CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00033928
ZLPP člen 48, 48/1, 48a, 48a-1, 48a-6, 48a-10, 48b, 48c. ZPP-77 člen 230, 230/1. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 267, 267-1, 267-3.
lastninjenje - lastninsko preoblikovanje podjetij - oškodovanje družbene lastnine - domneva oškodovanja družbene lastnine - postopek revizije - revizijsko poročilo kot javna listina - odločanje Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij - odločba izdana v upravnem postopku - ničnost odločbe - ničnostni razlogi po ZUP - ukrepi Agencije - retroaktivnost zakona
Tožeča stranka ima v ustanovnem kapitalu nominiran družbeni kapital, saj sta njegova družbenika N. d.d. in K. d.d. podjetji v družbeni lastnini. Določba prvega odstavka 48. člena ZLPP se uporablja tudi za tožečo stranko, saj sta podjetji K. d.d. in N. d.d. vlagali vanjo svoj družbeni kapital. Določba prvega odstavka 48. člena ZLPP "pred začetkom preoblikovanja" se tako v konkretnem primeru nanaša na preoblikovanje v slednjih dveh podjetjih, in ne na morebitno preoblikovanje pri tožeči stranki. Če tožena stranka ne bi opravila revizije v tožeči stranki, bi pri podjetjih K. d.d. in N. d.d. ne mogla ugotavljati nepravilno določenih razmerij družbenega in zasebnega kapitala pri tožeči stranki in bi s tem ne bil pravilno določen družbeni kapital pri podjetjih K. d.d. in N. d.d. Zato je bilo potrebno tudi tožeči stranki naložiti ustrezne ukrepe.
Revizijski organ je v postopku revizije ugotovil, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Ker tožeča stranka ni v predpisane roku zagotovila pravilnega izkazovanja višine družbenega kapitala po stanju na dan 1. 1. 1993, je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Za izdajo te odločbe je imela vsa pooblastila v 48.c členu ZLPP. Sklicevanje tožeče stranke v pritožbi, da bi lahko oškodovanja glede izplačil kilometrin, dnevnic, stroškov za reprezentanco, kreditov, ki jih je tožeča stranka izplačevala v skladu s svojimi splošnimi akti, izpodbijal le Družbeni pravobranilec Republike Slovenije, ni utemeljena. Ker se vsi dejanski stanovi oškodovanj družbene lastnine, navedeni v revizijski odločbi, ujemajo z domnevanimi oškodovanji v posameznih alinejah 48.a člena ZLPP, je tožena stranka ravnala povsem v skladu s svojimi pooblastili.
V postopku izpodbijanja odločbe pred sodiščem le-temu ni bilo potrebno navesti pozitivnih predpisov, ki naj bi bili v času domnevnega oškodovanja kršeni. V odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 32/94) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da so zakonske domneve oškodovanj družbene lastnine oblikovane na podlagi že prej veljavnih norm o ravnanju z družbeno lastnino in zato določba 48.a člena ZLPP ne učinkuje za nazaj ter ne posega v že pridobljene pravice. Ta zakonska določba predstavlja operacionalizacijo meril dobrega gospodarja. Zato je dovolj, da tožeča stranka ugotovi, da je prišlo pri tožeči stranki do dejanj, ki predstavljajo oškodovanje družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Tudi, če je prišlo do teh dejanj v skladu z internimi akti tožeče stranke, zaradi le-teh ne more biti izključena uporaba 48.a člena ZLPP.
Ker je odločba, izdana v postopku revizije po ZLPP, odločba, izdana v upravnem postopku, je treba zakonitost postopka, v katerem je bila izdana, presojati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala ničnost odločbe. Vendar pa je bila odločba izdana v predpisanem upravnem postopku po 48.b členu ZLPP in ni bila izdana v upravnem postopku v stvari sodne pristojnosti. Zato ni bil podan razlog iz 1. točke 267. člena ZUP, da bi sodišče moralo izreči odločbo za nično. Enako velja tudi za 3. točko 267. člena ZUP, saj ne držijo trditve tožeče stranke, da izpodbijane odločbe ni mogoče izvršiti.
Pri domnevi oškodovanja iz tč. 1 je tožeča stranka menila, da vpis spremembe osnovnega kapitala v sodnem registru nima konstitutivnega učinka. Res je sicer, da vpis spremembe osnovnega kapitala nima neposrednega konstitutivnega učinka, vendar je materialnopravna predpostavka za veljaven nastanek pravnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno upoštevala stanje družbenega kapitala, vpisanega v sodnem registru, za pravilno določitev razmerij družbenega in zasebnega kapitala. Zato so tudi nebistvene navedbe tožeče stranke, da bi morala tožena stranka upoštevati knjigo družbenikov ter se pri tem sklicevala na soglasje Agencije za privatizacijo, ki naj bi potrdila pravilnost vseh sprememb v osnovnem kapitalu in osnovnih vložkih družbenikov, ki jih je tožeča stranka v spornem obdobju izvršila. Sploh pa je glede soglasja Agencije že sodišče prve stopnje obrazložilo, da registrsko sodišče omenjenega soglasja ni upoštevalo in je zahtevalo od tožeče stranke, da predloži novo soglasje. O domnevah oškodovanj, zajetih v izpodbijani odločbi, in ki so predmet preizkusa v tem pravdnem postopku, tožena stranka ni obveščala družbenega pravobranilca. Zato očitek tožeče stranke, da bi moral določena oškodovanja, ki se nanašajo na pavšalne zneske izplačil kilometrin, dnevnic itd., navedene v 3. točki odločbe (6. točka 48.a člena ZLPP), in kredite, ki jih je dajala tožeča stranka svojim delavcem (1. točka 48.a člena ZLPP), dokazovati šele družbeni pravobranilec, ne drži.
Tožeča stranka bi morala po 230. členu ZPP izpodbiti zakonito domnevo, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. Takšnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje, in dokazov, s katerimi bi dokazovala, da do očitanih ravnanj ni prišlo, ni podala. Vsi dejanski stanovi, ki jih je tožena stranka ugotovila v izpodbijani odločbi, pa se ujemajo s predpisanimi domnevami v 1., 6. in 10. točki 48.a člena ZLPP. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.
V konkretnem primeru je tožena stranka izhajala iz določila 7. tč. 48. a čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij po katerem se domneva tudi v morebitnih pravdnih postopkih, da je družbena lastnina oškodovana, če je podjetje odpisalo terjatve, pa odpis ni utemeljen z ustreznimi dejstvi ali dokazili (kot npr. sodni spor, prerekana terjatev, stečaj oz. likvidacija dolžnika, druga argumentirana dejstva, ki dokazujejo, da je terjatev dvomljiva ali sporna) oz. ni bil sprožen postopek izterjave.
Iz revizijskega poročila z dne 12. 10. 1995 izhaja, da naj bi pri navedenem oškodovanju šlo za oškodovanje družbenega premoženja po 10. točki 48.a člena ZLPP, torej za primer "zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Vendar pa v zvezi s pogodbo (z dne 1. 10. 1991) o delnem prenosu funkcij vodenja podjetja (na holding) v revizijskem poročilu manjka ugotovitev, da je bilo plačilo spornih računov izvršeno v okviru lastninskega preoblikovanja oz. vsaj v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod pojem lastninskega preoblikovanja (primerjajte 18. člen ZLPP), in da je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.
Le če iz revizijskega poročila izhaja, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine na kakšnega od načinov, navedenih v 48.a členu ZLPP (npr. na način iz 10. točke 48.a člena ZLPP), je revizijski organ pooblaščen, da sam postopa po prvem in drugem odstavku 48.b člena ZLPP in da, če je potrebno, izda tudi odločbo, s katero naloži podjetju izvršitev ukrepov, ki jih določa 48.c člen ZLPP (npr. ukrep, ki ga določa 10. točka 48.c člena ZLPP). Sicer pa (če do oškodovanja ni prišlo na kakšnega od načinov iz 48.a člena ZLPP, ampak je do njega prišlo na način iz drugega odstavka 48. člena ZLPP) revizijski organ ne more ukrepati na zgoraj opisani način, ampak mora ravnati tako, kot to določa prvi odstavek 50. člena ZLPP. Nadaljnje ukrepanje za odpravo oškodovanja družbenega premoženja (do katerega je prišlo na način iz drugega odstavka 48. člena ZLPP) je namreč samo v pristojnosti družbenega pravobranilca Republike Slovenije (drugi odstavek 50. člena ZLPP).
Ravnanja tožeče stranke ni mogoče opredeliti pod dejanski stan iz 2. točke 48.a člena ZLPP (ko se domneva, da je družbena lastnina oškodovana, "če je podjetje prodalo sredstva tako, da je za nakup odobrilo posojilo po nižji obrestni meri od R + 8 %"), saj iz ugotovitev revizijskega poročila in iz v spisu se nahajajočih kupoprodajnih pogodb ni mogoče razbrati, da bi tožeča stranka za nakup premoženja podjetja kupcem odobrila posojilo, pač pa je mogoče iz ugotovitev revizijskega poročila razbrati, da so kupci svoje obveznosti iz naslova kupnine pobotali s terjatvami, ki so jih imeli do podjetja "za dane (ne pa za dobljene) kratkoročne kredite".
V revizijskem poročilu se niti ne potrjuje niti ne določa, da je neko ravnanje oškodovanje družbene lastnine. Z njim se ugotavljajo in zato do nasprotnega dokaza štejejo za resnična samo določena dejstva. Revizijski organ nato sicer ugotavlja, da ta dejstva pomenijo oškodovanje družbene lastnine. Vendar pa to ni več samo dejstvo, ki bi bilo dokazano z revizijskim poročilom, ampak je taka ugotovitev sad dejanske, na njeni podlagi pa tudi pravne ocene, da je temu res tako. Zato s tem, ko je v revizijskem poročilu napisano, da neko ravnanje predstavlja oškodovanje družbene lastnine, to še ni dokazano. ZLPP ni samostojna pravna podlaga za oceno, ali neko ravnanje predstavlja oškodovanje družbene lastnine ali ne. Ne more biti dvoma, da mora biti tako ravnanje - da ga je moč oceniti kot oškodovanje družbene lastnine - v nasprotju s predpisi, ki urejajo določena razmerja.
ZUP člen 267, 267-3, 267, 267-3. ZLPP člen 17, 17/1, 19, 19/2, 20, 20/2, 17, 17/1, 19, 19/2, 20, 20/2.
lastninsko preoblikovanje podjetij - ničnost
Revizijska odločba v podjetju, ki se je pred njeno izdajo lastninsko preoblikovalo z vpisom v sodni register po 2. odst. 20. člena ZPPSL, ni izvršljiva, zato je nična.
dolžnost navesti dejstva in predlagati dokaze - javna listina - revizijsko poročilo - izpodbijanje pogodbe - nujno in enotno sosporništvo
Družbeni pravobranilec mora v tožbi tako kot vsak drug tožnik navesti dejstva in predlagati dokaze za utemeljenost tožbenega zahtevka. Sklicevanje na revizijsko poročilo kot javno listino ga ne odvezuje dolžnosti navajati pravno pomembna dejstva, saj je le dokaz o njihovem obstoju; pri tem pa sam obstoj oškodovanja družbene lastnine (v določeni višini) ni dejstvo (ki bi bilo dokazano z revizijskim poročilom), ker predstavlja dejanske in pravne zaključke, ki jih mora napraviti sodišče. V pravdi na ugotovitev ničnosti ali razveljavitev pogodbe so vsi pogodbeniki nujni in enotni sosporniki. Odpoved tožbenemu zahtevku zoper enega od njih ima zato za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka tudi zoper ostale.
Po 2. odst. 12. čl. Zakona o družbenem pravobranilcu je namreč aktivna legitimacija družbenega pravobranilca za vlaganje tožb za varstvo družbene lastnine precej širša kot to menijo tožene stranke v svojih pritožbah. Res je, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oškodovanja družbenega premoženja, vendar je že določilo 8. čl. Zakona o prometu z nepremičninami namenjeno prav temu, da se zavaruje družbena lastnine v primeru, ko gre za prenos družbene lastnine v zasebno lastnino. Tak pa je tudi konkretni primer.
ZPPOLS člen 10, 10/2, 16, 16/1, 10, 10/2, 16, 16/1.
pravna oseba
Določba 1. odst. 16. čl. ZPPOLS ne izključuje notranjega odkupa delnic kot obveznega načina privatizacije. Interna razdelitev in notranji odkup sta namreč obvezni metodi privatizacije, Sklad pa ima le "pravico", da odstotek družbenega kapitala, ki bi ga želel (in glede na 2. odst. 10. čl. tudi moral) ponuditi z notranjim odkupom, poljubno določi v okviru zakonskih razponov.
lastninjenje - prenos družbena kapitala na Sklad za razvoj RS - prevzem obveznosti podjetij - sklenitev pogodbe
V 2. členu Zakona o prevzemu določenih obveznosti podjetij, ki so družbeni kapital prenesla na Sklad Republike Slovenije za razvoj (Ur.l. RS št. 7/93) je določeno, da se prevzem obveznosti opravi s pogodbo, ki jo s posameznimi podjetji sklene Sklad RS za razvoj v imenu in na račun Republike Slovenije, kar pomeni, da obveznosti niso prenešene s sprejetjem zakona, temveč je v ta namen treba najprej skleniti pogodbe.
Določila Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP niso samostojna pravna podlaga za postavitev tožbenih zahtevkov, zato mora družbeni pravobranilec zahtevek za odpravo oškodovanja družbene lastnine utemeljiti na splošnih pravilih. Če so zahtevki naperjeni zoper pogodbe, bodo to pravila ZOR, če gre za ugotavljanje ničnosti vpisa v sodni register, zakoni, ki vpis v register urejajo, če je to sklep skupščine delniške družbe o razporeditvi dobička in pravici do dividende, pa zakoni, ki urejajo delniško družbo in delnice.
Revizijsko poročilo Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje je javna listina, zato se domnevajo kot resnična tista dejstva, ki jih je revizijski organ ugotovil (I. odstavek 230. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).
Tožena stranka je pri tožeči stranki opravila postopek revizije po ZLPP in v revizijskem poročilu z dne 1. 6. 1995 med drugim ugotovila, da tožeča stranka od 1. 1. 1991 dalje plačuje premije življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za svoje managerje, s čimer so obremenjeni njeni nematerialni stroški. Upravičenci za vračilo zavarovalnih premij (zavarovalne vsote za doživetje) pa so njeni delavci managerji. Tožena stranka je zaključila, da je s plačilom premij za managersko zavarovanje prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 10. točki 48.a člena ZLPP.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka utemeljeno zatrjuje, da v spornem primeru ni podan nobeden od dejanskih stanov iz 48.a člena ZLPP. Tožena stranka temelji svojo odločitev na 10. točki 48.a člena ZLPP. Ta vsebuje štiri dejanske stanove, ki bi upravičevali toženo stranko, da ravna po prvem in drugem odstavku 48.b člena ZLPP, če bi njihov obstoj ugotovila pri pregledu iz prvega odstavka 48. člena ZLPP. Tožena stranka pa pri pregledu ni ugotovila nobenega od njih, ugotovila tudi ni tistega, ki ga ZLPP opredeli kot "drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Na tega se je tožena stranka v tem postopku tudi sklicevala. Toda v revizijskem poročilu ni glede spornega dejanja tožeče stranke (plačevanje premij za življenjsko zavarovanje) dejanske ugotovitve, da je bilo to dejanje storjeno v okviru lastninskega preoblikovanja oziroma v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod lastninsko preoblikovanje (glej 18. člen in prvi odstavek 48. člena ZLPP) in je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.
Očitno je, da je hotela tožena stranka s svojo odločbo odpraviti v revizijskem pregledu ugotovljene kršitve računovodskih predpisov in s tem rešiti vprašanje zakonitosti razpolaganja z družbenimi sredstvi. Toda tega tožena stranka ni storila v pravem postopku. Njihovo odpravo bi lahko izposlovala z ukrepi, izrečenimi v postopku, ki ga je predpisoval Zakon o službi družbenega knjigovodstva oziroma ga sedaj predpisuje Zakon o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Postopek po omenjenih dveh zakonih se tako razlikuje od postopka po ZLPP, da ukrepov, za katere določa zakon eno vrsto postopka, ni mogoče izreči v drugem postopku.
ZPod člen 122, 122/3, 122, 122/3, 122, 122/3. ZLPP člen 8, 8. ZGD člen 308, 308/1, 577, 578, 578/2, 579, 308, 308/1, 577, 578, 578/2, 579. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register člen 20, 20.
družbeni kapital
Potrebno je razlikovati med statusnim preoblikovanjem, ko se podjetje z družbenim kapitalom v pravnoorganizacijski obliki p.o. preoblikuje v kapitalsko družbo v pravnoorganizacijski obliki d.d., ki ima še vedno anonimni družbeni kapital, in med lastninskim preoblikovanjem, ko se na anonimnem družbenem kapitalu določijo lastniki, ko se torej anonimni družbeni kapital olastnini.
Pri lastninskem preoblikovanju podjetij z družbenim kapitalom, bodisi podjetij v pravnoorganizacijski obliki p.o. bodisi podjetij v pravnoorganizacijski obliki kapitalske družbe (d.d.), ne veljajo roki za uskladitev iz ZGD. To pomeni, da do lastninskega preoblikovanja družbenega kapitala ta podjetja še nadalje poslujejo kot podjetja v konkretni pravni organizacijski obliki, z družbenim kapitalom (577. čl. ZGD), za kar določa ZGD smiselno uporabo Zakona o podjetjih (2. odst. 578. čl.), pri čemer zavaruje upravljalske pravice iz naslova družbenega kapitala (579. čl.).
Čeprav je družbeno podjetje bilo eden od ustanoviteljev podjetja v mešani lastnini, vendar pa do prenosa poslovnih funkcij in učinkov iz družbenega na podjetje v mešani lastnini ni prišlo potem ne gre za oškodovanje družbene lastnine po 3.al. 2.odst. 48.čl. ZLPP.Iz istega razloga tudi ni oškodovanja po 4.al. 2.odst. 4f.čl. ZLPP čeprav so bili delavci zaposleni pri družbenem podjetju tudi ustanovitelji podjetja v mešani lastnini.
lastninsko preoblikovanje podjetij - podjetja z družbenim kapitalom - postopek revizije - pristojnosti Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo
ZLPP ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen zakona). Podjetja z družbenim kapitalom so po določbi prvega odstavka 3. člena podjetja v družbeni lastnini, podjetja v mešani lastnini in sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital. Na podlagi iste določbe uporablja ZLPP v vseh svojih nadaljnjih določbah (ki sledijo 3. členu) besedo "podjetje" v zgoraj navedenem smislu.
V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da tožeča stranka ne sodi med podjetja, ki "imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital". Tako je sklepati med drugim iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka "nesporno pravna oseba, ki se po ZLPP ne bo preoblikovala". Takega zaključka tudi pritožba ne izpodbija.
Sporna odločba tožene stranke se opira na določbe 48.b in 48.c člena ZLPP. Obe določbi govorita o podjetju. Ko ZLPP v 48.b členu določa, kateremu podjetju revizijski organ z odločbo naloži ukrepe, določene z ZLPP, ki jih mora upoštevati tudi Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo pri odobritvi lastninskega preoblikovanja in za katero podjetje velja, da ne sme odpisati z odločbo Agencije ugotovljenih terjatev, nima v mislih katerokoli podjetje, ampak podjetje, kot je definirano v prvem odstavku 3. člena ZLPP. Tudi določbi tretjega in četrtega odstavka 48.b člena ZLPP jasno kažeta na to, da se odločba izda podjetju, ki se bo lastninsko preoblikovalo, saj sicer ne bi omenjali vloge Agencije in prepovedovali odpisa terjatev do izvedenega postopka lastninskega preoblikovanja. Enako velja za odločbo po 48.c členu ZLPP, s katero se naloži podjetju (tistemu iz prvega odstavka 3. člena ZLPP) ukrepe, s katerimi zagotovi pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala.
Namen prehodnih in končnih določb ZLPP, med katere so umeščene tudi določbe o revizijskem postopku in o pristojnosti revizijskega organa za izdajo sporne odločbe, je pripraviti pogoje za lastninsko preoblikovanje po določbah ZLPP. Najpomembnejši pogoj je pravilno izkazovanje vrednosti družbenega kapitala, ki se ugotovi z otvoritveno bilanco (prvi odstavek 4. člena ZLPP). Prav zaradi tega, ker se vrednost kapitala, ki se lastnini, ugotovi z otvoritveno bilanco, so pomembna knjiženja, vendar ne knjiženja pri pravnih osebah, v katera je podjetje, ki se lastnini, vlagalo družbena sredstva, ampak knjiženja pri podjetju, ki se lastnini. Res je, da bi se morala knjiženja pri obeh pravnih osebah, če se upoštevajo pravila in standardi računovodske stroke, (praviloma) ujemati. Vendar pa drugačno, čeprav morda napačno knjiženje pri pravni osebi, v katero je vlagalo podjetje, ki se lastnini, na samo lastninjene v prav nobenem pogledu ne more vplivati. Vrednost družbenih sredstev, ki se upošteva pri spremembi podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja, je vrednost iz otvoritvene bilance podjetja, ki se lastnini, in ne pravne osebe, v katero je vlagalo družbena sredstva podjetje, ki se lastnini (drugi odstavek 17. člena ZLPP).
V zvezi s pritožbeno navedbo, da sicer ni mogoče odpraviti nastalega oškodovanja družbenega kapitala, če se ne (p)opravijo ustrezna knjiženja pri tožeči stranki, je potrebno dodati, da ta argument ni prepričljiv. Vlagatelji družbenih sredstev imajo vse možnosti, da z ustreznimi pravnimi postopki dosežejo varstvo svojih pravic, ki jih imajo kot delničarji. Vlagatelji družbenega kapitala so večinski delničarji tožeče stranke, zato imajo vse možnosti, da uveljavijo svojo voljo.
ZOR v prvem odstavku 109. člena določa, da se na ničnost lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana oseba. Imeti mora torej pravni interes za to, da se ničnost nekega pravnega posla ugotovi v pravdi, to je po pravilih, ki veljajo za vsako ugotovitveno tožbo v smislu določil 187. člena ZPP. Brez sodne ugotovitve mora biti pravni položaj tožnika ogrožen, ali pa mu preti škoda. V obravnavanem primeru za tako situacijo očitno ne gre, saj so tožniki kot bivši zaposleni pravnega prednika prve tožene stranke do lastninjenja upravičeni v skladu z določili členov 1, 12 in 16 Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, seveda v tam določenih rokih, ne glede na sporno pogodbo.
Čeprav tožniki v pritožbi sicer zatrjujejo (drugače kot v sami tožbi), da je lastninjenje za njih drugotnega pomena, pa edino to v konkretnem primeru lahko predstavlja njihov pravni interes za tožbo. Iz prej pojasnjenega sledi, da ta njihova pravica ni ogrožena, zato pa tudi njihov interes v smislu 109. člena ZOR za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 2. 12. 1992 o prenosu družbenega kapitala ni podan. Odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka je torej pravilna in zakonita.
Povsem ustrezna in primerno obrazložena pa je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka tožnikov. Čeprav kot soustvarjalci premoženja svojega bivšega podjetja gotovo niso neprizadeti ob tem, kar se z njim dogaja, pa jih samo to dejstvo še ne more upravičiti k postavitvi zahtevka za razveljavitev pogodbe, pri kateri niso pogodbena stranka. Določila 111. in 112. člena ZOR, na katera se prvo sodišče pravilno sklicuje, glede legitimacije za tako tožbo ne dopuščajo nobenega dvoma ali drugačne razlage.
ZLPP člen 48, 48/1, 48/2, 48.a, 48.a-6, 48.a-10, 48.b, 48.c.. URS člen 155.
lastninsko preoblikovanje podjetij - oškodovanje družbene lastnine - retroaktivnost zakona
Revizijski postopek pa Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS štev. 55/92, 7/93 in 31/93, v nadaljevanju ZLPP) je namenjen reviziji lastninskega preoblikovanja in ga je mogoče opraviti glede na situacije določene v 1. odst. 48. člena ZLPP. V 2.odst. tega zakonskega določila pa so navedeni primeri, ko lahko predlagatelji ocenijo, da obstoji utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine. V takih primerih revizijski organ opravi postopek revizije, to pomeni, da navedeni primeri še ne pomenijo, da je tudi dejansko prišlo do oškodovanja družbene lastnine. To mora tožeča stranka šele dokazati v pravdi.
Ne glede na morebitno utemeljene učitke prvotoženi stranki, da ni poskrbela za smotrno uporabo družbenih sredstev, pa pritožbeno sodišče meni, da tako ravnanje še ne more pomeniti razloge za razveljavitev določene pogodbe.
Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo v postopku izdaje soglasja za vpis posledic lastninskega preoblikovanja v sodni register preveri tudi, ali so podane kakšne ovire v zvezi z denacionalizacijskimi zahtevki. Če soglasje da, pomeni, da takih ovir ni in zato sodišče ugodi zahtevku za vpis.
ZLPP je v skladu z ZDEN predpisal način in postopek zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov v postopku lastninjenja podjetij, zato je glede tega specialni predpis. Če denacionalizacijski upravičenec ni v predpisanem roku do 7.6.1993 v zavarovanje svojega zahtevka predlagal začasne odredbe, se lastninjenje nadaljuje tudi glede stvari, na katerih obstoji zahtevek za denacionalizacijo.
V 48.a členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je zakonodajalec natančno in določno opisal, v katerih primerih je šteti, da je družbena lastnina oškodovana. Zato je v reviziji ugotovljeno dejansko stanje potrebno "podrediti" izključno opisom v desetih točkah cit. člena. Tako odpustitev plačila provizije iz pogodb o franšizingu ali zmanjšanju vrednosti zalog ali stanovanj ni mogoče šteti kot presumirano oškodovanje družbene lastnine po 10. točki cit. člena, saj je v tej točki zakonodajalec določil, da je tako oškodovanje podano le ob uporabljeni prenizki obrestni meri, nesorazmerni delitvi dobička, nepravilni revalorizaciji družbenega kapitala v primeru dokapitalizacije in slednjič morajo biti drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala povezani z lastninskim preoblikovanjem.