ZKP člen 8, 15, 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-3.
pravica do uporabe svojega jezika v postopku - predhodni kazenski postopek - pravni pouk o pravici do uporabe svojega jezika - pravica do tolmača - odpoved pravici - uporaba slovenskega jezika v postopku - glavna obravnava v kazenskem postopku - uveljavljanje pravice - zaslišanje s pomočjo tolmača - postavitev sodnega tolmača - preložitev glavne obravnave - predlog državnega tožilca za odreditev pripora - odločanje o priporu - priporni razlog begosumnosti - okoliščine, ki kažejo na begosumnost - pravica tujca do uporabe svojega jezika - pravica spremljati potek postopka po tolmaču - uveljavljanje bistvenih kršitev v pritožbi - zloraba procesnih pravic
Kljub sklepu sodišča, da se glavna obravnava odloži, da bi se obtožencu na glavni obravnavi zagotovilo tolmačenje v bosanski jezik, ne zagovornik ne obtoženec, ki je izrecno želel tolmačenje na glavni obravnavi, v nadaljevanju glede postopanja s predlogom okrožne državne tožilke za odreditev pripora in izjave o tem predlogu, nista zahtevala prisotnosti sodnega tolmača ali dodatnega časa, da se na drug način zagotovi obtožencu pravica do uporabe lastnega jezika (npr. s prevodom in podajo izjave v njegovem lastnem jeziku bodisi na zapisnik ali pisno). Poleg tega je obtoženec, ki je ves čas predhodnega postopka s sodiščem komuniciral brez tolmača, na vprašanje predsednice senata tudi sam (ne le po zagovorniku) zavzel stališče do predloga tožilstva ravno glede okoliščine, ki jo izpostavlja zagovornik v pritožbi, pri čemer ni nasprotoval, da se o tem vprašanju na sodišču izjavlja brez pomoči sodnega tolmača. Uveljavljanje domnevne kršitve pravice do jezika šele v pritožbi se glede na opisane dejanske okoliščine konkretnega primera pokaže kot možna zloraba procesnih pravic, kar pa je skladno z določbo 15. člena ZKP sodišče dolžno onemogočati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00083620
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 191, 191/1. ZKP člen 18, 18/1, 371, 371/2.
nasilje v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - družinska skupnost - grdo ravnanje - spravljanje v podrejen položaj - čas izvršitve kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - dokazovanje - dokazna ocena izpovedbe prič - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka - izvedenec klinične psihologije - predložitev zdravstvene dokumentacije
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi analize izpovedbe prič, ob upoštevanju zagovora obtoženca in vseh listinskih dokazov ugotovilo, da je obtoženi nad oškodovanko izvrševal tako fizično kot tudi psihično nasilje, oškodovanka se je temu poskušala izogniti na način, da je prenehala kontaktirati s svojo družino, se umaknila in zaprla vase, na ta način pa jo je obtoženi ustrahoval in spravljal v podrejen položaj. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma v zaključke prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo izpovedbi oškodovanke o ravnanjih obtoženca ves čas trajanja izvenzakonske skupnosti, kar neposredno izhaja iz izpovedb prič B., posredno pa tudi iz izpovedbe priče A. in F.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 3 izpodbijane sodbe opredelilo do nepotrebnosti izvajanja obeh dokaznih predlogov, tako angažiranje kliničnega psihologa, kot tudi pribave zdravstvenega kartona za obtoženega, svojo zavrnitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.
KZ-1 člen 235, 235/1. ZKP člen 92, 92/2, 95, 95/4, 96, 96/1, 98, 98/2, 357, 357/1-1, 370, 370/1, 370/1-4, 383, 394, 394/1. ZST-1 člen 10, 10/3.
kazenska sodba - novo sojenje - stroški kazenskega postopka - brezplačna pravna pomoč - oprostitev plačila stroškov
Za razliko od stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kjer okoliščina, ali je bil obdolženec v takratni fazi upravičen do brezplačne pravne pomoči, pri presoji upravičenosti do oprostitve njihovega plačila nima vpliva, pa pritožnica v zvezi z naložitvijo preostalih stroškov utemeljeno izpostavlja, da je imel obdolženec v fazi, ko mu je bil izrečen obsodilni del sodbe, pravico do zagovornika po ZBPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076088
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 15, 442, 442/1.
kaznivo dejanje goljufije - obvezna navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije
Zakonska zahteva po obvezni navzočnosti na glavni obravnavi v obdolženčevem primeru ni absolutna, ampak je skladna z načelom sorazmernosti ter prilagojena zakonski zahtevi po učinkoviti izvedbi kazenskega postopka v 15. členu ZKP. Iz tega tudi izjema v prvem odstavku 442. člena ZKP, po kateri sodnik posameznik sme odločiti, da se v primerih, ko na glavno obravnavo ne pride pravilno vabljeni obdolženec, ta sme opraviti pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je pred tem bil že zaslišan.
Sum storitve očitanega kaznivega dejanja je bil torej ob prihodu policista B. B., ki je obdolženčeve izjave zapisal, že osredotočen na obdolženca kot storilca kaznivega dejanja, torej gre za primer, ko bi moral biti obdolženec ob prihodu policistov na kraj, kjer bi naj bile grožnje izrečene, seznanjen z navedenim pravnim poukom po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Tako ni šlo za situacijo, ko policija osebo obravnava kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč je bil obdolženec že obravnavan kot domnevni storilec kaznivega dejanja. Njegove izjave, ki jih je podal preden mu je bil dan pravni pouk o pravicah iz 148. člena ZKP, zato ne smejo biti sestavni del spisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078436
KZ-1 člen 211, 211/1, 211/3. ZKP člen 358, 358-1, 358-3, 371, 371/1, 392, 392/1, 392/4.
kaznivo dejanje goljufije - oprostilna sodba - razlogi za oprostitev - nejasna in nepopolna obrazložitev - razveljavitev po uradni dolžnosti
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe obdolženko oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej ker ji storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana. V 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je navedlo, da je obdolženko oprostilo obtožbe zaradi nezadostne konkretizacije dejanja (razlog po 1. točki 358. člena ZKP) in nato še, da jo je oprostilo zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (razlog po 3. točki 358. člena ZKP). Razlogi izpodbijane sodbe tako nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe in tako ni jasno, iz katerega razloga je bila obdolženka torej sploh oproščena storitve očitanega kaznivega dejanja. Takšna obrazložitev je zato nejasna in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, s čimer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
prenos krajevne pristojnosti - tehten razlog - poznanstvo med sodniki - pravica do nepristranskega sojenja
Po ustaljeni sodni praksi sicer poznanstva med sodniki oziroma med delavci v pravosodju, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica in predstavljajo kolegialne odnose, običajne med člani pravniškega poklica, praviloma niso tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Vendar pa mora sodišče poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti paziti, da pri strankah postopka in v javnosti vselej tudi navzven daje vtis nepristranskosti odločanja. Pravica do nepristranskega sojenja tako vsebuje hkrati zahtevo, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t.i. objektivni vidik nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je treba namreč ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, torej po tem, kako lahko (ne)pristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti.
izločitev sodnika - seznanitev z nedovoljenim dokazom - izključitveni razlog - zagovornik po uradni dolžnosti - umor na zahrbten način - odločba o kazenski sankciji - odklonitveni razlogi - prosta izbira odvetnika
Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih.
Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave.
Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.
URS člen 20. ZKP člen 165, 168, 168/3, 170, 201, 201/1, 201/1-1, 207.
uradni zaznamek o zbranih obvestilih - dokaz - utemeljenost suma - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - neposredna obtožnica - soglasje preiskovalnega sodnika za vložitev neposredne obtožnice - dokazni standard
V obtožnici se kot dokaz za utemeljenost očitkov, predlaga izvedbo dokazov v enakem obsegu kot izhaja iz kazenske ovadbe in ne vsebuje predloga za zaslišanje tujcev, ki bi potrdili bistvene očitke, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, kot je vsebovan v obtožnici. Tudi izpodbijani sklep se v ključnem delu obtožnice (glede sostorilstva in namena pridobitve premoženjske koristi) izključno opira na izjave tujcev, ki pa, kot je bilo že v zgoraj navedenih sklepih pritožbenega sodišča pojasnjeno, niso dokaz, ki bi lahko privedli do obsodilne sodbe. Kot je iz teorije in sodne prakse znano, gre le za tako imenovani "pomožen dokaz", ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le tega, lahko potrjen ali ne. Uradni zaznamek o izjavi tujcev, kar obtožnica predlaga kot dokaz na glavni obravnavi, torej ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaza, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev.
V obravnavani zadevi ni bilo pogoje za vložitev neposredne obtožnice oziroma niso bili podani pogoji za soglasje preiskovalnega sodnika k predlogu državne tožilke naj se ne opravi preiskava. Na podlagi 170. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik da soglasje k takemu predlogu, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice in če je pred tem zaslišal tistega, zoper katerega naj bo vložena obtožnica. V obravnavani zadevi je bil izpolnjen le drugi pogoj, saj je bil obdolženec zaslišan (obdolženec se ni zagovarjal), vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil izpolnjen osnovni pogoj, to je, ali dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice. Kot je pojasnilo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Kp 21520/2016 z dne 13.1.2021 in Višje sodišče v Mariboru v sklepu II Kp 10349/2017 (oba sklepa pa temeljita, med drugim, tudi na sklepu Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-34/96 z dne 19.6.1996), je dokazni standard za preizkus utemeljenega suma po obtožbi postavljen višje, med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo. Tak dokazni standard je tudi podlaga za odločanje o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici. Ustavno sodišče je v prej navedeni odločbi odgovorilo na vprašanje, kakšna je dokazna situacija, ki jo ZKP opredeljuje kot stanje zadostnosti dokazov za utemeljenost suma. Odgovor je Ustavno sodišče podalo z analizo 20. člena Ustave, ki se nanaša na trajanje pripora pred vložitvijo obtožnice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00075800
URS člen 22. ZKP člen 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do kontradiktornosti - opredelitev do izjave - nadomestitev izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist
Navedeno postopanje sodišča prve stopnje obsojencu ni omogočilo, da bi se opredelil do izjave, v katerem državni tožilec pojasnjuje, zakaj se ne strinja z njegovim predlogom, s tem pa je kršilo pravila postopka, ki so vplivala na zakonitost sodne odločbe. Napadeni sklep je izdalo le sedem dni po tem, ko je odredilo, da se obsojencu in zagovornici vroči izjava državnega tožilca, v tako kratkem času pa niti ni mogoče pričakovati, da bosta naslovnika poslano prejela in nanj odgovorila, ob tem ko bi moralo sodišče izjavi priložiti obvestilo, da se lahko do izjave državnega tožilca opredelita in jima za to določiti ustrezen rok.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078443
KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-3, 206, 206/1.
kaznivo dejanje velike tatvine - kaznivo dejanje ropa - presoja dejanskega stanja
Zgolj nestrinjanje s prvostopenjsko sprejetimi pravnimi in dejanskimi zaključki ter prizadevanje za drugačno materialno vrednotenje posameznih dokazov pa izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ne more omajati, kaj šele ovreči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076232
URS člen 22, 29. ZKP člen 12, 70, 442, 442/1. KZ-1 člen 135, 135/1, 309, 309/1.
zloraba znamenj za pomoč in za nevarnost - kaznivo dejanje grožnje - ogrozitveno kaznivo dejanje - pravica do obrambe z zagovornikom - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prištevnost obdolženca
Obdolžencu je bila dana možnost aktivno sodelovati pri zaslišanju zanj obremenilne priče, pa se ji je s tem, ko na narok ni pristopil, odpovedal, zato ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe. Dejstvo, da ni sodeloval pri zaslišanju oškodovanke, je tako pripisati njegovi pasivnosti, ne pa nekorektno vodenem postopku.
Ker sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, obdolženca pa je poučilo o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika, je očitek o kršitvi pravice do obrambe v smislu 29. člena Ustave in 12. člena ZKP neutemeljen.
Kaznivo dejanje grožnje je abstraktno ogrozitveno kaznivo dejanje. Za izvršitev tega kaznivega dejanja zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, pri tem pa ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja), medtem ko subjektivni učinek grožnje med zakonskimi znaki ni naveden.
Prištevnost obdolženca je domneva, katere obstoj se ne dokazuje. Le, če nastane (zadosten) sum, da je ali je bila v času storitve kaznivega dejanja prištevnost obdolženca izključna ali (bistveno) zmanjšana, sodišče odredi psihiatrični pregled obdolženca.
Pritožbeno poudarjanje aktualne procesne situacije v zvezi z drugo kazensko zadevo, ki pritožniku onemogoča opravljati pridobitno delo ter okoliščina osebnega stečaja, na pritožbeno izpodbijano odločitev nima merodajnega vpliva.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00076118
KZ-1 člen 53, 53/1, 53/2, 53/2-3. ZKP člen 372, 372/5.
izrek enotne kazni za dejanja v steku - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je za vsako kaznivo dejanje določilo posamične zaporne kazni 7 mesecev zapora, 7 mesecev zapora in 4 mesece zapora, nato pa izreklo enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora (18 mesecev), kršilo določilo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, saj tako izrečena enotna kazen predstavljala seštevek posamično določenih zapornih kazni.
ZKP člen 137, 137/1. KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-1, 324/3.
kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - nevarna vožnja v cestnem prometu - začasen odvzem vozniškega dovoljenja - odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja postopka - vožnja pod vplivom alkohola
Kljub zatrjevanim urejeni obdolženčevi osebnosti ter njegovim službenim in družinskim razmeram, kot tudi predhodni nekaznovanosti za prekrške in kazniva dejanja, način poteka dogodka, visoka koncentracija alkohola v organizmu tudi dve uri in pol po obravnavanem dogodku ter sama odločitev, da 20 minut po zadnji zaužiti alkoholni pijači sede v vozilo in se s sedemletnim sinom odpravi do doma v D., deloma po avtocesti, ki od voznikov zaradi višje dovoljene hitrosti in gostote prometa terja večjo zbranost, pri obdolžencu kaže na priučene neustrezne načine reagiranja v prometu in njegovo nesposobnost zaznavanja nevarnosti nastale situacije.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084531
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23, 23/2, 27, 29. KZ-1 člen 38, 45a, 86, 86/4, 86/8, 86/9, 240, 240/1. ZKP člen 3, 129a, 129a/3. ZIKS-1 člen 12. ZS člen 15, 16, 83, 83/3. Sodni red (2016) člen 156, 158, 165, 166.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zapor ob koncu tedna - postopek za nadomestitev kazni zapora - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - pravica do poštenega sojenja - zakoniti sodnik - pravila o dodeljevanju zadev - nujna procesna opravila - nujne zadeve - razpis naroka - domneva nedolžnosti - načelo neposrednosti - pravica do izjave - enako varstvo pravic - pravica do sodnega varstva - pravna jamstva v kazenskem postopku - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - gospodarska kazniva dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - namen kaznovanja - presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin - zavrnitev predloga - sodba zoper soobtožence - predmet sporazuma o priznanju krivde
Praviloma o NIK odloča sodnik, ki je izdal sodbo in je obsojenca spoznal. Če zaradi objektivnih razlogov tega sodnika ni, pa to samo po sebi ne utemeljuje potrebe po osebnem kontaktu s sodnikom, ki prevzame odločanje o NIK, saj je ta vezan na pravnomočno obsodilno sodbo in tudi pravnomočno izrečeno kazen ter okoliščine, ki so jo utemeljevale. Kazni sodnik v postopku odločanja o NIK ne spreminja, temveč jo nadomešča, če ugotovi, da za to obstojijo zakonsko določeni pogoji in ustrezne okoliščine na strani obsojenca, kar ni vezano (samo) na neposreden stik z obsojencem, temveč je potrebna primerna poizvedba in angažma s strani sodišča prve stopnje.
Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na okoliščine v času kaznivega dejanja (objektivne okoliščine) in ni upoštevalo osebnih okoliščin obsojenca (subjektivne okoliščine). Sodišče prve stopnje je temeljito presodilo in pretehtalo vse relevantne okoliščine. Na podlagi te celovite presoje je ugotovilo, da objektivne okoliščine primera prevladajo in da cilji kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ne bi bili doseženi, če bi bila obsojenemu določena NIK z družbeno koristnim delo ali zaporna kazen ob koncu tedna. Zato je sodišče pravilno odločilo, da subjektivne okoliščine ne upravičujejo NIK.
priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - delo v splošno korist
Ker določila ZSKZDČEU-1 izrecno prepovedujejo domačemu sodišču spreminjati način izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, je sodišče prve stopnje predlog ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 129.a člena ZKP zavrnilo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00078648
KZ-1 člen 324, 324/4. ZKP člen 137.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - domneva nedolžnosti - načelo sorazmernosti
Obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila.
Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti.
Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni nemudoma odvzela vozniškega dovoljenja.
Glede na spisovno gradivo ni bilo ovire, da tožilstvo že po prejemu kazenske ovadbe v predlogu za opravo preiskovalnih dejanj ne bi predlagalo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.
Čeprav iz spisovnega gradiva izhaja, da naj bi obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v času tik pred iztekom preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ni mogoče strinjati z oceno pritožnika, da obdolženec predstavlja konkretno nevarnost za varnost cestnega prometa.
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/5, 176, 176/1, 176/2, 176/3. ZKP člen 8, 8/6, 148, 148/4, 148a, 148a/3, 219, 219a, 219a/2, 219a/3, 331, 331/5, 331/6, 371, 371/1-11. URS člen 62.
pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - preiskava elektronske naprave - pravica do uporabe lastnega jezika - hišna preiskava - zbiranje obvestil - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - mladoletni oškodovanec - neposredno zaslišanje - pravica do poštenega sojenja - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - enovito kaznivo dejanje - spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - izključitev protipravnosti
ZKP v členih, ki urejajo hišno preiskavo (214. do 219. člen), ne določa, da bi morala policija osumljenca pred pričetkom hišne preiskave poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, prav tako iz podatkov spisa v konkretni zadevi ni razvidno, da bi policisti od obtoženca med potekom hišne preiskave zbirali kakršnakoli obvestila, temveč so pridobivali zgolj v odredbi za hišno preiskavo konkretno navedene za kazenski postopek pomembne predmete oziroma materialne dokaze.
Izvajanje dokazov zaradi dodatne razjasnitve okoliščin poteka hišne preiskave ali drugega preiskovalnega dejanja ni izključeno, niti ni v sodni praksi neobičajno. V pritožbi izpostavljena primerjava z "Mirando" (četrti odstavek 148. člena ZKP) ni ustrezna, saj je procesni položaj osumljenca na hišni preiskavi, ko policija na podlagi odredbe sodišča pridobiva za kazenski postopek pomembne materialne dokaze neodvisno od njegovih izjav, povsem drugačen kot pri zbiranju obvestil, ko se lahko osumljenec z izjavami o kaznivem dejanju tudi obremeni, sicer pa tudi v tem primeru morebitna izvedba dokaznega postopka ni izključena.
pripor - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - nasilje v družini
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane okoliščine, ki utemeljujejo izdajo ugotovitvenega sklepa, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren ter da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost oškodovanke, ki je ni mogoče zagotoviti z drugimi milejšimi ukrepi in je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.