KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056490
KZ-1 člen 91.. ZZUSUDJZ člen 3.
čas storitve kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Čas storitve novih kaznivih dejanj oziroma zadnjega fakta, ki je povzročil pretrganje zastaranja, ki je v sodbi opredeljen z navedbo „med aprilom 2006 in decembrom 2010“, je treba razlagati v korist obsojenca na način, da navedba datuma „do decembra 2010“ pomeni, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno prvega dne v mesecu decembru 2010.
Pritrditi gre zahtevi, da je bil tek roka za zastaranje kazenskega pregona zadržan le v času prvič razglašene epidemije (29. 3. 2020 – 31. 5. 2020), ne pa tudi v času, ko je bila epidemija razglašena drugič (20. 11. 2020 – 31. 1. 2021).
poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Bistveni del opisa, ki je relevanten tako za konkretizacijo zakonskega znaka prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene, kot tudi prikrivanja, da ne bodo in ne bodo mogle biti, je v obdolženčevem lažnem zatrjevanju, da bodo težave s plačevanjem obveznosti rešene tako, da bo plačilo obveznosti začasno prevzela druga družba, s čimer je ustvaril videz resnosti ponudbe.
pritožba zoper odločbo občinske volilne komisije - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - volitve v Državni zbor
V skladu s prvim odstavkom 105. člena ZVDZ mora pritožnik vložiti pritožbo zoper odločbo volilne komisije v 48 urah od prejema odločbe neposredno pri sodišču. Roki po tem zakonu tečejo ne glede na nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve. Če sodišče dejansko prejme vlogo po izteku tega roka, je pritožba vložena prepozno. Zaradi posebne zakonske ureditve v ZVDZ je glede rokov in načina vlaganja vlog z namenom zakonite in pravočasne izvedbe volitev v državni zbor izključena uporaba drugih procesnih zakonov, v katerih se dan oddaje priporočene pošiljke na pošto šteje za dan, ko je organ prejel vlogo (npr. drugi odstavek 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ali drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku).
odvzem premoženjske koristi - protipravna premoženjska korist - višina protipravne premoženjske koristi
Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da bi moralo sodišče kot premoženjsko korist upoštevati le razliko med nabavno in prodajno vrednostjo prepovedanih substanc, ki je dejansko predstavljala obsojenčev zaslužek. Iz že utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da odvzem premoženjske koristi sicer predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zaradi česar ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena, kot izhaja iz določbe 74. člena KZ-1, vendar pa določene situacije terjajo, da se premoženjska korist odvzame po tako imenovanem bruto principu oziroma, da se premoženjska vlaganja storilca pri oceni premoženjske koristi ne upoštevajo. Gre za primer, ko so vlaganja v storitev kaznivega dejanja sama po sebi protipravna. Zato je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da je treba v primeru izvrševanja zakonskega znaka prodaje pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 storilcu kot premoženjsko korist odvzeti seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo. To z drugimi besedami pomeni, da se stroški, ki jih je imel storilec z nabavo droge, ne odštevajo. Nakup droge namreč že sam po sebi predstavlja protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja, zato ga pri oceni višine premoženjske koristi storilcu ni mogoče priznati. Upoštevaje navedeno je sodišče v konkretnem primeru višino protipravno pridobljene premoženjske koristi utemeljeno določilo na podlagi prostega preudarka, v znesek njenega odvzema pa ni „vštevalo nabavnih stroškov“, ki jih je imel obsojenec z nakupom prepovedane droge, ki jo je kasneje prodal.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055895
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 4-2. ZKZ člen 26, 27, 27/2, 27/6. URS člen 23.
zakup kmetijskih zemljišč - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - obvestilo o izbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - upravljanje nepremičnega premoženja države - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ker sporno obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
volitve v Državni zbor - zavrnitev liste kandidatov - pritožba zoper zavrnitev liste kandidatov - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Za presojo pravočasnosti vložene pritožbe je bistveno, ne samo kdaj se je pritožnik seznanil z odločitvijo in razlogi zanjo, ampak tudi, kdaj je Vrhovno sodišče prejelo pritožbo. Ker sam pritožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijano odločbo osebno prevzel dne 28. 3. 2022 ob 12.45 uri, se je upoštevaje navedeni datum in čas seznanitve pritožbeni rok iztekel 30. 3. 2022 ob isti uri. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo prejelo šele naslednji dan, to je 31. 3. 2022 ob 8.00 uri (podatki na dohodnem žigu), je ta prepozna, ne glede na to, kdaj je bila vložena priporočeno po pošti. Zaradi posebne zakonske ureditve v ZVDZ glede rokov in načina vlaganja vlog z namenom zakonite in pravočasne izvedbe volitev v Državni zbor je izključena uporaba drugih procesnih zakonov, v katerih se dan oddaje priporočene pošiljke na pošto šteje za dan, ko je organ prejel vlogo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00055670
KZ-1 člen 59, 59/1, 59/2. ZKP člen 285.č, 285.č/6.
pošten postopek - priznanje krivde - predobravnavni narok - vezanost sodišča na kaznovalni predlog - kaznovalni predlog državnega tožilca - preklic pogojne obsodbe - fakultativni preklic - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde
V situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe (drugi odstavek 59. člena KZ-1) zakonitost odločitve oziroma pravilna uporaba materialnega prava ne zahteva preklica, pač pa gre za vprašanje potrebnosti oziroma ustreznosti preklica pogojne obsodbe. Če je državni tožilec obtrožbo na predobravnavnem naroku dopolnil tako, da je predlagal, naj sodišče pogojnih obsodb ne prekliče, je slednje v situaciji fakultativnega preklica pogojne obsodbe na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP na tak predlog vezano, saj če gre za sodbo na podlagi priznanja krivde ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane.
ZSKZ člen 2, 4, 4/1, 4/1-2. ZKZ člen 26, 27. ZUS-1 člen 2.
obvestilo o izbiri - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - oblastveni posamični akt - akt poslovanja - acta iure imperii - acta iure gestionis - varovanje javnega interesa v postopku - javni interes - učinkovito sodno varstvo
Pri oddaji kmetijskih zemljišč in kmetij v zakup na podlagi ZSKZ in ZKZ pri izvajanju nalog toženca ne gre za javnopravno odločanje, temveč za poslovanje. Ob tem pa je sicer pritožniku mogoče pritrditi, da to velja zgolj v primeru, da toženec v navedenih zakonskih okvirih zasleduje zgolj običajne pravnoposlovne cilje (npr. ustvarjanje dohodka) in torej razpolaga s svojim premoženjem kot vsaka druga oseba ob ustrezni poslovni skrbnosti. Če pa bi toženec na drugih (dodatnih) pravnih podlagah z oddajanjem kmetijskih zemljišč v zakup uresničeval javni interes in torej za izbiro zakupnikov poleg zakonsko določenega prednostnega vrstnega reda iz ZKZ upošteval predpisane javnopravne kriterije, ki s pravno naravo in ekonomskimi cilji teh poslov niso povezani, pa bi se morda lahko zastavilo vprašanje učinkovitega sodnega varstva iz tega izvirajočega javnopravnega interesa potencialnih upravičencev, torej tudi vprašanje možnosti sodnega varstva zoper akte toženca v upravnem sporu.
nepristranskost sodnika - videz nepristranskosti - priznanje krivde - predobravnavni narok - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - sostorilstvo
Vrhovno sodišče je ob upoštevanju prakse ESČP že zavzelo stališče, da zgolj prepis opisa kaznivega dejanja iz obtožnega akta v prejšnji sodbi še ne predstavlja okoliščine, ki bi sama po sebi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča oziroma predsednice senata, kolikor je vključitev njihovih ravnanj neogibna za odločitev o krivdi v predhodnih postopkih, upoštevajoč, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje. Pri tem pa se mora sodišče v sodbi izogibati stališčem o krivdi soudeležencev, ki niso neizogibna za odločanje o krivdi soobdolžencev. Zato je treba v opisih dejanj, kjer je to mogoče, tistega, ki krivde ne priznava, označiti le toliko, kolikor je to nujno potrebno za presojo krivde tistega obsojenca, ki krivdo priznava. Tozadevno je zaradi zagotovitve čim bolj jasnega in nedvoumnega pomena izreka treba izrecno navesti, da se bo obtožencem, ki krivde niso priznali, sodilo v ločenem postopku, zanje uporabiti pogojni glagolski naklon in jih anonimizirati.
Opis dejanja v izreku sodbe, ki vsebuje prepis očitkov iz obtožnega akta tudi glede drugih sostorilcev, je treba razumeti v okvirih priznanja krivde obtoženca, ki je to podal le zase in glede njemu očitanega ravnanja. V tem obsegu sodišče opravi tudi presojo priznanja.
Odločilna za presojo vnaprejšnje opredeljenosti razpravljajoče sodnice, ki je sprejela priznanje krivde oziroma sporazum o priznanju krivde glede enega od sostorilcev, nato pa je odločala še o krivdi drugih, je tudi upoštevajoč prakso ESČP vsebinska povezanost očitkov sostorilcem. Priznanje krivde v začetni fazi postopka ima za sodišče res večjo spoznavno vrednost kot v njegovih kasnejših fazah, ko sodišče že izvede nekatere dokaze. Vendar pa je dejstvo, da je priznanje podano v začetni fazi postopka, za presojo nepristranskosti sodnika lahko pomembno le, če to hkrati predstavlja tudi relevantno spoznavno vrednost glede kazenske odgovornosti soobtoženca in zato sprejem priznanja krivde zahteva ali predvideva tudi opredeljenost sodnika glede krivde soobtoženca.
ZOdv člen 17, 17/5. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - nagrada za odvetniške storitve - višina nagrade odvetnika - brezplačna pravna pomoč - znižana nagrada - priznanje stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči odvetniku - načelo enakosti - načelo enakega varstva pravic - odvetniška tarifa - obvezna razlaga odvetniške tarife - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki v primerih plačila dela odvetnika po uradni dolžnosti ali kot izvajalca brezplačne pravne pomoči znižuje na polovico, neustavno posega v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi navedenih pravilnikov v istem postopku?
Ali so obvezne razlage UO Odvetniške zbornice Slovenije obvezne tudi za sodišča in druge državne organe, ko v okviru procesnih pravil odločajo o stroških odvetnika, kot to določa drugi odstavek 19. člena Odvetniške tarife?
ZMZ-1 člen 84. a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja tujcu - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine
Čeprav se sodišče prve stopnje v večjem delu obrazložitve izpodbijane sodbe najprej ukvarja s pravilnostjo presoje pritožnice, ali je bil ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma sorazmeren in nujen, šele nato pa (s temeljno) materialnopravno podlago izrečenega ukrepa, je iz razlogov izpodbijane sodbe vendarle mogoče razbrati, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je presoja pritožnice, ki je ugotovitev znatne nevarnosti za pobeg oprla le na dejstvo, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo v drugi državi članici in jo pozneje zapustili, nepravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč pojasnilo, da zgolj to, da so tožniki predhodno že vložili prošnjo na Hrvaškem in jo pozneje zapustili ter da so bili, ko so zapuščali Hrvaško, namenjeni v Nemčijo, pri čemer izjemne okoliščine, ki so potrebne za ukrep pridržanja, niso bile ugotovljene in obrazložene, še ne utemeljuje sklepa o znatni nevarnosti pobega in s tem povezanega ukrepa pridržanja. Vrhovno sodišče se s tako presojo sodišča prve stopnje strinja, zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pritožnica v obravnavanem primeru napačno uporabila določbe drugega in četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter tretje alineje 84. a člena ZMZ-1.
varstvo ustavnih pravic - pravni interes za pritožbo - izboljšanje pravnega položaja - stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katerim je bila njuna tožba zavrnjena. S tožbo sta namreč zahtevala izdajo akta, torej izdajo sklepa, na podlagi katerega bi se v zemljiški knjigi izbrisal status javnega dobra na njunih nepremičninah. To se je glede na stanje v zemljiški knjigi že zgodilo, zato si pritožnika tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o pritožbi glede glavne stvari ne izkazujeta več pravnega interesa.
SZ-1 člen 103, 103/5, 173, 173/3, 173/4, 175a, 175a-2. SZ člen 128, 128/2. ZSR člen 60.
hišniško stanovanje - pravica začasne uporabe hišniškega stanovanja - pridobitev nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstev - dejansko prebivanje - razlaga zakonske določbe - in claris non fit interpretatio - pavšalni pritožbeni očitki
Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR je neposredno povezana z uveljavljanjem pravic prejšnjih imetnikov stanovanjske do odkupa stanovanja, katerega so skladno s privatizacijskimi določbami SZ lahko odkupili po posebej diskontirani ceni (prim. 117. člen SZ). Ta pravica pa prejšnjim imetnikom pravice začasne uporabe na hišniškem stanovanju ne pripada; po 1. točki 175.a člena SZ-1 imajo te osebe na hišniškem stanovanju zgolj predkupno pravico (če so se etažni lastniki odločili za prodajo stanovanja), ne pa tudi pravice do odkupa po znižani ceni. Določba drugega odstavka 128. člena SZ v povezavi s 60. členom ZSR zato v konkretnem primeru ne more biti niti smiselno uporabljiva, saj, kot pojasnjeno, se nanaša na pravico, ki tožniku ne pripada (niti je ta ne uveljavlja). Da bi bilo lastništvo primernega stanovanja ali dograjene stanovanjske hiše oziroma nedograjene hiše, glede katere je obstajala možnost njene dograditve, ob uveljavitvi SZ leta 1991 ovira za pridobitev upravičenj prejšnjih imetnikov pravice začasne uporabe na hišniških stanovanjih (kar je sicer vsebina prvega in tretjega odstavka 60. člena ZSR) pa ni določeno niti v 175.a členu SZ-1, ki se specialno uporablja za uveljavljanje pravic na hišniških stanovanjih. Vsakršno ugotavljanje dejstev sodišča prve stopnje v smeri, ali je bil tožnikov objekt v Želimljah leta 1991 primeren za bivanje oziroma ali je bil v gradnji kot stanovanjska ali kot počitniška stavba ter ali je tožnik imel možnosti in sredstva, da ga dokončna, je bilo zato odveč.
V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti. To še posebej velja za pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Iz obravnavane pritožbe pa ni jasno, do katerih konkretno pritožničinih pravno odločilnih navedb naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, zato zatrjevana kršitev ostaja na ravni pavšalnosti. Smiselno enako velja za pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri argumentiralo svoje odločitve, saj pritožnica ne pojasni, kateri argumenti sodišča prve stopnje in zakaj naj ne bi bili zadostni.
ZSKZ člen 2, 4, 4/1, 4/1-2. ZKZ člen 26, 27. ZUS-1 člen 2.
obvestilo o izbiri - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - akt poslovanja - oblastveni posamični akt - acta iure imperii - acta iure gestionis - javni interes - uresničevanje javnega interesa - varovanje javnega interesa v postopku - učinkovito sodno varstvo
Pri oddaji kmetijskih zemljišč in kmetij v zakup na podlagi ZSKZ in ZKZ pri izvajanju nalog toženca ne gre za javnopravno odločanje, temveč za poslovanje. Ob tem pa je sicer pritožniku mogoče pritrditi, da to velja zgolj v primeru, da toženec v navedenih zakonskih okvirih zasleduje zgolj običajne pravnoposlovne cilje (npr. ustvarjanje dohodka) in torej razpolaga s svojim premoženjem kot vsaka druga oseba ob ustrezni poslovni skrbnosti. Če pa bi toženec na drugih (dodatnih) pravnih podlagah z oddajanjem kmetijskih zemljišč v zakup uresničeval javni interes in torej za izbiro zakupnikov poleg zakonsko določenega prednostnega vrstnega reda iz ZKZ upošteval predpisane javnopravne kriterije, ki s pravno naravo in ekonomskimi cilji teh poslov niso povezani, pa bi se morda lahko zastavilo vprašanje učinkovitega sodnega varstva iz tega izvirajočega javnopravnega interesa potencialnih upravičencev, torej tudi vprašanje možnosti sodnega varstva zoper akte toženca v upravnem sporu.
zahteva za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati, kako bi morebitna numerična opredelitev potrebnega števila volivcev oziroma vnaprejšnja seznanjenost pritožnika s tem, kakšno število podpisov mora zbrati, privedla do kakršnega koli odločilnega vpliva na pritožnikovo možnost zbiranja podpisov podpore in s tem do izboljšanja njegovega pravnega položaja, niti tega, kako je zgolj relativna opredelitev tega števila njegovo možnost zbiranja podpisov nesorazmerno ovirala. Pritožnikove navedbe o neenakosti in pravni negotovosti tako ostajajo na ravni golih trditev. Enako velja tudi za navedbe o datumu, na katerega bi bilo treba ugotavljati potrebno število podpisov podpore, saj pritožnik tudi te zatrjevane zakonske praznine oziroma neustavnosti ureditve ne povezuje konkretno in neposredno z možnostmi za zbiranje podpisov oziroma z izidom tega zbiranja v konkretni zadevi. Povsem posplošene ostajajo tudi navedbe o pritožnikovi neenakopravnosti s pobudniki referenduma na državni ravni, saj pritožnik ne navaja, zakaj naj bi bila drugačna opredelitev praga za lokalni referendum zanj manj ugodna na način, kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, niti ne utemelji enakosti oziroma primerljivosti obeh pravnih položajev, ki bi zahtevala enako oziroma primerljivo normativno ureditev.
delegacija pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - videz nepristranskosti - brezplačna pravna pomoč - določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (delegacija)
V obravnavanem primeru želi prosilec pred sodiščem nadaljevati kazenski pregon zoper sodnika v zvezi s kaznivimi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (257. člen KZ-1), nevestnega dela v službi (258. člen KZ-1) ter protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja (prvi odstavek 288. člena KZ-1). Predlagateljica predseduje sodišču, na katerem opravlja sodniško funkcijo sodnik B. B., v njeno okrožje pa spada tudi okrajno sodišče, na katerem sodi sodnik A. A. To pomeni, da bi predlagateljica odločala o prosilčevi možnosti uresničevanja pravice do postopka pred sodiščem zoper osebi, ki sta sodnika sodnega okrožja, ki ga vodi. Navedeno pa v povezavi z izvajanjem delovnega procesa na sodišču, ko predsednica sama izpostavlja, da ima s sodnikoma dnevne stike, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja okoliščine, zaradi katerih bi lahko prišlo do posega v objektivni videz nepristranskosti.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055284
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2(n), 28, 28/1. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84a, 84a-3, 84a-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost
Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnika ni bilo mogoče pridržati samo zato, ker v zvezi z njim poteka postopek po Uredbi Dublin III (ker je predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev o njej, kar sta okoliščini v smislu tretje alineje 84. a člena ZMZ-1), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.
Pritožnica ni ugotovila okoliščin na strani tožnika, ki bi dajale podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 12/2022 gre za okoliščine, s katerimi se vzpostavlja visoka stopnja nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Na tako nevarnost pa lahko kažejo le dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika (nanašajo se na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.). Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.
Celo če se šteje, da je zapustitev Hrvaške pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito izraz tožnikovega nesodelovanja v postopku pred hrvaškimi organi, je to pri pridržanju za namen predaje po Uredbi Dublin III že konzumirano v razlogu po tretji alineji 84. a člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2, 84/6, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - test sorazmernosti
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa. Sorazmernost je v izpodbijani sodbi presojena v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim (ali celo še z milejšim ukrepom od zadrževanja na območju azilnega doma) mogoče doseči cilj - učinkovito izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Glede ukrepov javljanja pri organu oziroma pologa finančnega jamstva, kot jih določa Recepcijska Direktiva II, pa pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale, da so možnosti za izrek teh ukrepov sploh podane.