skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - obseg skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - odgovornost za obveznosti - obveznosti iz naslova skupnega premoženja - kredit - dokazno breme
Domneva o skupni odgovornosti pravdnih strank za najete kredite bi se vzpostavila šele, če bi tožena stranka dokazala, da so bili krediti najeti (oziroma obveznosti prevzete) v času trajanja zunajzakonske skupnosti. V tem primeru bi dokazno breme o tem, da njihov najem ni bil posledica skupne odločitve partnerjev, res prešlo na tožečo stranko. Brez trditev o času nastanka kreditnih obveznosti (sploh glede na ugovor tožeče stranke, da naj bi te nastale po razpadu zunajzakonske skupnosti) pa ugotovitev, da krediti predstavljajo skupen dolg obeh pravdnih strank, ni bila mogoča.
stroški pravdnega postopka - pravočasnost zahteve na povrnitev stroškov
Odločitev sodišče druge stopnje o strankini pritožbi na seji senata je pričakovana, zato ne predstavlja okoliščine iz sedmega odstavka 163. člena ZPP, ki bi stranko upravičevala do zahteve za povrnitev stroškov v nadaljnjih petnajstih dneh od prejema odločbe pritožbenega sodišča.
zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev - jemanje podkupnine - prikriti preiskovalni ukrep - nedovoljen dokaz - uničenje gradiva, pridobljenega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi - varstvo osebnih podatkov - začetek kazenskega postopka - kazenski pregon - predlog za uvedbo postopka - izjava državnega tožilca - odredba za hišno preiskavo - procesni prekluzivni rok - avtentična razlaga zakona - učinki avtentične razlage zakona
Začetek kazenskega pregona lahko predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. 20. člen ZKP določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti.
Začetek pregona lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog). Za začetek pregona ne zadostujejo dejanja, ki sodijo še v predkazenski postopek, pa četudi jih odredi sodišče, to je odreditev PPU, ki jih odreja preiskovalni sodnik ali odredba za hišno preiskavo, na katero se sklicuje državni tožilec. Dokazni standard za izvedbo teh ukrepov ni utemeljen sum, ampak utemeljeni razlogi za sum.
Določbi 153. in 154. člena ZKP določata hrambo gradiva, pridobljenega na podlagi izvajanja PPU in ravnanje s takšnim gradivom. Hramba podatkov po preteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni tako imenovano neselektivno hrambo podatkov, saj se podatki hranijo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Hramba postane neselektivna, če državni tožilec v roku ne začne kazenskega pregona z vložitvijo ustreznega akta in pomeni prekomeren in nesorazmeren poseg v varstvo osebnih podatkov in v infomacijsko zasebnost drugega (osumljenca, ali drugih oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU) in tako kršitev 38. člena Ustave.
Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je glede na njegov namen, to je hramba podatkov, in da se prepreči prekomeren poseg v informacijsko zasebnost posameznikov ter varstvo njihovih osebnih podatkov, prekluzivni rok.
ZPP člen 337, 337/1, 370, 370/3. OZ člen 131, 131/1, 140. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 39, 39/1, 116, 116/4, 116/5, 117, 117/1.
Nepravilen je zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni dokazal škode, ker bi tožnik (ki se je odločil, da ne bo plačal stroškov sodnega izvršitelja in stroškov povratnega prevoza) lahko predlagal oziroma zahteval, da toženec preko sodišča organizira dražbo za prodajo stvari, pa tega od leta 2009 ni storil in tudi ni trdil, da je stvari kdaj kasneje poskušal poiskati oziroma da so uničene ter da so bili kdaj kasneje poravnani stroški opravljene izvršbe z dne 24. 9. 2009 (kar je bilo pogoj za vrnitev spornih premičnin). Po presoji Vrhovnega sodišča trditve tožnikov, da ne vesta, kje so sedaj premičnine in da jima je toženec z ugotovljenim nedopustnim ravnanjem (ko ni obračunal in specificiral stroškov hrambe stvari ter predlagal sodišču njihove prodaje) povzročil škodo v njihovi protivrednosti, zadostujejo za presojo obstoja in višine škode. Na tožencu pa je trditveno in dokazno breme zmanjšanja vrednosti premičnin zaradi stroškov njihove hrambe in prodaje. Če bi toženec ravnal v skladu s Pravilnikom, bi bila tožnika namreč po izvršeni sodno dovoljeni prodaji lahko deležna ostanka kupnine, po plačilu stroškov hrambe in prodaje stvari. Tožnika s tem, ko nista prevzela stvari iz hrambe, ne odgovarjata za posledice njihove izgube oziroma uničenja po načelu volenti non fiti iniuria (140. člen OZ), ampak sta s tem zgolj privolila v njihovo prodajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00012719
ZM člen 16, 16/2, 31, 31/1, 31/2. ZPP člen 328, 359.
prepoved spremembe na slabše - očitna pomota - pravnomočnost - popravni sklep - menično poroštvo - aval - načelo menične strogosti - pooblastilo za izpolnitev
Očitno pomotne - navidezne odločitve ne postanejo pravnomočne (v smislu njihove nesprejemljivosti), saj lahko sodišče popravni sklep izda "kadar koli", in ne zgolj do pravnomočnosti sodbe.
prodajna pogodba za nepremičnino - notarski zapis - razveljavitev pogodbe - posojilna pogodba - subjektivni rok za izpodbijanje - ničnost pogodbe - prevara - navidezna (simulirana) pogodba
Relevantna je zmota ob sklepanju pogodbe; okoliščina, da tožnica prejela zemljiškoknjižni in izvršilne sklepe po sklenitvi pogodbe, ni argument proti zaključku, da je bila v zmoti v trenutku sklepanja pogodbe.
Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju, da bo tožničin pooblaščenec kot strokovnjak enako poskrbel za tožničine interese, kot je to zanjo storil njen pooblaščenec.
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, kot je opisano v krivdoreku sodbe, ni kaznivo dejanje, saj iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da je bil denar, ki naj bi si ga protipravno prilastil, obsojencu zaupan.
Kupnina obsojenecu ni bila izročena (zaupana) kot tuja stvar v pričakovanju, da bo vrnjena, ampak kot denarna protivrednost, ki jo je moral oškodovanec (kot kupec) obsojencu plačati po prodajni pogodbi.
ZDLov-1 člen 54, 54/4, 54/7. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - objektivna odgovornost države - subsidiarna odgovornost - razlaga zakonske določbe - trk motornega vozila z divjadjo - odgovornost upravljalca lovišča - izguba zaslužka med zdravljenjem - stroški tuje pomoči in nege - stroški zdravljenja
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je subsidiarna odgovornost RS po četrtem odstavku 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) za povračilo škode, ki je nastala na nelovnih površinah od divjadi, v primeru, ko upravljalec lovišča ni krivdno odgovoren za škodo, objektivna,
- ali četrti odstavek 54. člena ZDLov-1, ki ureja odgovornost za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah od divjadi, dopušča tudi presojo nepremoženjske in premoženjske škode, ki je povzročena zaradi trka divjadi in premikajočega se vozila (konkretno škode, ki je tožniku nastala zaradi telesnih poškodb in v njegovi osebni sferi, to je izguba zaslužka, tuja pomoč, stroški zdravljenja itd.),
- ali se specialna določba sedmega odstavka 54. člena ZDLov-1, ki izrecno predpisuje odgovornost upravljalca lovišča in/ali voznika za škodo v primeru trka divjadi in premikajočega se vozila, uporablja tudi za odgovornost za nastalo nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo iz naslova izgube zaslužka, tuje pomoči in stroškov zdravljenja.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - okrožni državni tožilec kot zakoniti zastopnik stranke v postopku - zavrnitev predloga
Okoliščina, da je upnikova zakonita zastopnica okrožna državna tožilka, ki zastopa obtožne akte na Okrožnem in na Okrajnem sodišču v Murski Soboti, ne pomeni „drugega tehtnega razloga“, ki bi utemeljeval prenos krajevne pristojnosti z Okrajnega sodišča v Murski Soboti na drugo stvarno pristojno sodišče. Zastopanje obtožnih aktov v kazenskih postopkih na pristojnem sodišču ni razlog za razumen dvom v pristranskost odločanja v izvršilnem (civilnem) postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00012890
KZ člen 183, 183/3.. ZKP člen 18, 18/2, 340, 340/4, 371, 371/1-8.
kršitev materialnega prava - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od 15 let - čas storitve kaznivega dejanja - spolno občevanje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - izvedensko mnenje
Pri obravnavi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. členu KZ, čas storitve predstavlja pravno relevantno okoliščino z vidika presoje, ali je storilec deloval v posebej označenem času, torej v obdobju do oškodovančeve dopolnitve 15. leta starosti.
Spolno občevanje predstavlja jasen in enoznačen pojem, ki se nanaša na naravno združitev spolnih organov, v kazenskopravnem smislu pa je kaznivo dejanje dokončano že s samim začetkom penetracije. Gre za vrsto zakonskega (naravnega) znaka, ki je dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zato za konkretizacijo kaznivega dejanja zadostuje že sklicevanje na njegovo zakonsko prvino.
Ob postavitvi sodnega izvedenca B. C. so bili dokazi v zvezi s predhodnim zaslišanjem oškodovanke v preiskavi že izločeni in zato sodni izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja ni razpolagal niti z oškodovankino izpovedbo niti z njo povezanimi podatki ter se je pri svojem delu omejil izključno na vprašanja, ki mu jih je z odredbo postavilo sodišče. V izvedenskem mnenju sodni izvedenec tudi ni zapisal ali upošteval ničesar, kar bi mu povedala oškodovanka o kaznivem dejanju, prav tako pa ga o tem ni zasliševalo sodišče na glavni obravnavi. Na podlagi predstavljenega izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - izločitev drugostopenjskega sodnika - običajni kolegialni odnosi
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, zato je krajevno pristojnost mogoče prenesti le izjemoma, če so za to po presoji sodišča podani tehtni razlogi.
V konkretnem primeru iz predloga za prenos krajevne pristojnosti po presoji Vrhovnega sodišča niso razvidne okoliščine, ki jih ne bi imel pred očmi že zakonodajalec, ki je v drugem odstavku 40. člena ZKP določil, da o pritožbi višjega sodnika zoper odločbo predsednika višjega sodišča odloča tričlanski senat višjega sodišča. Drugačna odločitev - ugoditev predlogu za prenos pristojnosti - bi pomenila, da bi neposredno višje sodišče moralo za odločanje o pritožbi po drugem odstavku 40. člena ZKP vselej določiti drugo stvarno pristojno sodišče. To bi predstavljalo nedopusten poseg sodne veje oblasti v pristojnost zakonodajalca in posledično kršitev ustavnega načela delitve oblasti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00014822
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c.
predlog za dopustitev revizije - zastavna pravica na nepremičnini - hipoteka - dobra vera - zemljiškoknjižno stanje - izločitvena pravica - osebni stečaj - originarna in derivativna pridobitev lastninske pravice - kolizija pridobljenih stvarnih pravic - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče tožničin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00012713
ZPP člen 41, 41/1, 41/2, 375, 375/1, 377.
dovoljenost revizije - založniška pogodba - prenos materialnih avtorskih pravic - odstop od pogodbe - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije - dopuščena revizija
Zahtevek za prepoved prodaje avtorskih del in zahtevek za plačilo avtorskega honorarja nista zahtevka, ki bi se opirala na isto dejansko in pravno podlago. Pa tudi ne medsebojno povezana zahtevka v smislu petega odstavka 367. člena ZPP.
založniška pogodba - prenos avtorskih pravic - kršitev pogodbenih obveznosti - obveznosti založnika - odstop od pogodbe
prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi - videz nepristranskosti sodišča
Oškodovanec kot tožilec je vložil obtožnico zoper dva višja sodnika, ki odločata v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Že okoliščina, da gre za dva izmed (petnajstih) sodnikov Višjega sodišča v Kopru, ki je pristojno odločati o vloženi pritožbi, predstavlja tehten razlog zaradi katerega bi bil lahko ustvarjen videz pristranskosti Višjega sodišča v Kopru kot celote.
preživninska obveznost staršev - prenehanje preživninske obveznosti - invalid - polnoletni invalidni otrok - zadostna sredstva za preživljanje - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bil v konkretnem premeru pravni standard "zadostna sredstva za preživljanje" iz prejšnje zakonske dikcije 123. člena ZZZDR pravilno napolnjen.
V trenutku, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Sama okoliščina, da sodišče prve stopnje te ni izdalo takoj, ključnega argumenta za njeno izdajo - dejstva, da je bila popolna in sklepčna tožba pravilno vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila - ne more spremeniti. Ker so torej pogoji za izdajo zamudne sodbe bili izpolnjeni že v trenutku izteka roka za odgovor na tožbo, pa izdaja nadaljnjih procesnih sklepov na dopolnitev tožbe (ki so se izkazali za nepotrebne), na upravičenost njene izdaje ne more vplivati.
Določitev načina odprave napak praviloma ni naloga tožnika. Ta ga lahko določi le, če gre za edini način, s katerim je mogoče doseči pravilno izpolnitev obveznosti. V vseh drugih primerih je izbira načina odprave napak prepuščena podjemniku.
veljavnost oporoke pred pričami - dokazovanje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku - izvedenec - zaslišanje izvedenca - opustitev zaslišanja izvedenca
V skladu s sodno prakso do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Potrebo po zaslišanju izvedenca, ki je svoje mnenje podal pisno, je nujno treba presojati od primera do primera.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00013062
ZKP člen 150, 150/1-1, 153, 153/2, 153/4, 154, 154/1, 154/2.. KZ-1 člen 263, 263/1, 263/2.. URS člen 3, 3/2, 23, 23/1, 37, 37/2.
kaznivo dejanje sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - uradno dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - izjava državnega tožilca - kazenski pregon - procesni prekluzivni rok - uničenje podatkov - komunikacijska zasebnost - avtentična razlaga zakona - učinki avtentične razlage zakona - pravica do nepristranskega sojenja - odreditev ukrepa - izločitev sodnika - pravica do obrambe v postopku - dokazni predlogi - zavrnitev dokaznih predlogov - nedovoljena vnaprejšnja dokazna ocena
Celotno obsojenčevo ravnanje je bilo ciljno naravnano v udejanjanje neprava, to je v objavo razpisa prostega delovnega mesta za vnaprej zbrano kandidatko. Za uradna dejanja se štejejo tudi druga ravnanja uradnih oseb, ki jih morajo opraviti na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pristojnosti oziroma nalog, praviloma po vnaprej predpisanem postopku.
Avtentična razlaga zakona za sodišča ni zavezujoča. Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je prekluziven. Začetka kazenskega pregona ne moremo enačiti s posameznimi procesnimi dejanji državnega tožilstva ali policije, ki so usmerjena v pregon storilca. Za kazenski postopek je mogoče šteti samo sodni postopek. Brez zahteve upravičenega tožilca po kazenskem pregonu se kazenski postopek ne more začeti.
Sodišče je z opravo vnaprejšnje dokazne ocene in zaključkom, da narava konflikta med obsojencem in preiskovalnim sodnikom ni takšna, da bi lahko vplivala na (vsaj) videz nepristranskosti sodišča pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov, kršilo pravico do obrambe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00015309
ZPP člen 380, 380/2. OZ člen 27, 27/1, 52, 55, 55/1, 507, 512, 512/1, 513, 513/3. SPZ člen 66, 66/3.
prodaja nepremičnine - solastnina - prodaja solastnega dela nepremičnine - zakonita predkupna pravica - ponudba predkupnemu upravičencu - ponudba za sklenitev prodajne pogodbe - obvestilo o nameravani prodaji - bistvene sestavine pogodbe - odpoved predkupni pravici - tožba za razveljavitev pogodbe - oblika ponudbe - ustna oblika
Podatek o tem, komu se prodaja solastninski delež na nepremičnini, je bistvena sestavina predkupne ponudbe, ki je dana solastniku nepremičnine.
Materialnopravno zmoten je zaključek nižjih sodišč, da ustno obvestilo (ponudba predkupni upravičenki) samo po sebi ne zadošča. Če iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je bila predkupna upravičenka s prodajo, njenimi pogoji in tudi o potencialnem kupcu dejansko ustno seznanjena ter se je nato svoji predkupni pravici odpovedala, je to po presoji Vrhovnega sodišča dovolj za zaključek, da njena predkupna pravica zaradi sklenjena sporne prodajne pogodbe med tožencema ni bila kršena.