodiščem zastopa obtožbo. Vendar pa to ne pomeni, da je odločanje o kazenski obtožbi hkrati tudi odločanje o oškodovančevi pravici do kazenskopravnega pregona.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - pravna kvalifikacija - sprememba pravne opredelitve - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - tatvina
Zahtevam konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti premoženja kot zakonskega znaka (poneverbe) je mogoče zadostiti na dva načina. Na eni strani bo zadoščala navedba delovnega mesta, nalog ali položaja storilca (v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem gospodarske dejavnosti, skrbništvom ali položajem uradne osebe), iz katere je mogoče prepoznati pravno podlago za razpolaganje s premoženjem, katerega prilastitev se očita. V drugih primerih bo poleg navedbe delovnega mesta, nalog ali položaja storilca treba navesti tudi pravno podlago za razpolaganje z zaupanim (in prilaščenim) premoženjem.
Iz opisa nedvomno izhaja, da je imela obsojenka dostop do sredstev na bančnem računu oškodovane družbe in možnost razpolagati z njimi. Vendar pa opis njene zaposlitve ("vodja poslovalnice") sporoča kvečjemu, da ji je v zvezi z zaposlitvijo bilo zaupano le premoženje, ki sodi v okvir poslovalnice in v zvezi z dejavnostjo, ki se je izvajala v okviru tako opredeljene poslovalnice. Opis dejanja ne ponuja konkretizacije podlage, ki naj bi obsojenki zagotavljala razpolagalna upravičenja v zvezi s premoženjem, ki presega okvirje poslovalnice na navedenem naslovu. Poimenovanje zaposlitve zato v tem primeru ne pomeni zadostne konkretizacije zakonskega znaka zaupanosti prilaščenega premoženja, tj. sredstev na bančnem računu oškodovane družbe.
Kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade, koalicije in opozicije, nosilcev oblasti oziroma javnih pooblastil in podobno) torej uživa največ pravne zaščite in s tem tudi največ svobode. Pri tem je kritika lahko zelo ostra, celo surova in neusmiljena. Dopušča tudi pretiravanja in izraze, ki so sami po sebi, glede na uporabljene besede in konkludentna ravnanja, žaljivi. Prav v tem je bistvo ustavno pravne zaščite svobode izražanja: pravna zaščita gre tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam; deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim, v moralnem smislu nepoštenim. Objektivno žaljivi pomen uporabljenih besed in užaljenost naslovnika sama po sebi še ne zadoščata za sklep, da je bila prestopljena meja svobode izražanja. Obstaja namreč bistvena in odločilna razlika med svobodnim izražanjem (free speech) in poštenim izražanjem (fair speech). Ljudi se zato ne sme utišati, preganjati ali kaznovati zgolj zaradi golih besed, ki so bile uporabljene ali le zaradi vsebine besed ali zaradi vsebine idej, ki so za besedami, ampak le zaradi dejanske ali zelo verjetne škode (škodljivih posledic), ki so jih te besede povzročile. Presoja "škode", pa mora biti resna in stroga. Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.
Pravica do svobode izražanja je torej ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave ter varstvom osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ob nastanku kolizije dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni in pravica do varstva osebnega dostojanstva ter osebnostnih pravic na drugih strani, je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic oziroma se je potrebno odločiti, katera je v dani situaciji bolj pomembna in potrebuje ustrezno zaščito.
Praksi ESČP in Ustavnega sodišča RS je v več svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. Iz prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se mora presoja ključnega vprašanja, ali je treba v konkretnih okoliščinah svobodo govora zaščititi ali ne, osredotočiti na: (i) pomen izjav, (ii) položaj ali predhodno ravnanje oškodovanca, (iii) prispevek izjav k razpravi, ki je v javnem interesu in (iiii) ugotovitev ali so bile izjave podane z namenom zaničevanja ali so bile usmerjene v osebno žalitev in blatenje oškodovanca oziroma ali je predmet javne razprave stopil v ozadje.
Iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da se pravici do zasebnosti oseba lahko izrecno ali molče odpove, vanjo pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice, ki bi imela, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico do glasu.
Upoštevaje navedeno je v obravnavanem primeru bistveno, da se je obsojenec odločil žalitve zapisati in jih poslati oškodovancu, zato se ne more sklicevati, da je bila s tem, ko je oškodovanec žalitve naznanil organom pregona in jim predal od obsojenca prejeta elektronska sporočila, kršena njegova pravica do zasebnosti oziroma pravice iz 37. in 38. člena Ustave. Obsojenec se je torej s pošiljanjem elektronskih sporočil z izrazito žaljivo vsebino za oškodovanca moral zavedati, da bo oškodovanec lahko v ustreznem postopku branil svojo pravico do časti in dobrega imena in njegova elektronska sporočila predložil organom pregona. Na takšen način se je svoji pravici do zasebnosti odpovedal.
Spoštovanje načela kontradiktornosti mora biti zagotovljeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Pravica do izjave narekuje dvostranskost pravnih sredstev, to je ureditev, po kateri se pravno sredstvo pred odločitvijo instančnega sodišča vroči nasprotni stranki, ki lahko nanj odgovori.
Zaradi spoštovanja načela kontradiktornosti (tudi) v pritožbenem postopku določba 376. člena ZKP izrecno določa, da sodišče izvod pritožbe vroči nasprotni stranki, ki sme na to v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo.
V opisanem ravnanju je podan zakonski znak preslepitve v izvršitveni obliki, da je obsojenec oškodovancem prikrival, da obveznosti ne bodo izpolnjene.
V opisu navedeno dejstvo, da naj bi obdolženec predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal, da bo dobavljeno blago plačano, saj da ima družba zagotovljene posle, zaradi česar so mu v oškodovani družbi omogočili nakup blaga z odlogom plačila, sam zase ne zadošča za konkretizacijo preslepitve. Tudi dejstvo preusmeritve sredstev na tretjo družbo samo po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V luči vseh ostalih v opisu navedenih okoliščin (prejem plačila s strani naročnika ter navedba, da je družba ustvarjala prihodke in imela denarni tok, ki ji je omogočal plačilo obveznosti do oškodovane družbe, pa je obdolženec ta sredstva porabil v druge namene) pa kot spremljajoča okoliščina utrjuje konkretizacijo obdolženčevega namena, da obveznosti do oškodovane družbe ostanejo delno neporavnane.
Ob tem velja pripomniti, da v opisu časovni trenutek prenosa sredstev na novo družbo ni opredeljen, iz opisa izhaja le, da je do prenosa sredstev prišlo, zaradi česar je bila izvršba oškodovane družbe neuspešna. Vprašanje, ali so v opisu zatrjevana dejstva dejansko bila podana na način, kot so opisana in obtožbeno zatrjevana, ter ali v dejanskem smislu opravičujejo zaključek o obstoju preslepitvenega namena, pa ni predmet preizkusa Vrhovnega sodišča.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med razlogi sklepa o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost) - ugoditev pritožbi
Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnica sodišču poslala dopis iz katerega bi izhajalo, da je bilo njeni pritožbi zoper v tem sporu izpodbijano odločbo ugodeno in, da je bil v ponovnem postopku izdan sklep o ustavitvi postopka. Ta dopis, ki je bil očitno pomotoma vložen v ta sodni spis, se po vsebini ne nanaša na predmetni upravni spor. Ker je sodišče prve stopnje dopisu pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici ima, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00060103
ZPP člen 212, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 922, 922/1, 944.
predlog za dopustitev revizije - zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - ugovor zavarovalnice - fingirana prometna nesreča - potek prometne nesreče - povzročitev zavarovalnega primera namenoma ali s prevaro - izključitev odgovornosti zavarovalnice pri nameri ali prevari - materialno trditveno in dokazno breme - zavrnitev predloga
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - odškodninski spor - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti - konkretizacija okoliščin - nezadovoljstvo stranke z odločitvami sodišča - zavrnitev predloga
Tožnik v tožbi navaja, da "glede na to, da je druga toženka okrajna sodnica v Ljubljani", v skladu z 67. členom ZPP predlaga delegacijo tako, da se v postopku določi drugo krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo sposobno izvesti postopek. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožbene navedbe razumeti tako, da protipravno ravnanje očita (le) drugi toženki. Te okoliščine pa ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos pristojnosti na drugo sodišče, saj obravnavana zadeva poteka pred drugim sodiščem, pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Če je tožnik menil, da tudi druge okoliščine predstavljajo razlog za prenos pristojnosti, bi te okoliščine moral ustrezno konkretizirati, pa jih ni.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali zastaranje nepremoženjske škode, ki izvira iz istega historičnega škodnega dogodka, teče ločeno glede škode zaradi telesnih poškodb in ločeno glede drugih okvar zdravja (bolezni, motenj); oziroma ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tožničin tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo, in sicer za strah ter za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ob vložitvi tožbe že zastaran.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sojenja - objektivna nepristranskost sodišča - odškodninska odgovornost sodnika za odločanje v postopku - sodnica pristojnega sodišča kot stranka v postopku - majhno sodišče - ugoditev predlogu
Vrhovno sodišče na predlog pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če so za to podani tehtni razlogi.
Takšen razlog je po prepričanju Vrhovnega sodišča tudi okoliščina, da je stranka postopka sodnik, ki sodniško funkcijo opravlja prav na pristojnem sodišču, še posebej, če gre za sodišče z manjšim številom sodnikov, ki se dnevno srečujejo, družijo in med seboj posvetujejo.
URS člen 39, 40, 74. ZMed člen 26, 26/4, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-6. ZPP člen 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-15.
objava na svetovnem spletu - objava popravka - pravica do objave popravka - kolizija ustavnih pravic - razlogi za zavrnitev objave popravka - odklonilni razlog - vsebinsko zanikanje - vandalizem - očitek protispisnosti - direktna revizija - zavrnitev revizije
Popravek je ciljno usmerjen in tematsko ostaja znotraj meja tistega, kar posega v tožnikovo pravico oziroma interes, pri čemer ustreza vsem merilom iz četrtega odstavka 26. člena Zmed.
Vandalizem je aktivnost z močno negativno konotacijo, saj gre za načelno zavržno in družbeno škodljivo dejanje, ne le zaradi objektivnega opredelilnega elementa - uničevanja stvari, temveč tudi subjektivnega, ki se kaže v odsotnosti razlogov za takšno početje. Prav zaradi teže očitka (da je izvajal vandalistična dejanja), je tožniku treba priznati možnost, da predstavi razloge za dejanje, ki ga je v članku mogoče razumeti kot vandalizem, tj. obešanje plakatov, saj z njimi posledično zanika goli vandalizem. Z objavo popravka s tako vsebino bralec dobi možnost sam ovrednotiti ravnanje protestnikov (obešanje plakatov) v luči njihovega razloga (protest).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00060120
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 153, 153/4, 352, 352/1.
predlog za dopustitev revizije - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - solidarna odgovornost imetnika nevarne stvari in tretjega - pretrganje vzročne zveze - rentni zahtevek - začetek teka zastaralnega roka - zavrnitev predloga
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - prenos pristojnosti iz tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sojenja - objektivna nepristranskost sodišča - sorodstveno razmerje stranke z uslužbenko sodišča - sestra stranke v postopku kot uslužbenka pristojnega sodišča - strokovni sodelavec - majhno sodišče - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je toženka sestra strokovne sodelavke, ki opravlja pri krajevno pristojnem relativno majhnem sodišču ob upoštevanju v predlogu opisanega načina povezanosti med zaposlenimi, predstavlja tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
predlog za dopustitev revizije - medicinska napaka (zdravniška napaka) - kršitev pojasnilne dolžnosti - drugo mnenje - postavitev drugega izvedenca - tuj izvedenec - standard obrazloženosti odločbe - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
I. Ali sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 245. člena ZPP, ko v danem primeru nista dopustili pritegnitve drugega izvedenca medicinske stroke iz tujine zaradi ugotovitve zdravniške napake?
II. Ali sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko nista v izpodbijanih sodbah obrazložili zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti zdravnice A. A., dr. med., s strani tožeče stranke?