izločitev sodnika - sodelovanje v izvenobravnavnem senatu in v senatu sodišča druge stopnje
Med taksativno naštetimi izključitvenimi razlogi v 39. členu ZKP ni navedeno, da sodnik, ki je sodeloval v senatu, ki je odločal o obsojenčevi pritožbi zoper sklep o preiskavi, ne bi smel opravljati sodniške dolžnosti v senatu, ki nato odloča o obsojenčevi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na določbo 1. odstavka 23. člena URS in ob upoštevanju smotra inštituta izločitve sodnika iz 39. člena ZKP, kar je v skladu tudi z merili odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96, pa je bila v konkretnem primeru s takim sodnikovim sodelovanjem kršena obsojenčeva pravica do nepristranskega sodnika, zaradi česar je drugostopenjska sodba nezakonita.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z navedbami, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da bi se sodišče dokazno moralo bolj ukvarjati z izpovedbo oškodovanke, z napakami, ki so se pojavile v postopku in da je obsojencu kazen previsoko odmerjena, vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. To pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS06777
ZPP člen 338, 338/2.ZASP člen 15, 18.
zamudna sodba - aktivna legitimacija SAZAS - kolektivno uveljavljanje avtorskih honorarjev - male avtorske pravice za glasbo - pravica do avtorskega honorarja
Obseg izpodbijanja zamudne sodbe je omejen, ker se ta ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zato ni mogoče z dodatnimi navedbami v reviziji vplivati na to, da bi se materialnopravna presoja obravnavala glede na širše ali drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja tožbe.
ZDRS člen 40. Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (Ur.l. RS, št. 47/94).
pridobitev državljanstva - pogoj dejanskega življenja v RS
Samo dejstvo, da je bil prosilec za pridobitev državljanstva RS dalj časa odsoten iz RS, ne zadošča za ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev dejanskega življenja v RS, ne da bi bila ugotovljena čas odsotnosti iz Slovenije in razlog take odsotnosti. Po Uredbi o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo se pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja, daljša odsotnost iz Slovenije, sicer šteje za prekinitev, vendar le, če gre za odsotnost nad tri mesece.
URS člen 27.ZKP člen 192, 192/2, 201, 201/1-3, 202, 202/2, 420, 420/2.
pripor - ponovitvena nevarnost - domneva nedolžnosti - okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost - objektivne okoliščine - subjektivne okoliščine - neogibna potrebnost pripora - stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja - umor - milejši ukrepi - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Z ugotovitvijo utemeljenega suma sodišče ne negira domneve nedolžnosti.
Določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni mogoče razlagati tako, da se nevarnost ponovitve kaznivih dejanj nanaša le na isto kaznivo dejanje, zaradi katerega je obdolženec v kazenskem postopku.
Obdolženec je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja umora, ki predstavlja najhujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi. Pri takšnih kaznivih dejanjih zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.
sostorilstvo - prepovedan prehod čez državno mejo - udeležba pri kaznivem dejanju - kazniva dejanja zoper javni red in mir - hudodelsko združevanje - združba - član združbe kot storilec kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo
Za storilca kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku 311. člena KZ lahko velja le tisti član združbe, ki je storil dejanje iz 2. odstavka tega člena. Zgolj članstvo v združbi za izvrševanje takih dejanj za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadostuje.
Da lahko posameznega člana združbe opredelimo kot storilca kaznivega dejanja, je nujno, da ta uresniči ali odločilno prispeva k uresničitvi vsaj enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zgolj ustanovitev ali članstvo v združbi ob ostalih pogojih, ki jih zahteva zakon, predstavlja kaznivo dejanje po določbi 1. oziroma 2. odstavka 297. člena KZ.
Do odgovora na vprašanje, ali je udeleženec pri kaznivem dejanju sostorilec, lahko pridemo z odgovorom na vprašanje, kako bi bilo z uspehom kriminalnega podviga, če bi ta od dejanja odstopil tik pred njim oziroma med njegovim izvrševanjem. Če bi bilo v tem primeru kriminalni podvig mogoče izvršiti s precejšnjimi težavami ali pa sploh ne, je prispevek take osebe odločilen, zato gre za sostorilca.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov
Znanstvo enega od sodnikov stvarno in krajevno pristojnega sodišča s sodnikom tega sodišča, katerega zakonec je pravdna stranka, je lahko le razlog za izločitev konkretnega sodnika.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS21448
ZKP člen 78, 78/1.
žalitev sodišča - denarna kazen
S tem ko je odvetnik v pritožbi napisal, "da je oškodovanka s svojim nastopom ogrela srca senata in plenila njihovo naklonjenost ter pridobila njihovo prvinsko solidarnost", v zvezi z zatrjevanjem, da je šlo za neprimeren poskus posilstva in da bi bilo treba zato obtožencu odpustiti kazen pa, da če "za tako solucijo ni dovolj razumevanja ali pa (ženskih) glasov senata", je izrazil podcenjevalen odnos do sojenja sodnic in s tem žalil njihovo človeško dostojanstvo. Kaznovanje odvetnika po 1. odstavku 78. člena ZKP je zato pravilno.
Določilo 2. odstavka 98. člena ZKP se nanaša le na obdolženca, ne pa tudi na ostale stranke kazenskega postopka. Te morajo, razen državnega tožilca, povrniti stroške pritožbenega postopka, če s pritožbo ne uspejo.
odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku - zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka - ravnanje v skladu s statutom - zastopanje krajevne skupnosti
Podrejeni tožbeni zahtevek (tretji odstavek 182. člena ZPP), je postavljen pogojno: sodišče o njem odloči le, če zavrne primarni zahtevek. Če pa ugodi primarnemu zahtevku, o podrejenem zahtevku ne odloča, saj za to niso izpolnjene procesne predpostavke.
povrnitev negmotne škode - višina denarne odškodnine - individualizacija odškodnine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - bodoča škoda
Tožnik je bil že pred poškodbo nevrotično strukturirana osebnost, sama nesreča v rudniku in stresna situacija ob nesreči ter po njej, ki je privedla do tako imenovane posttravmatske osebnostne motnje, pa je pripeljala do trajne osebnostne spremenjenosti. Zlasti to, za tožnika najbolj travmatično posledico nesreče, pa sta sodišči prve in druge stopnje premalo upoštevali pri odmeri odškodnine. Tožnik, ki je bil ob nesreči star 42 let, je kljub psihičnim težavam pred nesrečo lahko opravljal delo rudarja, po nesreči pa je zaradi psihičnih sprememb ni več sposoben za pridobitno delo in je omejen na vseh življenjskih področjih. Tako obsežne posledice in prikrajšanja, zaradi katerih tožnik trpi intenzivne duševne bolečine, po oceni revizijskega sodišča terjajo zaradi individualizacije odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v večjem znesku, kot sta to ocenili sodišči druge in prve stopnje.
Pravna podlaga za odločitev o dovolitvi priglašenih del je Odlok o pomožnih objektih, ki velja v času izdaje prvostopne odločbe. Zato se tožnik ne more sklicevati na prejšnji odlok, čeprav je ta v času priglasitve del še veljal.
Ker je bilo odločanje organa v denacionalizacijskem postopku odvisno od rešitve, sprejete pri organu, ki je odločal v postopku ugotavljanja državljanstva, je tudi organ, ki dovoli obnovitev denacionalizacijskega postopka, dolžan in upravičen, ob smiselni uporabi določbe 3. odstavka 63. člena ZDen, od pristojnega organa zahtevati, da ta ponovno ugotavlja državljanstvo v obsegu in glede dejstev ter okoliščin, kot jih navaja upravičeni predlagatelj obnove (Državno pravobranilstvo RS).
Ker je tožena stranka v ponovnem postopku upoštevala navodila iz sodbe VS in postopek dopolnila z izvidom in mnenjem zdravniške komisije druge stopnje, ki je obrazloženo, so odločitve, sprejete na tej podlagi, pravilne.
pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - prepoved reformatio in peius
Sodišče druge stopnje je kaznivo dejanje, ki je bilo v sodbi sodišča prve stopnje pravno opredeljeno kot pomoč pri kaznivem dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. členom KZ in pomoč pri poskusu kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 27. in 22. členom KZ, pravno opredelilo le kot pomoč pri kaznivem dejanju goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 1. odstavkom 27. člena KZ. S tem ko ob spremenjeni pravni opredelitvi ni spremenilo tudi izreka o določeni kazni in posledično izreka o enotni kazni v korist obsojenca, ni kršilo niti kazenskega zakona niti načela prepovedi reformatio in peius.
Tožena stranka na nasprotno tožbo ni odgovorila v 30 dneh od vročitve (prvi odstavek 277. člena ZPP). Druge navedbe in podatki v spisu ne morejo nadomestiti odgovora na tožbo. Vsebino odgovora na tožbo določa 278. člen ZPP in sicer, da mora biti obrazložen in da mora navajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Tožena stranka mora odgovoru priložiti listine in predlagati dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru. Stališče, da je tožena stranka vnaprej odgovorila na tožbo, ni sprejemljivo. Vnaprej ni mogoče odgovarjati na vlogo, ki je ni in za katero se ne ve, ali sploh bo in kakšna bo. Volje strank in njenih predlogov ni mogoče domnevati; stranka jih mora jasno izraziti v obliki, vsebini in rokih, ki jih določa zakon.