kršitev kazenskega zakona - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi - napotitev oškodovanca na pravdo - obvezne sestavine sodbe - načelo subsidiarnosti - načelo oficialnosti
Sodišče odvzame premoženjsko korist le pod določenimi pogoji, in sicer če oškodovanec ni znan, ali če ni prijavil svojega zahtevka, ali če sodišče premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ni prisodilo, ali mu ga ni prisodilo v celoti, ali če premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ni v celoti obsežena s premoženjskopravnim zahtevkom in ga presega (prvi odstavek 76. člena KZ-1).
Odločitvi o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi sta logični posledici sprejetega priznanja kazenske odgovornosti ter ne predstavljata predmeta obtožbe, pač pa obvezni del kazenske obsodilne sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038052
URS člen 29-4.. ZKP člen 18, 18/2, 39, 39/2-3, 148.a, 148.a/3, 216, 216/7, 219, 285.c, 330, 371, 371/1-8, 372, 372-1, 450.č.. KZ-1 člen 186.
dvom v nepristranskost sodnika pristojnega sodišča - izločitev sodnika - sprejem priznanja krivde soobdolžencev - sodba praksa ESČP - ustavnosodna praksa - zavrnitev priznanja krivde - glavna obravnava - nedovoljeni dokazi - izostanek pravnega pouka - privilegij zoper samoobtožbo - hišna preiskava - zapisnik o hišni preiskavi - odredba za hišno preiskavo - rok za izvedbo - zaseg predmeta - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki
Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.
Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.
Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP).
Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno samo njegovo zgodnejše odločanje in vsebina sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, temveč je odločilnega pomena tudi obrazložitev sodbe, ki je izdana zoper konkretnega obdolženca v kasnejšem sojenju. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da se dokazni zaključki glede obsojenki očitanih izvršitvenih ravnanj v odločilni meri ne opirajo na priznanja soobsojencev, niti se sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi ne sklicuje na predhodne sodbe, ki so bile izdane zoper soobsojence.
V primerih, ko obdolženec na podlagi lastne odločitve krivdo prizna na glavni obravnavi in sodišče presodi, da za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji, se določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne uporabi.
Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da predstavlja v sodni odredbi določen rok za izvršitev hišne preiskave podaljšljiv rok, ki ga lahko sodišče v utemeljenih primerih na predlog podaljša. Za stališče zahteve, da bi bilo treba podaljšanje časovnega roka za izvedbo hišne preiskave predlagati, še preden se v odredbi določen čas za njeno izvršitev izteče, v določbah veljavne kazenskoprocesne zakonodaje ni nobene podlage.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufiv namen - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - zavarovanje obveznosti - osebno poroštvo
Iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec poleg obljube, da bo njegova gospodarska družba naročeno blago plačala, plačilo oškodovani družbi zavaroval tudi s svojim in bratovim osebnim poroštvom in menicami, ki sta jih navedena izročila predstavnikom oškodovane družbe, pri čemer iz opisa ne izhaja, da bi bila obsojenec in njegov brat v času, ko sta dala jamstvo za izpolnitev obveznosti kot poroka brez premoženja ali, da bi v času izvrševanja pogodbe svoje premoženje odtujila. Zato ni mogoče sklepati, da je obsojenec, kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe, pri sklenitvi in izvajanju pogodbe predstavnike oškodovane družbe preslepil s prikazovanjem, da bodo dogovorjene obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da te ne bodo izpolnjene.
zastaranje kazenskega pregona - absolutni zastaralni rok - tek zastaralnih rokov
Po presoji Vrhovnega sodišča je bil zastaralni rok, ki je bil v KZ vnesen z novelo KZ-B z dne 20. 4. 2004 specialni rok, katerega namen je bil zagotoviti oškodovancu, da se po nastopu polnoletnosti (četudi je medtem absolutno zastaranje kazenskega pregona že nastopilo), še vedno lahko odloči za sprožitev kazenskega pregona zoper osebo, ki naj bi zoper njega storila kaznivo dejanje v času njegove mladoletnosti. Ker je torej šlo za specialni zastaralni rok, ki ima lastnosti absolutnega zastaralnega roka, ni mogoče sprejeti razlage vložnika zahteve, da je bil ta rok podvržen pretrganju zastaranja z vsakim procesnim dejanjem, ki je bilo usmerjeno v pregon storilca.
Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je storjeno, ko je v listini potrjena lažna navedba, ki ima pomen za pravna razmerja, zato služi listina za dokaz v pravnem prometu. Namen določbe je v varstvu zaupanja v dokazno vrednost in resničnost vsebine javnih listin, ki jih izdajajo pristojni organi ali notarji. Neutemeljen je zato očitek vložnikov, da izrek sodbe ni konkretiziran z navedbo, v kolikšnem znesku je bilo posojilo dejansko dano, zaradi česar ni mogoče ugotoviti zneska oškodovanja. Zakonski znak tega kaznivega dejanja namreč ni oškodovanje upnikov in morebitno njihovo dejansko oškodovanje za obstoj tega kaznivega dejanja sploh ni relevantno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00036557
ZKP člen 344, 355, 355/2, 364, 364/7, 367, 367/2, 367/5, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-3, 420, 420/5, 421, 500, 504.. KZ člen 344.. URS člen 25.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - prepovedana posledica - sostorilstvo - obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev pravice do obrambe - učinkovita obramba - kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - sprememba obtožnice - zastaranje kazenskega pregona - odvzem protipravne premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi prejemniku koristi - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Prejemnik premoženjske koristi ima pravico do pritožbe in pravico do enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka. Obnova postopka je po svojem bistvu najširše izredno pravno sredstvo, katerega cilj je doseči spremembo dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zato je praviloma za vložnika tudi najugodnejše izredno pravno sredstvo. Drugega izrednega pravnega sredstva procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo v vrhovnemu državnemu tožilcu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Takšna ureditev je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna.
KZ-1 člen 228.. ZKP člen 307, 307/3, 371, 371/1-3, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - zakonski znaki - preslepitev - konkretizacija zakonskega znaka - sojenje v nenavzočnosti - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče
V povzetih opisih je zakonski znak preslepitve določno opisan, saj je opisano, da sta s soobsojencem lažnivo prikazovala, kam bodo denarna sredstva plasirana oziroma da bodo denarna sredstva plasirana, dejansko pa ni bilo tako in sta z denarjem razpolagala, pri tem pa iz obeh opisov izhaja tudi, da je bil že ob sklenitvi pogodbe tudi pri obsojenemu D. podan naklep, da pogodbene obveznosti ne bodo izpolnjene, saj denar ni bil investiran na način, kot je bilo obljubljeno ob sklenitvi pogodbe.
kršitev kazenskega zakona - konkretizacija zakonskega znaka - nasilje v družini - obstoj kaznivega dejanja - psihično nasilje - trpinčenje - duševna celovitost
Opisano psihično trpinčenje je šteti kot ponižujoče ravnanje, s katerim je obsojenec prizadel duševno celovitost oškodovanke. S tem sta opisana zakonska znaka tako grdega, kot tudi ponižujočega ravnanja z oškodovanko.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nasilništvo - zalezovanje - omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin - osebna varnost - osebna integriteta - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem)
Navedbe v zakonskem tekstu, povzetem v abstraktnem delu opisa „ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih pravic“ (spravlja v podrejen položaj), pomenijo dovoljeno analogijo intra legem. Pri analogiji intra legem je potrebno presoditi, ali so konkretna ravnanja, ki so opisana v opisu dejanja, dovolj podobna tistim, ki so navedena v zakonskem tekstu, torej, ali gre za dejanja, ki predstavljajo posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva. Nasilno omejevanje enakih pravic mora pomeniti tudi nasilen poseg v varnost oškodovanca.
Ravnanje, opisano v prvi alineji v pravnomočni sodbi, predstavlja zalezovanje, to je ravnanje, ki je sestavni del kaznivega dejanja po členu 191. KZ-1 in je bilo kaznivo, še preden je bilo zalezovanje inkriminirano kot samostojno kaznivo dejanje, seveda v povezavi s spravljanjem drugega v podrejen položaj. Sodišče prve stopnje je zalezovanje obrazložilo v točki 13 sodbe, ter ga ocenilo kot eno od ravnanj, s katerim je bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, v točki 27 sodbe. Po navedenem je zalezovanje mogoče umestiti v nasilno omejevanje oškodovankinih enakih pravic, kot eno izmed ravnanj, ki je po svoji vsebini enako(vredno) tistim ravnanjem, ki so navedena v zakonskem tekstu in ki predstavljajo izvršitvene oblike kaznivega dejanja nasilništva.
Zakonski znak, da se dve ali več oseb združi zato, da bi izvrševale kazniva dejanja, ne pomeni običajnega sostorilstva. Pri inkriminaciji po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 - združitev - stori temeljno obliko kaznivega dejanja dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale. Gre za dogovor dvoje ali več oseb pred storitvijo kaznivega dejanja, ki se mora nanašati na več storitev kaznivih dejanj, ne le na tisto, ki jih je storilo dvoje ali več oseb. Če gre za dogovor za storitev enega kaznivega dejanja, gre za klasično sostorilstvo pri temeljnem kaznivem dejanju, ne zadošča pa to za pravno opredelitev dejanja v kvalificirani obliki.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - protipravnost ravnanja - izključitev protipravnosti - soglasje družbenika - poslovna nezvestoba
Sprejeti je treba zaključek v pravnomočni sodbi, da številna nesoglasja in spori med družbeniki, ki jih je sodišče v pravnomočni sodbi natančno analiziralo, utemeljujejo sklepanje, da soglasja družbenikov, na katerega se sklicuje vložnik, ki naj bi bilo jasno, dano vnaprej, ni bilo. Zato je na mestu konkluzija v pravnomočni sodbi, da se v obsojenčevem ravnanju odraža njegova poslovna nezvestoba, kot nosilca poslovodske funkcije do družbe in da je bilo njegovo ravnanje v očitnem nasprotju z njenimi interesi. Obsojenčevo ravnanje je imelo za posledico nezakonito zmanjšanje premoženja družbe O. na eni in povečanje premoženja T., v kateri je bil obsojenec edini družbenik, na drugi strani. Obsojenčevo ravnanje pri prodaji delnic očitno kaže na njegovo nezakonito izvajanje funkcije ravno zaradi vključevanja svojega ekonomskega interesa. Razlogi, s katerimi je sodišče v pravnomočni sodbi utemeljilo tako stališče so razumni, obsojenčev zagovornik pa z lastno interpretacijo o danem soglasju, ki ga ni bilo, in zatrjevanjem na tej podlagi, da obsojenčevo ravnanje ni bilo protipravno, z zahtevo ne more uspeti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00035190
KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.. ZKP člen 344, 344/1, 353, 353/1.
kaznivo dejanje nasilništva - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v podrejen položaj - kolektivno kaznivo dejanje - sprememba obtožbe - dopolnitev dokaznega postopka - načelo neposrednosti
V opisu kaznivega dejanja nasilništva izrecno ni navedeno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Nedovršni glagoli v zakonskih dispozicijah pa sami zase ne izražajo nujno zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo tudi njihovo trajajočo naravo ali zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanja. Tudi iz opisa 296. člena KZ-1 kot celote je razvidno, da vsaj posamezne izvršitvene oblike lahko trajajo dlje časa oziroma gre po naravi za trajajoča ravnanja.
Iz opisa celotnega ravnanja namreč nedvoumno izhaja, da sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obsojenca z njim oškodovanca spravljala v podrejen položaj. To je izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca dva, da sta oškodovanca napadla izza hrbta (od zadaj), torej nepričakovano, da ga je eden prijel za vrat, da sta mu prizadejala več udarcev po glavi in rebrih, da sta ga z udarci zbila na kolena in ga v tem položaju še naprej tepla, tako z rokami kot z nogami, zaradi česar je bil oškodovanec proti njima nemočen, kar pomeni, da se napada ni mogel ubraniti ali se mu izogniti. Da je bil oškodovanec popolnoma nemočen in v podrejenem položaju je v opisu dejanja tudi izrecno navedeno kot posledica ravnanja obsojencev.
Procesna situacija neposrednosti in ekonomičnosti postopka, ki jo predvideva 353. člen ZKP, upoštevajoč navedena načela, ne zahteva, da se glavna obravnava začne znova (od začetka).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034149
ZKP člen 257, 258, 331, 331/1, 333, 333/6, 371, 371/2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izvedensko mnenje iz kazenskega postopka - izpodbijanje izvedenskega mnenja - strokovno mnenje - navedbe stranke v postopku - ugotavljanje dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - goljufija
Golo nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega sodnega izvedenca.
Konkretni del opisa kaznivega dejanja goljufije ne zahteva konkretizacije kraja, časa, namena in razlogov predhodnega dogovora soobsojencev za izvršitev goljufije ter njihove zavesti o predhodnih poškodbah na vozilih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034050
KZ člen 217, 217/1.. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1-8, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v zmoto - goljufiv namen - dokončano kaznivo dejanje - zakonitost dokazov - dokazi, izvedeni v drugem postopku - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - načelo neposrednosti - vpliv na zakonitost sodbe - relevantnost dokaza
Kot je razvidno iz izreka sodbe, je obsojenka od oškodovanke pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (kot enim od dveh možnih izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 217. člena KZ). Ta zakonski znak pa je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je obsojenka lažnivo prikazovala, da bo oškodovanki ves denar vrnila, ko dobi kredit, in jo s tem preslepila, da ji je nakazala znesek 930 EUR, tega denarja pa ji od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji ga tudi vse do danes ni vrnila.
Goljufiv obogatitveni namen obsojenke, torej njen namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, je v izreku konkretiziran z navedbo, da oškodovanki že od vsega začetka tega denarja ni imela namena vrniti in ga vse do danes ni vrnila. Goljufivi obogatitveni namen je res samostojni znak kaznivega dejanja, ki pa pomeni obliko krivde. Pri namenu pa gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni navzven razvidno. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe.
Obstoj goljufivega namena je glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja v obrazložitvi utemeljen z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenka kasneje pridobila visok kredit, pa svoje obveznosti do oškodovanke ni poravnala.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - izvrševanje uradne dolžnosti - kršitev zakonskih dolžnosti - hujša kršitev pravic drugega - uveljavljanje predkupne pravice
Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 258. členu KZ-1, je pravilno in zakonito opravljanje uradnih dolžnosti. V opisu dejanja so opisane kršitve zakona, da je obsojenec zavestno kršil prvi odstavek 347. člena in tretji odstavek 347. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opisano je, da bi moral in mogel predvideti, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega. Hujša kršitev pravic drugega izhaja že iz kršitev določb ZFPPIPP, da predkupni upravičenki ni poslal besedila pogodbe (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP) in posledice, da je s tem oškodovanki onemogočil uveljavljanje predkupne pravice in ji je bila odvzeta pravica uveljavljanja predkupne pravice v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb kot končna posledica.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00035186
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 243, 243/1.
kršitev kazenskega zakona - zloraba notranje informacije - zakonski znaki - notranja informacija - izkoriščanje - kršitev določb postopka - pomanjkanje razlogov
Presoja, ali je imel obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost izpodbiti domnevo, da notranjih informacij ni izkoristil v smislu 2. člena Direktive, ampak so ga pri pridobitvi delnic vodili drugačni nameni.
Argument, da ga je kot primarnega insajderja pri nakupu delnic vodil namen kršitve zaupanja vlagateljev, bi bilo sprejeti kot legitimen, tudi z vidika izhodišč sodbe SEU C-45/08. Udeležba menedžementa v lastništvu družbe je v ekonomski stroki široko sprejeta. Z udeležbo vodstva družbe v njenem lastništvu se namreč interesi uprave uskladijo z interesi delničarjev.
V situaciji, ko gre za plačevanje na različnih plačilnih avtomatih (ali bankomatih), kot je bilo to v obravnavani zadevi, plačilna kartica na ime omogoča vsakokratnemu prinositelju, ki ima njeno osebno identifikacijsko številko, da z njo tudi izvede plačilo. To pomeni, da kljub temu, da gre za plačilni instrument na ime, se le-ta po svoji vsebini približuje instrumentu, ki funkcionira na prinositelja. Na podlagi navedenega je mogoče zaključiti, da gre pri odtujitvi plačilne kartice, kjer storilec pridobi tudi osebno identifikacijsko številko in v nadaljevanju opravi dvig ali nakup blaga, za protipraven prenos oziroma odvzem denarja iz sfere oškodovanca v premoženjsko sfero storilca, torej za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine in ne goljufije. Ključna razlikovalna okoliščina med tema kaznivima dejanjema je v soglasju oškodovanca. V takšni situaciji se oškodovanec zaradi zmote, v katero ga je spravil storilec, strinja s prenosom določenih stvari izven svoje premoženjske sfere. V primeru tatvine pa o takšnem soglasju ni mogoče govoriti.
Pri razlagi zakonskega znaka odvzema je treba izhajati iz namena dobrine, ki se jo s tem kaznivim dejanjem varuje, to pa je izvrševanje oblasti nad premoženjem. Oblast nad premoženjem do katerega se dostopa s plačilnimi karticami lahko ima le imetnik plačilne kartice, kljub temu, da je v kritičnem času v posesti druge osebe. Plačilna kartica predstavlja ključni element, ki omogoča izvrševanje oblasti oziroma instrument s pomočjo katerega se razpolaga z določenimi denarnimi sredstvi oziroma premoženjem. Zato se le imetniku plačilne kartice z njeno odtujitvijo in nakupom blaga ali dvigi gotovine odvzame oblast nad tem delom premoženja, ki nato preide v premoženjsko sfero storilca kaznivega dejanja. Hkrati oškodovanec s takšnim načinom izgube oblasti nad stvarjo ne soglaša, zato je mogoče odvzem opredeliti kot protipraven.
Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi.
Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1).
Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034152
ZKP člen 358, 358-1, 358-3.. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje grožnje - izvršitvena ravnanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - v dvomu v korist obdolženca - kazenska oprostilna sodba
V konkretni kazenski zadevi se obdolžencu očita, da je grdo ravnal z oškodovanko zato da bi jo ustrahoval in vznemiril, sledi opis grdega ravnanja - močan prijem za roko ter posledično povzročitev podplutbe, za tem pa so navedene še okoliščine iz katerih je moč sklepati, da se je oškodovanka (takšna je tudi trditev v izreku) počutila prestrašeno - pred tem pa jo je že večkrat odrinil in nanjo vpil. S takšnim opisom pa so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje. Vrhovna državna tožilka namreč utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Močan stisk roke, ki je povzročil podplutbo ter sicer pred tem že večkratno nadlegovanje ter vpitje nad oškodovanko pa so nedvomno takšna dejanja na podlagi katerih je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja. Dvom, ali je obdolžencu dokazan namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke, glede na njegove zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja, pa je razlog za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ne pa po 1. točki, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00032809
ZKP člen 42, 144, 294, 295, 371, 371/-1-8, 372, 372-1, 395.,. KZ-1 člen 190, 190/1.. URS člen 14, 23, 53, 54, 56.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - oškodovanec - zakonski znaki kaznivega dejanja - zlonamernost - izvršljiva odločba - začasna odredba - največja korist otroka - izključitev protipravnosti - vročitev odločbe - izključitev javnosti - predlog za izločitev sodnika - zavrženje predloga - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - zakonitost dokazov - primernost kazenske sankcije - sorazmernost - enakost pred zakonom - pravica do naravnega sodnika - pravica do poštenega sojenja
S tem, ko je zlonamerno onemogočala izvršitev izvršljivih začasnih odredb o stikih med mladoletnima otrokoma in njunim očetom, je obsojenka prvenstveno prekršila osebnostne pravice svojih otrok do stikov z drugim staršem, saj so stiki predvsem otrokova pravica. Hkrati pa je z očitanim ravnanjem posegla tudi v osebnostne pravice svojega bivšega moža, saj spada pravica do stikov s svojim otrokom pod okrilje pravice do družinskega življenja, ki jo ščitita tako Ustava RS (53. in 54. člen) kot tudi EKČP (8. člen).
Datum nastopa izvršljivosti odločbe ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato ni treba, da bi bil naveden v opisu dejanja.
Ker lahko izvršljivost v določenih primerih nastopi tudi pred pravnomočnostjo, če pravno sredstvo ne zadrži izvršitve (konkretno pri začasnih odredbah to določa četrti odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), je treba šteti, da je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 izpolnjen tudi, če izvršljiva odločba, katere uresničitev zlonamerno onemogoča storilec, še ni postala pravnomočna. Če je izvršljiva odločba kasneje razveljavljena, to ne vpliva na takoimenovano bit inkriminacije in s tem na izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, lahko pa se (v izjemnih primerih) izkaže, da je izključena protipravnost storilčevega ravnanja, če izvršitev sodne odločbe ni v največjem interesu otroka, kar je predmet vrednotenja v vsakem primeru posebej.