Osnovne predpostavke, da se določeno ravnanje opredeli kot poslovodstvo brez naročila so, da gre za tuj posel in da je gestorjev namen, da dela za drugega. Ker je tožeča stranka v konkretnem primeru izhajala iz tega, da je opravljala svoj posel, določbe o poslovodstvu brez naročila glede na tako trditveno podlago niso podane.
Ker je dolžnik zatrjeval negativno dejstvo, za katerega v fazi dovolitve izvršbe niti ni mogoče ponuditi oziroma zahtevati dokazov, je dokazno breme za nastanek in obstoj pravnega razmerja na upniku.
Zgolj rizičnost pravočasne izpolnitve ne daje podlage za po višini tako nesorazmeren dogovor o pogodbeni kazni. Pogodbena kazen ima sicer po eni strani pomen utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti, po drugi strani pa pomeni tudi civilno sankcijo za kršitev pogodbene obveznosti. Višina tako dogovorjenne sankcije pa mora biti v sorazmerju s kršitvijo pogodbene obveznosti. Vprašanje večjega rizika na strani ene pogodbene stranke pa ne daje podlage za sklepanje, da je v skladu z načelom vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR dogovor, po katerem je pogodbena stranka, na strani katere je izkazana večja rizičnost glede izpolnitve pogodbe, v primeru neizpolnitve dolžna izplačati polovico zneska pogodbene obveznosti, ne da bi bila nasprotna stranka dolžna karkoli izpolniti po pogodbi. Če se je tožeča stranka sklicevala na obveznost tožene stranke omogočiti izvajalcu rušenje objektov, ki je bilo predmet pogodbe, bi kot kršitev oziroma neizpolnitev takšne obveznosti morala zatrjevati in dokazati, da je bila sama pripravljena svojo obveznost izpolniti, pa ji je to tožena stranka onemogočila. V kolikor pa je tožeča stranka s svojo izpolnitvijo čakala zaradi neizpolnjene denarne obveznosti naročnika (plačilo avansa), tožeča stranka plačila pogodbene kazni ne more uveljavljati, saj je takšna sankcija izrecno izključena po 3. odst. 270. člena ZOR. Ker tožeča stranka konkretiziranih trditev glede neizpolnitve nedenarne obveznosti tožene stranke ni ponudila, je s tem podana nesklepčnost tožbenega zahtevka iz naslova pogodbene kazni. 629.čl. ZOR na specialen način ureja odškodninsko odgovornost naročnika v kolikor izkoristi upravičenje do razdrtja pogodbe s prevzemnikom. Njegova odškodninska obveznost je podana ne da bi bil podan element nedopustnega ravnanja. Da pa bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na tej podlagi lahko uspela, bi morala ponuditi konkretizirane trditve o dejanskih okoliščinah, ki jih za ugotovitev obveznosti, ki jo je dolžan naročnik izplačati prevzemniku zaradi razdrtja pogodbe, določa 629.čl. ZOR.
Tožena stranka je imela sporno tovorno vozilo v uporabi na podlagi dogovora z družbo M. To pa je tisto pomembno dejstvo, zaradi česar je zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene pridobitve neutemeljen, saj prehod premoženja ni bil opravljen brez pravne podlage.
Gre za golo zatrjevanje o obstoju teh terjatev, ne da bi bile te terjatve dokazane s tako stopnjo verjetnosti, da bi jih v predmetnem postopku sploh bilo mogoče upoštevati. Pritožnik ni uspel izkazati, da ima premoženje.
Enkratnega dogodka, ki je sicer vseboval elemente maltretiranja, tudi sodišče druge stopnje ni moglo povezati z morebitno slabo vzgojo staršev oz. toženca. Res je, kot navaja tudi pritožba, da pogoja za krivdno odgovornost staršev, ne sme predstavljati šele opozorilo drugih. Vendar pa je potrebno izpostaviti, da pa bi vendarle, če bi seveda šlo za vzgojno zanemarjenega otroka, starši morali biti opozorjeni oz. na nek način obveščeni, v smislu, da je njihova vzgoja neustrezna, da se njihov otrok ne obnaša primerno, oz. da kaže znake agresije oz. neprimernega vedenja. Če starši, čigar otrok je normalno obnašajoč se mladoletnik, na kakršnokoli nemoralno obnašanje niso niti z enim dejanjem opozorjeni in so ob tem še prepričani, da se za otrokovo vzgojo trudijo po svojih najboljših močeh, ne morejo niti vedeti, da je z otrokovim vedenjem kaj narobe.
ZZZDR člen 133, 133. ZPP člen 184, 184/1, 337, 184, 184/1, 337.
dokazna ocena - verzijski zahtevek
Navedbe, da naj bi ji toženec protipravno preprečeval izvajanje soposesti in uporabo stanovanja, katerega solastnica je tožnica, pa niso upoštevne, saj tožnica zahtevka tekom postopka na prvi stopnji ni utemeljevala na tej podlagi. Zatrjevala je samo, da se je odselila iz stanovanja zaradi toženčevega nasilja.