Po določbi 1.odst. 14.čl. ZST sklep o oprostitvi plačila takse učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, velja pa za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. in 5.čl. tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje. Tak sklep torej učinkuje tudi za nadaljnje vloge in dejanja. Sodišče prve stopnje zato v zakonu podlage za delno zavrnitev predloga potem, ko je ugotovilo, da obstojijo okoliščine iz 1.odst. 13.čl. ZST, ni imelo.
Določilo 12. čl. ZTLR je treba presojati ob takrat veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 17/84, 33/89), po katerem se je stavbno zemljišče oddalo v uporabo za gradnjo s pogodbo (51. čl.) po postopku oddaje stavbnega zemljišča za graditev, v katerem je odločala komisija za oddajo stavbnega zemljišča Sklada stavbnih zemljišč (46. čl.). Take pogodbe ni, in zato tožnik na spornem zemljišču ni pridobil pravice uporabe oz. z uveljavitvijo ZLNDL lastninske pravice.
V obravnavanem primeru ne gre za spor med dediči, temveč za spor med dediči in tretjo osebo in v takem primeru prekinitev zapuščinskega postopka sploh ne pride v poštev. Sodišče prekine postopek le v primeru, da je med dediči spor o tem ali kakšno premoženje spada v zapuščino.
V obravnavanem postopku se zatrjuje odgovornost dolžnice kot fizične osebe in iz odredbe sodišča na list. št. 4 spisa izhaja, da je bila bančna organizacija obveščena, da lahko zarubljena sredstva prenese na upnikov račun šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi ter da jo bo sodišče o tem naknadno obvestilo.
Izvršilni postopek (tudi delno) je končan takrat, ko je upnik poplačan. Dokazila o tem, da je bil upnik res poplačan še za nadaljnjih 50.000,00 SIT, pa v spisu ni, saj ni izkazano, da bi izvršitelj prejeti denar dejansko nakazal upniku.
ZOR člen 218, 218. SZ člen 24, 24/1, 31, 31/1, 24, 24/1, 31, 31/1.
solastniški deleži na skupnih objektih in napravah - pravila vračanja
Če je tožeča stranka imela določene stroške v zvezi z deli, za katera jo je pooblastila večina lastnikov apartmajev, potem je toženec dolžan trpeti ustrezen delež stroškov. Podlaga za zahtevek tožeče stranke je v 218. čl. ZOR, po katerem ima, če kdo za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo.
odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - deljena odgovornost - nematerialna škoda
Tožnikov prispevek pri nastanku škode je sodišče prve stopnje ocenilo na 75%. Pritožba upravičeno tako visok prispevek tožnika graja, kajti po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav je pravilno ugotovilo, vlogo tožniku nadrejenega I.K., torej tudi krivdno ravnanje tožene stranke. I.K. je namreč kot priča izrecno povedal, da mu je tožnik rekel, da bo podrl bukev in mu opisal način. Priča bi torej tedaj, kot tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, moral reagirati in tožnika opozoriti, da način, ki ga je izbral ni pravi. Sodišče prve stopnje je torej ugotavljalo tudi krivdno odgovornost tožene stranke, vendar pa te ni upoštevalo, kar bi moralo, zato pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ocenjuje odgovornost tožene stranke v razmerju 70%, tožnikovo pa v razmerju 30%.
Trditve pritožnika, da je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) in zato v njej ni navedeno, da naj bi dolžnik plačeval DDV, niso upoštevne, saj sta pravdni stranki v pogodbi upoštevali in navedli prometni davek, katerega je DDV zgolj nadomestil (1. odstavek 3. člena najemne pogodbe).