DZ člen 7, 156, 157, 158, 158/1, 160, 160/3, 171, 173, 174. ZNP-1 člen 6, 6/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
razmerja med starši in otroki - ukrepi za varstvo koristi otroka - pogoji za izrek ukrepa - načelo najmilejšega ukrepa - odvzem mladoletnega otroka - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - odvzem otroka staršem - omejitev stikov - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - odločanje o ukrepih in spremljanje izvajanja ukrepov - izjemnost ukrepa - začasnost ukrepa - okoliščine konkretnega primera - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - obseg stikov
Temeljno vodilo v skrbi za otroka je otrokova korist.
Po 174. členu DZ sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen s strani obeh staršev in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi, hkrati pa okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. Sodišče imenuje rejnika oziroma zavod. Z odvzemom ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče omeji starševsko skrb (v skladu s 171. členom DZ). Ob odvzemu otroka se lahko enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov z otrokom (v skladu s 173. členom DZ). Ukrep traja največ tri leta, razen če ga sodišče podaljša (tretji odstavek 160. člena DZ). Ob izreku ukrepa sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti staršev.
Ti ukrepi posegajo v pravico do družinskega življenja, varovano tako v Ustavi (53. in 54. člen) kot s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (8. člen). Po utrjeni presoji Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice jo sestavljata vzajemno prepleteni pravica otroka, da živi s svojimi starši ali da ima z njimi vsaj stike ter pravica in dolžnost staršev, da za svojega otroka skrbijo in ga vzgajajo. Poseg države v to pravico je dopusten le, če ga narekuje korist otroka. Tudi v primeru, ko je zaradi zavarovanja otrokove koristi nujen odvzem, pa je država dolžna storiti vse, kar je treba, da se bo družina v čim krajšem času spet združila. Razen v zelo izjemnih primerih, ko se družina pokaže kot posebej neprimerna, je država dolžna ukreniti tudi vse potrebno, da se v obdobju ločitve otroka od staršev družinske vezi ohranijo. Prekinitev teh vezi bi otroka odrezala od njegovih korenin. Odvzem otroka staršem mora biti zato že od vsega začetka obravnavan kot začasen ukrep in ga je treba izvrševati tako, da bo združitev družine po njegovem izteku dejansko mogoča. Potek časa lahko namreč nepovratno zareže v odnos med otrokom in starši; ni sprejemljivo, da združitev družine zgolj zaradi tega ne bi bila več mogoča.
Ker gre pri odvezmu otroka za poseg države v starševsko skrb, ki gre po Ustavi primarno staršem, mora obstoj teh predpostavk temeljiti na konkretnih in zanesljivo ugotovljenih okoliščinah. V postopku je zato treba ugotoviti, (1) kateri vidik otrokove koristi je ogrožen, kako intenzivna je ogroženost in kaj je razlog zanjo, (2) kakšna podpora je bila že nudena družini in kako se je družina nanjo odzvala, (3) katere so možnosti za okrepitev staršev in/ali otroka, da bo družina lahko spet zaživela skupaj, in katere so morebitne ovire za dosego tega cilja, in (4) kako ohraniti (v primerih, ko ni bila vzpostavljena ali je bila pretrgana, pa kako jo vzpostaviti) in okrepiti vez med otrokom in starši med izvrševanjem ukrepa. Sodišče ni vezano na predlog, niti ni omejeno z dokazno pobudo udeležencev (drugi odstavek 6. člena ZZNP-1). Dolžno je izvesti dokaze, ki so potrebni, da se zanesljivo ugotovijo vse pomembne okoliščine. Poleg tega je dolžno tudi na ustrezen način poskrbeti, da bo otrok primerno svoji starosti in zrelosti seznanjen s postopkom in bo imel možnost podati svoje mnenje (prvi odstavek 158. člena DZ).
Ureditev stikov med materjo in starši je bila nujna že zaradi izrečenega ukrepa. Ker deklice ne živijo skupaj z materjo, je bilo sodišče dolžno odločiti o tem, v kakšnem obsegu in na kakšen način potekajo stiki med njimi. Ureditev je pogojena z okoliščinami iz življenja deklic v rejniških družinah in matere in z dejanskimi možnostmi za izvrševanje stikov. Na obseg stikov pa lahko vplivajo tudi razlogi, zaradi katerih je bil potreben odvzem otroka. Čim manjši je obseg stikov med otrokom in staršem, na tem bolj konkretnih okoliščinah mora temeljiti odločitev o ureditvi stikov med izvrševanjem ukrepa. Pri tem je sodišče dolžno upoštevati, da je odvzem začasen in da je izrečen s ciljem ponovne združitve družine, da način izvrševanja ukrepa ne sme ovirati dosege tega cilja in da je država zato dolžna omogočiti, da bodo starši in otroci med izvrševanjem ukrepa lahko imeli redne stike.
V izpodbijani odločitvi ni upoštevano, da je odvzem otroka začasen ukrep, da je država dolžna narediti vse, kar je treba, da bo mogoča ponovna združitev družine, da je v vmesnem obdobju dolžna omogočiti redne stike in da mora biti izjema od takih stikov obrazložena s konkretnimi okoliščinami, ki utemeljujejo sklep, da bi bili taki stiki za otroka ogrožajoči. Tudi v takem primeru pa je treba oceniti, kakšno podporo je mogoče nuditi bodisi otrokom bodisi materi, da se intenzivnost ogrožanja zmanjša ali odpravi tako, da bodo stiki v najkrajšem možnem času spet lahko tekli. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je treba razmerje med vsako od deklic in materjo obravnavati posebej. Deklice so v različnih starostnih obdobjih in so že zato njihove potrebe po stiku z materjo lahko različne. Poleg tega so lahko podane še druge okoliščine, ki narekujejo razlike v ureditvi stikov.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/1, 42, 42/1, 49, 49/1, 49/5.
nagrada za delo izvedenca - izvedenina - pisna izdelava izvida in mnenja - nagrada in stroški za izdelavo izvedenskega mnenja - stopnja zahtevnosti izvedenskega mnenja - kriteriji za oceno zahtevnosti izvedeniškega mnenja - materialni stroški izvedenca - vrednotenje dela
Sodišče zahtevnost izdelave izvida in mnenja ugotavlja zlasti glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da izvid in mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca (prvi odstavek 42. člena pravilnika).
V skladu s prvim odstavkom 49. člena pravilnika ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku. Materialni stroški za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve, se obračunajo po veljavni ceni poslovnih subjektov, ki te storitve opravljajo, če to ni mogoče, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške. Enako se obračunajo tudi stroški za tiskanje in razmnoževanje pisnih izvidov, mnenj, cenitev in prevodov (drugi in tretji odstavek 49. člena pravilnika). Ne glede na predpise, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem ali upravnem postopku, pa se v skladu s petim odstavkom 49. člena pravilnika preostali materialni stroški ovrednotijo v višini dveh odstotkov od višine odmerjenega plačila za delo.
ZPP člen 7, 8, 212, 214, 216. SZ-1 člen 94. OZ člen 190.
najemno razmerje - najemna pogodba - obveznosti najemodajalca - neporavnane obveznosti do najemodajalca - kršitev najemne pogodbe - neplačevanje najemnine in stroškov - prenehanje najemnega razmerja - obveznosti najemnika - vrnitev stanovanja - vrnitev v prejšnje stanje - čiščenje prostorov - poškodovanje tuje stvari - popravilo poškodovane stvari - odtujitev stvari, dane v najem - kršitev procesnega prava - odprava procesne kršitve v pritožbenem postopku - dejanska trditvena in dokazna podlaga - prosti preudarek - obrazložitev dokazne ocene - opredelitev do izjave - opredelitev do dokazov - neupravičena pridobitev - plačilo uporabnine
Toženka je s tem, ko stanovanja ni predala v takšnem stanju, kot ga je prejela, kršila najemno pogodbo.
Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni podane ne krivde ne protipravnosti njenega ravnanja. Ker ni skrbela za primerno čistočo stanovanja, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je ravnala malomarno (krivdno). S tem, ko je opustila dolžno skrbnost, pa je obenem ravnala protipravno, saj je možnost nastanka škode predvidljiva posledica njene opustitve. Elementa krivde in protipravnosti se namreč pri opustitvenih ravnanjih tesno prepletata.
V obravnavani zadevi je predmet tožbe objava popravka v mediju. Gre za izraz ustavno varovane pravice do popravka, kot jo zagotavlja 40. člen Ustave RS. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v mediju, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Temu načelu so prilagojena specialna postopkovna pravila, ki jih za obravnavani postopek predpisuje ZMed v členih 33 do 41.
Ob različnih podatkih glede odgovornega urednika, na katere sta naletela tožnika, jima ob dvomu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker sta zahtevo za objavo popravka naslovila na odgovorno urednico, ki je bila razvidna iz razvida medijev.
ZPosS člen 2, 8, 8/3. ZPP člen 219b, 219b/2, 219b/2-2.
poslovna skrivnost - varovanje poslovne skrivnosti - varstvo poslovne skrivnosti v pravdnem postopku - pravica do izjave
Z vročitvijo vloge, ki vsebuje poslovne skrivnosti, bi se izničil sam namen izdaje sklepa, s katerim se prepove ponovna uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti katere od strank. Bi pa lahko sodišče vlogo, predlog za izdajo sklepa o sprejemu ukrepov za varovanje poslovnih skrivnosti, predhodno vročilo toženi stranki, da nanj odgovori. S tem bi, brez da bi razkrilo poslovno skrivnost, stranki omogočilo izjavo o predlogu.
KPJS člen 39, 39/1, 39/1-11, 39/2.. ZPP člen 7, 212.
plačilo plače - dodatek za delo v rizičnih razmerah - epidemija - trditveno in dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava
Toženec je za vtoževano obdobje tožniku izplačal dodatek iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS v višini 65 % osnovne plače delovnega mesta za 85 % opravljenih ur dela. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo preostalih 15 % opravljenih ur dela je obrazložilo s tem, da ima delodajalec na podlagi 39. člena KPJS pravico odločiti, da dodatka delavcem ne bo izplačeval za ves delovni čas in hkrati določiti delo, ki se opravlja v rizičnih razmerah in časovni obseg opravljanja tega dela. To je toženec storil s Sklepom o določitvi del in nalog, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela in časovnega obdobja opravljanja del in nalog v nevarnih pogojih, v katerem je za vse magistre farmacije, ki delo opravljajo v lekarni, določil, da delo v nevarnih pogojih predstavlja tisto delo, ki je vezano na neposreden stik z uporabniki storitev in obsega 85 % delovnega časa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta Sklep sam po sebi še ne predstavlja podlage za zaključek, da je tožnik opravljal delo v nevarnih pogojih res le 85 % delovnega časa in da nasprotnega ni mogoče dokazati. Sklep je splošne narave in kot tak ne more avtomatično izključiti možnosti, da so delavci dejansko opravili v nevarnih pogojih delo v večjem obsegu, kot ga predvideva Sklep.
ZASP člen 81, 81/1, 146, 146/1. OZ člen 198, 336, 336/1, 346, 347, 347/1.
določitev nadomestila - odstop od sodne prakse - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse - pravna varnost - revalorizacija - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena pridobitev - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - čas prehoda koristi - višina nadomestila - primerno nadomestilo
Trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni imela urejenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih in da za uporabo navedenih pravic ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.
Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pri terjatvah z obogatitveno pravno naravo je trenutek, ko lahko tožeča stranka (upnik) uveljavlja zahtevek opredeljen s prehodom koristi.
Zmotno je pritožbeno prepričanje tožene stranke, da je sodišče dolžno „slepo“ slediti ustaljeni sodni praksi in „navodilom“ VSRS. Sodišče lahko zakonito odstopi od ustaljene sodne prakse in „navodil“ VSRS, če za to obstajajo utemeljeni razlogi in te razloge v obrazložitvi pojasni.
Revalorizacija je primerna in uporabljiva le takrat, ko je treba varovati oškodovančev položaj v tem smislu, da ne bi bil oškodovanec zaradi padca vrednosti denarja od zapadlosti odškodninske obveznosti pa do prisoje odškodnine pred sodiščem prve stopnje prikrajšan, kar pa ni primer v tej zadevi.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.. ZPP člen 7, 8, 286, 286a, 286a/1, 286a/4, 339, 339/2, 339/2-8.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prekluzija - novi dokazi - opravičljiv razlog za prepozen dokazni predlog - poziv sodišča
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik ob ustrezni skrbnosti navedbe v zvezi z izpiskom TRR (in dokaz) podati toliko časa pred narokom, da bi se toženka lahko do njih opredelila, najmanj pa toliko časa, da zaradi tega ne bi bila potrebna preložitev naroka. Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 286a. člena ZPP strankam tudi med glavno obravnavo s pisnim pozivom naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev, dodatno obrazložijo predhodne navedbe, predlagajo dodatne dokaze, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke itd., vendar tak poziv ni obligatoren, kar še zlasti velja ob dejstvu, da je tožnika zastopala kvalificirana oseba. Ker je šele na zadnjem naroku navajal nova dejstva in predložil nov dokaz, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nekrivda tožnika ni podana.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 118/2.. OZ člen 86, 86/1.. KZ-1 člen 251, 251/1, 257.
izredna odpoved delodajalca - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - seznanitev z odpovednim razlogom - ravnatelj - ničnost pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila
Tožnik je bil pri toženki zaposlen skoraj dvajset let, ob odpovedi je bil star 61 let, po izobrazbi je profesor športne vzgoje. Po prenehanju delovnega razmerja pri toženki se je zaposlil pri drugem delodajalcu, v času odločanja sodišča prve stopnje ni bil zaposlen. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da njegove možnosti za novo zaposlitev niso tako dobre, kot navaja toženka. Njenim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da tožnik nove zaposlitve ne išče, ki so na ravni domnev, utemeljeno ni pripisalo večje teže. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je ustrezno denarno povračilo v višini desetih plač.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00057898
ZKP člen 357, 357-4, 358, 358-3, 372, 372-3, 383, 383/1. KZ-1 člen 34, 54, 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/3, 240, 240/1. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
oprostilna sodba - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - nadaljevano kaznivo dejanje - sprememba oprostilne sodbe sodišča prve stopnje - zastaranje kazenskega pregona
Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je desetletni zastaralni rok že potekel.
Podatki o premoženju obsojenca v navedenem obdobju, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje, in sicer da premoženja nima, da ni zaposlen in ne prejema denarnih nadomestil, ter ob tem ko ni podatkov o njegovih prejemkih oziroma virih preživljanja v letu, ko bi moral posebni pogoj izpolniti, sedaj pa prejema denarno socialno pomoč v višini 229,24 EUR mesečno, ne zadostujejo za zaključek, da je bil obsojenec objektivno zmožen izpolniti posebni pogoj.
Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni pomembno, če je obdolženec drevesa posekal sam, ali pa je to storil kdo drug oziroma če je sploh prišlo do preprodaje lesa, kot je zatrjeval obdolženec in kot naj bi izhajalo iz pogodbe med obdolžencem in družbo X. To je sicer bilo predmet dokazovanja, vendar v situaciji, ko so bila obdolžencu očitana kazniva dejanja po prvotnem obtožnem predlogu z dne 9. 7. 2020, ki pa je bil po izvedenem dokaznem postopku s strani tožilstva spremenjen. Pravna pomembnost dejstev, o katerih naj bi izpovedovala priča B. B. je zato izpuhtela in ugotavljanje okoliščin v zvezi z obdolženčevim nadaljnjim poslovanjem po izvršitvi v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, ne vpliva na ugotavljanje odločilnih dejstev kaznivih dejanj, ki so mu bila očitana in za katera je bil spoznan za krivega.
Navedba pritožnika, da o dokaznih predlogih na obravnavi ni bilo odločeno, ne drži, ker je iz list. št. 348 (glavna obravnava 26. 11. 2021) razvidno, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni, res pa v zvezi s tem ni podane obrazložitve, prav tako navedeno ne izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Vendar v izostanku razlogov glede zavrnitve dokaznih predlogov, višje sodišče v obravnavanem primeru ne prepoznava izostanka razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kot kršitev določb sedmega odstavka 364. člena (... iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank ...) in petega odstavka 299. člena ZKP (sklepi senata se vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi). Tako ugotovljena kršitev pa po oceni višjega sodišča ni vplivala niti na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, prav tako ne na kršitev pravic obrambe.
Zaradi ugotovitve, da so se dokazni predlogi nanašali na pravno nerelevantna dejstva, tudi postopanje sodišča, v katerem je sicer bilo prepoznano kršenje zakonskih določb ZKP, ne more vzpostavljati pravne relevantnosti predlaganih dokazov, saj zaradi neobrazložene odločitve o zavrnitvi le-teh in ob ugotovljeni vsebinski nepomembnosti le-teh, neizvedba in neobrazložitev le-teh tudi ni mogla in ni vplivala na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00057971
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 25, 26. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 122, 122/2, 124, 125, 125/3, 125/4, 125/4-b, 125/5, 129, 129/1, 189, 189/1. ZIL-1 člen 47, 48, 48/1, 48/1-d. ZMZPP člen 62. ZPP člen 185.
ugotovitvena tožba - kršitev znamke - pristojnost slovenskega sodišča - blagovna znamka EU - litispendenca - dogovor o pristojnosti - sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja - res iudicata - objektivne meje pravnomočnosti - nesklepčnost - pavšalne trditve - predhodna uporaba blagovnih znamk - kršitev človekovih pravic - pavšalni pritožbeni očitki
Bruseljska uredba v členu 25. določa tihi ali izrecni dogovor o pristojnosti, na kar se sklicuje tudi četrti odstavek 125. člena Uredbe EUTM, ki določa, da se člen 25. Bruseljske uredbe uporabi, če stranke soglašajo, da ima pristojnost drugo sodišče za blagovne znamke EU, oziroma se člen 26. Bruseljske uredbe uporablja, če toženec potrdi navzočnost na drugem sodišču za blagovno znamko EU.
Glede na to, da je tožeča stranka, ki ima sedež v Albaniji, vložila tožbo zoper toženo stranko, ki ima prav tako sedež v Albaniji, v Sloveniji, in upoštevaje, da se je tožena stranka spustila v spor in ni ugovarjala sodne pristojnosti slovenskega sodišča, je moč zaključiti, da je podana situacija iz b. alineje četrtega odstavka 125. člena Uredbe EUTM in je za sojenje v tem sporu pristojno slovensko sodišče.
ZPND člen 19, 21, 21/1, 21/2, 22.d, 22.d/1, 22.d/3.
ukrepi sodišča zaradi nasilnih dejanj - preprečevanje nasilja v družini
Glede na to, da ZPND v zvezi z izrekom sklepa po 22.b členu, niti v 22.b členu, niti v preostalih določbah, glede postopka odločanja o ugovoru ne določa nič drugače oziroma posebnega, v zvezi s presojanjem ugovora nasprotnega udeleženca pred sodiščem prve stopnje veljajo splošne določbe ZNP-1. Že splošno določilo o pravici udeležencev do izjave v 5. členu ZNP-1 pa sodiščem nalaga vročanje ugovora nasprotnega udeleženca v izjavo predlagatelju, pri tem pa ZNP-1 niti v splošnih določbah, niti ZPP, ne določata nobenih posebnosti oziroma domnev ob presojanju ugovora. Zato pa se pri presojanju ugovora določbe ZIZ ne uporabljajo.
Določilo prvega in drugega odstavka 21. člena ZPND izrek ukrepa prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel in časovno neomejeno, pogojuje zgolj z nelastninskim statusom povzročitelja nasilja, torej, da ta ni lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi.
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-5.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - odločba o kazni - kazen zapora - predpisana kazen - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - kršitev kazenskega zakona
Prvostopenjsko sodišče je ob tem, ko je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, napačno uporabilo določbo prvega odstavka 299. člena KZ-1 in obtožencu po navedeni zakonski določbi izreklo kazen treh mesecev, saj je za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega (po tretjem odstavku 299. člena KZ-1), predpisana kazen od enega do petih let zapora.
Prvostopenjsko sodišče je z odločbo o določeni trimesečni zaporni kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, in s tem zagrešilo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, zato je višje sodišče ob pravilni uporabi zakonske določbe tretjega odstavka 299. člena KZ-1 obtožencu določilo kazen enega leta zapora.
gospodarski spor majhne vrednosti - opravljanje upravniških storitev - stroški obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe - sklepčnost tožbe - pavšalne pritožbene navedbe - stroški upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad - prekluzija v postopku v sporih majhne vrednosti
Pri zahtevkih za plačilo upravniških stroškov obstaja ustaljena sodna praksa, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške iztožuje, za katero obdobje in način oz. ključ delitve stroškov po posameznih postavkah.
Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da bi stroške dobaviteljem storitev plačala iz lastnih sredstev, temveč je to navedla šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (po ugovoru tožene stranke glede aktivne legitimacije v odgovoru na tožbo), kar je prepozno.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 227, 227/5, 258, 258/2, 337, 337/1.. ZDR-1 člen 131, 131/1.
terjatve iz delovnega razmerja - voznik - pritožbene novote - sorazmerni del regresa za letni dopust - stroški mediacije - dnevnice za delo na službeni poti - nepredložitev listinske dokumentacije
Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju števila in trajanja voženj, od česar je odvisna odločitev o zahtevku za plačilo dnevnic, pravilno poleg dejstva, da toženec ni predložil potnih nalogov (zaradi česar je štelo, da je njihova vsebina takšna, kot zatrjuje tožnik; peti odstavek 227. člena ZPP), upoštevalo vsebino tožnikove izpovedi, s katero je potrdil svoje navedbe. Toženec bi s predložitvijo potnih nalogov dokazoval svoje ugovore iz odgovora na tožbo glede števila delovnih dni v posameznem mesecu in trajanja voženj, na kar ga sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno posebej opozarjati.
ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2, 339, 339/2, 339/2-7.. ZDR-1 člen 131, 131/1, 131/4, 161, 161/1.
zamudna sodba - sorazmerni del regresa za letni dopust - terjatve iz delovnega razmerja - vloga v tujem jeziku - nedovoljen pritožbeni razlog
Toženka je 8. 9. 2021 vložila vlogo z istega dne. Vloga ni v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje je po pozivu na popravo, na katerega se toženka ni odzvala, izdalo sklep z dne 5. 10. 2021, s katerim je vlogo zavrglo. Sklep je pravnomočen (sklep VDSS Pdp 607/2021 z dne 25. 11. 2021). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka na tožbo ni odgovorila. Njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vlogo z dne 8. 9. 2021, so, ker je sklep o zavrženju pravnomočen, neupoštevne (pa tudi sicer neutemeljene; nobene podlage ni, da bi sodišče iz vloge v tujem jeziku razbiralo besede, ki imajo določen pomen tudi v slovenščini).
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka s plačilom zneska 168,00 EUR plačala sodno takso po tar. št. 2321, torej za pritožbo zoper odločitev o denarnem zahtevku tožnika v izpodbijani zamudni sodbi in sklepu. V preostalem delu, v katerem se pritožba nanaša na odločitev v sporu o prenehanju delovnega razmerja, pa je utemeljeno izdalo izpodbijani sklep, s katerim je pritožbo štelo za delno umaknjeno. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da je ni pozvalo na opredelitev, na kaj se nanaša plačana sodna taksa, saj je to iz samega zneska jasno razvidno.