Sklad kot upnik ima pravico, da se odloči, ali bo dolžniku odpisal dolg, nikakor pa ta upnikova pravica ne predstavlja ugovornega razloga za dolžnika, ki ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi z upnikom sklenil takšen dogovor o (delnem ali celotnem) odpisu dolga.
ZOR člen 156, 156/3, 200, 360, 360/3, 156, 156/3, 200, 360, 360/3. URS člen 72, 72. ZPP člen 286, 286. OZ člen 299, 378, 299, 378.
pravica do zdravega življenjskega okolja - pravica do zdravega življenjskega okolja - odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri opravljanju splošno koristne dejavnosti - škoda, ki presega normalne meje - ugovor zastaranja - paricijski rok
Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavnopravno
zagotovljena in varovana pravica (72. člen Ustave RS). Kot vrsti
osebnostne pravice ji je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni
red nudi takšnim pravicam. Če je do posega v osebnostno pravico že
prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3.
odstavek 72. člena Ustave RS, 156. člen in 200. člen ZOR ter 9. člen
prej veljavnega ZVO, kot tudi novega ZVO-1). Tudi intenziven in
trajen smrad bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju
in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja,
lahko pa ogroža tudi zdravje prizadetega. Zato je mogoče zahtevati
tudi varstvo pred škodo zaradi smradu. Dejstvo, da Republika
Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav, ne
pomeni, da zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje
oziroma lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami, pač pa je
zato treba najprej kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je
normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za
ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde
držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do
zdravega življenjskega okolja. Tožeča stranka zahteva odškodnino za
duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (200. člen ZOR).
Zato ni ustrezna primerjava višine odškodnine s tistimi, ki jih
sodišča priznavajo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske
aktivnosti. Za odmero višine odškodnine je namreč primerljiva tista
sodna praksa, ki priznava odškodnino za duševne bolečine zaradi
kršitve osebnostnih pravic (sicer drugih, kot pa je obravnavana tu).
Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi
posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, v zakonu ni
podlage, pač pa je pojem duševnih bolečin treba razlagati široko
tako, da obsega vsako psihično neugodje. Ugovor zastaranja je ugovor
materialnega prava. Če stranka, ki tak ugovor uveljavlja, pravočasno
(v smislu 286. člena ZPP) navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze,
potrebne za presojo njegove utemeljenosti, ga je mogoče upoštevati
tudi, če ga uveljavlja po prvem naroku za glavno obravnavo. Od
pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo zamudne obresti od
prvega dne po poteku paricijskega roka. Paricijski rok je namreč rok
za prostovoljno izpolnitev obveznosti in šele s potekom tega pride
stranka v zamudo (299. člen ZOR), od nje pa tečejo zamudne obresti
(378. člen OZ). Čeprav sodna praksa občasno še priznava zamudne
obresti od pravdnih stroškov že od izdaje sodne odločbe dalje,
pritožbeno sodišče sodi, da za takšno priznavanje ni pravne podlage
in da se je takšna sodna praksa oblikovala na podlagi predpisov, ki
ne veljajo več (20.a člen prej veljavnega Zakona o izvršilnem
postopku; takšne določbe pa sedaj veljavni Zakon o izvršbi in
Sodišče je določilo stike v prostorih centra za socialno delo v prisotnosti socialne delavke, česar pritožnik v pritožbi ne izpodbija, pri časovni določitvi pa je upoštevalo le delovni čas centra za socialno delo. Pri tem ni preverilo niti obrazložilo ali oče zaradi omejitve prostosti lahko pride do centra za socialno delo v času, ki mu ga je določilo sodišče.
Ni dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila in če dokaže, da se ni mogla izogniti posledicam dejanja oškodovanca. Dokazati mora tudi, da je bilo njegovo dejanje nepričakovano in se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti.
izvršilni stroški - povrnitev stroškov - subjektivni rok
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pojasnilo, da citirano določilo VII. odstavka 38. člena ZIZ določa subjektivni in objektivni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov, vendar je pri tem preveč ozko in strogo razlagalo pomen subjektivnega roka oziroma besedice "takoj". Pri razlagi subjektivnega roka je treba upoštevati konkretne okoliščine primera, ekonomičnost postopka in racionalnost postopanja, saj mora sodišče o stroških postopka odločiti v osmih dneh od prejema zahteve (VIII. odstavek 38. člena ZIZ). V obravnavanem primeru je izvršitelj kontinuirano opravljal izvršilna dejanja v okviru premičninske izvršbe (dne 03.09.2004 neizveden rubež, dne 26.10.2004 neizveden rubež in dne 10.03.2005 neuspešen rubež), zato je upničino ravnanje, ko je za tri obračune hkrati vložila zahtevo za povrnitev stroškov, pa čeprav po poteku šestih mesecev od dneva, ko je izvršitelju poravnala prvi račun (dne 05.10.2004), oceniti kot racionalno. Rok šest mesecev glede na konkretne okoliščine primera ni nerazumni rok za vložitev zahteve za povrnitev stroškov, zato gredo upnici nadaljnji izvršilni stroški.