dovoljenost tožbe v upravnem sporu - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - subsidiarno sodno varstvo
Ker je tožniku v izvršilnem postopku zagotovljeno sodno varstvo pred okrajnim sodiščem, s tem niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije
ZVrt člen 8, 10, 20, 20a, 20b. ZOFVI člen 1, 1/1, 1/1-1, 2, 2/1, 2/1-1, 2/1-9, 6, 6/1, 6/2, 11, 11/1, 11/2, ZUNEO. ZUP člen 214, 214/2.
dostop do vzgojnovarstvenih storitev - sprejem v vrtec - sprejem v javni vrtec - prepoved diskriminacije - exceptio illegalis - obrazložitev upravnega akta
Na podlagi ustavnih določil ni mogoče izpeljati iztožljive pravice, da država ali občina zagotovita sprejem vseh zainteresiranih otrok v javni vrtec, tako da javni vrtec vsakega zainteresiranega otroka tudi sprejme na podlagi posamičnega akta. Po določbi 1. odstavka 9. člena ZVrt imajo starši pravico izbrati programe predšolske vzgoje za svoje otroke v javnem in zasebnem vrtcu. Vendar to ne pomeni, da imajo starši, če izberejo določen javni vrtec, potem v vsakem primeru tudi pravico, da je njihov otrok v tak vrtec sprejet, ne glede na zmogljivosti tega vrtca. Starši imajo le pravico, da izberejo, v kateri vrtec želijo vpisati otroka, in jim te izbire javno-pravni subjekt ne more vsiliti. Opisana pravna narava zahtevka za vpis in sprejem v vrtec, ki nima statusa iztožljive ustavne pravice ali iztožljive zakonske pravice v materialnem smislu, pa ne pomeni, da lahko tožena stranka bolj ali manj arbitrarno odloča o vpisu in sprejemu otrok v vrtec.
ZMZ člen 2, 13, 23, 28, 55, 55/1-5, 55/1-6. ZS člen 3, 11. URS člen 3.a, 3.a/3, 3, 3/1, 17, 18, 125, 156. MKVČP člen 1, 3, 13. Direktiva 2004/83/ES člen 2/c, 2/e, 9, 13, 15/b, 18. PES člen 9, 10, 63, 249. Direktiva 2005/85/ES člen 8, 10, 12/c, 23, 24.
priznanje mednarodne zaščite - posredni učinek prava EU - pospešeni postopek - načelo lojalne razlage prava EU - standard dokazovanja - dokazno breme - strogi test presoje - obrnjeno dokazno breme - načelo subsidiarnosti - varstvo človekovih pravic
Bistveno vprašanje za razrešitev tega upravnega spora je, kako razlagati in uporabiti določili 5. in 6. alinee 55. člena ZMZ v konkretnih okoliščinah primera, ko je tožnik v upravnem postopku uveljavljal in dokazoval na dovolj prepričljiv način (t.i. „arguable claim“), da obstajajo resni razlogi za to, da bo, če bo odstranjen v izvorno državo, mučen ali ubit in mu bo kršena pravica iz 18. oziroma 17. člena Ustave ali 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Restriktivna razlaga določila 6. alinee 55. člena ZMZ pomeni, da bi tožena stranka smela to določilo uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik v konkretnem primeru vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Izognitev možnemu nasprotju med 5. alineo 55. člena ZMZ in v ustavno-pravnem standardu v zvezi z 18. in 22. členom Ustave, je možna samo ob upoštevanju pravila o restriktivni razlagi pospešenega postopka, ob upoštevanju pravila, da je treba v dvomu odločiti v korist prosilca in ob upoštevanju strogega dokaznega testa v zvezi s pojmi „utemeljen razlog“, „najkrajši možen čas“ in „možnost“ iz določila 5. alinee 55. člena ZMZ.
Azilno pravo EU ne opredeljuje pospešenega postopka tako, kot ga opredeljuje ZMZ. Ker pravica do subsidiarne zaščite (določilo 2. alinee 28. člena ZMZ oziroma določilo 15(b) člena Direktive št. 2004/83/ES) „ustreza 3. členu MKVČP“ in je „ta temeljna pravica iz MKVČP del splošnih načel prava Skupnosti“ in ker ravno tako velja za elemente pravice do statusa begunca, da jo evropski zakonodajalec veže na pravno relevantne okoliščine pravice iz 3. člena MKVČP, mora tožena stranka upoštevati tudi standarde Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom 3. člena MKVČP, ko odloča o prošnji za mednarodno zaščito. Standardi ESČP so v tovrstnih primerih odvisni od tega, ali ima tožnik utemeljen oziroma prepričljiv zahtevek (t.i. „arguable claim“) ali ne.
URS člen 15, 15/3, 35. ZMK člen 10.a. ZMatR člen 4, 6/3, 35, 39. ZZZDR člen 142, 143.
kraj rojstva - posvojitev - pravica do varstva identitete glede kraja rojstva
Ker med strankama ni sporno, da so bili v tožnikovem primeru podatki iz rojstne matične knjige na podlagi 35. člena in 4. člena ZMatR dne 3. 4. 2006 že preneseni v računalniško vodeno bazo podatkov, v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti določila 10.a. člena ZMK, ZMatR pa s tem primerljivega določila nima. Vendar pa v konkretnem primeru tudi ne gre za pravno praznino. ZMatR v 1. točki 4. člena določa, da se v matični register vpiše tudi podatek o kraju rojstva in spremembe že vpisanih podatkov (16. točka), vendar pa ZMatR kot kraj rojstva predvideva le kraj, kjer se je otrok rodil (1. odstavek 6. člena) in kraj, kjer je otrok neznanih staršev najden (3. odstavek 6. člena), nima pa določbe, da se kot kraj rojstva pri posvojenih otrocih lahko šteje kraj prebivališča posvojiteljev oziroma določbe, ki bi kakor koli drugače ustrezala tožnikovemu zahtevku. To pomeni, da ZMatR posega v tožnikov pravni interes, kot ga sam opredeljuje v tožbi, ki pa ga sodišče glede na zakonsko ureditev ne more obravnavati kot osebnostno pravice do identitete v smislu 35. člena Ustave. ZZZDR ne določa, da bi bil kraj rojstva posvojenca, vezan na stalno prebivališče posvojiteljev, pravno zavarovani element posvojenčeve identitete. Tudi iz MKVO, ki jo jo sodišče v tem primeru uporablja le kot pomagalo pri interpretaciji zakona, ne izhaja, da bi Slovenija prevzela režim, po katerem se morajo s posvojitvijo vsakršna razmerja posvojenca z okoliščinami pred posvojitvijo, kamor je treba šteti tudi kraj rojstva, prekiniti oziroma spremeniti.
URS člen 15, 49, 50, 157. ZZasV člen 20, 36, 36/1. ZJRM-1 člen 6, 7, 8, 11, 12, 16. ZUP člen 9, 138, 145, 146, 214, 214/1, 214/1-5.
zasebno varovanje - podelitev službene izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika - načini uresničevanja pravic - omejevanje človekovih pravic - načelo sorazmernosti - zadržek javnega reda - načelo zaslišanja stranke
Poseg iz 2. alinee 1. odstavka 36. člena ZZasV je tako intenziven v pravico tožnika, da ga je treba presojati na podlagi 3. in ne na podlagi 2. odstavka 15. člena Ustave. Brez dvoma je cilj, ki mu določba 2. alinee 1. odstavka 36. člena ZZasV sledi, legitimen, to je ustavno dopusten in stvarno upravičen. Poseg je tudi primeren, saj je z njim možno prispevati k uresničitvi navedenega cilja. Tisto, kar manjka in zaradi česar je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva, tako da sodišče ne more opraviti vsebinskega preizkusa njene zakonitosti, pa je vprašanje, ali je predmetni ukrep v primeru tožnika nujen glede na konkretne okoliščine primera, tako da je teža posledic za tožnikovo pravico iz 3. odstavka 49. člena v zvezi z 1. odstavkom 50. člena Ustave sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja. Iz tega sledi, da mora pristojni upravni organ v vsakem posamičnem primeru, ko negativno odloči o izdaji službene izkaznice, v odločbi utemeljiti, zakaj je glede na konkretne okoliščine pravnomočne odločbe o prekršku, ki mora imeti elemente nasilja, zavrnitev izdaje službene izkaznice v skladu z načelom sorazmernosti in da je zaradi tega omejitev pravice prosilca dopustna. Del pravne določbe, ki dopušča oziroma zahteva presojo upravnega organa z vidika načela sorazmernosti, je pojmovna zveza /.../“ z elementi nasilja“. Zato mora pristojni organ v vsakem primeru najprej ugotoviti, ali sploh gre za prekršek, ki ima elemente nasilja že po samem zakonu, kar je tožena stranka v konkretnem primeru upoštevala; vendar pa mora pristojni organ poleg navedenega tudi ugotoviti, če je predmetna oseba po pravnomočni odločbi bila izvajalec nasilja v tolikšni meri in v takih okoliščinah, ki z vidika načela sorazmernosti opravičujejo zavrnitev službene izkaznice, ker glede na aktualne okoliščine stanja na področju zasebnega varovanja ni sprejemljiv blažji poseg v pravice tožnika. To pa pomeni tudi, da tožena stranka v takih primerih ne more odločati po skrajšanem postopku, ampak mora dati tožniku možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih pred izdajo odločbe.
Iz besedila člena 32(3) Direktive št. 2005/85/EC izhaja, da ta predhodni postopek v nacionalni zakonodaji naj ne bi pomenil le tega, da pristojni organ zgolj ugotavlja, ali je stranka predložila nek nov pomemben element z vidika pogojev za mednarodno zaščito, ali tega ni storila, ampak iz direktive izhaja, da naj bi pristojni organ te nove „elemente“, „navedbe“, „ugotovitve“ tudi „predhodno obravnaval“ (32(1) in (3) člen direktive. Iz Direktive št. 2005/85/EC nedvomno izhaja, da je nov dokaz lahko „navedba“ ali „element“ - torej listinski dokaz ali ustne navedbe.
V konkretnem primeru tožnica ni bila prisotna ob tem, ko je njen pokojni oče podal izjavo na zapisnik dne 16. 7. 2008, čeprav bi njena starost 14 let in 7 mesecev, zgolj na starost vezana splošna raven sposobnosti razumeti položaj in čustveno-intelektualna stopnja razvoja skoraj petnajstletnega dekleta, dejstvo, da je oče podajal izjavo v bolezenskem stanju ter dejstvo, da bi negativna odločitev upravnega organa imela za posledico vrnitev tožnice z bolnim očetom na A., govorili za to, da bi zaradi različnih tveganj, ki so vezana na najbolj temeljne vidike varnosti deklet v starosti okrog 15 let na A., tožena stranka morala sprejeti tudi izjavo tožnice na zapisnik.
Uporaba nacionalnih določb ZMZ, ki implementirajo Direktivo EU št. 2004/83/EC, katera vzpostavlja zgolj minimalne standarde (63(1)(c) člen Pogodbe o Evropski skupnosti, Uradni list RS, št. 7/2004 – MP št. 27/2004), mora biti v skladu z ostalimi mednarodnimi obveznostmi Republike Slovenije.
ZPomK-1 člen 29, 29/7. ZVOP-1 člen 6, 8, 10, 24, 25, 93. URS člen 37, 38, 74, 125. ZS člen 3, 3/1, 11, 11/2. ZUS-1 člen 36.
varstvo konkurence - posredovanje podatkov - elektronska pošta - naložitev denarne kazni - pravica do komunikacijske zasebnosti - pravica do varstva osebnih podatkov - učinkovito sodno varstvo - procesna predpostavka za upravni spor
Ugotovitev Vrhovnega sodišča, da izpodbijana akta ne posegata v nobeno ustavno ali zakonsko pravico oziroma obveznost tožnikov v smislu 23. člena Ustave, nima za posledico samo tega, da je Vrhovno sodišče s tem v postopku odločanja o pritožbi zoper izdano začasno odredbo že tudi presodilo, da izpodbijana akta ne kršita ustavnih pravic oziroma zakonskih obveznosti tožečih strank, ampak je posledica takšne ugotovitve tudi ta, da v postopku presoje obstoja procesnih predpostavk za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, na kar Vrhovno sodišče usmerja prvostopenjsko sodišče, slednjemu ni treba presojati, ali je predvideno sodno varstvo zoper končno odločbo na podlagi določb od 54. do 61. člena ZPOmK-1 učinkovito sodno varstvo v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1, 157. in 23. člena Ustave. Kajti, če ni posega v ustavno pravico, potem tudi ni potrebe za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva.
ZNP člen 21, 37, 1, 19, 20, 20, 21, 37, 1, 19. URS člen 157, 157. ZZDej člen 47. ZUS-1 člen 1, 4, 1, 4.
stvarna pristojnost - upravni spor - poseg v človekove pravice - mladoletni otrok - klavzula subsidiarnosti - izvrševanje starševskih pravic - hospitalizacija
Kadar tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu za sodno varstvo človekovih pravic z ugotovitvenim zahtevkom zoper določena dejanja, mora natančno opredeliti, katera konkretna dejanja naj bi kršila človekove pravice, kdo jih je storil (kolikor so oziroma bi glede na naravo stvari te okoliščine tožniku morale biti znane), varstvo katerih človekovih pravic stranka uveljavlja in kaj zahteva od sodišča, da naj odloči v izreku sodne odločbe (tožbeni predlog). Sodišče mora upoštevati dva kriterija za presojo, ali lahko uporabi klavzulo subsidiarnosti ali ne ter kakšna mora biti odločitev v izreku sodne odločbe, ko uporabi klavzulo subsidiarnosti. Prvi kriterij je vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to; drugi kriterij pa je, da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se upravno sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno. Temeljna določba, ki govori za to, da imata tožnici sodno varstvo pravic (razen pravice mladoletne A.A. do stikov z bratom) zagotovljeno pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku, je določilo 21. člena ZNP. Okrožno sodišče v nepravdnem postopku pri "odločanju o stanju" ugotavlja tudi, ali je prišlo do kršitev pravic prve tožeče stranke do zasebnosti, družinskega življenja, osebnega dostojanstva in osebne svobode oziroma svobode gibanja, ki jih otroku lahko povzroči tudi kateri izmed staršev z ravnanjem v nasprotju z zakonom, ter pravice do zasebnosti in družinskega življenja oziroma starševske pravice iz 54. člena Ustave drugo tožeče stranke. Narava obravnavane zadeve je takšna, da je ni mogoče obravnavati v upravnem sporu, kajti morebitna odločitev Upravnega sodišča o temeljnem zahtevku tožnic, to je, da se A.A. bodisi dovoli zapustiti zdravstveno oskrbo pri toženi stranki zaradi tega, ker naj bi bil poseg v A.A. pravice storjen na način, ki ga zakon ne predpisuje (3. odstavek 15. člena Ustave), ali pa da se to ne dovoli, ker do posega in kršitve pravic ni prišlo, v razmerju do tožene stranke sicer ne bi kršila zakonskih določil o razmejitvi pristojnosti med Upravnim sodiščem in okrožnim sodiščem, vendar bi takšna odločitev zaradi narave zadeve (2. odstavek 1. člena ZNP) hkrati nujno pomenila tudi odločitev o razmerju med drugo tožečo stranko in prizadeto stranko glede izvrševanja starševskih pravic, za kar pa obstaja primarno sodno varstvo pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku.
dovolitev vpogleda v osebne podatke v razumnem roku
Za sodno varstvo pravice iz 8.b. člena Konvencije ni pomembno, da v zadevi ni bistveno, kdaj je bila prosilki izdana odločba o dovolitvi izpisa, ampak je bistveno, kdaj ji je bil dovoljen izpis, saj Konvencija uporablja pojem "potrdilo". Zato ne samo dovolitev vpogleda v spis z dne 22. 5. 2007, ampak tudi odločitev tožene stranke z dne 25. 9. 2007, in odločitev Informacijskega pooblaščenca z dne 5. 12. 2007, ki je bila posledica odločitve tožene stranke, izkazujejo, da v konkretnem primeru ni šlo za nerazumen čas in za ravnanje z večjimi zamudami (8.b. člena Konvencije). Zato sodišču v tej presoji niti ni bilo potrebno uporabiti kriterijev za presojo (ne)sorazmernosti prekoračitve razumnega roka, ki bi jih sodišče po analogiji uporabilo ob upoštevanju kriterijev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah sojenja v razumnem roku.
pravica do svobode - pripor - vezanost na pravnomočno odločbo sodne oblasti
V obravnavani zadevi za tožnika ni sporno dejstvo, da tožena stranka izvaja pripor na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v A., s katerim je bil tožniku pripor podaljšan do pravnomočnosti sodbe oz. do nastopa kazni zapora, vendar najdalj do izteka izrečene mu zaporne kazni. Nesporno je tudi, da navedeni sklep do vložitve tožbe ni bil odpravljen, zato sta nanj vezana tudi tožena stranka in njen direktor. Dokler navedena odločba ne bo odpravljena ali spremenjena oziroma se ne bodo iztekli roki oz. pogoji iz izreka sklepa, s svojim ravnanjem zato ta ne moreta posegati v tožnikovo pravico do svobode.
varstvo osebnih podatkov - nadzor nad varstvom osebnih podatkov - pravica do informacijske zasebnosti
Določilo 4. odstavka 32. člena ZVOP-1 daje pooblastila Informacijskemu pooblaščencu za nadzor nad varstvom osebnih podatkov in varstvo človekovih pravic do zasebnosti samo za primera iz 4. odstavka 9. člena in 3. odstavka 10. člena ZVOP-1. Pravnega sredstva za varstvo pravice do informacijske zasebnosti, ki bi ga tožnica vložila Informacijskemu pooblaščencu v zvezi z določilom 7. točke 13. člena ZVOP-1, pa tožnica po ZVOP-1 nima. To izhaja iz jasne jezikovne razlage določila 4. odstavka 32. člena ZVOP-1 in ker bi takšna ureditev, kot smiselno ugotavlja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, posegala v načelo neodvisnosti sodišča in načelo delitve oblasti.
varstvo osebnih podatkov - zbirka osebnih podatkov - nedovoljena obdelava osebnih podatkov - osebni podatki
Pri obdelavi podatkov, ki se nanašajo na poslovne subjekte, registrirane v RS, med katerimi so tudi osebna imena predstavnikov teh poslovnih subjektov, gre za zbirko osebnih podatkov. V zasebnem sektorju se osebni podatki ne morejo obdelovati, če za tako obdelavo ni podana osebna privolitev posameznika in če obdelave osebnih podatkov ne določa zakon.
drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - odredba preiskovalnega sodnika - zaseg predmetov - predkazenski postopek - upravni spor - varstvo ustavnih pravic - hišna preiskava
Sodno varstvo zoper kršitve človekovih pravic v predkazenskem postopku je tožniku zagotovljeno v kazenskem postopku že ob odločitvi v sodnem preizkusu obtožnice in izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper kazensko sodbo.
URS člen 25, 15, 19, 23, 25, 15, 19, 23. ZAzil člen 27, 39, 40a, 27, 39, 40a. ZUS-1 člen 66, 4, 28, 33, 28, 33, 66, 4.
načelo zakonitosti - učinkovito pravno sredstvo - azil - omejitev gibanja - načelo sorazmernosti
Prosilcu za azil se lahko omeji gibanje oziroma osebno svobodo samo v skladu z določilom 27. člena ZAzil. Določilo 40.a člena ZAzil ne daje samostojne - to je od določila 27. člena ZAzil neodvisne - pravne podlage za omejitev gibanja oziroma osebne svobode, saj mora biti po ustavno-pravni praksi in po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (člen 5(1)(f) MKVČP, načelo proporcionalnosti in prepoved arbitrarnega odločanja) omejitev osebne svobode določno opredeljena v zakonu, tako da ureditev ne dopušča samovoljnega poseganja v omenjeno pravico. Iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Iz tega sledi, da tožena stranka sicer ima možnost, da bodisi omeji gibanje oziroma prostost osebi ali pa ne, čeprav so pogoji za omejitev gibanja oziroma prostosti podani. Vendar pa v primeru, če tožena stranka tak ukrep izda, mora biti iz sklepa razvidno, da je bila takšna odločitev potrebna. Tožena stranka mora načelo sorazmernosti v navedenem obsegu testa "potrebnosti" uporabiti tudi pri izbiri ukrepa po določilu 2. odstavka 27. člena ZAzil, kajti že iz samega ZAzil izhaja, da je prepoved gibanja izven določenega območja milejši ukrep od prepovedi gibanja izven azilnega doma, ki je po splošno znanih dejstvih tudi milejši ukrep od omejitve gibanja izven njegove izpostave, in kamor je zaradi določila 3. odstavka 27. člena ZAzil mogoče šteti Center za tujce v Postojni. Iz besedila določila 1. odstavka 40.a. člena ZAzil ne izhaja, da "nastanitev" v smislu tega določila pomeni omejitev gibanja oziroma poseg v osebno svobodo v bistveno primerljivih okoliščinah, kot je omejitev gibanja oziroma poseg v osebno svobodo po 27. členu ZAzil, čeprav je predmetni spor to dejansko primerljivost izkazal. Ker pa mora biti omejitev osebne svobode določno opredeljena v zakonu, kot to izhaja iz citirane sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča RS, tožena stranka samo na podlagi 1. odstavka 40a. člena ZAzil nima pravne podlage za omejevanje gibanja oziroma osebne svobode tožnika.
URS člen 15, 19, 32, 15, 19, 32. ZAzil člen 39/6, 36, 36/5, 39, 23, 27, 27/1, 39/6, 36, 36/5, 39, 23, 27, 27/1. ZUP člen 146, 146. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64, 64/1.
načelo sorazmernosti - test arbitrarnosti - varstvo osebne svobode - omejitev gibanja
Iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saadi proti Veliki Britaniji izhaja, da za tujce, ki pridejo brez ustreznega dovoljenja v državo podpisnico Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na to, ali zaprosijo za azil, ali ne, dokler ni odločeno o njihovem zakonitem bivanju v državi podpisnici MKVČP, ni mogoče šteti, da imajo upravno dovoljenje za bivanje v državi in da so zakonito na ozemlju države podpisnice MKVČP. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice posledično tudi izhaja, da omejitev gibanja osebam, ki trdijo, da so zaprosile za azil, ni mogoče obravnavati po določilu 2. člena Protokola št. 4 k MKVČP (pravica do svobode gibanja), saj niso zakonito na ozemlju, ampak je treba obravnavane situacije obravnavati po določilu 5. člena MKVČP. Če gre za omejitev gibanja zaradi interesov vodenja azilnega postopka, potem je pravna podlaga za omejitev pravice do prostosti prvi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (preprečitev nedovoljenega vstopa v državo). Če ne gre za omejitev pravice do prostosti zaradi interesov azilnega postopka, potem je pravna podlaga za takšno odločitev drugi del določila 5(1)(f) člena MKVČP (ker teče postopek za izgon ali za izročitev). Izpodbijani sklep tožene stranke je zato treba obravnavati z vidika ZAzil in določila 19. člena Ustave (varstvo osebne svobode), ki odgovarja določilu 5. člena MKVČP, in ne z vidika določila 32. člena Ustave (svoboda gibanja). Iz določila 19. člena Ustave in 3. odstavka 15. člena Ustave izhaja, da je treba pri uporabi določila 19. člena Ustave uporabiti tudi načelo sorazmernosti. To pa izrecno zahteva tudi določilo 1. odstavka 27. člena ZAzil, ki določa, da se gibanje lahko omeji, "če je to potrebno" /.../. Tožena stranka pa mora načelo sorazmernosti v navedenem obsegu testa "potrebnosti" uporabiti tudi pri izbiri ukrepa po določilu 2. odstavka 27. člena ZAzil, kajti že iz samega ZAzil izhaja, da je prepoved gibanja izven določenega območja milejši ukrep od prepovedi gibanja izven azilnega doma, ki je po splošno znanih dejstvih tudi milejši ukrep od omejitve gibanja izven njegove izpostave, in kamor je zaradi določila 3. odstavka 27. člena ZAzil mogoče šteti Center za tujce v Postojni. Če torej tožena stranka ne izreče najmilejšega ukrep po določilu 2. odstavka 27. člena Zazil, mora zaradi določila 1. in 2. odstavka 27. člena ZAzil in 3. odstavka 15. člena Ustave v zvezi z 19. členom Ustave na kratko utemeljiti, zakaj meni, da milejši ukrep ne bi mogel doseči istega cilja. Tožnik je v upravnem postopku predlagal izvedbo dokaza, ki je pravno relevanten in zato pomemben z vidika ugotavljanja, ali je potrebno omejiti gibanje oziroma prostost tožniku (3. alineja 1. odstavka 27. člena ZAzil). Tožena stranka ni izvedla tega dokaza, čeprav bi ga morala tudi v primeru, če načeloma verjame, da na policijski postaji v kraju A. v vsakem primeru upoštevajo določbe ZAzil.
ZIKS člen 79, 79/1, 79, 79/1. URS člen 35, 15, 15/2, 15/3, 35, 15, 15/2, 15/3. ZUP člen 214, 254, 254/2, 214, 254, 254/2.
omejevanje človekovih pravic - prestajanje kazni zapora - pravica do človeškega življenja in zasebnosti - način uresničevanja pravice - izvrševanje kazenskih sankcij
Prestajanje kazni zapora že po svoji naravi pomeni, da obsojenec v času prestajanja kazni uresničuje svoje pravice do zasebnosti, ali družinskega življenja oziroma splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave) na specifičen način, vendar se to ne šteje za omejevanje človekove pravice v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak za način uresničevanja teh pravic v okoliščinah, ko je obsojencu izrečena kazen zapora (2. odstavek 15. člena Ustave). Še posebej se ne more šteti, da gre za omejevanje navedenih pravic zasebnosti obsojenca, kar bi sicer zahtevalo tehtanje na eni strani pravic obsojenca in javnega interesa oziroma pravic do varnosti drugih zapornikov na drugi strani, v primeru kot je obravnavani, ko obsojenec sam s svojimi ravnanji očitno odločilno vpliva na način uresničevanja pravic, katerih presojo zahteva s tožbo v upravnem sporu.
ZAzil člen 6, 27, 27/1, 27/1-3, 27/2, 27/3, 27/5, 29, 29/2, 29/4, 29/5, 36, 36/5, 39, 39/6, 43, 57. ZUS člen 67, 67/2. ZS člen 3, 3/1, 11. ZPol člen 29, 35, 35/1, 35/2, 35/3, 35/4. ZTuj člen 3, 3/4, 75. ZUP člen 6. Pravilnik o policijskih pooblastilih člen 22, 23, 24, 24/1, 25. URS člen 15, 15/3, 19, 20, 32, 32/1, 32/2, 35, 120, 120/2, 125, 153, 153/4. Direktiva 2003/9/EC člen 6, 6/2, 6/3, 7, 7/1, 7/2, 13, 15.
prosti preudarek - dokazni standard - azil - omejitev gibanja - ugotavljanje istovetnosti - načelo suverenosti - dokazno pravo
Ni pravilno materialno-pravno stališče tožene stranke, da je omejitev gibanja potrebna zaradi tega, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz določila 43. člena ZAzil. Ni mogoče sprejeti stališča, da "je mogoče identiteto dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko" v azilnem postopku, ker takšen način ugotavljanja identitete tudi ne velja za državljane Slovenije in tujce. Poleg tega analogija tudi ni dopustna ,ker je zakonodajalec v že omenjenem določilu 4. odstavka 3. člena ZTuj določil, da se ZTuj ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za azil. Stališče, da se identiteta prosilcev za azil ugotovi le z predložitvijo navedenih treh dokumentov tudi ni skladna z naravo azilnega postopka, ker begunec, ki je resnično preganjan v izvorni državi navadno ne more priti iz države z veljavnimi dokumenti in na zakonit način, saj se po mednarodni praksi in usmeritvah Visokega komisariata ZN za begunce posedovanje potnega lista lahko šteje za element, ki govori proti temu, da je prosilec za azil resnično preganjan v izvorni državi. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presojo verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Kadar uradnega dokumenta s sliko ni, se istovetnost ugotavlja z drugimi sredstvi v postopku zaslišanja in na podlagi ocene o verodostojnosti tožnika, kot je to predvideno tudi v določilu 1. alineje 2. odstavka in v 4. odstavku 29. člena ZAzil. Tožena stranka torej ni imela podlage za omejitev gibanja tožniku v 1. alineji 27. člena ZAzil, ker bi za omejitev gibanja na tej podlagi morala utemeljiti dvom v izjavo tožnika o njegovi identiteti. Izkazani (zadosten) dvom v verodostojnost zatrjevane identitete zahteva pojem "potrebno" v določilu 1. odstavka 27. člena ZAzil; v povezavi z določilom 5. odstavka 27. člena ZAzil to nadalje pomeni, da tožena stranka tak ukrep lahko izreče do prenehanja razloga, to je do ugotovitve njegove identitete, ki pa se, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, ugotavlja v azilnem postopku z zaslišanjem in drugimi dokaznimi sredstvi, ne sme pa se izreči do pravnomočno končanega azilnega postopka, ker je to lahko časovno dalj, kot je določeno v drugem stavku 5. odstavka 27. člena ZAzil. Tožena stranka ima prosti preudarek za omejitev gibanja ne samo glede tega, ali gibanje omeji ali ne, ampak ga ima tudi z vidika vprašanja, ali bo sprejela strožji ali blažji ukrep omejitve gibanja. Če te utemeljitve v tovrstnih izpodbijanih aktih ni, potem sodišče ne more presoditi, ali je intenzivnost ukrepa skladna z namenom, zaradi katerega je zakonodajalec organu podelil možnost odločanja po prostem preudarku.
roditeljska pravica - stranka v postopku - mnenje otroka - odvzem otroka - oddaja otroka v rejništvo - otrokova korist - zastopanje otrok - kolizijski skrbnik
Upravno sodišče določili 1. odstavka 213. člena ZZZDR in 4. odstavka 409. člena ZPP- tudi v kontekstu MKOP - uporablja v tem smislu, da obstoji obveznost za (upravne organe in) upravno sodišče, da postavi(jo) posebnega kolizijskega skrbnika otroku v primeru, ko na eni strani stojijo interesi staršev skupaj z interesi za uveljavljanje določenega koncepta varovanja otrokovih koristi s strani centra za socialno delo in so ti interesi oziroma koncepti (lahko) v navzkrižju z interesi ali otrokovimi pogledi na njegove koristi na drugi strani. Otrok, čigar eden od staršev živi v tujini in je državljan druge države EU, ne sme biti v slabšem položaju glede procesnih pravic v zvezi z udeležbo tega starša v postopkih, ki zadevajo otroka, glede na položaj drugih otrok, katerih starši ne živijo v drugi državi EU. Vprašanje procesne udeležbe otrokovega očeta v postopku je treba ločiti od instituta privoljenja v oddajo v rejništvo. V primeru oddaje otroka v rejništvo zadošča privoljenje tistega roditelja, pri katerem otrok živi, kar pa ne pomeni, da organ ni bil dolžan poskusiti pritegniti v postopek otrokovega očeta in ugotoviti njegovo voljo, mnenje, prek njega ugotoviti relevantna dejstva, ali pa vsaj nedvoumno ugotoviti, da noče sodelovati v postopku in da ga zadeva ne zanima. Določila 157. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da CSD odda otroka v rejništvo, čim oče ali mati v to privolita, ne glede na pogoje iz 157. člena ZZZDR in ne glede na to, kaj je pristojni organ naredil za to, da bi družini pomagal s strokovno pomočjo ali kaj je predlagal, da bi bil poseg v ustavne pravice milejši. Tožena stranka bi morala v postopku preveriti, ali je privoljenje pristno, oziroma bi morala glede na navedbe v pritožbi, da je bil otrok odvzet s prisiljenjem oziroma zvijačo, ugotoviti relevantna dejstva in po vsebini odgovoriti na to pritožbeno navedbo. Ta pritožbeni ugovor bi tožena stranka morala ustrezno obravnavati tudi zaradi določila 279. člena ZUP. Ker se izvršuje izrek upravne odločbe (in mora biti ta jasen in določen), ne pa njena obrazložitev, je prvostopenjski akt, ki ga tožena stranka z izpodbijano odločbo potrjuje, nezakonit, ker bi moralo biti tisto, kar se izvršuje, navedeno v izreku, ne pa v obrazložitvi.
URS člen 125, 15, 19, 32, 32, 125, 15, 19, 32, 125, 15, 19, 125, 15, 19, 32. ZS člen 3, 11, 3, 11. ZPol člen 29, 35, 35a, 29, 35, 35a. ZAzil člen 43, 57, 27, 29, 36, 43, 57, 27, 29, 36. ZTuj-1 člen 3, 3. ZUP člen 214, 214.
prosti preudarek - dokazni standard - omejitev gibanja - ugotavljanje istovetnosti - načelo sorazmernosti
Prvi element nezakonitosti je v tem, da je v izreku izpodbijane odločbe tožena stranka odločila, da se tožniku omeji gibanje do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, kar pa v primeru, ko je omejitev gibanja izrečena samo zaradi ugotavljanja istovetnosti, ne ustreza besedilu in pomenu določila 5. odstavka 27. člena ZAzil. Drugi element, zaradi katerega je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, se nanaša na utemeljitev izpodbijanega akta, da je omejitev gibanja potrebna, ker šele z izkaznico prosilca za azil, ki velja kot dokument o istovetnosti po določilu 57. člena ZAzil, prosilec lahko uveljavlja tudi ostale pravice iz 43. člena ZAzil. Izpodbijana odločba je v nasprotju z določili 13. in 15. člena Direktive št. 2003/9/EC, ki določata pravico do materialnih pogojev za sprejem prosilca za azil (v obliki storitev, finančne pomoči, vavčerja ali kombinacije teh oblik) in pravico do zdravstvenega varstva (to sta pravici, ki sta v nacionalni pravni red preneseni z določili 2. in 3. alineje 1. odstavka 43. člena Zazil). Sodišče na podlagi določil 125. člena Ustave in 1. odstavka 3. člena in 11. člena Zakona o sodiščih (sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje) sprejema stališče Vrhovnega sodišča in tožene stranke v tem smislu, da drži, da je identiteta nesporno ugotovljena na podlagi omenjenih treh dokumentov (potnega lista, osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja), vendar pa za odločanje v azilnem postopku in izdajo izkaznice prosilca za azil ni potrebno, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena do te mere, kot stopnjo verodostojnosti izkazujejo omenjeni trije osebni dokumenti. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Dokazni standard glede utemeljenega strahu pred preganjanjem (well-foundedness test) je po usmeritvah Visokega komisariata ZN za begunce in Mednarodnega združenja sodnikov za begunsko pravo nižji od dokaznega standarda, ki velja v kazenskem pravu, to je standard onkraj utemeljenega dvoma (beyond reasonable doubt) in je tudi nižji od verjetnosti, ki enako govori v prid in v škodo prosilca za azil (balance of probabilities), je pa višji od gole možnosti (mere possibility) in zato naj bi bil po navedenih usmeritvah v veljavi dokazni standard "resne možnosti" (serious possibility) oziroma "realne možnosti".
varstvo pridobljenih pravic - učinkovito pravno sredstvo - omejitev gibanja
Glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005 in novo nastalo pravno situacijo glede svetovalcev za begunce po ZAzil-D, bi tožena stranka glede na 1. in 2. odstavek 7. člena ZUP morala tožnika ob vročitvi izpodbijanega akta poučiti, da ima pravico do pravne pomoči in podpore s strani svetovalca za begunce, ki se plača iz stroškov države. Iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi tožnik imel možnost prebrati oziroma se seznaniti z vsebino izpodbijane odločbe v jeziku, ki ga razume. Podatki, ki bi izkazovali to, da sta bili navedeni procesni pravici tožnika v upravnem postopku spoštovani, morajo nedvoumno izhajati iz spisa, saj so to temeljne predpostavke, da se sodišče spusti v vsebinsko presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.