Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih člen 8, 9, 9/1, 9/1-1, 10.
plača
Čeprav Uredba/2000 izrecno ne prepoveduje kumulacije
dohodkov iz naslova nezdružljivosti po 9. in po 10. čl.
Uredbe, ta ni mogoča, saj uredbodajalec ni imel namena za
delavce DURS-a, ki imajo hkrati tudi status inšpektorja,
uvesti še en dodatek iz naslova nezdružljivosti. Delavci
DURS-a so izključeni tudi iz dodatka po 8. čl. Uredbe,
Zaradi prekvalifikacije kvalificirane oblike kaznivega dejanja v temeljno obliko, za katero je zagrožena milejša kazen, teče relativno zastaranje kazenskega pregona do prekvalifikacije po kvalificirani
obliki, od prekvalifikacije dalje pa tečejo roki za absolutno zastaranje kazenskega pregona po kazni, ki je zagrožena za milejšo temeljno obliko kaznivega dejanja.
Obdolženec kot minister je prestopil meje uradnih pravic in ni opravil uradne dolžnosti, ker mnenja personalne komisije, s katerim se ni strinjal, ni vrnil komisiji v ponovno odločitev, ali
kandidaturo oškodovanke predložil vladi v odločitev, ampak je njeno kandidaturo zavrnil, s tem pa ji povzročil moralno škodo na njeni pravici do imenovanja v trajno funkcijo.
ZFDO člen 3, 29, 3, 29. ZRPJZ člen 4, 4. Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih člen 6, 8, 6, 8.
plača - delavec v državnem organu
Tožnica je imela status višje upravne delavke, saj je bilo
njeno delovno mesto sistemizirano znotraj ministrstva. Na
tem delovnem mestu, se ji je plača določila skladno z Uredbo
o količniku za določitev osnovne plače in dodatkih
zaposlenih v službah Vlade RS in v upravnih organih
(Uredba). Ko je tožnica pridobila status funkcionarja, ji je
delodajalec plačo pravilno določil skladno z 3. čl. Zakona o
funkcionarjih v državnih organih. Zato ni več upravičena do
V tej pravdi je tožeča stranka izpodbijala sedem pravnih dejanj, pogodb o asignaciji z različnimi datumi in za različne zneske (od katerih nobeden ne presega zneska 5.000.000,00 SIT). Pa čeprav tožena stranka opozarja, da vse obveznosti tožeče stranke, ki jih je ta izpolnila s sklenitvijo navedenih asignacijskih pogodb, izhajajo iz istega temelja, iz pogodbe o dobavi električne energije, ki sta jo sklenili pravdni stranki, se zahtevki tožeče stranke ne opirajo na isto dejansko podlago, zaradi česar je treba dovoljenost revizije presojati za vsak posamični zahtevek posebej.
Tožnica je zahtevala ugotovitev, da sta s prvo toženko kot ustanoviteljici verske skupnosti s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobili skupno premoženje na nepremičninah, katerih zemljiškoknjižna lastnica je prva toženka, z izjemo polovico nepremičnine, kjer je kot lastnica vpisana druga toženka, ter dveh galanterijskih strojih. Zakaj na teh nepremičninah in premičninah ni nastala skupna lastnina, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Ugotovitvam, da tožnica in drugotoženka nista sklenili pogodbe, ki bi bila podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine, katere delitev bi lahko tožnica zahtevala ob izstopu iz skupnosti, da ni bila ustanoviteljica skupnosti, ki jo je vodila prva toženka, da je bila seznanjena s pravili v skupnosti in je nanje pristala, da je bil dogovor, da članice skupnosti nimajo svojega premoženja in da je vse kar pridobijo v času ko so v skupnosti, last skupnosti, skupni denar pa predstavlja vir za preživetje članic skupnosti in da je obstajala skupnost življenja in dela, ki je skrbela za preživetje, članice pa so se ukvarjale le z dobrodelno dejavnostjo, pritožnica tudi v pritožbi ne oporeka. Pravilno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo glede obstoja družbene pogodbe v smislu pravnih pravil ODZ, ki bi bila lahko podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine iz razlogov kot jih je opredelilo. Dogovor, na podlagi katerega je tožnica živela in delala v skupnosti ter prispevala k njej, ker se je skupnost prizadevala za svoj obstoj in se ukvarjala z dobrodelno dejavnostjo, kar je bil nedvomno tudi nagib tožeče stranke, da se je vanjo vključila, nedvomno tudi ni bil nemoralen ali pa v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker ni bilo dogovora o skupni lastnini in torej ne skupnega premoženja, tudi sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da so vse v izreku navedene nepremičnine in premičnine pridobljene s skupnimi sredstvi in skupnim delom. Dogovora tudi ni bilo o nastanku solastnega premoženja. Niti ne, da je bila tožnica ustanoviteljica skupnosti, ker je to sama izrecno zanikala.